Zakaj je Peterle podprl SLS?

Lojze Peterle, predsednik prve demokratične slovenske vlade

»Bruselj« smo tudi mi. – Če hočeš biti akter, moraš imeti ideje, projekte in pogum. – Trudil sem se, da bi NSi in SLS nastopili na skupni listi za evropske volitve. – Sedanja vlada je učinkovita s kadrovskimi čistkami, večjih rezultatov obljubljenega pa ne vidim. – Kadar so »naši«, pomembnejši kot skupno dobro, plača Slovenija. – Vse bolj me skrbi odnos do gospodarstva. – Beseda »depolitizacija« pri nas velja samo za ene. – Problem Evrope in Slovenije je, da se ne moremo dogovoriti, kaj pomeni življenje oziroma kdo in od kdaj je človek.

Zdi se, da je vlada v vojni z zdravniki, ki stavkajo že več mesecev. Tokratna zdravniška stavka je po dolžini brez primere v slovenski zgodovini. Še vedno je najmanj 130.000 ljudi brez osebnega zdravnika. Kako vi ocenjujete vladno zdravstveno politiko?

Žal je beseda vojna na mestu, ne samo v zvezi z zdravniki. Ko gledam, kdo vse stavka, se sprašujem, s kom pa ta oblast ni v vojni? Očitno je, da gre prej za »kdo bo koga«, kot za dobre rešitve. Vladna koalicija trdi, da preučuje in načrtuje rešitve za slovensko zdravstvo in druge probleme. Pripravlja strategije, najavlja pogovore, menja ministre, rezultatov pa ni. Ne predstavljam si, da bi v času moje vlade stavkali sodniki, tožilci, upravni delavci, zdravniki in še kdo. Srečaš človeka na ulici, ki reče, saj še ni tako slabo. Če to ni slabo, potem ne vem, kaj je? Govorim s profesionalnega, državotvornega, ne z ideološkega ali političnega vidika. Tudi v preteklosti smo imeli izrazito leve oziroma liberalne vlade, pa so kljub temu državo upravljale drugače. Spominjam se Drnovška, bil sem v njegovi drugi vladi, ampak tole, kar je zdaj … Ne vidim nobene samorefleksije, ki bi vodila do nujne samokritike, tudi do kakšnega popravka smeri. Temu, kar zdaj doživljam, bi po dolenjsko rekel: Ta oblast poje ono ljudsko: Nič nam ne morejo, mi ga pa žingamo.

Zdravniki trdijo, da ima Slovenija vrsto vrhunskih strokovnjakov za zdravstvo tako na levici kot na desnici. Predsednik vlade Robert Golob kljub temu bolj zaupa nasvetom aktivista Jaše Jenulla in njegovih tovarišev, ki nimajo nikakršnega znanja ali izkušenj s področja zdravstva.

V ideološki črno-belosti stroka nima velike veljave. Gre za koncept sovražnika, ki se seveda napaja v starih časih, ko je bil zasebni sektor nasploh sumljiv in grešen, ne samo v zdravstvu. Levica ne more videti zasebne komponente zdravstva kot del javnega zdravstva. Za njih je javno lahko samo državno, kot da so zasebniki z drugega planeta. Za njih so to barabe, kapitalisti, izkoriščevalci, po dve plači vlečejo in tako naprej – eno samo zmerjanje in etiketiranje. Kot da ne bi poznali v Evropi nobenega posnemanja vrednega sistema. Jenull in njegovi somišljeniki se ne zavedajo paradoksa, da s svojo politiko rušijo javno zdravstvo in krepijo zasebnike.

Ob tako resni krizi slovenskega zdravstva mnoge preseneča dejstvo, da tovrstne teme niso v ospredju tudi EU volitev. Mnogi menijo, da EU volitve niso pomembne. Domnevam, da imate drugačno mnenje?

