Vi s svojo odprto religijo dokazujete, da je lahko krščanstvo eden od izhodov iz slepe ulice, v katero se je zagozdila moderna misel

Zadnjo jesen pred svojo smrtjo mi je oče iz avta, ker daljše poti ni več zmogel, nad vasjo Spodnje Blato pri Grosupljem pokazal v smer, kjer se v gozdu nahaja vrtača. Sredi leta 1942 se je v večernem mraku na pragu očetovega doma v Prapročah, v neposredni bližini Grosupljega, pojavil njegov znanec Stojan Šuligoj, s partizanskim imenom Jope, letnik 1923. Bil je dve leti mlajši od očeta, obiskovala sta isto osnovno šolo v Grosupljem, zato sta se dobro poznala. Oče je v rokah prišleka takoj opazil pištolo, zato je vedel, da gre zares. Šuligoj je bil pri komaj devetnajstih letih že sekretar Okrožnega komiteja SKOJ Grosuplje. Očetu je ukazal, naj gre z njim. V vasi Spodnje Blato je Šuligoj na enak način nabral še nekaj fantov in mladih mož, skupaj okoli dvajset. Nihče se mu ni upiral, ker bi lahko zavrnitev na mestu plačal z življenjem.

Prej kot v petnajstih minutah so bili v gozdu, kjer so se spustili v vrtačo. Na njenem robu je z nabito puško skupino mladih prestrašenih mož in fantov stražil sedemnajstletni terenec s Police. Šuligoj se je bal, da bi njegovo podtalno delovanje odkrili Italijani, zato je svoj kratek nastop pred zbranimi strnil v dve točki. Najprej je imel propagandno-ideološki nagovor, v katerem je fantom oznanjal, da se z revolucijo pripravljata nova doba in nova družba, v kateri bodo tovarne vzete kapitalistom in dane v upravljanje delavcem, zemljo in gozdove gruntarjev bodo razdelili med majhne kmete in kajžarje, namesto odtujene oblasti si bo ljudstvo vladalo in sodilo samo, vsak bo imel dobrin po svojih potrebah, inštitucije, ki tlačijo ljudi – sodstvo, država in birokracija – bodo odmrle, oblikoval se bo nov svetovni proletarski razred, ki bo s planskim gospodarstvom  skokovito napredoval in s tem vsem zagotavljal socialno blaginjo in harmonijo med ljudmi. Seveda pa ni pozabil na obvezni dodatek, na vero, kot opij za ljudstvo, ter na duhovščino in Cerkev, kot najbolj nazadnjaška elementa družbe. Takšne, kot je bil sam, mlad in predan, pa je uvrstil med naprednjake in znanilce svobode in napredka. V drugem delu je partijski aktivist vsakemu možu in fantu določil, kaj mora za partizane zbirati med vaščani in sproti, v največji tajnosti, nositi v bunker sredi gozda.

Ko so se razšli, je bilo vsem možem in fantom jasno, da trajen povratek na dom ni več možen. Ali jih bodo Italijani odpeljali v internacijo ali pa jih bodo terenci prisilili v sodelovanje z OF, ki so se je zaradi navezave na komunistično Sovjetsko zvezo vsi bali. Takoj, ko je bilo mogoče, se je vsak, kakor je vedel in znal, vključil v eno od bližnjih vaških straž. Moj oče je odšel na Polico, kjer se je po vojni leta 1952 tudi poročil. Nesrečni Šuligoj je februarja 1943, ko še ni dopolnil dvajset let, v gozdu, med Šmarjem Sap in Šentjurjem, padel v zasedo in se v brezizhodnem položaju ustrelil.

Očeta sem med vožnjo proti domu vprašal, kakšen vtis je nanj ter na druge fante in može naredil ideološko-propagandni govor najstnika, nadobudnega partijskega aktivista. Vsi fantje so imeli Šuligojev govor za prazno sanjaštvo, ki pa bo ljudi zaradi revolucije pahnilo v nesluteno nesrečo. 

