Zakaj so Dražgoše iz minorne proslave prerasle v referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti

Privzeta profilna slika
Aleš Meden

Ive Šubic: Dražgoška bitka, mozaik
Dražgoše, prizorišče boja med partizani in Nemci. Nesrečni kraj požiga ter poboja civilistov še vedno ne najde spokoja.

V sedemdesetih so ga posiljevali z mitologiziranjem bitke. Zadnja leta je postal simbol rajanja neokomunistov. Med hladno vojno so oblastniki zavajali podanike s silnim pretiravanjem glede pomena bitke ter števila padlih okupatorjevih vojakov – bilo naj bi jih več tisoč. Po osamosvojitvi so legende umrle pod težo dokazov. Še vedno pa se poveličuje uporniškega duha in silni trud bojevnikov, ki so Dražgošane žrtvovali na oltarju revolucije.

Zanimivo, precej manj pozornosti vzbuja obeležje zmage v Jelenovem žlebu. In vendar gre za praktično edino večjo zmag partizanov nad okupatorjem. Poglejmo primerjavo.
Proslava je postala referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti. »Kogar tam ni, je proti nam. Komur tam žvižgamo, sicer ni proti nam, je pa premalo skrajen in tudi ni čisto naš«

Navkljub rotenju domačinov so se partizani nastanili v Dražgošah. Kasneje so jih Nemci napadli. Izkupiček. Zmaga Nemcev, požgane Dražgoše, 9 padlih partizanov, 41 pobitih Dražgošanov in 27 mrtvih Nemcev. Skoraj še enkrat več ubitih Slovencev kakor Nemcev.

Jelenov Žleb, v enem samem dnevu pade 106 Italijanov. Partizanskih ali civilnih žrtev ni, požganih vasi ni. Zmagajo partizani, po božje pa se še vedno slavijo Dražgoše.

Vsi vedo za Dražgoše, nihče za Jelenov Žleb


Razen sedemdesetih let prejšnjega stoletja, Dražgoše nikoli niso imele večjega pomena. Milan Kučan je postal redni udeleženec proslave šele po osamosvojitvi, Janez Stanovnik se zanje poprej ni zmenil. Zoran Janković pa je tako ali tako postal veliki partizan šele v obdobju med nesojenim mandatarstvom in farmacevtko.

Proslava je postala referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti. »Kogar tam ni, je proti nam. Komur tam žvižgamo, sicer ni proti nam, je pa premalo skrajen in tudi ni čisto naš«. Mitomanijo je Stanovnik utrjeval z ustoličevanjem našega Zorana. Naposlušali smo se celo pripovedk o Dražgošah kot največjem uporu v okupirani Evropi.

Proslava v Jelenovem Žlebu je drugačna. Skromna, a spoštljiva. Brez sovražnega hujskaštva, pravljičarjenj ali političnih predvolilnih govoranc. Govorniki pa predsednik države, predsednik ZZB, župan Ribnice itd. Slednji običajno prihaja iz vrst SDS, kar spravlja zagovornike »domobranskosti« te stranke v malo neudoben položaj.
Če odgrnemo politikantsko pregrinjalo, dobimo dejstvo, da so se v Dražgošah partizani igrali revolucijo z življenji nedolžnih vaščanov.

Mitologizacija za krpanje idejne praznine


Od kod torej potreba po skrajni mitologizaciji Dražgoš? Zakaj je treba zlorabljati proslavo in žrtve za ceneno nabiranje političnih točk? Preprosto, levica je po osamosvojitvi ostala popolnoma brez idej. Praznino zapolnjuje zgolj z »antijanševstvom« ter pravljicami iz časov enoumja.

Mit Dražgoš se je iz sedemdesetih let obdržal v osivelih glavah komunistov ter se razlezel na njihove mlade malikovalce. V opranih možganih odmeva: Dražgoše – več tisoč ubitih Nemcev. Jelenov Žleb – »samo« 106 padlih Italijanov. Dejstva ne veljajo, štejejo zgolj miti.

Če odgrnemo politikantsko pregrinjalo, dobimo dejstvo, da

"Pripucaćemo pa ćemo se povući" Klik za povečavo


so se v Dražgošah partizani igrali revolucijo z življenji nedolžnih vaščanov. Po porazu so jih »zaščitili« s pobegom čez drn in strn. Če veš, da bo tvoje dejanje povzročilo smrt sonarodnjakov, je res častno, da ga vseeno izvršiš? Hitler si v Berlinu zagotovo ni pulil las saj o bitki ni imel pojma. Na razplet vojne pa je vplivala kot Luka Mesec na Lunin mrk.

Skrajni čas je, da postanejo Dražgoše zgolj kraj spomina in predvsem opomina na tragedijo. Brez politikantskih proslav. Samo venec in sveče v čast pokojnih. Večjo pozornost pa si zasluži zmaga v Jelenovem Žlebu, ki ni prepojena s krvjo nedolžnega prebivalstva.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAJ
17