Kljub plebiscitarni odločitvi za vstop v EU in napredku, ki smo ga v času članstva dosegli, je pri nas že dolgo prisotno omalovaževanje Bruslja in njegovo primerjanje z Beogradom. Za demokratično EU smo se odločili prostovoljno in demokratično, za totalitarno Jugoslavijo ni bilo plebiscita. »Bruselj« smo tudi mi – v Svetu, Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji in drugih institucijah. Vse več odločitev v Bruslju vpliva na naše vsakdanje življenje. Zato je tako pomembno, da nas v parlamentu in drugod zastopajo najbolj resni in odgovorni ljudje. Tisti, ki smo Bruselj doživeli od znotraj, se zavedamo, kako pomemben je vsak glas in nove ideje. V mandatih evroposlanca, zlasti pa v času, ko sem v predsedstvu Evropske konvencije predstavljal 13 držav kandidatk, sem zares dobil uvid, kako to vse skupaj deluje. Naj ponazorim s primerom. Ko je šlo za vprašanje, ali bo Slovenija prva med novimi državami članicami predsedovala Evropski zvezi, sta bili v igri tudi Madžarska in mislim, da tudi Estonija. K meni je prišla s Komisije neformalna skupina treh ljudi, od katerih sem poznal samo enega, in me vprašali za mojo oceno, ali bi bila Slovenija sposobna predsedovati Evropski zvezi. Odgovoril sem, da ni samo sposobna, ampak da bo to opravila zelo dobro. Mislim, da sem s tem mojim mnenjem prispeval k temu, da je bila Slovenija dejansko izbrana kot prva predsedujoča. Ponosen sem, da je dobila za predsedovanje zelo dobro oceno. S tem, ko smo se osamosvojili, smo se kvalificirali za državne podvige, postali člani raznih organizacij in če hočeš biti akter, moraš imeti ideje, projekte in pogum. Vem, kako je odmevalo po Evropi in po svetu, ko so šli na predlog Janeza Janše predsedniki treh vlad v Kijev. Šele potem sta šla tja tudi Ursula von der Leyen, Charles Michel in mnogi drugi. Potreben je bil prvi korak.

Kako lahko izvoljeni na Evropskih volitvah vplivajo na življenja državljanov?

Slovenski državljani imajo enako možnost kot vsi drugi evropski državljani, da s svojim glasom vplivajo na to, katera linija bo v Bruslju prevladala oziroma katere vizije, rešitve in strategije se bodo uveljavile. Naši izvoljeni pa imajo v evropskih institucijah tak status kot drugi izvoljeni. V EZ je vsak zase manjšina – tudi Nemci kot najštevilčnejši. Vsak glas šteje in za vsakega je borba. Včasih gre pri glasovanjih za tesne izide. Predvsem pa ne gre samo za kvantiteto. Potrebne so kakovostne ideje. Naj ne izpade, da govorim »pro domo sua«, sem pa vesel, da vsak Evropejec lahko čuti Lojzeta Peterleta v žepu, če telefonira čez mejo. Na neki neformalni večerji sem nekoč odgovorno komisarko vprašal, zakaj sem kaznovan, če telefoniram čez mejo in sem predlagal, naj začne postopek, da se cena gostovanja (roaminga) odpravi. Kljub začetnemu odporu nacionalnih telekomov smo v nekaj letih uspeli.

Nekoč sem odgovorno komisarko vprašal, zakaj sem kaznovan, če telefoniram čez mejo in sem predlagal, naj začne postopek, da se cena gostovanja (roaminga) odpravi. V nekaj letih smo uspeli.

Kot dolgoletni član NSi ste za kandidata za evroposlanca podprli Marka Balažica, ki nastopa na kandidatni listi Slovenske ljudske stranke. Kakšni so vaši razlogi?

Ko sem ugotovil, da je dogovarjanje o sodelovanju med NSi in SLS zastalo, sem se začel truditi, da bi obe stranki v skladu s pričakovanjem ljudi nastopili na skupni listi za evropske volitve, potem tudi na državnozborskih. Kjerkoli sem se v Sloveniji oglasil, so me spraševali, zakaj stranki ne nastopita skupaj. S skupnim nastopom bi lažje nagovarjali volivce, okrepili demokrščansko opcijo in lahko odigrali močnejšo politično vlogo. Mislim, da je k samozavesti NSi močno prispevala odločitev Anžeta Logarja, da ne gre na evropske volitve. Bil sem pripravljen kandidirati na skupni listi, ne pa zgolj na listi ene stranke – mimogrede, javnomnenjske raziskave so mi dobro kazale. Tako sem se odločil, da bom podprl krščanske demokrate na listah obe strank. Izrecno sta me za podporo zaprosila Balažic in Čadoničeva, nato še Berkova in Pukšič. Vse štiri bom javno podprl. Tisti, ki se grejejo ob znanem »naj sosedu koza crkne«, pozabljajo na zanimiv paradoks, da bi morebitni odpad glasov iz območja NSi/SLS najbolj koristil tistemu, ki gre enim najbolj na živce. Razdeljenost najbolj koristi SDS. Sicer pa sva k združevanju skupaj z Ivanom Omanom pozvala že ob volitvah aprila 1990.

Mislite, da združitev NSi in SLS ostaja nemogoča?

Do združitve lahko pride samo pod pogojem, da bo vprašanje kaj veljalo več kot vprašanje kdo in da ne pride do izključujočih apriorističnih pozicij. Zadeva je odvisna predvsem od voditeljev strank in sposobnosti slišati ljudski glas. Razdeljeni lahko navdušujemo samo privoščljivce. Očitno so ožji interesi močnejši od skupnega, skupne številke obeh strank pa danes ne dosegajo niti rezultata SKD na prvih demokratičnih volitvah.

Razdeljeni lahko navdušujemo samo privoščljivce. Očitno so ožji interesi močnejši od skupnega.

Kako ocenjujete dosedanje delo Golobove vlade?

Skrbi me, da je bolj prispevala k politični polarizaciji kot h kakovostnim rešitvam. Učinkovita je s kadrovskimi čistkami, večjih rezultatov obljubljenega pa po dveh letih ne vidim. Nikakor ne uživam v neuspehih, naj bo vlada desna ali leva. Kadar so »naši«, pomembnejši kot skupno dobro, plača Slovenija. Zanimivo je, da ko mediji primerjajo različne slovenske vlade – nazadnje je bilo to v Delu – Demosovo vlado izpustijo. Trdim, da je naredila največ, pa ne mislim tukaj samo na zgodovinske zadeve. Slovenija je v zadnjem letu vladanja Zveze komunistov beležila rekordno negativno gospodarsko rast – 8 % BDP. V takšnih razmerah je naša demokratična vlada prevzela oblast. Po dveh letih je šlo že navzgor in naslednje leto je Slovenija dosegla + 3 % BDP, kar je trajalo kar 12 let. Mi smo takrat potegnili voz iz blata in ga usmerili v pravo smer. To je neprimerljivo, s kakšno dinamiko smo takrat mi peljali zadeve, pa smo imeli noro situacijo. Okrog 400 podjetij je bilo pred stečajem, bil je visok delež umetno zaposlenih, imeli smo blokado slovenskega blaga v Srbiji, visoko inflacijo in podobno. Golobova vlada deluje v bistveno drugačnih razmerah, Slovenijo pa prehitevajo druge države.

Kaj ste pričakovali?

Potem ko se je šla vlada z ministrico za kulturo poklonit na Čebine, kjer so 1937 ustanovili Komunistično partijo Slovenije in je ukinila muzej osamosvojitve Slovenije, je postalo jasno, da se vrača paradigma, ki temelji na konceptu sovražnika. Zato smo že kdaj plačali ceno. Upal sem, da smo se od takšnega vladanja poslovili 25. junija leta 1991. Ne govorim zgolj o ekscesnih zadevah, ampak o politiki, ki se hrani z revolucionarnimi idejami. Ne mislim samo na tistega poslanca, ki slavi jugoslovanske praznike z rdečo zastavo. Nam se je zgodil premik, ki ga simbolizira tudi pljuvanje po častni gardi na največji slovenski državni praznik predlanskim. Norčujejo se iz temelja, ki smo ga skupaj postavili. Vse bolj me skrbi odnos do gospodarstva. Čedalje več podjetnikov mi razlaga, da je poslovno okolje v Sloveniji vse slabše. Veliko bolj so jim naklonjeni na Koroškem oziroma v Avstriji, v Furlaniji oziroma v Italiji, zadnje čase tudi na Hrvaškem. Če podjetnik ne vidi Slovenije kot najboljše lokacije za svoje podjetje, potem je nekaj hudo narobe.

