Zelo tanka je lahko meja med sinodalnostjo in parlamentarizmom v Cerkvi

Rešitev je CERKVENI DAVEK, tako kot v tujini.
Pa da vidimo koliko jih je realno pripravljeno plačevati ta davek!

Verjemite, še cerkev sama se ne upa izpostaviti takšni "resnici"!

Danes mnogi duhovniki odkrito omalovažujejo sinodo, tudi vpričo laikov. Po svoje je prav, da je v Cerkvi toliko odprtosti, da so celo duhovniki in mlečnozobi bogoslovci kritični do papeža. Kdaj si je zadnjič kak duhovnik upal reči o papeževih pogledih (tudi če je res tako bilo), da gre za njegovo osebno mnenje in ne za učenje Cerkve? V tem smislu je Frančišek res odprl Cerkev, to mu morajo tudi njegovi kritiki priznati. Nevarnosti sta dve: brezglava parlamentarizacija Svetega, kot to počne Cerkev v Nemčiji, na drugi strani pa samovšečna zaprtost in prepričanje, da ni Cerkvi potrebno ničesar spremeniti, ki jo je bolj čutiti v slovenskih logeh, kjer se mnogi še kar naprej sklicujejo na statistični podatke o odstotku krščenih. Pazljivo je potrebno prisluhniti znamenjem časa in nanje odgovoriti. Upad nedeljnikov po koroni je pokazal, da je tudi med nedeljniki še veliko navade, ne pa dovolj osebne vere. Se je kdo vprašal, ali je razlog za to morda tudi napačen pastoralni pristop, ki bazira na moralnem in kulturnem krščanstvu, ne pa na krščanstvu kot osebni duhovni izbiri? Seveda je res, da sinodalni proces semintja spominja na partijske reforme - a zakaj? Deloma zato, ker papež s spremembami ne želi hiteti, predvsem pa zato, ker v Cerkvi nismo vajeni stvari poimenovati s svojim imenom in si radi zakrivamo oči pred dejstvi.

Skratka: Sinodalni proces je zgolj krinka, ampak tega nam dr. Gabriel Kavčič seveda ne sme tako jasno povedati.

Za parlament potrebujete od ljudstva izvoljene predstavnike, teh pa v Cerkvi ni. Cerkev upravlja združba, ki jo najlažje primerjamo z mafijo. Nikomur ne odgovarjajo, nikomur ne polagajo računov. Položaje, premoženje, privilegije, titule, zlate halje in posode dodeljujejo sami sebi in jih uživajo praktično dosmrtno, ne glede na rezultate svojega dela, ali je v cerkvah 5 ali 1000 vernikov. Do zadnjega prikrivajo in opravičujejo zlorabe, potvarjanja, prevare ...
Takšno delovanje se preprostemu kulturnemu človeku, ki vse to sofinancira, sčasoma začne upirati in ker drugega vpliva nima, se odloči za odhod. Predlani je RKC v Nemčiji zapustilo 380.000, lani 520.000 vernikov. Poroke, rojstva, zakramenti, katastrofa. Odtujena elita se podobno kot na Titaniku ukvarja sama s sabo (LGBT, organigrami, papirji).

Ta meja je tanka, tako blizu pa smo ji prišli tudi zaradi pretiranega klerikalizma zadnjih stoletij, ko Cerkev ni dovolj zares jemala tega, da Sv. Duh veje, kjer hoče, tudi prek vernih laikov. Silovita reakcija, ki jo seveda podžiga sekularizacija, vodi v neobvladljive in po svojem bistvu necerkvene zahteve, kot se kažejo v Nemčiji. Prav tako je nevarnost, da se sinodlalnost zreducira na par medijsko odmevnih vprašanj (LGBTQ+, celibat ipd.). V resnici je temeljno vprašanje, kaj storiti, da bodo ljudje (verniki in neverniki) v Cerkvi prepoznali ustanovo in Pot, ki odgovarja na tleče in nejasno izražene, a vendar obstoječe potrebe sodobnega človeka po transcedenci in duhovnosti. Tu je treba začeti. Potem sledijo zakramenti, zapovedi... Vsega tega pa seveda ne bo brez močne vere Cerkve. Torej, seveda, na prvem mestu je duhovna prenova, potreba po prepričljivih pričevalcih. Res pa je, da tudi brez strukturnih in kanoničnih reform ne bo šlo. Tanka je tudi meja med reformami, ki združujejo in refromami, ki razdelujejo. Hitenje ne bo pomagalo, prav tako pa bo Cerkvi škodilo, če bo gledala zviška na predloge od zgodaj in ne naredila ničesar. Frančišek je obremenjen s specifično latinsko-ameriško zgodbo, toda ne preprečuje nikomur, da bi v Cerkvi v Evropi našli svoj način sinodalnosti; tudi ne slovenskega načina sinodalnosti.

Kot (pod?)povprečen katoličan delim sinodalnost na dva dela:
1) skrb klerikov, ker se vpliv Cerkve kot institucije pri urejanju skupnih zadev zmanjšuje. Gledano iz "mojega" hribčka, je župnik pred nekaj desetletji bil najbolj izobražen in je opravljal tudi vlogo psihologa, bil je oseba, ki je vplivala na lokalno politiko, medsebojne odnose,... Ta vpliv se je močno zmanjšal in se še zmanjšuje. In dokler nekateri ne bodo zmogli "prežvečiti" zgodovinskih dejstev (ki se tudi različno interpretirajo) ali prenehali napovedovati prihodnost in se vživeli v "zdaj in sedaj", ne pričakujem izboljšanja.
2) željo laičnega občestva, da v (drobnih) stvareh vpliva na stvari v Cerkvi, ki z globokimi teološkimi vsebinami nimajo velike povezave. O čem pravzaprav razpravljajo pastoralni sveti: saj to je neke vrste sinodalna razprava, ki je po navadi iskanje odgovora na vprašanje: kako ustrezno izkazati čast našemu Bogu na katerega od praznikov.
Seveda so tudi vprašanja o tem da bi Cerkev postala bolj prijazna do marginaliziranih ljudi. Ampak realno: nisem še doživel, da bi kateri od vernikov stopil k sosedu in ga prosil da zapusti cerkev ker je preveč razgaljen ali ima celo tatuje, ki žalijo njegovo vero. Da pa je nekdo LGBTQ pa na zunaj običajno ni videti. Zanimivo bo, ko bo v "Blatni dol" prispela begunska družina "dvakrat pečenih", kristjanov, ki bo želela na svoj način slaviti istega Boga.

370 članom zasedanja oktobrske sinode od srca želim modrosti in dobrih odločitev. Si pa ne znam prav predstavljati, kako bo 370 ljudi kot predstavnikov malo manj kot 1,4 milijarde katoličanov, ki so si med sabo zelo različni, dobilo nekaj smernic tudi za 1,5 milijona? katoličanov v Sloveniji.

Verni človek prav z globoko žalostjo gleda na razmere v Cerkvi. Ta pontifikat je prava mala katastrofa in po njem v vsakem primeru nikoli več ne bo kot je bilo oz. je vedno bolj jasno, da Cerkev vstopa v totalno krizo – ki si jo je nakopala sama! To je pravzaprav ironično, ker naj bi papež Frančišek bil tisti ''reformator'', ki si ga je tudi sekularni svet dolga desetletja želel. A na koncu sta prejšnja dva papeža, ki so ju mainstream mediji prikazovali kot neprimerna/nazadnjaška/zastarela konservativca, Cerkev kljub že desetletja težkim časom na koncu bolj suvereno vodila in imela veliko sadov (v primerjavi z t.i. 'Frančiškovim efektom' ki pa ga ni).
Sedaj se že deset let ukvarjamo s samimi marginalci, skupinami z obrobja, ki jih bodisi Cerkev ne briga, bodisi niti nočejo biti v Cerkvi ali pa jo naravnost sovražijo, medtem ko Sveti oče verne katolike zmerja da so ''farizeji'', pa da se 'plodijo kot zajci', da 'se ne sme ljudi navduševati za katolištvo', ker so danes vse vere ''enake'', pa mladi župniki da so 'indietristi' (gledajo nazaj), rigidneži, polni ''klerikalizma'' itd.
Zelo me skrbi tudi nekritičen pogled Cerkve na Slovenskem na celotno sinodalnost, ki je na žalost zelo blizu Cerkvi v Nemčiji, ki je v totalnem razsulu oz. je kaputt. V trenutni situaciji je sinodalni proces ZADNJE kar Cerkev na Slovenskem in na Zahodu potrebuje. Osebno ne razumem od kje ta nekritična navezava na germanski tok v Cerkvi in kdo pri nas ima interes, da se od tam vse nekritično kopira, ko pa je na spletu nepregledna množica člankov, analiz, komentarjev, knjig na to tematiko, ampak če beremo Družino ali Ognjišče, je sinodalnost tisto pravo, Nemčija se ''reformira'', nemški ''aktivizem'' itd.
Zdi se mi, da je sinodalnost nek izgovor za progresivni tok v Cerkvi, oz. pravzaprav že ostarele progresivne koncilske očete, ki se ukvarjajo z nekimi že davno preživetimi liturgično-pastoralnimi idejami, inovacijami ter pristopi izpred desetletij oz. časa njihove mladosti, ki so se takrat zdeli ''cool'', a jih je že davno povozil čas. Oz. po njihovi razlagi bi radi sedaj nadoknadili zamujeno, kar so izgubili po 40-letni ''konservativni restavraciji'' v osebah Janeza Pavla II. ter Benedikta XVI.
A svet je od takrat še bolj ponorel. Sinodalnost se sklicuje že na davno pozabljeni II. Vatikanski koncil, medtem pa nekatere države na Zahodu dobesedno požirajo plameni družbenih nemirov, že desetletje Zahod pretresa migrantska kriza, demografska zima se poglablja, uničevanje družine, proces ki mu je Janez Pavel II. rekel kultura smrti, pa dobiva vedno novo politično zaslombo, komunizem zopet dviga glavo.
Ob vsem tem človek res težko razume, kje so prioritete te sinode??? Zdi se, da so te tematike povsem izven trenutnega konteksta, kar se dogaja v svetu, kar je še toliko bolj tragično, da nekateri progresivni tokovi v Cerkvi svojo agendo želijo uresničiti za vsako ceno, pa četudi okoli njih vse gori.