Preko sinode do bolj "demokratične Cerkve"?

Osnovna foto: (depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Te dni je neki duhovnik (sicer v bolj zaprtem krogu, zato pa zelo iskreno) na temo sinodalnosti izjavil, da je vse to morda najbolje pustiti pri miru, ker že celo leto vsi, od papeža navzdol, o njej govorijo (govorimo), »pa še zdaj nihče ne ve, kaj naj bi vse skupaj pomenilo.« To mi je dalo misliti, saj je za nami mesec januar, tekom katerega se je v Katoliški cerkvi zgodilo nekaj pomembnih dogodkov s skupnim imenovalcem »sinodalnost«.

Razjasnitve te zagonetke, namreč poskusa pojasnjevanja sinodalnosti, tudi v tej kolumni ne bomo iskali, vsaj ne neposredno. Za to se že dolgo trudijo sveti oče, škofje in, recimo jim tako, »duhovniki dobre volje«.

O sinodalnosti se tako ali drugače pogovarjamo že vsaj od leta 2019, ko se je »začela dogajati« nemška Sinodalna pot, ki pa je nekaj povsem drugega kot Sinoda o sinodalnosti, sklicana nekoliko pozneje s strani svetega očeta Frančiška. Morda je obema skupno to, da jih verno občestvo ni prav dobro razumelo, niti vzelo dovolj resno, marsikdaj zato, ker ni razumelo, za kaj pravzaprav gre.

Kot rečeno, pa lahko na zaključek leta 2022 in januar 2023 gledamo kot na pomemben čas tudi za razvoj teme sinodalnosti v Cerkvi. V tem času se je precej zataknila nemška Sinodalna pot, podaljšan je bil tudi sinodalni proces na ravni vesoljne Cerkve, zanj je bil izdan tudi spremni dokument za zaključno zasedanje škofov v Vatikanu, vmes pa se je zvrstila kopica nasprotujočih si izjav pomembnih cerkvenih avtoritet.

Sinodalni proces se je tako znašel pod plazom bolj ali manj jasnih kritik, od laikov, ki nemo zrejo dogajanje, preko skeptičnih »nižjih klerikov« pa vse do najvišjih ravni sinodalnega dogajanja. Izmed teh si bomo od bližje pogledali dve nasprotujoči si mnenji.

Kardinal George Pell


10. januarja je v Rimu nenadoma umrl kardinal George Pell. V Avstraliji rojeni kardinal, ki je v svoji domovini prestajal strašno preizkušnjo zaporne kazni zaradi lažnih obtožb spolnih zlorab, preden je bil oproščen, je bil kontroverzna, a pogumna osebnost. Leta je krojil usodo avstralske, pa tudi vesoljne Cerkve.

Za The Spectator je tik pred smrtjo napisal članek, v katerem je vatikanske načrte za prihajajočo škofovsko sinodo o sinodalnosti označil za »strupeno nočno moro«, pripravljalni dokument pa za »enega najbolj nedoslednih dokumentov, kar jih je kdajkoli izdelal Rim,« obtožujoč ga uporabe »neomarksističnega žargona«, »sovražnosti do apostolskega izročila« in prezira do temeljnih krščanskih načel, kot so vera v božjo sodbo, nebesa in pekel.

Ko je kardinal Pell spisal to delo, ni niti vedel niti mogel po človeško računati s svojo smrtjo. Umrl je prezgodaj, med operativnim posegom, ki sicer velja za rutinskega. Ostrina njegovega pisanja pa daje vedeti, da se je bil pripravljen »vreči v zobe« vsem kritikom in navdušencem nad trenutnim sinodalnim dogajanjem v Rimu.

Kardinal Robert McElroy


Na drugi strani se je le dva tedna pozneje oglasil drug kardinal, eno izmed najbolj izstopajočih imen kardinalov, ki jih je kdaj imenoval papež Frančišek, nadškof Robert McElroy iz San Diega. V prispevku nekako »na glas zapiše« upanje enega pola Cerkve in strah drugega pola: kardinal McElroy v trdi, da je Sinoda o sinodalnosti ravno pravi čas, da se prenovi »evharistična disciplina«, ki naj bo v prihodnosti bolj vključujoča za vse krščene, ne glede na njihov duhovno stanje (včasih se je temu reklo stanje »posvečujoče milosti«).

Poleg teh prepričanj McElroy meni tudi, da spolna dejanja zunaj tradicionalne zakonske zveze niso »tako huda zadeva«, pri čemer si prizadeva za odpravo katekizemskega razlikovanja med spolno usmerjenostjo in spolno dejavnostjo.

McElroyjeva stališča se da sicer razumeti kot odmev nekaterih glasov v Cerkvi, ki pozivajo k bolj vključujočemu pristopu do pripadnikov skupnosti LGBT, med katerimi so denimo jezuit James Martin, škof Georg Bätzing v Nemčiji in kardinal Jean-Claude Hollerich v Luksemburgu (le-ta sicer tudi vodi sinodo o sinodalnosti).

Nadalje McElroy sinodo vidi kot primeren trenutek za uvedbo »posvečenja diakonis«, predlaga, da se na splošno ponovno razmisli o posvečenju žensk v duhovnice, notranji vzgib njegovega teksta pa je predvsem posredno prepričanje, da se lahko v Cerkvi po dogovoru odločamo in jo vodimo demokratično, kakor želimo. V ta namen v svojem eseju sinodalni proces označi kot »gibanje Svetega Duha.«

Kam naprej?


Kaj poreči, kaj pričakovati spričo te situacije?

Te dni sta kardinala Grech in Hollerich, ki vsak po svoji funkciji vidita priprave na škofovsko zasedanje v oktobru, pisala škofom pismo, v katerem sta poskušala pojasniti, da proces o sinodalnosti ni namenjen temu, da bi škofe potisnili na stranski tir in jih zreducirali na pomočnike pri pisanju zapiskov. Trenutno skupino strokovnjakov je namreč sestavil prav kardinal Grech, v njej pa med več desetimi člani sedi en sam škof. Njena naloga je priprava delovnega dokumenta (instrumentum laboris) za škofovski sinodi v tem in naslednjem letu.

S tremi kratkimi mislimi lahko zaključimo to kolumno o zakulisnem dogajanju tekoče sinode, ki postaja vedno bolj očitno.

Prvič, tudi sinoda o sinodalnosti vse bolj drvi v smer, ki jo je pred njo že začrtala nemška Sinodalna pot: teme, ki jih odpirajo pomembni škofje na obeh straneh, si postajajo zelo podobne.

Drugič, čeprav so kakršnekoli odločitve na koncu vezane na škofe, so ti – glede na omenjeno pismo dveh kardinalov, »sinodalnih očetov«, iz priprav očitno precej izključeni, kar je svojevrstna novost: sinode so bil skozi zgodovino Cerkve vedno vezane ne delo in skupne odločitve škofov.

Tretjič, ob vsem povedanem nekako paradoksalno povsem izginja vloga laikov, ki je bila v tem sinodalnem procesu najbolj izpostavljena ali najbolj želena, zadnje mesece pa se vse vrti okrog izražanja mnenj nekaterih pomembnih figur v Cerkvi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zakaj si Cerkev prizadeva obvarovati in uveljavljati 'po naravi dano dostojanstvo' in 'najvišjo sveto vrednoto' zakona in družine
  • 31. 12. 2023
Bonbon mine, odnos ostane
  • 05. 11. 2023
V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023