Zelo tanka je lahko meja med sinodalnostjo in parlamentarizmom v Cerkvi
POSLUŠAJ ČLANEK
20. junija je bil objavljen delovni dokument, ki bo usmerjal prvo zasedanje sinode o prihodnosti Cerkve, načrtovano za prihajajoči oktober. Tako imenovani »Instrumentum laboris« oziroma »orodje za delo« naj bi 370 članom zasedanja oktobrske sinode pomagal pri njihovem razmisleku.
Sinodalni proces, ki ga je papež Frančišek začel pred tremi leti, se torej počasi preveša v sinodalno zasedanje, ki se ga bodo udeležili tako škofje kot laiki iz celega sveta. Dokument na 60 straneh je na podlagi predlogov iz celega sveta spisal odbor 22 oseb, potrdil pa ga je papež Frančišek. V njem je navedeno, da ne predstavlja nauka Cerkvenega učiteljstva, temveč le izpostavlja »prednostne naloge, ki so se pojavile ob poslušanju Božjega ljudstva« v dosedanjem sinodalnem procesu.
Ob tem je bilo zanimivo opazovati odzive medijev na to objavo. V večini primerov so, kot na primer naša STA, poudarjali, da si papež Frančišek »že dlje časa prizadeva, da bi Cerkev postala bolj prijazna do marginaliziranih ljudi«, pri tem pa izpostavili dejstvo, da novi dokument naslavlja vprašanja »skupnosti LGBTQ+«, potrebo po okrepljeni vlogi žensk v Cerkvi (možnost posvetitve žensk v diakonise), pa tudi željo, da bi Cerkev v duhovnike posvetila tudi poročene moške.
Dokument sicer odpira tudi vprašanje vloge revnih, izkušnje migrantov, žrtev spolnih zlorab, nasilja in drugih krivic, invalidov ter ločenih in ponovno poročenih katoličanov, naslavlja potrebo po večji zavzetosti za ekumenizem in učenje od drugih verskih tradicij.
Treba je sicer priznati, da je pod več vidiki novi instrumentum laboris zelo poseben dokument. V preteklosti so takšni delovni dokumenti služili kot osnutki končnega poročila, kar pomeni, da so bile zadeve marsikdaj že vnaprej pripravljene. Tokratni dokument pa je strukturiran tako, da temo uvede, nato pa sledi vrsta vprašanj, namenjenih usmerjanju sinodalnih razprav. Končno besedilo bi moralo torej resnično nastati na sinodalnih zasedanjih.
Dokument je sicer res reformno naravnan. Priporoča obsežne strukturne, kanonične in institucionalne reforme načina, kako škofje v Cerkvi izvajajo oblast. Zavzema se za večjo inkulturacijo v bogoslužju, predvideva uvedbo odprtega, »sinodalnega« procesa, ki vključuje stalen dialog in razločevanje ter spremembe, ter uvaja »pogovor v Duhu« kot »sinodalno metodo« za iskanje vodstva Svetega Duha pri odzivanju na znamenja časa.
Tako je v javnost znova prišlo predvsem prepričanje, da se Cerkev zopet ukvarja s temami, brez katerih – tako se zdi – skoraj ne more preživeti zadnjih nekaj let: prenovljena vloga spolnih manjšin, posvečenje žensk in ukinitev celibata. Je pa res, da prav glede tem t. i. »spolnih manjšin« novi dokument, vsaj kolikor je meni znano, prvič na najvišji ravni pristaja na novo terminologijo, govori namreč o »LGBTQ+ katoličanih«. To je zanimiva sprememba.
Zaradi prisotnosti teh tem ter nekritičnega poročanja medijev preostanek dokumenta nekako utone v pozabo. Kam se bo vse to obrnilo in kakšni bodo rezultati, se bo videlo v nadaljevanju, na oktobrskem sinodalnem zasedanju.
Še vedno pa ostaja odprto pomembno vprašanje, in sicer razumevanje sinodalnosti. O tem smo v teh kolumnah že večkrat razmišljali: kaj sinodalnost pravzaprav pomeni in kako (če sploh) jo razume povprečen katoličan?
Glede na dosedanji proces je sinodalnost predvsem »pripravljenost na pogovor«, čemur ustreza tudi sestava novega dokumenta: predstavljene so teme, na koncu vsake pa nekaj vprašanj za nadaljnji pogovor. Ob dejstvu, da bodo po novem na sinodalnem zasedanju imeli škofom enakovreden glas ter pravico glasovanja tudi laiki, je to resnična novost v Katoliški cerkvi: oblikuje se novo, široko posvetovalno telo, ki bo svetemu očetu predlagalo določene zaključke glede izpostavljenih vprašanj.
Zelo pomembno bo torej, da Sveti sedež in škofije po svetu poskrbijo za to, da bo škofovska sinoda resnično odsev »stanja na terenu«, saj se sinodalni proces poskuša umestiti v življenje Cerkve kot nekakšen parlament izpod monarhične figure papeža. V to smer gredo – vsaj na škofijski ravni – tudi »hierarhični« predlogi novega sinodalnega dokumenta.
Vsakomur, ki vsaj malo pozna zgodovinski ustroj Katoliške cerkve, je lahko brž jasno, da gre za daljnosežne spremembe v ekleziologiji, torej nauku o Katoliški cerkvi. Hierarhična struktura, ki je stoletja po liniji svetega reda obvladovala Cerkev, se v teh mesecih na tiho precej spreminja in dopolnjuje. Zelo jasno je, da laiki prevzemajo novo mesto v tej strukturi.
Kar bo torej najbolj pomembno v naslednjih mesecih, je razmejitev med sinodalnostjo (ki jo bo treba še nekoliko definirati) ter parlamentarizmom (ki smo ga v zahodnih državah pač vsi navajeni). Meja je lahko zelo tanka, Cerkev pa vsaj do posledic protestantske reformacije nikoli ni delovala kot parlament, v katerem večina odloča o pravih rešitvah za prihodnost. Ključno za rezultate oktobrske sinode torej bo, da bo ta po udeležencih resnično odslikavala stanje »na terenu« ter da ne bo slepo obveljala volja večine, ampak da se novi premiki organsko vključijo v dolgo tradicijo Cerkve, če so z njo seveda združljivi.
Sinodalni proces, ki ga je papež Frančišek začel pred tremi leti, se torej počasi preveša v sinodalno zasedanje, ki se ga bodo udeležili tako škofje kot laiki iz celega sveta. Dokument na 60 straneh je na podlagi predlogov iz celega sveta spisal odbor 22 oseb, potrdil pa ga je papež Frančišek. V njem je navedeno, da ne predstavlja nauka Cerkvenega učiteljstva, temveč le izpostavlja »prednostne naloge, ki so se pojavile ob poslušanju Božjega ljudstva« v dosedanjem sinodalnem procesu.
Vsebina
Ob tem je bilo zanimivo opazovati odzive medijev na to objavo. V večini primerov so, kot na primer naša STA, poudarjali, da si papež Frančišek »že dlje časa prizadeva, da bi Cerkev postala bolj prijazna do marginaliziranih ljudi«, pri tem pa izpostavili dejstvo, da novi dokument naslavlja vprašanja »skupnosti LGBTQ+«, potrebo po okrepljeni vlogi žensk v Cerkvi (možnost posvetitve žensk v diakonise), pa tudi željo, da bi Cerkev v duhovnike posvetila tudi poročene moške.
Dokument sicer odpira tudi vprašanje vloge revnih, izkušnje migrantov, žrtev spolnih zlorab, nasilja in drugih krivic, invalidov ter ločenih in ponovno poročenih katoličanov, naslavlja potrebo po večji zavzetosti za ekumenizem in učenje od drugih verskih tradicij.
Tokratni dokument pa je strukturiran tako, da temo uvede, nato pa sledi vrsta vprašanj, namenjenih usmerjanju sinodalnih razprav.
Treba je sicer priznati, da je pod več vidiki novi instrumentum laboris zelo poseben dokument. V preteklosti so takšni delovni dokumenti služili kot osnutki končnega poročila, kar pomeni, da so bile zadeve marsikdaj že vnaprej pripravljene. Tokratni dokument pa je strukturiran tako, da temo uvede, nato pa sledi vrsta vprašanj, namenjenih usmerjanju sinodalnih razprav. Končno besedilo bi moralo torej resnično nastati na sinodalnih zasedanjih.
Dokument je sicer res reformno naravnan. Priporoča obsežne strukturne, kanonične in institucionalne reforme načina, kako škofje v Cerkvi izvajajo oblast. Zavzema se za večjo inkulturacijo v bogoslužju, predvideva uvedbo odprtega, »sinodalnega« procesa, ki vključuje stalen dialog in razločevanje ter spremembe, ter uvaja »pogovor v Duhu« kot »sinodalno metodo« za iskanje vodstva Svetega Duha pri odzivanju na znamenja časa.
Zoprn vtis ponavljanja istih tem
Tako je v javnost znova prišlo predvsem prepričanje, da se Cerkev zopet ukvarja s temami, brez katerih – tako se zdi – skoraj ne more preživeti zadnjih nekaj let: prenovljena vloga spolnih manjšin, posvečenje žensk in ukinitev celibata. Je pa res, da prav glede tem t. i. »spolnih manjšin« novi dokument, vsaj kolikor je meni znano, prvič na najvišji ravni pristaja na novo terminologijo, govori namreč o »LGBTQ+ katoličanih«. To je zanimiva sprememba.
Zaradi prisotnosti teh tem ter nekritičnega poročanja medijev preostanek dokumenta nekako utone v pozabo. Kam se bo vse to obrnilo in kakšni bodo rezultati, se bo videlo v nadaljevanju, na oktobrskem sinodalnem zasedanju.
Vprašanje sinodalnosti
Še vedno pa ostaja odprto pomembno vprašanje, in sicer razumevanje sinodalnosti. O tem smo v teh kolumnah že večkrat razmišljali: kaj sinodalnost pravzaprav pomeni in kako (če sploh) jo razume povprečen katoličan?
Zelo pomembno bo torej, da Sveti sedež in škofije po svetu poskrbijo za to, da bo škofovska sinoda resnično odsev »stanja na terenu«, saj se sinodalni proces poskuša umestiti v življenje Cerkve kot nekakšen parlament izpod monarhične figure papeža.
Glede na dosedanji proces je sinodalnost predvsem »pripravljenost na pogovor«, čemur ustreza tudi sestava novega dokumenta: predstavljene so teme, na koncu vsake pa nekaj vprašanj za nadaljnji pogovor. Ob dejstvu, da bodo po novem na sinodalnem zasedanju imeli škofom enakovreden glas ter pravico glasovanja tudi laiki, je to resnična novost v Katoliški cerkvi: oblikuje se novo, široko posvetovalno telo, ki bo svetemu očetu predlagalo določene zaključke glede izpostavljenih vprašanj.
Zelo pomembno bo torej, da Sveti sedež in škofije po svetu poskrbijo za to, da bo škofovska sinoda resnično odsev »stanja na terenu«, saj se sinodalni proces poskuša umestiti v življenje Cerkve kot nekakšen parlament izpod monarhične figure papeža. V to smer gredo – vsaj na škofijski ravni – tudi »hierarhični« predlogi novega sinodalnega dokumenta.
Sinodalnost – parlamentarizem?
Vsakomur, ki vsaj malo pozna zgodovinski ustroj Katoliške cerkve, je lahko brž jasno, da gre za daljnosežne spremembe v ekleziologiji, torej nauku o Katoliški cerkvi. Hierarhična struktura, ki je stoletja po liniji svetega reda obvladovala Cerkev, se v teh mesecih na tiho precej spreminja in dopolnjuje. Zelo jasno je, da laiki prevzemajo novo mesto v tej strukturi.
Meja je lahko zelo tanka, Cerkev pa vsaj do posledic protestantske reformacije nikoli ni delovala kot parlament, v katerem večina odloča o pravih rešitvah za prihodnost.
Kar bo torej najbolj pomembno v naslednjih mesecih, je razmejitev med sinodalnostjo (ki jo bo treba še nekoliko definirati) ter parlamentarizmom (ki smo ga v zahodnih državah pač vsi navajeni). Meja je lahko zelo tanka, Cerkev pa vsaj do posledic protestantske reformacije nikoli ni delovala kot parlament, v katerem večina odloča o pravih rešitvah za prihodnost. Ključno za rezultate oktobrske sinode torej bo, da bo ta po udeležencih resnično odslikavala stanje »na terenu« ter da ne bo slepo obveljala volja večine, ampak da se novi premiki organsko vključijo v dolgo tradicijo Cerkve, če so z njo seveda združljivi.
Povezani članki
Zadnje objave

Vodstvo RTV grozi politiki: Priskrbite denar ali pa ne bo olimpijskih iger!
6. 12. 2023 ob 18:33

Napovednik 126. številke tednika Domovina: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 12:05

Domovina 126: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 11:25

Tri krave – Alex Katz
5. 12. 2023 ob 19:42
Ekskluzivno za naročnike

Domovina 126: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 11:25

Tri krave – Alex Katz
5. 12. 2023 ob 19:42
Prihajajoči dogodki
DEC
07
Komedija Avdicija, ekipa 2
20:00 - 21:40
DEC
08
Sklep jubilejnega Grozdetovega leta
10:00 - 11:30
DEC
08
DEC
09
Javni rožni venec na Kongresnem trgu
06:30 - 07:15
DEC
09
Dan odprtih vrat na Škofijski gimnaziji Vipava
09:00 - 12:00
Video objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 20:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 18:35

Odmev tedna: Kravje kupčije
24. 11. 2023 ob 20:37
Izbor urednika

Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca
3. 12. 2023 ob 18:07

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22
9 komentarjev
Stajerska2021
Rešitev je CERKVENI DAVEK, tako kot v tujini.
Pa da vidimo koliko jih je realno pripravljeno plačevati ta davek!
Verjemite, še cerkev sama se ne upa izpostaviti takšni "resnici"!
MatevzSedej
Danes mnogi duhovniki odkrito omalovažujejo sinodo, tudi vpričo laikov. Po svoje je prav, da je v Cerkvi toliko odprtosti, da so celo duhovniki in mlečnozobi bogoslovci kritični do papeža. Kdaj si je zadnjič kak duhovnik upal reči o papeževih pogledih (tudi če je res tako bilo), da gre za njegovo osebno mnenje in ne za učenje Cerkve? V tem smislu je Frančišek res odprl Cerkev, to mu morajo tudi njegovi kritiki priznati. Nevarnosti sta dve: brezglava parlamentarizacija Svetega, kot to počne Cerkev v Nemčiji, na drugi strani pa samovšečna zaprtost in prepričanje, da ni Cerkvi potrebno ničesar spremeniti, ki jo je bolj čutiti v slovenskih logeh, kjer se mnogi še kar naprej sklicujejo na statistični podatke o odstotku krščenih. Pazljivo je potrebno prisluhniti znamenjem časa in nanje odgovoriti. Upad nedeljnikov po koroni je pokazal, da je tudi med nedeljniki še veliko navade, ne pa dovolj osebne vere. Se je kdo vprašal, ali je razlog za to morda tudi napačen pastoralni pristop, ki bazira na moralnem in kulturnem krščanstvu, ne pa na krščanstvu kot osebni duhovni izbiri? Seveda je res, da sinodalni proces semintja spominja na partijske reforme - a zakaj? Deloma zato, ker papež s spremembami ne želi hiteti, predvsem pa zato, ker v Cerkvi nismo vajeni stvari poimenovati s svojim imenom in si radi zakrivamo oči pred dejstvi.
A. Novak
Skratka: Sinodalni proces je zgolj krinka, ampak tega nam dr. Gabriel Kavčič seveda ne sme tako jasno povedati.
Thor
Za parlament potrebujete od ljudstva izvoljene predstavnike, teh pa v Cerkvi ni. Cerkev upravlja združba, ki jo najlažje primerjamo z mafijo. Nikomur ne odgovarjajo, nikomur ne polagajo računov. Položaje, premoženje, privilegije, titule, zlate halje in posode dodeljujejo sami sebi in jih uživajo praktično dosmrtno, ne glede na rezultate svojega dela, ali je v cerkvah 5 ali 1000 vernikov. Do zadnjega prikrivajo in opravičujejo zlorabe, potvarjanja, prevare ...
Takšno delovanje se preprostemu kulturnemu človeku, ki vse to sofinancira, sčasoma začne upirati in ker drugega vpliva nima, se odloči za odhod. Predlani je RKC v Nemčiji zapustilo 380.000, lani 520.000 vernikov. Poroke, rojstva, zakramenti, katastrofa. Odtujena elita se podobno kot na Titaniku ukvarja sama s sabo (LGBT, organigrami, papirji).
nina.zupancick
Thor, potem, ko na lastni koži doživiš (ne)komunikacijo / odnos ljudi v vrhu RKC (ki jo imenuješ združba), ko rešuješ otroka, ki je bil zlorabljen s strani duhovnika ( ki je očitno del te združbe), ti lahko samo pritrdim.
MatevzSedej
Ta meja je tanka, tako blizu pa smo ji prišli tudi zaradi pretiranega klerikalizma zadnjih stoletij, ko Cerkev ni dovolj zares jemala tega, da Sv. Duh veje, kjer hoče, tudi prek vernih laikov. Silovita reakcija, ki jo seveda podžiga sekularizacija, vodi v neobvladljive in po svojem bistvu necerkvene zahteve, kot se kažejo v Nemčiji. Prav tako je nevarnost, da se sinodlalnost zreducira na par medijsko odmevnih vprašanj (LGBTQ+, celibat ipd.). V resnici je temeljno vprašanje, kaj storiti, da bodo ljudje (verniki in neverniki) v Cerkvi prepoznali ustanovo in Pot, ki odgovarja na tleče in nejasno izražene, a vendar obstoječe potrebe sodobnega človeka po transcedenci in duhovnosti. Tu je treba začeti. Potem sledijo zakramenti, zapovedi... Vsega tega pa seveda ne bo brez močne vere Cerkve. Torej, seveda, na prvem mestu je duhovna prenova, potreba po prepričljivih pričevalcih. Res pa je, da tudi brez strukturnih in kanoničnih reform ne bo šlo. Tanka je tudi meja med reformami, ki združujejo in refromami, ki razdelujejo. Hitenje ne bo pomagalo, prav tako pa bo Cerkvi škodilo, če bo gledala zviška na predloge od zgodaj in ne naredila ničesar. Frančišek je obremenjen s specifično latinsko-ameriško zgodbo, toda ne preprečuje nikomur, da bi v Cerkvi v Evropi našli svoj način sinodalnosti; tudi ne slovenskega načina sinodalnosti.
Mitja
Kot (pod?)povprečen katoličan delim sinodalnost na dva dela:
1) skrb klerikov, ker se vpliv Cerkve kot institucije pri urejanju skupnih zadev zmanjšuje. Gledano iz "mojega" hribčka, je župnik pred nekaj desetletji bil najbolj izobražen in je opravljal tudi vlogo psihologa, bil je oseba, ki je vplivala na lokalno politiko, medsebojne odnose,... Ta vpliv se je močno zmanjšal in se še zmanjšuje. In dokler nekateri ne bodo zmogli "prežvečiti" zgodovinskih dejstev (ki se tudi različno interpretirajo) ali prenehali napovedovati prihodnost in se vživeli v "zdaj in sedaj", ne pričakujem izboljšanja.
2) željo laičnega občestva, da v (drobnih) stvareh vpliva na stvari v Cerkvi, ki z globokimi teološkimi vsebinami nimajo velike povezave. O čem pravzaprav razpravljajo pastoralni sveti: saj to je neke vrste sinodalna razprava, ki je po navadi iskanje odgovora na vprašanje: kako ustrezno izkazati čast našemu Bogu na katerega od praznikov.
Seveda so tudi vprašanja o tem da bi Cerkev postala bolj prijazna do marginaliziranih ljudi. Ampak realno: nisem še doživel, da bi kateri od vernikov stopil k sosedu in ga prosil da zapusti cerkev ker je preveč razgaljen ali ima celo tatuje, ki žalijo njegovo vero. Da pa je nekdo LGBTQ pa na zunaj običajno ni videti. Zanimivo bo, ko bo v "Blatni dol" prispela begunska družina "dvakrat pečenih", kristjanov, ki bo želela na svoj način slaviti istega Boga.
370 članom zasedanja oktobrske sinode od srca želim modrosti in dobrih odločitev. Si pa ne znam prav predstavljati, kako bo 370 ljudi kot predstavnikov malo manj kot 1,4 milijarde katoličanov, ki so si med sabo zelo različni, dobilo nekaj smernic tudi za 1,5 milijona? katoličanov v Sloveniji.
Rokc5
Verni človek prav z globoko žalostjo gleda na razmere v Cerkvi. Ta pontifikat je prava mala katastrofa in po njem v vsakem primeru nikoli več ne bo kot je bilo oz. je vedno bolj jasno, da Cerkev vstopa v totalno krizo – ki si jo je nakopala sama! To je pravzaprav ironično, ker naj bi papež Frančišek bil tisti ''reformator'', ki si ga je tudi sekularni svet dolga desetletja želel. A na koncu sta prejšnja dva papeža, ki so ju mainstream mediji prikazovali kot neprimerna/nazadnjaška/zastarela konservativca, Cerkev kljub že desetletja težkim časom na koncu bolj suvereno vodila in imela veliko sadov (v primerjavi z t.i. 'Frančiškovim efektom' ki pa ga ni).
Sedaj se že deset let ukvarjamo s samimi marginalci, skupinami z obrobja, ki jih bodisi Cerkev ne briga, bodisi niti nočejo biti v Cerkvi ali pa jo naravnost sovražijo, medtem ko Sveti oče verne katolike zmerja da so ''farizeji'', pa da se 'plodijo kot zajci', da 'se ne sme ljudi navduševati za katolištvo', ker so danes vse vere ''enake'', pa mladi župniki da so 'indietristi' (gledajo nazaj), rigidneži, polni ''klerikalizma'' itd.
Zelo me skrbi tudi nekritičen pogled Cerkve na Slovenskem na celotno sinodalnost, ki je na žalost zelo blizu Cerkvi v Nemčiji, ki je v totalnem razsulu oz. je kaputt. V trenutni situaciji je sinodalni proces ZADNJE kar Cerkev na Slovenskem in na Zahodu potrebuje. Osebno ne razumem od kje ta nekritična navezava na germanski tok v Cerkvi in kdo pri nas ima interes, da se od tam vse nekritično kopira, ko pa je na spletu nepregledna množica člankov, analiz, komentarjev, knjig na to tematiko, ampak če beremo Družino ali Ognjišče, je sinodalnost tisto pravo, Nemčija se ''reformira'', nemški ''aktivizem'' itd.
Zdi se mi, da je sinodalnost nek izgovor za progresivni tok v Cerkvi, oz. pravzaprav že ostarele progresivne koncilske očete, ki se ukvarjajo z nekimi že davno preživetimi liturgično-pastoralnimi idejami, inovacijami ter pristopi izpred desetletij oz. časa njihove mladosti, ki so se takrat zdeli ''cool'', a jih je že davno povozil čas. Oz. po njihovi razlagi bi radi sedaj nadoknadili zamujeno, kar so izgubili po 40-letni ''konservativni restavraciji'' v osebah Janeza Pavla II. ter Benedikta XVI.
A svet je od takrat še bolj ponorel. Sinodalnost se sklicuje že na davno pozabljeni II. Vatikanski koncil, medtem pa nekatere države na Zahodu dobesedno požirajo plameni družbenih nemirov, že desetletje Zahod pretresa migrantska kriza, demografska zima se poglablja, uničevanje družine, proces ki mu je Janez Pavel II. rekel kultura smrti, pa dobiva vedno novo politično zaslombo, komunizem zopet dviga glavo.
Ob vsem tem človek res težko razume, kje so prioritete te sinode??? Zdi se, da so te tematike povsem izven trenutnega konteksta, kar se dogaja v svetu, kar je še toliko bolj tragično, da nekateri progresivni tokovi v Cerkvi svojo agendo želijo uresničiti za vsako ceno, pa četudi okoli njih vse gori.
A. Novak
Nekritičen pogled Cerkve na Slovenskem je posledica strahu pred maščevanjem papeža Frančiška, če bi si mu kdo drznil kakorkoli ugovarjati.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.