Vsi imamo radi mavrico

Pretekli vikend je nad širšim območjem Domžal zasijala dvojna mavrica. Ljudje so zrli skozi okna, stali pred domovi in začudeno gledali v nebo ter množično fotografirali ta čudoviti pojav in ga na spletu delili z drugimi. Ta vikend smo mavrične zastave na ljubljanskih ulicah gledali v rokah pripadnikov in podpornikov LGBT skupnosti.

Zanimivo dejstvo je, da je rojstni dan LGBT mavrične zastave na isti dan kot praznuje Slovenija, 25. junija. A mavrica je univerzalno znamenje miru. Bila je že biblijski simbol zaveze s človeštvom. Bog je z mavrico Noetu pokazal, da je konec svetovnega potopa. Mavrica je tudi simbol drugega Kristusovega prihoda.

Mavrično zastavo so uporabljali že v času reformacije, med drugim pa so med pandemijo ljudje v Združenem kraljestvu z izobešanjem mavrične zastave izražali podporo in hvaležnost zdravstvenim delavcem. LGBT skupnost je ob tem začelo skrbeti, da bi to lahko povzročilo, da ljudje mavrične zastave ne bi več povezovali z LGBT skupnostjo.

A že vse doslej našteto pove, da je mavrična zastava veliko več kot le simbol LGBT skupnosti. Pa čeprav je mavrica, podobno kot družbena identiteta, navidezna. In niti dva, ki jo gledata hkrati, ne vidita iste mavice. Mavrica pač ni nekaj, kar bi se pustilo prijeti, ujeti, tudi ne nekaj, kar bi lahko le zase vzel kdorkoli.

Mavrica pač ni nekaj, kar bi se pustilo prijeti, ujeti, tudi ne nekaj, kar bi lahko le zase vzel kdorkoli.

Manj pa k univerzalnosti teži LGBT skupnost, ki si s skrajnimi težnjami vsiljevanja teorij spola na vsa področja življenja, od vzgoje in izobraževanja pa do jezika, poskuša pokoriti vse pore družbe.

Nedavno je nemška raziskava pokazala, da ima skoraj vsak drugi Nemec občutek, da svojega mnenja ne more več izraziti svobodno. Ljudje so namreč ob zavračanju teorij spola, pa politične korektnosti ter novih jezikovnih oblik in zaimkov z izključevanjem prisilno utišani. Ta težnja je toliko močnejša, ker je postala politična sila, tudi v Sloveniji, pravzaprav celotnega levega političnega spektra. Prav tistega, ki naj bi si prizadeval za več svobode, za bolj liberalno družbo.

A prav krčenje prostora za odprto razpravo in dialog je tisto, kar na oblast pripelje ljudi, kot je bil Donald Trump. V ZDA je sledenje med drugim agendi LGBT skupnosti (a nikakor ne le njej) privedlo do tega, da se je velik del družbe od politike čutil neslišanega, zanemarjenega. Identitetna in jezikovna vojna na političnem področju je privedla do tega, da je bil masi volivcev populist kulturno bližje.

Gre za problematičen razvoj družbe, ki pa se ga zavedajo tudi na levi. Nedavno je nanj s knjigo odločno opozorila najvidnejša predstavnica nemške stranke Levica, Sahra Wagenknecht. Ki bo zaradi tega najverjetneje izločena. A nevarnost bo ostala. Kmečki človek se bo vse težje identificiral s priviligiranimi (politiki), ki se gredo revolucijo. V Nemčiji se to že kaže z upadom politične podpore levih strank, pri nas ob šibki desnici za tem trendom še zaostajamo. Čeprav gre za avtoritarne trende, smo še v demokraciji. In tu ne delujejo.