Zakaj je treba praznovati »halloween«

Janez iz Kastva, Mrtvaški ples (1490), Cerkev sv. Trojice, Hrastovlje, Slovenija.

Noč je vedno daljša, tema nastopi vsak dan prej, v svetu vznikajo nove vojne, po ljubljanskih podhodih ni več varno hoditi niti v paru, vlada je na psu, naš narod kritično razdeljen, številke milimetrov napovedanega dežja so znova zlovešče, povrhu vsega pa smo v dneh, ko okoli vogalov naših hiš skačejo … čarovnice?

Kdo si je izmislil, da namesto »vseh svetih«, ki se skrivajo v angleškem izrazu »halloween« (»all hallows eve«), potrebujemo prav njih, mi ni uspelo izbrskati. Je pa dejstvo, da preimenovanje »večera vseh svetih« v »noč čarovnic« sumljivo spominja na tisto iz »vseh svetih« v »dan mrtvih«, za katerega vemo, čigava domislica je.

Kako praznovati, kaj sploh praznovati in česa ne, so vprašanja, ki še posebej katoličane močno vznemirjajo zadnje dni oktobra in prve novembra. Da je mera polna, se tridnevje začne z »dnevom reformacije«, ki se ga praznuje kot državni praznik, čeprav to ni – in že ta nam vzbuja nelagodje. Spomnim se lanskoletne prigode, ko je nekaj prijateljev nekaj dni po vseh svetih pred spomenikom padlim domobrancem na Žalah organiziralo kratek poklon in molitev za naše katoliške prednike. Ko smo se s slovenskimi zastavami in podobnim vračali, nas je mimoidoči gospod ogovoril, češ, ali smo imeli kako proslavo za dan reformacije. In je eden od nas odgovoril: »Aja, ne. Mi tega ne praznujemo.«

Jasno je, da katoličan, ki gleda na svet z vidika večnosti in ne mirovniških ali lažno ekumenskih posvetnih pobud, ne more praznovati Lutrovega pisma s heretičnimi tezami, ki ga je poslal na ta dan, niti ne simbolnega pomena praznika, ki kaže na razkol v Cerkvi in odpad preštevilnih duš. Pa to še ne pomeni, da ne cenim tiska slovenskih knjig, seveda.

Banaliziranje smrti

Potem pa se pod večer začne zloglasna »noč čarovnic«. Kar si pod tem imenom predstavlja povprečen Slovenec ali pod imenom »halloween« povprečen zahodnjak, je na slabem glasu med kristjani upravičeno. Ne gre le za uvoz iz Amerike, gre za praznik, pri katerem se morda še najbolj groteskno pokaže hudo žalostna lastnost sodobnega človeka: njegova izkoreninjenost iz zemlje, iz izročila, iz resničnosti same – in globoka nereligioznost. Ker stvari in njihove oblike nimajo več globljega pomena (ker ga v našem relativizmu sploh ne more biti), se lahko z njimi venomer »samo igramo«. Ker ne vemo več, kaj bi s smrtjo, se lahko vsaj razvedrimo z njenimi strašljivimi simboli. Prav zato, ker v njej več ne vidimo nobene posebne resnobe, ker pred njo v resnici ne čutimo nobenega spoštovanja ali pravega strahu, jo lahko banaliziramo in si namesto tega strah vlivamo v kosti s kostumi in grozljivkami.

A hudič je v tem, da stvari niso vedno samo to, kar se zde »sodobnemu človeku«. Simboli niso hec in duhovni svet s hudim duhom vred je resničen, prav slednji pa se posebno rad skrije pod navidez nedolžno igro, kot sta prerokovanje iz kart ali joga, kot vam bo znal povedati vsak pošten eksorcist.

Ne gre le za uvoz iz Amerike, gre za praznik, pri katerem se morda še najbolj groteskno pokaže hudo žalostna lastnost sodobnega človeka: njegova izkoreninjenost iz zemlje, iz izročila, iz resničnosti same – in globoka nereligioznost. 

