Vsak bedak ima pravico do poštenega sojenja (ali kaj bi naredil, če bi bil Joe Biden)

Skrita želja skoraj polovice Američanov je, da Trump s pritožbami na sodišču dokaže volilne prevare in s tem osvoji drugi predsedniški mandat. A hkrati se večina Američanov (80 %) zaveda, da je drugi Trumpov mandat zelo malo verjeten; ne le da mora Trump dokazati, da je prišlo do volilnih prevar, moral bo  tudi dokazati, da so le te bistveno vplivale na končni rezultat volitev. Ob tem bi moral biti uspešen vsaj v treh zveznih državah (izmed Georgie, Pensilvanije, Arizone in Wisconsina), tožbe pa ima vložene tudi v Michiganu, kjer je njegov zaostanek do Bidna več kot 150 tisoč glasov.

Zagotovo je za transparentnost demokratičnega procesa dobro, da se morebitne volilne prevare odkrije in obsodi, a je usoda Trumpovih tožb zelo negotova, saj volilne nepravilnosti in ponovna štetja glasov rezultat spremenijo za nekaj sto glasov, redko za nekaj tisoč, nikoli za nekaj deset tisoč.

Rezultati volitev še niso uradni, prav nobena zvezna država še ni zaključila z volilnim procesom, Biden pa je »izvoljeni predsednik« le na podlagi razglasitve s strani medijskih hiš (CNN, Fox News ipd.). Ne gre torej za neko uradno funkcijo, vsaj ne do trenutka, dokler zvezne države ne ratificirajo svojih rezultatov.

Zato je naravnost smešno medijsko razlaganje Trumpovih tožb kot "nedemokratične", "nelegitimne" in "avtoritarno oklepanje oblasti". Lepota demokratične pravne države je namreč ravno ta, da ima vsak bedak pravico do sodnega varstva in tega da dokaže svoje na sodišču. Vendar mora to tudi dokazati. Lahko se nam zdi Trumpovo obnašanje podobno otroškemu trmarjenju, a dokler niso izkoriščena vsa pravna sredstva, zavrnjene vse tožbe in prešteti vsi (zakoniti) glasovi, zmagovalca ni.

Lahko se nam zdi Trumpovo obnašanje podobno otroškemu trmarjenju, a dokler niso izkoriščena vsa pravna sredstva, zavrnjene vse tožbe in prešteti vsi (zakoniti) glasovi, zmagovalca ni.

Bidnova pot k enotnosti Američanov

Ker je prednost Bidna res velika, uspeh Trumpovih tožb pa skoraj neverjeten, bi, če bi bil na Bidnovem mestu, samozavestno nagovoril Američane in podprl Trumpa, da se okoliščine volilnih prevar razišče.

Biden bi s takim dejanjem zavaroval demokracijo in pravno državo, podprl bi pomembnost transparentnih in poštenih volitev. S tem bi dejansko naredil prvi korak k edinosti vseh Američanov, nastopil bi kot združevalna figura in pridobil simpatijo marsikaterega razočaranega Trumpovega volivca. Ta poteza bi imela veliko politično težo v republikanskem senatu, sodelovanje katerega bo potreboval pri svojem vladanju.

Najpomembneje pa bi dokazal svojo predvolilno obljubo, da je zmerni demokrat in podpornik ameriškega demokratičnega in pravnega sistema, in se s tem distanciral od trde levice demokratske stranke, ki hlepi po maščevanju nad političnimi nasprotniki in kliče k rušitvi »rasističnega« sistema.

Biden pa ravno zaradi strahu pred radikalnejšimi volivci in politiki, predvsem pa mediji, tega ne bo storil. On se namreč ne zaveda, da je prav njegova implicitna simpatija do progresivne platforme odnesla mnoge zmerne volivce, ki so s stisnjenimi zobmi podprli Trumpa in mu posledično preprečili zmagoslavje že na volilni torek.

Hillary Clinton, nesojena predsednica ZDA

Prevladujoče medijske hiše želijo prikazati Trumpov moralni deficit s primerjavo s situacijo leta 2016, ko je Hillary Clinton kljub bolečemu porazu čez nekaj dni priznala poraz in pozvala Američane k spoštovanju rezultata volitev. A so vsi kar naenkrat pozabili, da je Clintonova (prav z medijsko podporo) tako rekoč pet minut za tem govorom štiri leta razglašala, da so bile volitve nepravične ter da je ona edina legitimna predsednica ZDA.

»Rusko vpletanje« v ameriške volitve so polnile naslovnice svetovnih medijev, dolgoletno medijsko prikazovanje Trumpa kot lutke v Putinovih rokah pa je politično koristilo izključno demokratom, ki so verjetno prav zaradi te afere leta 2018 prevzeli nadzor nad predstavniškim domom. Kljub temu da triletna Müllerjeva preiskava ni dokazala ruske pomoči Trumpu, pa je madež nelegitimnosti volitev ostal, prav zaradi vpliva medijev na javno mnenje.

Clintonova je o tem napisala celo knjigo, Bidna pa na demokratski konferenci pozvala, da naj po volitvah »ne prizna poraza v nobenem primeru«. Zanimivo, da njen nasvet upošteva ravno Donald Trump.

Stacy Abramas, nesojena guvernerka Georgie

Hillary Clinton pa ni edina demokratka, ki ve, da je veliko lažje sprejeti rezultate volitev, ko zmagaš. Stacey Abrahms je bila demokratska kandidatka za guvernerja Georgie leta 2018, na volitvah pa je tesno izgubila proti republikanskemu kandidatu Brianu Kempu. Tudi ona ni priznala volilnih rezultatov, vlagala je tožbe in obtožila republikance, da so z rasistično usmerjenim nadlegovanjem volivcev (»voter supression« v stilu južnjaške rasistične zakonodaje iz 60. let) ukradli volitve.

Dvom v legitimnost volitev pa je do takrat neznano Abramsovo pripeljal do roba podpredsedniškega mesta – marsikdo je namreč ugibal, da bo Biden (ker je izbiral temnopolto žensko) izbral prav njo za svojo podpredsedniško sokandidatko.

[caption id="attachment_278982" align="alignright" width="303"] Dvom v legitimnost volitev je neznano Abramsovo pripeljal do roba podpredsedniškega mesta – marsikdo je namreč ugibal, da bo Biden (ker je izbiral temnopolto žensko) izbral prav njo za svojo podpredsedniško sokandidatko. Vir slike: Wikipedija[/caption]

Abramsova se ima od volitev dalje za edino legitimno guvernerko Georgie, platformo za to pa ji dajejo tudi demokrati – na predvolilnem kongresu demokratske stranke je celo sodelovala na "okrogli mizi guvernerjev".

Oči ameriške javnosti so trenutno uprte v Georgio, kjer bodo potekal odločilni drugi krog volitev za zvezni senat, pri kampanji pa je zelo aktivna tudi Abramsova. Komentirala je tudi Trumpov poraz in dejala, da je jasno, da je Trump izgubil v Georgii, pa čeprav je bil njen zaostanek leta 2018 skoraj 5-krat večji, kot je trenuten Trumpov zaostanek za Bidnom v tej zvezni državi (2018: Kamp: 50.2% - Abrams: 48.8%, razlika 54.723 glasov; 2020: Biden 49,5 % - Trump 49,2 %, razlika 14.122 glasov ob bistveno višji volilni udeležbi). Čudežno so tokratne volitve povsem poštene, nadlegovanja volivcev pa ni več.

Post hoc izpodbijanje volitev za politično napredovanje je večja nevarnost demokraciji

Prav zaradi primerov politikov, kot sta Abramsova in Clintonova, ki s sklicevanjem na nelegitimnost volitev in krivice politično okrepijo, je za ohranitev pravne države v ZDA nujno, da se razišče nepravilnosti in volilne prevare ob letošnjih volitvah. Biden bi s svojo podporo pravni državi dejansko postal oče (ali morda raje dedek) celotnega naroda, podpornik demokracije in pravičnosti. Z enim zamahom bi se znebil morebitnih očitkov v prihodnosti, da je zmagal na nepošten način, hkrati pa zaradi velike prednosti ne bi ogrozil svoje zmage.

V oči pa bode pristranskost medijev, ki Trumpu ne priznavajo demokratične pravice, da podobno kot Al Gore leta 2000 izkoristi vsa razpoložljiva pravna sredstva. Še bolj žalostno je, da mediji ne bodo nikoli prepoznali, da so post hoc obtožbe nelegitimnosti volitev (kakor počneta Abramsova in Clintonova) veliko večja grožnja demokraciji, kot Trumpove tožbe na sodiščih ali njegovo zavračanje priznanja Bidna kot zmagovalca volitev.

Vendar so mediji vsaj konsistentni. Štiri leta so gradili Trumpovo diktatorsko podobo, zato je logično, da to skušajo ohraniti. Na žalost je stanje tako, da bodo mediji raje napovedovali državni udar apokaliptičnih razsežnosti, v katerem Donald in Melanija v polni bojni opremi branita položaje v Beli hiši pred vdorom Bidnove administracije, kot pa da bi kdaj pošteno poročali o Donaldu Trumpu.