Vrednote, brez katerih ni kulture. In slovenskega kulturnega praznika

dr. Andrej Fink
Ob slovenskem kulturnem prazniku se moramo vprašati, kaj nam ta državni praznik pomeni. Nimajo vsi narodi oz. države po svetu takega dne. Drugi slavijo politične, vojaške, združitvene dogodke, pa spet nekatere velike zgodovinske vzpone najrazličnejše narave. Mi imamo poseben dan, ko slavimo (svojo) kulturo, saj je kultura močan dejavnik našega samozavedanja in ponosa.


Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.





Kultura je bil vedno težko razložljiv pojem. Začeli so ga uporabljati v Baconovi dobi, a šele v XVIII. stoletju je s Herderjem dobila bolj določen pomen. Takoj je treba razlikovati med kulturo v širšem in v ožjem pomenu besede. V ožjem pomenu je izraz kulture simfonija, pesnitev, leposlovni spis, slika. V širšem pomenu pa je kultura področje vrednot. Oba se seveda prepletata.
Ne moremo govoriti o kulturi, če ne govorimo o vrednotah.

Ne moremo govoriti o kulturi, če ne govorimo o vrednotah. Tu se nujno srečamo s tem pojmom. Besedo vrednota pri nas zelo pogosto uporabljamo, a z zelo različno vsebino. Ena najkrajših a dobrih opredelitev pojma pravi, da je vrednota privlačno dobro oz. dobro, ki samo po sebi privlači. Kar ni dobro, mnogokrat zelo privlači, a ker ni dobro, ne more biti vrednota. Drugače povedano, kar je slábo ni in ne more biti vrednota. Slábo je sicer mnogokrat predstavljeno na zelo prikupen način, kot če bi se znašli z odpadkom na krožniku najfinejšega porcelana. Kvaliteta in privlačnost porcelana ne spremeni bistva substance, ki je na njem.

Prav to je lahko reči o laži, ki je mnogokrat predstavljena na najlepši način, a ne neha biti laž. Laž (neresnico) omenjam zato, ker je ta najhujše zlo med ljudmi, saj iz nje izvirajo vse druge grozote, ki jih v zgodovini človeštva poznamo. Z lažjo posegamo v zgodovino, v družbeno življenje, v leposlovje, v filozofijo, lahko celo v teologijo. Z lažjo spreminjamo oz. na glavo postavljamo célo naše preteklo in sedanje življenje, s tem pa se podajamo v prihodnost, za katero ne vemo, ali jo bomo na ta način sploh dosegli. Vsak izmed nas odgovarja zase, če nekritično sprejema, kar nam nekateri mediji servirajo na, mnogokrat niti ne najfinejšem porcelanu. Izkušnje iz preteklosti so dovolj zgovorne. Skoraj pol stoletja, od leta 1945 pa do vzpostavitve praznika kulture leta 1991, so nam sistematično lagali. In nekateri to poskušajo še danes.
Praznik kulture prihaja iz naše globoke notranjosti in iz našega duha in nima pravega rojstnega dne

Kultura, ki zagotavlja prihodnost


Slovenci smo lahko srečni, da je eden naših najvažnejših državnih praznikov (z dnevoma spomina na plebiscit in osamosvojitev) prav dan slovenske kulture. Ta nas spominja na vse tisto, kar je v naši tisočpetstoletni zgodovini vrednota, ki se je moramo držati in kar to ni, in se je moramo varovati. Omenjena državna praznika spominjata na dogodka, ki smo ju nekoč smelo priklicali na dan. Praznik kulture pa prihaja iz naše globoke notranjosti in iz našega duha in nima pravega rojstnega dne. Pooseblja pa ga pesnik France Prešeren.

Prešeren je lahko vsem zgled. Ja, napisal sem besedo zgled. Nisem se zmotil. Dobro vem za njegove napake. Bil je človek, kot je vsakdo izmed nas. Bil pa je tudi v zadostni meri plemenit in o tem pričajo njegove objavljene pesnitve. Če je kdaj, v kdove kakšnih okoliščinah, napisal kak verz, na katerega sam potem ni bil ponosen in ga zato ni dal v objavo, moramo to imeti kot njegovo zasebnost, posebno danes, ko smo na take zadeve tako občutljivi.

Potem kak tak njegov verz ne bi bil vrednota in tudi ne kultura. Danes bi slovensko kulturo siromašili, če bi jo istovetili z Metelkovo ulico, tovarno Rog ali drugimi nerazumnimi izbruhi. Prešeren pa ni samo povzdignil slovenskega jezika na raven evropskih kulturnih jezikov, v katerih so pisali Goethe, Schiller in podobni v njegovi dobi. Pesnil je tudi v jeziku univerzalnih vrednot resnice (odsev večne Resnice), lepote in dobrote, kar se je kazalo predvsem v liku Bogomile, ki je oznanjala, »da pravi Bog se kliče Bog ljubezni«, pa v bodrilnih besedah Črtomira, ki nas še danes vabi, da naj si zagotovimo deželo, v kateri »nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave«.

Verjetno mnogi ne pomislijo, da tudi področje splošne politike spada pod kulturo in vrednotenje. Prav zato je politika bistveni posel (krovni posel, bi dejal Janez Ev. Krek), ker skrbi za javni blagor in skupno dobro. Za osvetlitev trditve si lahko vzamemo zgovoren primer teh dni: Če predsednik države povabi stranke na razgovor o skupnih perečih zadevah, je to kultura, ker vsebuje vrednote dialoga, medsebojnega razumevanja, spravljivosti in spoštovanja do različnosti v pogledih in prepričanjih. Če stranke na to gesto odgovorijo pozitivno, je tudi to kultura. Če pa katera to zavrne s pritlehnimi in otročjimi izgovori, pa je to nasprotno, pomanjkanje kulture. Taka in podobna obnašanja so tista, ki kot bumerang, padajo nazaj na očitke vseh tistih, ki v zadnjih dneh, govoričijo o domnevni izgubi kulture v naši državi.

Prešeren je željo po vrednotah dobrega, resničnega in lepega v našem javnem življenju izrazil na domoljuben, preprost in vseobsegajoč način, ko je rekel: »…Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. Brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«. S temi vrednotami, s tako kulturo, nam je prihodnost zagotovljena!





dr. Andrej Fink je zaslužni profesor, pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov na Fakulteti za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Tudi v čezoceanskih državah poučujejo slovenščino
  • 11. 02. 2026
[Video] Mag. Adela Pukl: Slovenija je zakladnica pustnih šeg v evropskem merilu (Vroča tema, 12. 2. 2026)
  • 12. 02. 2026
Primorska poje: ko pesem preseže meje in poveže več kot 4.000 glasov
  • 25. 02. 2026