Združeni narodi in resničnost realpolitike: vojna za dušo Zahodne civilizacije?

V tem tednu je potekalo 74. zasedanje generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku in vsak predstavnik države ima svoj govor. Tako je za Slovenijo govoril slovenski premier Marjan Šarec. Pričakovati neko veliko pomembnost tega govora ali ogromno medijsko pozornost o tem je seveda popolnoma nerealno. Slovenija je izmed množice držav realpolitično gledano nepomemben igralec. S tem se je potrebno sprijazniti.

Govor Marjana Šarca načeloma težko označimo kot slabega. Pokril je pač vse teme, ki so trenutno aktualne. Od klimatskih sprememb do krožne ekonomije. Govor našega premierja je bil v veliki večini pač en velik pamflet o paradigmi Združenih narodih in njihovem pogledu na svet. Tako Slovenija pač ne odstopa od glavnega toka. Omembe vredna slovenska »specifika« je bil le začetek evropskega centra za raziskave na področju umetne inteligence, ki naj bi imel sedež v Ljubljani.

Druga slovenska »specifika«, ki se je nikakor ne moremo znebiti, pa je »vladavina prava«, ki jo naša diplomacija zasebno in javno ponavlja kot navita igračka. Seveda s tem vsakokrat posredno kažemo s prstom na naše južne sosede ter nastalo zmedo okrog arbitraže. Zmedo, ki smo si jo zakuhali sami od samega začetka in zgleda, da nas bodo Hrvati na dolgi rok nadigrali. Kar ni ravno nekaj novega na sončni strani Alp.

Kazanje s prstom na Hrvaško vsakič, ko se v bližini slovenske politike ali diplomacije pojavi nekdo s tujim diplomatskim potnim listom, pa naj bo to na Bledu ali v New Yorku, nam ne dela nobene usluge.

Kazanje s prstom na Hrvaško vsakič, ko se v bližini slovenske politike ali diplomacije pojavi nekdo s tujim diplomatskim potnim listom, pa naj bo to na Bledu ali v New Yorku, nam ne dela nobene usluge. Ideja, ki se je rodila ravno na Bledu in jo je nekaj časa uspešno peljal predsednik Pahor, o tem, da bi bila Slovenija mediator pri integraciji Balkana v evroatlantske povezave, je verjetno dokončno mrtva. Tudi zaradi arbitraže.

Mednarodni dueli

Na mednarodnem parketu pa vedno znova pogrevane zamere nikakor nočejo umreti. Tako smo lahko slišali Iran, ki je tradicionalno udrihal po ZDA in njenem pritisku na njih. Zanimivo, pa so se zelo glasno Savdijci postavili na stran ZDA, ki je sicer njihova tradicionalna zaveznica, ampak včasih znajo biti bolj tihe narave. Očitno nekaj tisoč ameriških vojakov v Savdski Arabiji prvič po desetletju vpliva tudi na tonaliteto govora v Združenih narodih. Podoben medsosedski obračun pa je sledil tudi med Kolumbijo in Venzuelo, kjer se situacija nikakor ne umirja.

Predsednik Trump pa tudi ne umirja svojega pristopa k diplomaciji v obliki globalne palice in korenčka. Tako po eni strani namiguje, da se trgovska vojna s Kitajsko končuje in da bo počasi sprejet trgovinski sporazum z Japonsko. Po drugi strani pa zapenja z »malo klimatsko upornico«.

Vzporednice med govorom kardinala in predsednika ZDA

Dolgoročno pa napoveduje nestabilne čase en drug del njegovega govora, ki je bil veliko manj diplomatski kot denimo govor kardinala Parolinija, vendar sta oba govora imela zanimive vzporednice. Tako je Trump v svojem retoričnem stilu dejal, da prihodnost pripada domoljubom in ne globalistom. Kardinal Parolin pa je opozoril, da morajo Združeni narodi narediti več na realni pluralnosti mnenj, saj lahko t.i. skladen in trajen razvoj pomeni premikanje v isto smer ideološke indoktrinacije ter vsiljevanju volje peščice nad večino. Sploh na področju vrednot kot je odnos do življenja.

Pri teh dveh govorih vidimo, da geopolitika ter varnostna razmerja in nestabilne države na koncu pridejo in gredo. Da so vsi ti elementi po eni strani vzrok, po drugi posledica osnovnega »civilizacijskega boja«, ki se najbolj močno odvija ravno na Zahodu.

In to je boj za dušo Zahodne civilizacije, ki se utaplja v politični korektnosti, preštevilnih pravicah brez odgovornosti in poskusih zanikanja nekaterih osnovnih naravnih paradigem. Toda tega ne bo spremenilo zasedanje Združenih narodov. Da pa je to v govorih določenih pomembnih igralcev, pa pomeni, da bo prej ko slej tudi osrednja tema preštevilnih dnevnih redov državnikov, če že ni.