Zakaj med kristjani ni prave edinosti

Misli o edinosti, ki so v ospredju ta teden, se pridružuje tudi prvi del današnjega evangelija.

Jezus oznanja Božje kraljestvo in začenja svoje poslanstvo tam, kjer je to najbolj potrebno. Šel je v Galilejo, ki so jo imeli za napol odpadniško. Pa še v tej Galileji je šel na skrajni rob, v deželo Zabulonovo in Nefalijevo. Na te ljudi, ki so bili v stalnem stiku s prebivalci sosednjih poganskih pokrajin, so pravoverni Judje gledali s sumničenjem. Jezus pa se je nastali ravno pri njih.

Toda že prerok Izaija je napovedal, da bo poganska Galileja zagledala veliko luč, ki bo predrla temo greha in ločitve. Ravno tam, kjer se srečujejo mnoge poti sveta, bo luč odrešenja najprej zasijala in pritegnila ljudi vseh stanov.

Še danes ljudje pozabljajo na spore ter se zbirajo okrog Jezusa, kjerkoli ga ljubijo in častijo. Samo Jezus bo premagal razkol, ki pesti Njegovo Cerkev.

Edinost v Jezusu

V tednu molitve za edinost kristjanov ne smemo pozabiti, da je Jezus glavno počelo edinosti. On je naše edino upanje za ozdravljenje in spravo razdeljene Cerkve.

Ko je deloval na Zemlji, so se k njemu zgrinjale množice iz Sirije, Galileje, Deseteromestja in iz krajev onkraj Jordana. In še danes ljudje pozabljajo na spore ter se zbirajo okrog Jezusa, kjerkoli ga ljubijo in častijo. Samo Jezus bo premagal razkol, ki pesti Njegovo Cerkev.

V današnjem drugem berilu apostol Pavel odločno svari kristjane v Korintu pred razdorom. Korinčani so skušnjavi že podlegli. Razdelili so se v skupine in stranke. Eni so hoteli biti Pavlovi, drugi Petrovi , Apolovi, nekateri kar Kristusovi. Pavel zahteva, naj bodo vsi ene misli, celo popolnoma enakega mišljenja.

V nas ljudeh je res navzoča težnja, da bi se zbirali v skupine. Radi bi se uveljavili. Radi bi bili več kot drugi. To se kaže že pri otrocih. Mladostniki se zbirajo v tako imenovane klape. Še odrasli smo navijači tega ali onega kluba, kar včasih vodi ne le do trdih besed, temveč tudi do trdih pesti.

Cerkev je sestavljena iz nas ljudi, zato je tudi v njej stalna skušnjava razdora, že od začetka. En tak primer opisuje prav Pavlovo pismo. Ta primer seveda ni bil zadnji.

Skozi vso zgodovino srečujemo v Cerkvi napetosti med posamezniki in skupinami. Ko iz zgodovinske razdalje gledamo, kakšni razlogi so do tega vodili, se nam vse skupaj zdi dostikrat prav smešno, a so povzročali razdore, ki so trajali stoletja in še trajajo.

Napetosti v Cerkvi tudi danes ne manjka. Danes bi sveti Pavel našteval drugačna imena, a bi povedal isto: premalo smo božji, premalo smo Kristusovi, zato med nami ni prave edinosti.

Vsi grešimo, vsi preveč uveljavljamo sebe, vsi smo potrebni nenehnega spreobrnjenja in nenehne prenove v Kristusovem duhu.