Zakaj vam ni treba biti nerodno, če vam je vseeno za Danila Türka

To ni tekst o tem, zakaj Danilo Türk ne bo generalni sekretar Organizacije združenih narodov, glede tega so se v minulih dneh razpisali že mnogi. V tem tekstu boste prebrali, zakaj ni treba, da vam je nerodno, če ste ves čas javno vztrajali na stališču, da Türk enostavno nima možnosti, oziroma je za položaj prvega človeka OZN celo neprimeren.

S tem ste se izpostavili očitkom o nedržavotvornem ravnanju in morda celo o pregovorni slovenski fovšiji. Padli ste v kategorijo zakompleksanega Slovenčka, ki sorojaku ne privošči uspeha.

Skeptična drža glede Türkove kandidature je bila v minulih mesecih v Sloveniji družbeno nezaželeno dejanje in s pomisleki na njegov račun so se bili pripravljeni izpostaviti le redki. Spretnejši politiki tipa Erjavec in Tonin so pragmatično govorili tisto, kar je mainstream želel slišati, pri sebi pa so si mislili svoje. Opozicijski glasnogovorci so večinoma obmolknili.

Ampak od kod ta zahtevana samoumevnost soglasni podpori Slovencem, ki kandidirajo za najvišje mednarodne položaje in to v državi, ki se na domovinsko zavest tako redko sklicuje ter nasploh ne da kaj dosti na privzgojo nacionalne pripadnosti?

Podpri ga, on je »naš«

Danilo Türk je Slovenec in Slovenci moramo držati skupaj; zelo težko je izpodbijati to logiko, ki se zdi tako naravna, zavedna, patriotska.

Pa vendarle, a ne gre za isto logiko »naši-vaši«, do katere smo sicer na drugih področjih tako kritični? Danilo je »naš«, kar ga kvalificira za visok mednarodni položaj, Jože je naš, zato mu pripada mesto v nadzornem odboru državnih družb, Marjanca je naša, zato je upravičena do dobro plačane službe v javni upravi itd.

Da ne zaidemo v skrajnost, skrb za »naše« a priori ne bi smela biti nekaj slabega, saj je vgrajena v genski zapis večine živih bitij, ki jim je uspelo preživeti evolucijsko selekcijo, vključno s človekom. Navsezadnje vsi podpiramo številne »naše« mednarodno uspešne Slovence – Petra Prevca, Tino Trstenjak, Aleksandra Čeferina, Damirja Skomino, Iva Boscarola … se veselimo njihovih uspehov in jih jemljemo za svoje.

Zakaj torej v njihovih prizadevanjih za mednarodni uspeh soglasno podpiramo vse naštete, ne pa tudi Danila Türka, Alenke Bratušek, Melanie Trump ... ? In če gre res za pregovorno slovensko fovšijo, zakaj je ta tako očitno selektivna?

Zakaj v njihovih prizadevanjih za mednarodni uspeh soglasno podpiramo vse naštete, ne pa tudi Danila Türka, Alenke Bratušek, Melanie Trump ... ? In če gre res za pregovorno slovensko fovšijo, zakaj je ta tako očitno selektivna?

Ne ustrezajo slovenskem »ideal jazu«

Predvsem zato, ker podpora našim rojakom na tujem parketu vendarle ni brezpogojna, ampak je posledica ljudske percepcije, ali si jo nekdo tudi zasluži. Pogoj za to pa je ustrezanje konceptu slovenskega »ideal jaza«; pridnega, poštenega, sposobnega in hkrati preprostega, ljudskega človeka, ki te vrline unovči v zmagoviti formuli mednarodnega triumfa. S takšno osebo se Slovenci poistovetimo in smo nanjo ponosni, postane naš zgled, vzor, ideal.

Prav na tem področju pa je močno spodletelo Danilu Türku. Ljudje so ga podpirali in volili, dokler niso spoznali vseh njegovih karakternih lastnosti. Povedano jim je bilo, da gre za Slovenca najvišjega kalibra, desno roko priljubljenega sekretarja OZN Kofija Anana, ki se je v diplomaciji povzpel s svojo strokovnostjo, delavnostjo, umirjenostjo.

Konec nekega medijskega mita

Nakar je pomemben del državljanov, ko je ta ugledni mednarodni diplomat postal njihov predsednik, na lastni koži spoznal zamolčani del njegovega karakterja; vzvišeno aroganco, vzkipljivost, vase zagledanost, zamerljivost, predvsem pa selektivnost in izrazito pomanjkanje občutka za soljudi.

Vse te lastnosti so v času njegovega predsedovanja redno prihajale na dan ter dosegle vrhunec z nikoli obžalovano ali preklicano izjavo o drugorazrednosti, ki ni zadela le z apnom posutih mumij za enajstimi zidovi, ampak še živeče bližnje, svojce, prijatelje, znance, katerih srčne rane ob izgubi dragih še zdaj niso zaceljene.

Nekaj let kasneje, ko je kandidiral za najvišjo funkcijo v organizaciji, ki je sinonim za spoštovanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic, je od ljudi, ki se jim je izneveril, s sklicevanjem na domovinska čustva zahteval brezpogojno podporo njegovi »izjemno kvalitetni kandidaturi«.

S strani prvega človeka Slovenije je bila vedno znova prizadeta ista skupina državljanov, ki je zato upravičeno čutila, da Danilo Türk ni predsednik vseh Slovencev, ni njihov predsednik.

Da je ta skupina veliko večja, kot si je sam kadarkoli predstavljal, je postalo jasno, ko so ga ti z dvotretjinsko večino zavrnili na predsedniških volitvah 2012.

Nekaj let kasneje, ko je kandidiral za najvišjo funkcijo v organizaciji, ki je sinonim za spoštovanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic, je od teh istih ljudi s sklicevanjem na domovinska čustva zahteval brezpogojno podporo njegovi »izjemno kvalitetni kandidaturi«.

Ne zgolj čustveno prizadetim, tudi neobremenjenim, zdravorazumskim ljudem bi moralo biti jasno, da bi imenovanje Danila Türka za generalnega sekretarja OZN pomenilo degradacijo te funkcije in organizacije na splošno.

Lahko bi bilo drugače, če bi bil sposoben priznanja napake, obžalovanja, ponižnosti ... a to so karakteristike močnih, velikih osebnosti.

Ne za vsako ceno

Slovenci seveda moramo držati skupaj in v visoko konkurenčnem mednarodnem okolju podpirati drug drugega. Ampak je hkrati smotrno in prav pričakovati, da je ta podpora absolutna, ne glede na kandidatove osebnostne okoliščine?

Menim, da ne. Zato je krivično in napak ljudi označevati z nevoščljivci zgolj, ker je njihova trezna presoja ali pa osebna prizadetost prevladala nad zahtevo po podpori sonarodnjaku za vsako ceno.

Sicer pa so namesto nas tako ali tako odločili drugi. Našel bi se kdo, ki bi dejal, da tudi v kompromisu velesil ni nobenega idealizma ter da Antonio Guterres kot najmanjši možni skupni imenovalec v tem pogledu morda ni nič kaj boljši.

Če je slučajno tako, naj to breme nosijo drugi. Živimo v svetu, kakršnega ustvarjamo sami.