Ženska militarizacija – pot do ženske emancipacije?

Foto: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

V grozljivem terorističnem napadu Hamasa na izraelske civiliste najdemo tudi izjemno zgodbo o pogumu neke ženske. Medtem ko so napadalci večino prebivalcev kibucev dobili nepripravljene, pa je 25-letna Inbal Lieberman pravočasno videla nevarnost in organizirala varnostne ukrepe v svojem kibucu Nir Am. Nemudoma je razdelila orožje pripadnikom enot za hitro posredovanje in organizirala obrambo mesta. Po poročanju medijev bi naj ubili 25 teroristov, kar pa je sama kot tudi izraelsko ministrstvo zanikalo. Ubit bi naj bil en terorist, drugi pa ranjen. Vsekakor so jih pa odbili in zavarovali prebivalce domačega kibuca.

Inbal Lieberman sicer ni bila neka povprečna petindvajsetletnica. Konec lanskega leta je bila imenovana za varnostnico v svojem kibucu. To funkcijo je prej opravljal njen stric in po poročanju je bila prva ženska na tem položaju. Svet jo danes slavi kot junakinjo, kar seveda tudi je, saj je bilo zahvaljujoč njenemu pogumu rešenih na desetine življenj. Kljub temu se v tej vlogi ne počuti dobro in je travmatična izkušnja premagala filmski vtis pogumne bojevnice. Umaknila se je iz javnosti in v objavi na Instagramu zapisala: »Nisem heroj in tam nisem bila sama. Še vedno ne morem razložiti vsega, kar sem preživela, in zato ne morem povedati resnične zgodbe – a obljubim, da se bo slišala.«

Ženske sicer predstavljajo približno 33 % izraelske vojske. Tudi v Ukrajini so po ruski agresiji številne ženske prijele za orožje in branijo svojo domovino. Po nekaterih ocenah naj bi bilo trenutno 35 tisoč aktivnih vojakinj. 

Pogum in/ali orožje?

Da je Inbal Lieberman izjemno pogumna in sposobna ženska gotovo ni nobeno vprašanje. Vprašanje pa je, kaj bi sploh lahko storila, če ne bi imela na voljo orožja in nenazadnje tudi znanja in prakse, kako to orožje uporabiti.

Orožje v roki žensko po moči izenači z moškim. Ni razlike – oba se lahko naučita enako dobro upravljati orožje, podobno kot prevozna sredstva. Razlike med spoloma se s kalašnikom v rokah zelo hitro izravnajo.  

Junaki, ki nas bodo branili

Sanje in hrepenenje (v nekaterih primerih tudi potlačeno) vsake ženske so, da ima pred sabo moškega in moške, ki so po eni strani dobri, plemeniti, ljubeči in močni ter po drugi strani sposobni in voljni njo in njene otroke braniti tudi s svojim življenjem, če bi bilo potrebno.

Praksa pa nam vendarle kaže, da stvari niso tako zelo preproste in da takšni idealistični scenariji večinoma obstajajo le v pravljicah in filmih. V bližnji soseščini si lahko ogledamo, kaj se v veliki meri zgodi z moškimi, ki so se znašli v peklenski situaciji, da so morali svoje braniti z orožjem in zato ubijati. In so bili med srečneži, ki so preživeli. Veteranska realnost so alkoholizem, nasilje nad bližnjimi, težke duševne motnje, visoka samomorilnost, nefunkcionalnost ... Svoboda ni bila izborjena le s krvjo padlih vojakov, ampak tudi z duševnim zdravjem preživelih. 

Pištola v ženski torbici, ki bo rešila probleme? 

Druga ženska možnost, če prve (moških, ki bi jo branili) ni na razpolago, je, da se lahko ubrani sama. Zgodovina, tudi katoliška, slavi ženske, ki niso zgolj čakale na rešitelja v podobi moškega, ampak so vzele stvari (in orožje) v svoje roke ter branile sebe, svojo zemljo, otroke, vero … če in ko je bilo potrebno. V vojnem stanju. Ali orožje tudi v miru pomeni žensko emancipacijo?

Morda in v nekaterih primerih. Po poročanju iz ZDA so med lastnicami orožja do pred kratkim še prevladovale navdušenke nad športnim streljanjem in lovom, danes pa prednjačijo ženske, ki nosijo orožje zaradi samozaščite. Vse več žensk je prepričanih, da orožje daje moč in predvsem samozaščito. Mnoge lastnice orožja imajo tudi osebne izkušnje, ki so jih pripeljale do nakupa. Za The Guardian je ena od žrtev posilstva povedala : »Čeprav so ženske v vseh drugih pogledih enake moškim, je resnica, da v biološkem smislu nismo enake. Moški so večji, hitrejši, močnejši. Moramo najti nekaj, kar je izenačevalnik. In zame je bil ta izenačevalnik strelno orožje.«

Kljub temu pa ostaja resno vprašanje, če je povečanje oboroženosti žensk res dobro za ženske in pravzaprav za kogarkoli. Dejstva in statistika namreč govorijo proti temu. Več kot je v neki populaciji prisotnega orožja, več je tudi nasilja nad ženskami. V ZDA so ženske, ki imajo orožje ali živijo z nekom, ki ga ima, kar trikrat pogosteje žrtve uboja na domu. Strelno orožje morda opolnomoči nekatere ženske, toda še veliko več jih ubije. 

Še druge poti

Čeprav je želja ženske, ki se počuti ogroženo, po samozaščiti tudi z orožjem povsem legitimna in razumljiva, pa je vendar splošno oboroževanje zadnji in najbolj skrajni korak pred družbeno eskalacijo. To, da smo se z družbeno pogodbo dogovorili, da se običajni ljudje odpovemo posedovanju in nošnji orožja in da bodo za nas in v našem imenu red delali uradni organi, je nekaj splošno dobrega in je civilizacijski dosežek, ki najbolj koristi predvsem ranljivejšim članom družbe – ženskam.

Pred skrajnimi ukrepi oboroževanja je gotovo še veliko polje ukrepov, ki lahko izboljšajo varnost državljank in znižajo stopnjo kriminala. Nenazadnje se lahko ženske odpravimo pred parlament in zahtevamo od notranjega ministrstva stalno policijsko prisotnost na problematičnih mestih. Če se nas zbere tretjina državljank, vržemo katerokoli vlado. Zahtevamo poostreno azilno zakonodajo. Strog nadzor na mejah. Tako stroge sankcije za posiljevalce (domače in tuje!), da ne bo nikomur več prišla ta možnost sploh na misel. Če ni bil problem zbrati preko pol milijona glasov na referendumu za »vodo«, ki je danes v luči vseh vodnih ujm videti kot cenena tragikomedija, tudi to ne bi smela biti težava. 

Plačujemo davke, zakaj bi plačevale še za orožje, ki lahko ogrozi tudi nas same in naše otroke? Če se ženske počutimo ogrožene pred komerkoli, bi morale vstati in to svojim oblastnikom glasno in jasno povedati ter zahtevati konkretne spremembe. 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike