Zelo tanka je lahko meja med sinodalnostjo in parlamentarizmom v Cerkvi

POSLUŠAJ ČLANEK
20. junija je bil objavljen delovni dokument, ki bo usmerjal prvo zasedanje sinode o prihodnosti Cerkve, načrtovano za prihajajoči oktober. Tako imenovani »Instrumentum laboris« oziroma »orodje za delo« naj bi 370 članom zasedanja oktobrske sinode pomagal pri njihovem razmisleku.

Sinodalni proces, ki ga je papež Frančišek začel pred tremi leti, se torej počasi preveša v sinodalno zasedanje, ki se ga bodo udeležili tako škofje kot laiki iz celega sveta. Dokument na 60 straneh je na podlagi predlogov iz celega sveta spisal odbor 22 oseb, potrdil pa ga je papež Frančišek. V njem je navedeno, da ne predstavlja nauka Cerkvenega učiteljstva, temveč le izpostavlja »prednostne naloge, ki so se pojavile ob poslušanju Božjega ljudstva« v dosedanjem sinodalnem procesu.

Vsebina


Ob tem je bilo zanimivo opazovati odzive medijev na to objavo. V večini primerov so, kot na primer naša STA, poudarjali, da si papež Frančišek »že dlje časa prizadeva, da bi Cerkev postala bolj prijazna do marginaliziranih ljudi«, pri tem pa izpostavili dejstvo, da novi dokument naslavlja vprašanja »skupnosti LGBTQ+«, potrebo po okrepljeni vlogi žensk v Cerkvi (možnost posvetitve žensk v diakonise), pa tudi željo, da bi Cerkev v duhovnike posvetila tudi poročene moške.

Dokument sicer odpira tudi vprašanje vloge revnih, izkušnje migrantov, žrtev spolnih zlorab, nasilja in drugih krivic, invalidov ter ločenih in ponovno poročenih katoličanov, naslavlja potrebo po večji zavzetosti za ekumenizem in učenje od drugih verskih tradicij.
Tokratni dokument pa je strukturiran tako, da temo uvede, nato pa sledi vrsta vprašanj, namenjenih usmerjanju sinodalnih razprav.

Treba je sicer priznati, da je pod več vidiki novi instrumentum laboris zelo poseben dokument. V preteklosti so takšni delovni dokumenti služili kot osnutki končnega poročila, kar pomeni, da so bile zadeve marsikdaj že vnaprej pripravljene. Tokratni dokument pa je strukturiran tako, da temo uvede, nato pa sledi vrsta vprašanj, namenjenih usmerjanju sinodalnih razprav. Končno besedilo bi moralo torej resnično nastati na sinodalnih zasedanjih.

Dokument je sicer res reformno naravnan. Priporoča obsežne strukturne, kanonične in institucionalne reforme načina, kako škofje v Cerkvi izvajajo oblast. Zavzema se za večjo inkulturacijo v bogoslužju, predvideva uvedbo odprtega, »sinodalnega« procesa, ki vključuje stalen dialog in razločevanje ter spremembe, ter uvaja »pogovor v Duhu« kot »sinodalno metodo« za iskanje vodstva Svetega Duha pri odzivanju na znamenja časa.

Zoprn vtis ponavljanja istih tem


Tako je v javnost znova prišlo predvsem prepričanje, da se Cerkev zopet ukvarja s temami, brez katerih – tako se zdi – skoraj ne more preživeti zadnjih nekaj let: prenovljena vloga spolnih manjšin, posvečenje žensk in ukinitev celibata. Je pa res, da prav glede tem t. i. »spolnih manjšin« novi dokument, vsaj kolikor je meni znano, prvič na najvišji ravni pristaja na novo terminologijo, govori namreč o »LGBTQ+ katoličanih«. To je zanimiva sprememba.

Zaradi prisotnosti teh tem ter nekritičnega poročanja medijev preostanek dokumenta nekako utone v pozabo. Kam se bo vse to obrnilo in kakšni bodo rezultati, se bo videlo v nadaljevanju, na oktobrskem sinodalnem zasedanju.

Vprašanje sinodalnosti


Še vedno pa ostaja odprto pomembno vprašanje, in sicer razumevanje sinodalnosti. O tem smo v teh kolumnah že večkrat razmišljali: kaj sinodalnost pravzaprav pomeni in kako (če sploh) jo razume povprečen katoličan?
Zelo pomembno bo torej, da Sveti sedež in škofije po svetu poskrbijo za to, da bo škofovska sinoda resnično odsev »stanja na terenu«, saj se sinodalni proces poskuša umestiti v življenje Cerkve kot nekakšen parlament izpod monarhične figure papeža.

Glede na dosedanji proces je sinodalnost predvsem »pripravljenost na pogovor«, čemur ustreza tudi sestava novega dokumenta: predstavljene so teme, na koncu vsake pa nekaj vprašanj za nadaljnji pogovor. Ob dejstvu, da bodo po novem na sinodalnem zasedanju imeli škofom enakovreden glas ter pravico glasovanja tudi laiki, je to resnična novost v Katoliški cerkvi: oblikuje se novo, široko posvetovalno telo, ki bo svetemu očetu predlagalo določene zaključke glede izpostavljenih vprašanj.

Zelo pomembno bo torej, da Sveti sedež in škofije po svetu poskrbijo za to, da bo škofovska sinoda resnično odsev »stanja na terenu«, saj se sinodalni proces poskuša umestiti v življenje Cerkve kot nekakšen parlament izpod monarhične figure papeža. V to smer gredo – vsaj na škofijski ravni – tudi »hierarhični« predlogi novega sinodalnega dokumenta.

Sinodalnost – parlamentarizem?


Vsakomur, ki vsaj malo pozna zgodovinski ustroj Katoliške cerkve, je lahko brž jasno, da gre za daljnosežne spremembe v ekleziologiji, torej nauku o Katoliški cerkvi. Hierarhična struktura, ki je stoletja po liniji svetega reda obvladovala Cerkev, se v teh mesecih na tiho precej spreminja in dopolnjuje. Zelo jasno je, da laiki prevzemajo novo mesto v tej strukturi.
Meja je lahko zelo tanka, Cerkev pa vsaj do posledic protestantske reformacije nikoli ni delovala kot parlament, v katerem večina odloča o pravih rešitvah za prihodnost.

Kar bo torej najbolj pomembno v naslednjih mesecih, je razmejitev med sinodalnostjo (ki jo bo treba še nekoliko definirati) ter parlamentarizmom (ki smo ga v zahodnih državah pač vsi navajeni). Meja je lahko zelo tanka, Cerkev pa vsaj do posledic protestantske reformacije nikoli ni delovala kot parlament, v katerem večina odloča o pravih rešitvah za prihodnost. Ključno za rezultate oktobrske sinode torej bo, da bo ta po udeležencih resnično odslikavala stanje »na terenu« ter da ne bo slepo obveljala volja večine, ampak da se novi premiki organsko vključijo v dolgo tradicijo Cerkve, če so z njo seveda združljivi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike