Zakaj se ne bi ob civilizacijskem pokopu po vojni pobitih vsi med seboj povezali?

Civilna iniciativa za pokop umorjenih na Goriškem predlaga pristojnim oblastem Republike Slovenije in oblastem na Goriškem, da v tem letu, ko sta Nova Gorica in Gorica evropska prestolnica kulture 2025, sprejmejo sklep o dostojnem pokopu žrtev, ki so bile zaradi ideološkega obračunavanja umorjene po drugi svetovni vojni, v maju in juniju 1945. Te žrtve, ki jih je več sto, po osemdesetih letih še vedno ležijo v breznih Trnovskega gozda in drugod po Goriškem.

2. aprila je v prostorih mestne občine Nova Gorica potekala Konferenca za trajni mir med narodoma in pokop mrtvih, ki jo je pripravila Civilna iniciativa TBH. Na konferenci so predstavili pobudo za pokop žrtev povojnih pobojev na Trnovski in Banjški planoti. O dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej na območju Goriške so govorili slovenski in italijanski zgodovinarji. Mitja Ferenc je govoril o pravici do spomina in pokopa, Renato Podbersič o znanih in neznanih grobiščih na Goriškem, Jože Možina o zamolčanih zločinih, Jože Dežman o vojnih grobovih in grobiščih ter Gregor Pobežin o svetosti življenja oziroma svetosti smrti. Raoul Pupo je govoril o preganjanju narodnih manjšin med obema vojnama, Ivan Portelli o katoliški cerkvi in režimu v Gorici v času škofovanja msgr. Frančiška Borgie Sedeja, Ferruccio Tassin o rasistični indoktrinaciji šolskih otrok na Goriškem, Marco Plesnicar pa o tridesetih letih 20. stoletja v dokumentaciji Državnega arhiva v Gorici.

V pozdravnem nagovoru je Anton Harej, eden od pobudnikov iz Civilne iniciative TBH, spomnil, da je oktobra 2024 v veliki avli univerzitetnega kampusa v Gorici potekala konferenca na temo Nova Gorica-Gorica: vloga religijskih inštitucij pri izgradnji čezmejnih odnosov. Takrat je dozorela odločitev, da je potrebno podoben dogodek organizirati tudi v Sloveniji – prav na to temo, torej na temo odnosov med Slovenci in Italijani. »Skozi stoletja sta oba naroda kljub kulturološkim in jezikovnim razlikam uspela živeti skupaj na tem skupnem prostoru, 20. stoletje – z obema vojnama – pa nas je izjemno razdvojilo. Slovenske družine, ki so po drugi vojni ostale v Italiji, niso mogle govoriti slovensko, brez da bi bile deležne opazk »sciavi«, »titini« ... v Jugoslaviji pa se je Italijane slikalo kot »fašiste«,« je podžupan mestne občine Nova Gorica pojasnil, da se je ustvarila poenostavljena formula, ki naj bi veljala: »vsi Italijani so fašisti in vsi Slovenci so titini«. Harej je priznal, da je šele kot podžupan spoznal pomembno zgodovinsko dejstvo – da je bilo na območju Trnovske in Banjške planote pobitih in v jame zmetanih več kot 800 ljudi. Šele Goriški večeri z Eriko Jazbar in Renatom Podbersičem odpirajo in pojasnjujejo tudi ta zgodovinska dejstva. »Kot podžupan se sprašujem, kje so pri tem pristojne javne inštitucije,« je dejal Harej.

Zakaj se ne bi ob civilizacijskem pokopu po vojni pobitih vsi med seboj povezali?

»Po 80 letih, v letu EPK, v letu 2025, odpiramo v Novi Gorici tematiko, ki je bila do sedaj neverjetno zamolčana,« je Harej vprašal, kje je seznam vseh pobitih in zakaj se to temo pometa pod preprogo. Povedal je, da je v 90. letih prejšnjega stoletja, po osamosvojitvi, sicer na mestni občini Nova Gorica kratek čas delovala Komisija, ki je na TB Planoti uredila grobišča jam Zalesnika, Podgomila in Cvetrež, jih zaščitila z ograjo in postavila obeležje. Potem pa je prenehala z delovanjem in vsebina njenega dela ni bila nikoli urejena v publikaciji. »Tako nimamo seznama pobitih. Tudi nimamo drugih lokacij grobišč. Naj pojasnim še, da to niso grobišča, ker to niso grobovi, pač pa morišča,« je poudaril in povedal, da je bil v zadnjih dneh deležen številnih pritiskov, češ da pomaga odpirati temo, ki deli. »Zakaj ta tema deli? Zakaj se ne bi ob civilizacijskem pokopu po vojni pobitih vsi med seboj povezali? Mar ni to naša civilizacijska obveza,« je vprašal.

Poudaril je, da konferenca želi nadaljevati prizadevanja, ki sta jih začela in razvijala oba predsednika držav, Sergio Matarela in Borut Pahor. Tudi predsednica Nataša Pirc Musar je lani v govoru na državni proslavi na predvečer dneva državnosti med drugim pozvala k dostojnemu pokopu vseh še nepokopanih žrtev povojnih pobojev. Ob tem je podžupan tudi poudaril, da pobuda nima namena odpiranja neplodnih ideoloških razprav, pač pa zgolj pričeti z dialogom in prizadevanji za pokop mrtvih. »Spodbuditi želimo institucije civilne družbe, univerzitetne institucije, cerkvene inštitucije ter dobronamerne pobude, torej najširšo javnost z obeh strani meje, ki si želi skupaj prizadevati za to civilizacijsko dejanje in sodelovati v procesu za uresničitev tega, po našem prepričanju, plemenitega cilja, ki bo omogočil bolj sproščeno in ustvarjalno življenje na Goriškem,« je pojasnil in dodal, da pobuda vsebuje tudi prizadevanja, da bi mrtve prekopali iz morišč v neko novo urejeno grobišče. Najbolj primeren se jim zdi predlog postaviti kostnico v neposredni bližini Svete Gore.

V civilni iniciativi TBH menijo, da je pokop teh nasilno umorjenih temelj za medsebojno spoštovanje, spravo, mir, za gospodarsko, kulturno in duhovno blagostanje na Goriškem. »Zavedamo se, da bo za uresničitev te pobude potrebnih več let, morda celo desetletij. Predlagamo pa, da do sprejetja te odločitve pride letos, v letu evropske prestolnice kulture, kar bi temu nazivu dalo dodatno težo, žlahtnost in plemenitost,« so predlagali in opomnili, da se kultura oziroma nekulturnost prvenstveno kaže v naših medčloveških odnosih, tudi v odnosu do pokopa mrtvih. Upajo, da bo predlog podprla najširša javnost in vse politične stranke. »S tem dejanjem bomo tudi mladim rodovom dali zgled za spoštovanje človeškega dostojanstva,« so poudarili v pobudi. 

Kultura se kaže tudi v našem odnosu do mrtvih, v načinu pokopa, na pokopališčih

V uvodu konference je govoril tudi škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar, ki se je najprej zahvalil podžupanu, ki je pripravil in organiziral dogodek. Na vprašanje, koliko smo zares Evropska prestolnica kulture, je Vidmar odgovoril, da je treba razlikovati med kulturo in umetnostjo. »Kultura je širši pojem od umetnosti in se kaže predvsem v naših medsebojnih odnosih. Kaže se tudi v našem odnosu do mrtvih, v načinu pokopa, na pokopališčih,« je poudaril in se zahvalil tudi vsem prisotnim zgodovinarjem. »Od te konference ne pričakujte preveč. Vaša naloga je, da spregovorite o dejstvih. Če boste to naredili dobro, bo zelo veliko. Kajti večina ljudi ne ve, da je komunistična oblast po 2. sv. vojni, v manj kot mesecu in pol, na Goriškem umorila okoli 900 oseb,« je spomnil, da je tudi podžupan povedal, da do pred kratkim za to ni vedel. »Ti ljudje še vedno, po 80-ih letih, niso bili pokopani in ležijo v kraških breznih. Nedostojno je, da na sami otvoritvi EPK predstavniki vlade RS opozarjajo zgolj na fašizem in nacizem ter zaposleni v občinskem zavodu GO! 2025 hodijo na proteste proti Mussoliniju, pred svojim pragom pa ne znajo pomesti,« je bil oster.

Kako omogočiti kompleksen in zahteven proces pokopa umorjenih, ki je civilizacijska norma? Zgodovinarji sami tega ne morete rešiti, je na to vprašanje odgovoril Vidmar. »Da bi se kaj premaknilo, bi bili potrebni tudi psihiatri in eksorcisti. Kaj je v nas Slovencih, da smo razdvojeni tudi glede pokopa izvensodno in nasilno pobitih? Mar nismo zapadli v težke duševne bolezni? Smo obsedeni z demoni, ki v nas povzročajo ne le duševne, marveč tudi težke duhovne bolezni, ki jih ne morejo zdraviti niti psihiatri? Kaj se skriva v tistih, ki ovirajo in nasprotujejo pokopu?« Po Vidmarjevih besedah se je treba kritično vprašati tudi o tem, kaj je v nas, ki si za to prizadevamo. »Nam res gre v prvi vrsti za spoštovanje do umorjenih oseb, ali pa se tudi v nas skrivajo razni demoni? Nam gre v prvi vrsti zgolj za nabiranje političnih točk, demoniziranje političnih nasprotnikov, grdo govorjenje o izvajalcih povojnih umorov in iskanje novih zdrah?«

Kot duhovnik želi Vidmar jasno sporočiti, da je treba moliti za vse ljudi in vsem želeti dobro

Dobro je potrebno umorjenim in njihovim svojcem. »Pomislimo, koliko ljudi je trpelo zaradi 900 nasilno umorjenih Goričanov! Žene so izgubile može, starši otroke, otroci starše,« (se) je Vidmar vprašal, ali imamo vsaj kanček empatije ter opomnil, da je več tisoč prizadetih svojcev gledalo in še vedno gleda na Sabotinu napis TITO, ki po njegovih besedah označuje najodgovornejšo osebo za povojna grozodejstva. Moliti je treba tudi za rablje. »Krvniki za te pokole nimajo največje krivde. To njihovo poslanstvo, v katerega so bili mnogi na neki način prisiljeni, je v njih pustilo strahotne posledice do konca življenja,« je opozoril Vidmar in nadaljeval, da je moliti treba tudi za naročnike pokolov, za takratne komunistične oblastnike. »Morda so se zadnji trenutek življenja spreobrnili in so sedaj v »vicah«, kot krščanska terminologija imenuje kraj posmrtnega očiščevanja. Sodnik je Bog in ne mi,« je zatrdil. Za konec je še dodal, da je treba moliti tudi za današnje državne in regionalne oblastnike, ki so odgovorni za izvedbo pietetnega pokopa umorjenih.

O dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej na območju Goriške

Dr. Mitja Ferenc je skušal v svojem prispevku na kratko predstaviti pomembnejše odločitve, postopke in dogodke, ki so pomembno vplivali na odnos države do pietetnih dejanj, povezanih s prikritimi grobišči in povojnimi izvensodnimi poboji. V Sloveniji je bilo v dneh po koncu 2. svetovne vojne po ukazu komunističnih voditeljev v nekaj tednih brez sodbe umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodov; Nemcev, Italijanov, Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Bosancev, Madžarov, Romov in Slovencev. »Režim je žrtvam teh pobojev odvzel pravico, za katero si je prizadevala že Antigona – pravico do groba. Sorodnikom pa je bila odvzeta pravica do vedenja in žalovanja,« je Ferenc izpostavil posebnost na naših tleh. Grobišča pomorjenih vojakov in civilistov so bila vse do demokratičnih sprememb načrtno zamolčana, sledi pa pobrisane. Izbrisani so bili iz javnega spomina in ostali so brez mrliških listov. Tudi v prvem desetletju po demokratizaciji (1990–2000) se država konkretnega urejanja in raziskovanja grobišč ni lotevala. »Če dodamo še to, da so se ministrstva izmikala odgovornosti in pristojnosti za prikrita grobišča, je mogoče danes lažje razumeti skromne rezultate, povezane s prikritimi grobišči in morišči v prvem desetletju delovanja,« je dejal Ferenc. Odsotnost ustrezne zakonodaje je močno omejevala vsak začetek urejanja grobišč. »Zakon o vojnih grobiščih je bil sprejet leta 2003, pozor – skoraj 6 let po vložitvi v zakonodajni postopek,« je opozoril Ferenc, ki je dodal, da se je pomanjkljivost in neustreznost zakona  pokazala ob prvih terenskih raziskavah in prekopih. Pomembna prelomnica je bilo leto 2006, ko je Komisija pod novim vodstvom Jožeta Dežmana in s podporo desnosredinske vlade postalo operativnejše in je pridobilo dovoljenja za prva terenska potrjevanja grobišč. A Huda jama je bila prehuda za takratno oblast – odločili so, da bodo razpadajoče človeške ostanke pustili bodisi v plastičnih zabojčkih za sadje ali pa zakopane v jašku. Vsa dela na prikritih grobiščih; evidentiranje, sondiranje, izkope je pristojno ministrstvo  zaustavilo za več let. V nizu spravnih dejanj pa je Ferenc omenil opravičilo predsednika republike sorodnikom umorjenega Rada in Ksenije Hribar ter družini Hudnik. Povedal je tudi, da so ureditvena dela samo v obdobju 2015–2019 potekala na 173 grobiščih in moriščih in da so v naravi označena že skoraj vsa. V Sloveniji imamo tako do danes raziskanih 238 grobišč in morišč. V letu 2023 in 2024 sta problematiko povojnih pobojev in prikritih grobišč zaznamovala dva problema. Vprašanje dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja in zavračanje pokopa romskih žrtev in žrtev izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico. Ferenc je tudi opozoril, da se ponavlja zgodba izpred 15 let – minister za obrambo je mimo vladne komisije, ki je za to pristojna in ki je nasprotovala začasni prestavitvi vreč s skeletnimi ostanki, storil prav to. »Stroka je v tem času pokazala in dokazala, da lahko zmanjka civilizacijski manko prejšnjih generacij, vendar pa pri tem prevečkrat trči od nerazumevanje, odpor, nasprotovanje in ignoranco izvršne veje oblasti,« je Ferenc opisal podobo dogajanja od začetka 90. let do današnjih dni.

Dr. Renato Podbersič je govoril o znanih in neznanih grobiščih na Goriškem. Ta so se polnila že med vojno po italijanski kapitulaciji, zlasti pa maja in junija 1945 – takrat je v njih izginilo med 800 in 900 ljudi. V Gorici so imeli zapore v vojašnicah, šolah, v gradu, v kletnih prostorih komande mesta. Tiste, ki so jih določili za smrt, so vozili do Preserij, od tam pa v štiri brezna v bližini: Podgomilo in Joščevo brezno pri Grgarju ter Cvetrež in Zalesniko pri Trnovem. Tudi v Ajdovščini je prišlo do smrtnih obsodb, kar dokazuje odkritje skupnega grobišča in dveh brezen ob stari cesti Črni Vrh–Idrija. Po Podbersičevih besedah ni šlo za etnično čiščenje, pač pa je bilo treba čistiti na podlagi odnosa do fašizma – takšna so bila navodila partijskega centra za ravnanje na Primorskem. »Šlo je torej za razredni odnos, tarče so bili dejanski ali potencialni nasprotniki vzpostavljajočega se komunističnega režima,« je povedal Podbersič. V fojbah na Goriškem je vsaj 30 odstotkov ljudi, ki niso italijanskega ali furlanskega porekla. Med njimi najdemo Slovence, Nemce, celo nekaj goriških Judov. Te podatke je zbrala zgodovinarka dr. Nataša Nemec, ki so jo skušali pri njenem delu onemogočiti. Podbersič je pristojne pozval, naj poiščejo gradivo in ga dajo na voljo raziskovalcem – gradivo, ki so ga v 90. letih prejšnjega stoletja zbrale občinske komisije za prikrita grobišča, namreč ni dostopno, ker ni bilo oddano pristojnim arhivom. »Kljub pritiskom in dediščini zamolčanosti je bilo precej raziskovalnega dela glede morišč in grobišč na Goriškem že opravljenega, ni pa vse to tudi dostopno,« je opozoril Podbersič, ki je dejal, da vseh prikritih grobišč najbrž tudi na Primorskem ne bomo nikoli odkrili, se pa ta žalostni seznam vsako leto dopolnjuje. Še posebej temna lisa glede prikritih grobišč na Primorskem so Goriška brda. Ob tem je zanimivo, da se domačini še dandanes nikakor nočejo izpostavljati glede pričevanj. Med žalostnimi briškimi zgodbami, povezanimi z revolucionarnimi poboji, izstopa usoda pokojnega Z. E., ki je kmalu po končani vojni osebno sodeloval pri poboju skupine ljudi nad vasjo Slapnik na severu Brd, v gozdu, ki ga domačini imenujejo Draga. Storilec je kasneje postal miličnik, a to nečastno dejanje ga je spremljalo celo življenje. Na koncu ni več prenesel bremena krivde in se je pred nekaj leti ustrelil na mestu zločina, pri vasi Slapnik. V čas neposredno po koncu vojne maja 1945 lahko uvrstimo še neraziskano globoko jamo pri Zgornjem Lokovcu, imenovano Jurjevo brezno, v njej naj bi po pripovedovanju domačinov ležali posmrtni ostanki okrog 70 ljudi, pripeljanih iz Gorice in ustreljenih ob robu brezna. »Poleg medvojnih grobišč pa so bili številni nedolžni ljudje na Primorskem ubiti tudi po drugi svetovni vojni, zlasti bi izpostavil prebežnike čez zahodno državno mejo, kjer se je streljalo praktično do konca, torej do razpada Jugoslavije leta 1991. Številni ubiti ob meji so končali v kraških jamah,« je še povedal Podbersič.  

