Zakaj je dan reformacije za Slovence tako pomemben, da ga edini ob Čilu praznujemo kot dela prost dan

Danes je svetovni dan varčevanja. V dveh svetovnih državah pa na zadnji oktobrski dan praznujemo tudi dan, ko je leta 1517  na cerkev v Wittenbergu z žebljem pričvrstil petindevetdeset tez in predpostavk z upom na reformacijo katoliške Cerkve.

Dan reformacije kot verski praznik s prostim delovnim dnem praznujemo v Sloveniji in Čilu. Nenavadno.

Luther je s svojo drzno potezo sicer reformiral Cerkev, vendar dosegel tudi učinke, ki jih ni nikdar predvidel. Z svojimi tezami ni napadel le življenjskega načina srednjeveškega klera, temveč načel tudi pomembno mrežo interesov – od bankirjev do škofov, pa vse do Rima.

Po tem, ko je bil leta 1521 poklican k imperatorju na zagovor, pa je njegov pogumen nastop in izpodbijanje vsemogočnosti dežele in Cerkve, ogrel ljudska srca. Za tem je revolucionarno gibanje kmalu ušlo izpod nadzora. Poskus osvetlitve korupcije in napak znotraj Cerkve se je končal v razkolu in vojni.

Po večstoletnem razkolu vse bližje

Kakorkoli, sodobni poskusi sprave s petdesetletno tradicijo, so obrodili sadove. Letos se v Lundu na Švedskem odvija prva ekumenska globalna komemoracija ob dnevu reformacije. Tja je odpotoval papež Frančišek, v letalu pa ga je spremljal njegov prijatelj, evangeličanski pastor Miguelo Figuera.

Na splošno je sedanji papež naklonjen reformam in Cerkev tolmači kot institucijo, ki mora odgovarjati na težave in vprašanja sodobne družbe. In tudi sam je, glede na svoje prednike, precej reformiran. Če si je kakšen pomembnež s pomočjo nekaterih vplivnih kardinalov še v času Janeza Pavla II s primerno donacijo za potrebe dobrodelnosti ali Cerkve zagotovil možnost poljuba papeževega prstana s skupno fotografijo, pri papežu Frančišku to nikakor ni mogoče.

Vendar, po vsem naštetem in poznani pomembnosti reformacije, vprašanje ostane. Zakaj ravno Slovenija, če čilenske razloge pustimo ob strani.

Gre za vero ali narodovo identiteto ter literaturo?

Uradno je dan reformacije verski praznik. Spočetka je proslavo organizirala Evangeličanska cerkev, za tem Ministrstvo za kulturo, od leta 2012 pa proslavo prireja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.

Če v Google vpišemo »dan reformacije«, nam zadetki ponudijo slike Trubarja in Abecednika, portal RTV SLO pa nas v današnji dan uvede s sledečimi besedami: »V Sloveniji danes praznujemo dan reformacije, ki je Slovencem prinesla prvo knjigo in knjižni jezik, pa tudi prvo omembo pojma Slovenec.«

Kljub temu, da dan Primoža Trubarja obeležujemo 8. junija, kaže, da je naš reformatorski fokus na tem, kar je gibanje prineslo slovenski identiteti in literaturi, prej kot slovenski Cerkvi.

Dokler so bile proslave v dometu države so bili tudi na govori predsednikov vedno v znamenju prve slovenske knjige, Dalmatinovega prevoda Biblije in slovenskega skoka med civilizirane narode. Sedaj, ko proslavo organizira Protestantsko društvo Primoža Trubarja, pa je reč nekoliko obrnjena.

Začetni del proslave so tokrat oblikovali verski nauki. »Cilj našega življenja je spoznati Boga. Vendar to spoznanje zavezuje. Spoznavati Boga pomeni namreč samouresničevati se v dobrem.« je škof evangeličanske cerkve Geza Erniša povzel besede Jeana Calvina. 

Šele v drugem delu proslave, ki so se je sicer udeležili predsednik Pahor, pa tudi Dejan Židan in Milan Kučan, se je na plano prebil naš slovenski reformatorski intelektualni uspeh.

Kaj reformacija pomeni za Evangeličansko cerkev in naše slovenstvo je pravzaprav jasno. Kaj pa pomeni katoliški Cerkvi, počasi izrisujejo reformatorske poteze papeža Frančiška.

"V Cerkvi se ne zgodi nič zanimivega, razen ko je na delu Jezus." (Rowan Williams, anglikanski primas)
Luteransko-katoliški Lund in Malmö!

— Branko Cestnik ﻦ (@BCestnik) October 31, 2016