Za odslužene kadre v slovenski politiki ni milosti

"Cerar ima pri Bratuškovi priložnost opazovati, kakšni noži v hrbet ga čakajo, ko ne bo več koristen ...                                                                                                    (bloger in tviteraš Tomaž Štih - Libertarec)

Ko je bil objavljen magnetogram 69. redne seje Vlade Republike Slovenije, nisem bila presenečena. Zakaj bi le bila!? Razkritje je – tako kot po navadi - nekomu služilo za njegove zle namene, zato je do njega prišlo. Prva, zadnja in edina logična razlaga!

Če bi bila naša politika takšna, kot bi morala biti, se tega magnetograma ne bi skrivalo, kot bi šlo za najbolj varovano vojaško skrivnost v Vesolju, po drugi strani pa do te, razvpite seje sploh ne bi nikoli prišlo.

Ja, drži, kot danes pravijo mnogi, da je bila Alenkina samo kandidatura  dokaz sramote, bede in verjetno tudi splošne korupcije akterjev slovenske politike, vendar … se kdo vpraša, zakaj so njeni kolegi ves čas molčali in ji krili hrbet?

Danes je javna tajnost, da so za vsebino objavljenega magnetograma vedeli domala vsi, ki so tako ali drugače ''blizu'' politiki. Vedeli so, da se je gospa za evropsko komisarko predlagala sama, vedeli so verjetno tudi to, zakaj se je vse skupaj pometlo pod preprogo in zakaj se je ta preproga ob neugotovljivem času na neugotovljiv način dvignila in razkrila svoje umazane smeti.

V Sloveniji za tistega, za katerega se izkaže, da je svoje odslužil in ni več koristen, ni več milosti.

Za odslužene kadre ni milosti

Nimam navade brcati v tistega, ki se je znašel na tleh, ker so ga spodnesle brce drugih. Dovolj žalostno je že to, da je v Sloveniji, kot kaže, takšno ''brcanje'' postalo že nacionalni šport, saj za tistega, za katerega se izkaže, da je svoje odslužil in ni več koristen, ni več milosti.

Če bi bila na Alenkinem mestu, bi tovarišiji zaklicala pejte se solit, obenem pa bi na glas povedala, kakšni so bili resnični razlogi, ki so pripeljali do tega prelomnega ''razkritja''.

Kljub temu, da se je po razvpiti 69. redni seji začelo govoriti, da bo ostal magnetogram tajen, sem vdano in potrpežljivo čakala, da se bo našel kdo od vpletenih, postal izdajalec ter naredil vse, da se grebatorske anomalije razkrijejo. Načinov, da bi prišli resnici do dna, je zmeraj nič koliko. In politiki so sila vešči, da najdejo pravo pot, če imajo od tega, seveda, lastne koristi. Pa se tokrat to ni zgodilo.

Tisti, ki so držali žakelj, so molčali, ker so verjetno ugotovili, da je molk pač bolj prikladen od resnice. Pa še škodoželjno in zlobno(?) so se lahko hahljali, ko je dotična neslavno pogorela na zaslišanju za komisarsko mesto v Bruslju.

A to še ni bilo vse, po čemer si bom - povsem običajna državljanka – bedno farso zapomnila: še enkrat so mi zelo jasno dali vedeti, kako nizko se je znašla slovenska politika in kako malo ji je mar za resnico, za etiko in za moralo.

Vsak "zakaj" ima svoj "zato"

Na torkovi novinarski konferenci je Bratuškova ponovno poudarila, da ne razume, zakaj je po letu in pol ta zgodba zopet aktualna.

Škoda, da je izrekla te besede. Precej let je že v politiki in vsaj tega bi se lahko naučila, da ima na Šubičevi 4 vsak zakaj tudi svoj zato.

Nič ni slučajno, verjemite, čisto nič in tudi to se ni zgodilo slučajno, da se je prav danes v odboru za notranje zadeve kar sedem ur razpravljalo o problematiki sovražnega govora.

Če smo pobudnike te razprave državljani razumeli na pravi način, potem nas do ponovne uvedbe 133. člena loči le še droben korak. Morda- kdo ve- je tudi današnja razprava dala Alenki jasno vedeti, da se lahko kaznuje tudi to, da nekdo kritizira preveč.

Vse je možno, saj sem vam že kdaj omenila, da zaradi vsega, kar se dogaja na političnem odru, verjamem tudi v Marsovčke.

Resnične skrbi

A bolj kot Alenka me skrbi to, ko nas mečejo iz schengna, bolj me skrbijo sladkorni milijoni iz Ormoža, ki smo jih zaradi malomarnosti uradnikov vrgli skozi okno, skrbi me, ko berem, da ''stari preverjeni kadri'' ponovno zasedajo svoja ''stara mesta'' pa ne le izza ozadja, temveč zelo konkretno. Skrbijo me begunci, ki bodo prej ali slej pokazali, da jih na poti v Evropo nič ne more in ne sme ustaviti.

To je tisti show, ki mi ne da spati, to! A se ga državljani, uspavani od laži, ki jih od politike poslušamo dan za dnem, sploh še ne zavedamo.