Dr. Jože Možina je govoril o koreninah narodnega razkola, do katerega je prišlo v prvem obdobju druge svetovne vojne, in sicer na italijanskem okupacijskem področju. Komunisti so konec leta 1941 in v prvi polovici leta 1942 po besedah Možine izvajali sistematične umore slovenskega civilnega prebivalstva. S strani partizanov je bilo ubitih nekajkrat več neoboroženih Slovencev, kot pa je bilo padlih okupatorskih vojakov. »Partizansko nasilje ni izraz kakšne samovolje, temveč gre za načrtno ravnanje,« je dejal Možina in pri tem navedel Kardeljev citat, ki ga najdemo tudi v njegovi knjigi, ko voditelj slovenskih kumunistov sredi leta 1942 zapiše: »Likvidirajte v rundah, to je niz likvidacij druga za drugo. Potem pa napravite pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.« Možina izpostavlja, kako je Edvard Kardelj narekoval raven skrajnega nasilja, ki so ga izvajali partizani. Žrtve so bili med drugim Romi – najbolj odrinjena kategorija takratnega prebivalstva, ki so ga partizani pod komunističnim poveljstvom od maja 1942 dobesedno iztrebljali. Za umore romskih družin ni nikoli nihče odgovarjal, čeprav je linija poveljevanja jasna, kar kaže, da je bil genocid nad Romi sestavni del »boja proti okupatorju«. Umori neoboroženih Slovencev, ki so se od spomladi 1942 začeli posebej množiti, so sprožili samoobrambni odziv. V krajih, kjer so bili možje in fantje bolj povezani, so se partizanom samoiniciativno uprli, pozneje pa so za pomoč zaprosili okupatorja, ki je bil v tistem trenutku zanje manjše zlo. »To, na kar se lepi očitek kolaboracije, je izsililo revolucionarno nasilje nad nedolžnimi ljudmi, tudi celimi družinami, dekleti in ženskami,« je pojasnil Možina. Glede pomora Romov v Iški pa je dodal: »Trije partizanski poveljniki, ki so bili neposredno vpleteni v ta nezastarljivi zločin, imajo pri borčevski organizaciji še vedno status narodnih herojev.« Možina je opozoril, da pri teh temah ne gre le za preteklost, ampak tudi za sedanjost. Najhujše oblike nasilja so namreč epigenetsko vtkane v dedni zapis potomcev, tako da preteklost v smislu nezdravljenih travm živimo vsi mi. Edini način, da se to ublaži, in – upajmo – preseže, je spoznanje resnice. 

Dr. Jože Dežman je opozoril na številne posledice italijanskega medvojnega okupacijskega nasilja in njihove lastne izgube. V Sloveniji je padlo okoli dva tisoč italijanskih partizanov, večinoma zamejskih Slovencev, italijanske okupacijske enote pa so do kapitulacije Italije septembra 1943 imele v bojih le okoli tisoč mrtvih. Ob tem je spomnil, da je bilo v začetku 60. let Italijanom omogočeno, da so prekopali svoje mrtve. Prikrili so jim le obmejni pas in Kočevski rog. Na Slovenskem je državljanska vojna terjala vsaj 30.000, torej dva odstotka prebivalstva. Če bi tudi v Italiji tak spopad terjal dva odstotka prebivalstva, bi to pomenilo več kot 800.000 ljudi – v Italiji lahko po Dežmanovi oceni v okvir italijanskega državljansko-vojnega dogajanja, ki ga v Sloveniji poznamo kot komunistične množične umore vojnih ujetnikov in civilistov, umestimo okoli 15.000 žrtev. To nam pove, da so italijanski komunisti torej pobili več Italijanov kot slovenski komunisti, je ugotovil Dežman, ki je ob tem zastavil vprašanje: kaj bi bilo, če bi v Italiji zmagali komunisti? Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je tudi izrazil pobudo, da se oživi delo slovensko-italijanske komisije po mednarodnem sporazumu o vojnih grobovih in grobiščih – tudi zato, da bi z italijanske strani dobili dogovor, ali so pripravljeni plačati ekshumacijo svojih žrtev.

Dr. Gregor Pobežin, klasični filolog in zgodovinar antike, je med drugim povedal, da je bilo v grški kulturi (in širše v antiki) ustrezno pokopati umrlega bistveno za mir duše umrlega v podzemlju, red v svetu živih in za čast družine in države (polis). Grki so namreč verjeli, da duša, ki ne dobi pokopa, tava. Na dveh zgodovinskih primerih – nagrobnem spomeniku za Demoklejda in Periklovem žalnem govoru – je prikazal simbolni pomen pokopa, tudi kadar telesa umrlega ni bilo mogoče najti. Čeprav so bili v vojni, so Atenci Špartancem omogočili pobiranje njihovih padlih – v ta namen so celo sklenili posebno premirje. Vendar pa tega »viteškega« običaja ne moremo razumeti kot absolutno normo. Odrekanje pravice do pokopa ni bila samo literarna hiperbola: ko je rimski državnik Kras uspešno zadušil Spartakov upor, je upornikom odrekel prav pravico do dostojnega pokopa. In le vprašamo se lahko, ali so zajeti in padli atenski vojaki, ki so leta 415 obtičali na Siciliji, doma dobili kenotaf? Če namreč kenotaf razumemo kot civilizacijsko normo, govorimo o njegovi globlji družbeni funkciji. Ta presega individualno žalovanje in sega v področja kolektivne identitete, vrednot in spomina. Gre za utelešenje spomina brez fizične prisotnosti – kenotaf namreč omogoča simbolno prisotnost odsotnega – pogosto padlih vojakov, izgubljenih v nesrečah ali celo žrtev genocidov. Družba s tem priznava pomen osebe ali dogodka, čeprav fizičnih ostankov ni. Gre za civilizacijsko in osebno potrebo po obeležju – ljudje smo zgodovinsko vezani na ritual in kraj, ki omogoča spomin, refleksijo in čustveno obdelavo izgube. Kenotaf postane ritualni in moralni prostor, kjer se lahko oblikuje in ohranja kolektivna identiteta – tudi brez dejanske smrti. Gre tudi za etiko spomina in kolektivne odgovornosti. Kenotaf pogosto ni samo opomnik na umrle, temveč tudi na dogodek, vrednote ali moralno lekcijo. Postane etično sidro, npr. v smislu »to se ne sme nikoli več ponoviti«. »V tem kontekstu ima kenotaf vlogo moralnega opomina – ne kot preteklost, temveč kot stalna norma,« je sklenil Pobežin.