Ponekod to prepoznavajo. V Šibeniku, recimo, so odpovedali otroške predstave s prerokovanjem, potem ko je pred njimi farane posvaril domači župnik. V Murski Soboti organizirajo celonočno čaščenje Najsvetejšega za odvrnitev zla, ki ga ob zabavah za »noč čarovnic« v bližnjem dvorcu Rakičan kličejo s poganskimi običaji – četudi so ti za nas le eksotično doživetje, si malikov, demonov, ki so jim namenjeni, ne bi želel srečati.

Čas, ko/da se spomnimo na poslednje reči

Vseeno pa »halloween« praznujem. In sem prepričan, da bi ga morali vsi – kot tudi vse svete in verne rajne. Kako? Tako, kot smo Slovenci znali, dokler smo bili kristjani. Halloween kot sveti večer, kot bedenji dan pred vsemi svetimi, s pripravo in postom. (»Otrokom so dopovedovali, da je bolje, če se tukaj vsi skupaj postijo, kot pa da bi se v vicah morali vsak posebej,« pravi Niko Kuret o običaju na ta dan.) Vse svete kot spomin na čast junakom, ki so svoj boj na tem svetu dobojevali pred nami in smo prepričani, da bivajo pri Bogu. (Veste, zakaj je nastal ta praznik? Ker je v času cesarja Dioklecijana število mučencev tako naraslo, da ni več mogel vsak imeti svojega godu. Toliko trpljenja, poguma in vere proslavljamo na ta dan.) In spomin vseh vernih mrtvih oz. duš v vicah 2. novembra z molitvijo zanje, ki jo začenjamo na pokopališčih že popoldan dan prej.

»Verne duše« niso kake abstraktne prikazni, ampak duše, med katerimi so morda naši bližnji in ki med očiščevanjem neznansko trpijo, ker še ne morejo gledati Boga v Njegovi slavi. Ljudsko verovanje naših prednikov pravi, da Jezus na 1. oziroma 2. november duše za en dan izpusti iz vic. Če jim zemljani tedaj pomagamo izprositi nebesa, se ne vrnejo tja, sicer pa jih čaka še nekaj očiščevanja. Prav krajšanju ali, če je odpustek popolni, dokončnemu skrajšanju časa v vicah (kjer ostanemo zaradi »časnih kazni«, ki sledijo že odpuščenim grehom) služijo odpustki – čeprav jih slovenski mediji vsako leto vztrajno mešajo z odvezo in odpuščanjem grehov.

Če jim tega v preteklih letih nismo dopustili, imamo letos novo in še večjo priložnost, da nas prazniki spomnijo na smrt in sodbo, na poslednje reči in vzbudijo v nas hrepenenje po nebesih. Upam vsaj, da za zavest o tem ne bo potrebna še kaka vojna še bliže nam. Oswald Spengler je v naši dobi videl nezmotljive znake zatona Zahoda. Bržčas pa ni mogel vedeti, kako verjetna bo možnost, da s svojim zatonom – zaradi orožja, kot ga imamo danes – Zahod potegne za sabo vse človeštvo. Ne vem, ali smo tik pred izumrtjem, vem pa, da je dobro moliti, kot da smo, ker – moli, kot da boš umrl jutri, delaj, kot da boš večno živel, je rekel sv. Janez Bosko.

Da smrt čaka vse, naučimo celo šolarje, ko obravnavamo hrastoveljski mrtvaški ples. Da iz tega ni dobro potegniti fatalizma in relativizma, ampak zavest, kako usodna je naša zadnja ura – to pa umanjka. In vsi sveti – ne čarovnice – so tu, da nas na to spomnijo. Da nas pomirijo: tema, vojne, posiljevalci, delitve, naravne katastrofe … nimajo zadnje besede. Ta pripada Bogu, Bog pa je, med drugim, kot se morda še spomnimo od verouka, pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje ...

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike