ZDA: "okupator", brez katerega ne gre

Vir foto: pixabay
NATO preživlja pestre čase. Prihaja do notranjih neskladij, krivdo pa skušajo po stari navadi naprtiti Donaldu Trumpu; obenem ministri razpravljajo o svetovni varnosti ter o odzivu na prihajajoči drugi val COVID-19, operacijah zavezništva po svetu in jedrskem ravnotežju (ne le z Rusijo), kot češnjo na torti pa minister Tonin napoveduje povečana vlaganja v Slovensko vojsko.


Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.




Ameriški predsednik Trump je napovedal zmanjšanje števila svojih vojakov v Nemčiji in povečanje prisotnosti na Poljskem. Nekateri to potezo razumejo kot "kazen" Nemčiji, ker ne izpolnjuje svojih (finančnih) obveznosti v zavezništvu. Za državo kot je Nemčija, je 2 % BDP premalo, je prepričan Trump.

ZDA so okupator, a morajo nas varovati, ker se sami nočemo


Mnogi se ne bodo strinjali, a ima prav: to je absolutno premalo. Poglejmo, zakaj. Prišli smo do situacije, kjer v Natu, predvsem preko ameriške prisotnosti, vse več ljudi vidi okupatorja. Stvar gre nekako takole: ameriška prisotnost je okupacija, države pa same ne bi ničesar vlagale v varnost, zato pričakujejo, da jih varujejo ZDA. To, dragi ljudje, je absurd. Takšna čustva so prisotna tudi v Sloveniji. Da, lepo je v trenutnem relativnem miru sanjati o uporniški nevtralnosti in varnostni samozadostnosti. Če bi bile te ideje izvedljive, bi jih takoj podprl. Dejstvo pa je, da niso izvedljive.
Stvar gre nekako takole: ameriška prisotnost je okupacija, države pa same ne bi ničesar vlagale v varnost, zato pričakujejo, da jih varujejo ZDA. To, dragi ljudje, je absurd.

Večina še danes živi v zmotnem prepričanju, da je varnost zgolj skrb posamezne države. To ni res; danes igra poteka na globalnem odru na ravni civilizacij in nihče ne more biti sam. Pa pustimo politiko, čisto s tehničnega vidika moramo biti pozicionirani v nek varnostni kompleks, ker če ostanemo sami ... boljše, da ne zapišem.

Bodi dovolj, če spomnim, da Slovenija niti slučajno ni sposobna izvajati operacij na (tehnološkem) nivoju naših potencialnih, ali pa vse bolj že dejanskih nasprotnikov. Po drugi strani pa gre tudi za druge nivoje, na primer napovedana usklajena uporaba vojaških kapacitet proti COVID-u ali pa deljenje obveščevalnih podatkov in skupno ukrepanje v boju z džihadizmom, katerega moč se z migrantskimi valovi vse bolj povečuje.

Skratka, sami se braniti nismo sposobni, zato moramo biti del večjega sistema, ki deluje enotno in v katerega vsak prispeva svoj delež. Naj spomnim še, da tudi nobena "nevtralna" država ni in nikoli ni bila nevtralna. Vsakdo je nekam pozicioniran, Avstrijci so med hladno vojno nosili orle, mi pa zvezde. Toliko o nevtralnosti.

Kitajci prihajajo


Ko smo že pri nasprotnikih: ZDA svojo pozicijo v Nemčiji uporabljajo kot izhodišče za delovanje v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Premik fokusa na Poljsko s tega vidika ne spremeni praktično ničesar, bi se pa s tem približali Rusiji, ki je pred časom razdrla z ZDA sklenjeno pogodbo INF o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega iz leta 1987.

Pogovori med državama naj bi se nadaljevali naslednji teden, kar je pozitivno, skrbi pa dejstvo, da sta državi k mizi povabili tudi Kitajsko. Do pred kratkim smo živeli v vojaškem duopolu dveh velesil izvorno evropske civilizacije. Sedaj pa je vstal azijski tiger, in "evropski" državi sta mu s povabilom k pogajanjem praktično priznali enakovreden status.

Glede na to, da Kitajska na podlagi bliskovitega razvoja (tudi vojaške) tehnologije in vzpostavljanja vojaške prisotnosti po celem svetu odkrito kaže apetite po svetovni prevladi, jo moramo jemati resno. Pogovore je seveda zavrnila, Zahod pa je s tem dobil izredno nepredvidljivega nasprotnika, ki še ni razkril nobene karte, zato se tudi ni dolžan držati nobenega dogovora.

Bomo zmožni iti v korak s časom?


Živimo torej v svetu, kjer bo v izogib konfliktu potrebno ohranjati ravnovesje med omenjenimi tremi akterji, in mogoče še katerim. In to se ohranja z oboroževanjem in izpopolnjevanjem varnostnih kapacitet. Če to počne nasprotnik, mi pa ne, smo že vnaprej izgubili. Slovenci ne bomo sami konkurirali tujim velesilam, niti nas one ne bodo pustile pri miru, če bomo tiho, saj po mnogih kriterijih spadamo v njihovo interesno sfero. Moramo pa s svojimi strukturami držati korak v sistemu, katerega del smo.

Politikom na levi to še vedno ni jasno, zato se jim zdi v naslednjih letih napovedanih 780 milijonov evrov za vojsko absolutno preveč; rajši bi jih vložili v socialo. A ne zavedajo se, da brez varnosti tudi sociale ne bo.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
29
Janko in Metka
17:00 - 19:00
APR
16
Adi Smolar
19:00 - 21:00