Če podjetnik ne vidi Slovenije kot najboljše lokacije za svoje podjetje, potem je nekaj hudo narobe.

Nekateri se z vami ne strinjajo in trdijo, da vlada dela dobro, ker je obljubila številne ukrepe v korist državljanov.

Obljube niso kriterij. Poglejmo kazalce, razpoloženje ljudi in številne stavke. Zdaj minevata dve leti te vlade in še zmeraj študirajo, analizirajo, pripravljajo strategije. Grenko se nasmehnem, ko slišim, da bodo začele stvari prijemati leta 2025 ali 2026. Nekaj časa sem govoril, da gremo nazaj in navzdol. Zdaj imam vtis, da se vse bolj medsebojno napeti ustavljamo. Ne samo zato, ker nas prehitevajo baltske države, kot so Litva, Latvija in Estonija. Vsakemu želim, da gre naprej. Tudi Hrvaška je v času Plenkovića na gospodarskem področju naredila korake naprej. Mi smo od omenjenih držav imeli najboljše izhodišče, ampak smo zdaj v dinamiki zelo padli. Gre za posledico napačnega razumevanja in delovanja politike, ki ji skupni cilji niso več glavna prioriteta, ampak je glavna prioriteta delitev na naše in vaše. Kadar uveljavljamo »naše« – zadiši po mafiji.

Ko govorite o naših in vaših, kritiki Svobodi, SD in Levici očitajo, da so s pomočjo Goloba prvič od osamosvojitve izvedli politične čistke v Policiji, na RTV in v drugih državnih institucijah ter v državnih podjetjih.

Če je to, kar dela ta vlada, če so vse te menjave prave, poštene in odrešujoče, potem zaploskajmo tej metodi in se ne čudimo, če jo bo za Golobovo uporabila naslednja vlada. Če so čistke pravi vzorec, če je to model, potem nehajmo moralizirati in bo pač tako kot v Ameriki: enkrat eni, drugič drugi.

Ampak v Ameriki se profesionalni državni uradniki in policisti ne menjajo. Z novo izvoljenim predsednikom se menjajo zgolj politično imenovani uradniki kot predstavniki ljudstva. Nikomur na Zahodu še ni prišlo na pamet, da bi menjal poklicno imenovane uradnike ali celo novinarje na javni televiziji. To bi pomenilo konec demokracije. Golobova vlada to imenuje »depolitizacija«.

Beseda »depolitizacija« je pri nas popolnoma sprevržena, velja samo za ene. Kriterij »naših« depolitizacijo onemogoča, četudi jo prepustiš civilni družbi. Zaradi mene so lahko na RTV samo levi ali samo desni, ampak naj delajo nacionalno televizijo. Mene ne zanima, čigava je, ampak kakšna je. Če pa že mora biti »naša«, potem se da rešiti zadevo z drugim programom, pa bodo ljudje videli pluralnost oziroma razliko. Vse več ljudi mi pravi, da TV Slovenije ne gledajo več. Zakaj potem plačujemo javno TV?

Nekateri so mnenja, da nas to vrača v čase pred letom 1991, ker dejansko od osamosvojitve nobena ni vlada posegala po strokovnih kadrih ali po menjavanju urednikov, novinarjev ter profesionalnih policistov?

