»Vladavino prava rušijo tisti, ki jim demokratična Slovenija ni bila zaželena opcija«

dr. Andrej Fink
vir: Wikipedija
Že tretji ugledni pravnik, tokrat zaslužni profesor Janez Kranjc, je bil v zadnjem letu žrtev maltretiranja ob iskanju novega sodnika Ustavnega sodišča. Tisti, ki so sodelovali v tem neprimernem ravnanju, so s tem prizadeli tudi Sodišče sámo in celó našo Ustavo, nekateri pa to imenovali »zmago«.

Mnogi državljani se ne zavedajo pomena Ustavnega sodišča. Dejansko je to edini organ, ki je nad Ustavo, saj le on definira, kaj Ustava končno določa. Le on namreč interpretira Ustavo in iz splošnih načel, ki so v njej navedena, izlušči pomen, ki je veljaven za določeno zadevo in posledično za vse podobne. Zato se Ustavno sodišče včasih imenuje »negativni zakonodajalec«, v primerjavi s pozitivnim naravnim zakonodajalcem v Državnem zboru.

Ustavno sodišče je tisto, ki z dokončno in brezprizivno avtoriteto pove, kaj je v našem ustavnem sistemu prav in kaj ne. Ustava RS v svojem 160. členu našteva preko deset pristojnosti tega sodišča, od katerih je že s prvim dovolj (»odloča … o skladnosti zakonov z ustavo«). Skratka, smo na absolutnem področju vladavine prava.
Stare sile v njem vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih privilegijev iz dobe enoumja.

Zato je še kako važna ta funkcija in še kako važna sestava tega devetčlanskega organa. Člen 163 zahteva, da so le-ti »pravni strokovnjaki«, vendar glede na vse povedano ni dvoma, da morajo biti ne samo pravno kompetentni, temveč tudi, in upam si trditi, moralno visoko kvalificirani modreci, saj naj bi s funkcijo prevzeli značaj najpristnejše elite v družbi, ki bo malemu človeku zagotavljala osnovne pravice, ki mu gredo. Zato ta funkcija sega globoko v srčno kulturo.


Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.




Kako je pri nas? V normalnih razmerah, to je, v ustaljeni državi, ki trdno stoji na lastnih demokratičnih temeljih, so si ustavni sodniki edini v bistvenih vrednotah, ki vodijo sam obstoj države, ne glede na njihova osebna prepričanja v vesti. Ustavno sodišče v demokratični državi ne bi smelo biti nikoli bojno polje, na katerem bi se branilo neke v preteklosti pridobljene pozicije. V našem Ustavnem sodišču so pa ločena mnenja dovolj jasen pokazatelj, kako tam misli večina. Stare sile v njem vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih privilegijev iz dobe enoumja.
Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine.

Ta kriza okoli Ustavnega sodišča mnogo pomeni, čeprav se dogaja nekako pod površino. Ker Ustavno sodišče ni organ, ki bi se ga lahko obravnavalo s pouličnim kričanjem in zahtevami, da naj odstopi, izgleda, da je bolj odmaknjeno od ljudskega ocenjevanja. A državljani morajo v njem videti zadnje jamstvo pravičnosti v vsakdanjem življenju. Če ne bi bilo tako, je ena najhujših posledic tega stanja prav nezaupanje. Če pa v družbi ni zaupanja, je s tem načeto povezovalno tkivo. Pri nas moramo prav v ustvarjanju zaupanja še narediti največje napore.

Neprimerno postopanje s kandidati v posledicah pomeni rušenje zaupanja v ustavno sodstvo in ustavno ureditev, končno pa tudi nič manj kot rušenje vladavine prava. To rušenje pa ne prihaja od strani današnje izvršne oblasti, temveč od tistih in takih, ki jim samostojna in demokratična država pred tridesetimi leti ni bila zaželena opcija. Zato se danes nekateri obnašajo kot objestni otroci, ki kričijo in cepetajo na ulici ali v Državnem zboru in niso sposobni najmanjšega dialoga, kaj šele kulturnega, da bi se stvari, ki so bistvenega skupnega pomena za državo, premaknile v dobro vseh.

Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine. Lahko bi tudi rekli, da smo v tem oziru družbenopolitično v stanju najstništva. Stare revolucionarne sile nas vlečejo nazaj v »varnost« primitivne populistične maternice in elementarnega infantilizma, ki je sam po sebi debilen in neperspektiven. Da je to res tako, se jasno vidi v parolah, po katerih segajo, da nabirajo volivce. Še najbolj blaga je zadnja, boj »za vodo«. Ja! Tako vodeno je vse to njihovo početje! Narava pa najstniku daje rast in ga kliče k resničnemu zorenju, ob katerem se kdaj lahko zaleti v idealne ali realne zapreke.

Kljub vsemu se pa stanje le spreminja. Še pred nekaj leti je v Državnem zboru bila le dobra tretjina takih poslancev, ki niso bili idejni nasledniki post revolucionarnih opcij. Danes se je to razmerje spremenilo, v najslabšem primeru, na 50:50. Prav ob glasovanju za zadnjega ustavnega sodnika, ki je dobil 45 glasov, torej mu je zmanjkal le eden, je to spreminjanje še posebej očitno.

Mimogrede je pa boj za ustavnega sodnika tudi boj proti drugemu ustavnemu organu, predsedniku Republike. Prav ob predsednika Republike se žolčno zaganjajo vsi tisti, ki menijo, da ne ravna tako, kot bi po njihovo moral.

Ali se bo našel še kak ugledni pravnik, ki bo hotel med mlinske kamne, da se mu bo dogajalo to, kar se je njegovim trem predhodnikom? Očitno mora za to pri nas priti še do kakšnega prelomnega trenutka. Prvi se je zgodil na dan plebiscita, decembra leta 1990. Prav tako kot takrat, bomo pa glavni igralci tega trenutka morali biti državljani, ki se bomo spet odločali, a ne »za vodo«, temveč za temeljne in globinske zadeve, ki se tičejo našega sedanjega in prihodnega sožitja. V takem, bolj zdravem miljeju, ne bo tolikšnih težav za izvolitev vrhunskih strokovnjakov – modrecev.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Železniška postaja Nova Gorica: po "pogajanjih" z izvajalcem cena narasla za neverjetnih 30 odstotkov
  • 14. 03. 2024
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023