Tako globoko v času demokracije ni še nihče čistil. Izgleda, da tudi nekateri »naši« niso več dovolj naši. Predvsem moraš zadeti pravilno smer, moraš biti »ta pravi«, če ne, te hitro odnese. Nemoralno je, da nekdo napreduje zato, ker se je priključil pravi strani in ne zato, ker bi bil dober. Doživel sem osamosvojitev, čas pred njo in po njej. Trdim, da po koncu totalitarizma po letu 1990 še nismo bili. Uveljavlja se koncept sovražnika. Poslušamo terminologijo iz časa druge svetovne vojne in revolucije. Doživel sem, da so name mlade trojke kričale, da sem fašist! Tukaj, sredi Ljubljane. V odgovor sem jih povabil na dva deci ali na kavo, saj sem kar miroljuben Dolenjec. Zavrnili so moje povabilo in mi dejali: Mi se s fašisti ne pogovarjamo. Moj oče je videl fašiste, ker je preživel dve italijanski taborišči. Ti, ki kričijo, pa v življenju še niso srečali fašista in govorijo tako, kot da so bili udeleženci druge svetovne vojne in revolucije. V šolah skušam razlagati, da leta 1945 Slovencev nihče ni spraševal, ali so za Jugoslavijo, enopartijski sistem in revolucijo. Ni bilo plebiscitov kot za osamosvojitev, za vstop v Evropsko zvezo (EZ) in za NATO. V EZ je ideja Evrope spravila večne sovražnike Nemce in Francoze. Pri nas ta ideja ne deluje. Pri nas v Ljubljani nočejo pokopati niti ljudi, ki so jih brez sodne obravnave pobili po drugi svetovni vojni. Stari vzorci in strukture so zlasti v podsistemih tako močni, da se celo tisti, ki načeloma nasprotujejo starim vzorcem, na koncu pod pritiski in mamljivimi ponudbami raje odločijo za kolaboracijo, kakor da bi se borili za novo.

Podporniki vlade hvalijo čiščenje »janšistov«, domnevamo lahko, da bodo nasprotovali, če bo naslednja vlada izvajala čiščenje »golobistov«. V ospredje vlada postavlja tudi vprašanja o uporabi konoplje, o evtanaziji in o splavu. Vaše mnenje?

Rekel bi, da ta oblast pelje zadeve izrazito v skladu z nekim levo utemeljenim ideološkim glavnim tokom, ki mu niso tuji komunistični prijemi. Nekoč so stranke tekmovale z obljubami boljšega življenja, blaginje. Danes je na vrhu leve programske ponudbe sladka smrt in poljuben odnos do spočetega življenja. Oboje je v nasprotju s sedanjo Evropsko listino o temeljnih pravicah, kjer prvi člen govori o nedotakljivosti človekovega dostojanstva, drugi pa o pravici do življenja. Problem Evrope in Slovenije je, da se ne moremo dogovoriti, kaj pomeni življenje oziroma kdo in od kdaj je človek. Odnos do življenja je v imenu svobode vse bolj površen in neznanstven. Lani se je rodil otrok pri petih mesecih, pa je preživel. Če se ne bi rodil, še ne bi bil človek? Od kdaj pa govorimo o človeku? Mi se tega ne moremo dogovoriti. Ali si človek, ko si na pol zunaj, ali si šele potem, ko si čisto zunaj? Si zgolj skupek celic, dokler te ne zagledajo, ko prideš na svet? Težko jemljem to sprenevedanje v tako znanstveno oblikovanem svetu, da ideologi nočejo videti celote. Nočejo se ustaviti ob vprašanju, od kdaj gre za človeka oziroma za človeško bitje. Ne gre samo za to, kdaj slišiš bitje otrokovega srca, kaj vidiš na ultrazvoku in tako naprej. Težko mi je to razumeti, kot mi je težko razumeti geslo o avtonomiji telesa oziroma kampanjo »My body«. (Kampanjo »My body« ali v prevodu »Moje telo« vodi politična aktivistka Nika Kovač, ki se zavzema za pravico do splava (opomba ur.)). Ko gre za eno telo, je enostavno, ampak ko je v nekem telesu še eno drugo telo ali celo več teles, se je treba vprašati, ali ima tisto drugo telo, ki že čuti, sliši, se v maternici orientira in pozicionira, posluša oziroma sliši vse, kar se zunaj dogaja, kakšne pravice? Ali ima kdo pravico reči: Dokler ga ne vidimo, ni človek. Nisem še srečal biologa, kemika, filozofa ali teologa, ki bi upal postaviti po spočetju časovno mejo med človekom in »šenečlovekom«. Zame je to neznanstveno in neetično. Ne govorim o tem, koliko je ali bo Slovencev oziroma Evropejcev, ampak o temeljnem odnosu do človeškega življenja.

Nekoč so stranke tekmovale z obljubami boljšega življenja, blaginje. Danes je na vrhu leve programske ponudbe sladka smrt in poljuben odnos do spočetega življenja.

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 150, str. 20-24.