Pol leta pred Kristusom se je v Ain Karimu, blizu Jeruzalema, rodil nek drug zanesenjak, Janez Krstnik, oblečen v kameljo dlako in z usnjenim pasom okoli ledij. Razlika med obema prerokoma nove dobe je bila velikanska že v izhodišču. Skojevski sekretar Šuligoj je mojega očeta na kraj, kjer je njemu in privedenim fantom podal svoje revolucionarno oznanilo, pripeljal s silo, s pištolo v roki. Temu, kar je povedal, nihče ni verjel. Janez Krstnik pa je odšel v puščavo. Evangelist Matej pripoveduje, da so k njemu prihajali ljudje iz vse Judeje in Jeruzalema. Nihče jih ni silil, sami so prišli, ker so mu vsi verjeli. Na Janezovo besedo, naj pripravijo pot Gospodu, so mu sami od sebe začeli priznavati svoje grehe in se mu dajali krstiti. Janez Krstnik ni govoril o radikalnih družbenih spremembah, revnih ni spodbujal, naj se znesejo nad bogatimi, ni jim obljubljal blaginje in napredka, čeprav so si vsi, ki so prišli k njemu, tega nedvomno želeli. Med njimi je bilo veliko revežev, ljudi, ki so si na majhnih parcelah komaj pridelali živež in med kamni v puščavi težko našli bilje za svoje ovce. V teh preprostih ljudeh je bilo namreč neko globoko spoznanje. Napolnjevalo jih je težko opisljivo prepričanje, da je resničnost, v kateri živijo, prehodna, kajti za vsem, kar jim povzroča trpljenje, obstaja nek bolj resnični svet, o katerem je Jezus pozneje rekel: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.

Napolnjevalo jih je težko opisljivo prepričanje, da je resničnost, v kateri živijo, prehodna, kajti za vsem, kar jim povzroča trpljenje, obstaja nek bolj resnični svet, o katerem je Jezus pozneje rekel: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.

Janez Krstnik ni prišel v imenu kake samozvane skupine, ki bi želela izpeljati družbeni prevrat, stvari vzeti v svoje roke in nazadnje prevarane somišljenike pod pretvezo prehodne diktature proletariata žejne prepeljati čez vodo. Janezova verodostojnost ni izhajala iz njega, ampak iz besed, s katerimi je naredil most prek sedmih stoletij izraelske zgodovine, povezavo med Izaijem, ki je sprejel preroško službo okoli leta 740 pred Kristusovim, in njim, Kristusovim sodobnikom. Janez Krstnik je ponovil zgolj to, kar so poslušalci že poznali, saj so preroka Izaija prebirali v shodnicah. Ničkolikokrat so na vaških shodih odmevale Izaijeve besede, ki smo jih slišali tudi danes: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.

Stoletja stare Izaijeve besede so v Janezovih ustih ponovno oživele in postale tako sveže in resnične, da so jim ljudje prisluhnili in v njih našli upanje in tolažbo za tegobe, ki so jih prestajali. Prepričan sem, da se nekaj podobnega kot v dušah Janezovih poslušalcev to dopoldne, na drugo adventno nedeljo, dogaja tudi v nas. Tolažite, tolažite moje ljudstvo! Tako je nekoč Bog po Izaiju oznanil tolažbo svojemu ljudstvo, tako isti prerok po dva tisoč sedemsto letih tolaži tudi nas. Oznanilo upanja se namreč ne posreduje zgolj po človeških besedah, temveč v Svetem Duhu. Isti Sveti Duh, ki je ob stvarjenju sveta vel na vodami, kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi, je govoril Izraelcem tudi po Izaiju in Janezu Krstniku, to dopoldne pa govori tudi nam.

Vito Mancuso (*1962), italijanski teolog in filozof, profesor na milanski Filozofski fakulteti Univerze Vita-Salute San Raffaele, je preteklo soboto v Sobotni prilogi Dela razmišljal podobno kot mi malo prej. Ozrl se je nazaj, na tisti nesrečni čas, ko so kot grosupeljski revolucionar govorili po vsej Evropi. Mancuso nas spominja, kako so takrat napovedovali prihodnost. V ljudeh so zbujali domišljijske poglede kot mladi aktivist v vrtači sredi druge svetovne vojna. Risali so jim prizore polne veselja, radosti in upanja. Vse je pokalo od utopičnosti, ki jih je omamljala. Mancuso nadaljuje: Danes nam gre na smeh, če pomislimo na upe, ki so jih naši predniki le nekaj generacij nazaj polagali v prihodnost, pričakujoč, da bodo do leta 2000 rešene vse težave in bosta naš planet napolnili pravičnost in sreča. Ne, svet je zanihal v nasprotno smer. Zato je danes prihodnost za ljudi vseh starosti grozljiva misel, še dodaja Mancuso.

Kdor upa, ga obup ne more streti; kdor goji upanje, zmaguje nad entropijo, premaguje težnost življenja, premamlja okove, postaja pogumen in neuklonljiv.

V dilemi, kako naj živimo ta negotovi čas, Mancuso odgovarja: Kdor je veren, kdor ima srečo, da v sebi goji tudi duhovno dimenzijo bivanja, vsakdo, ki se ne zadovolji z enodimenzionalnim obzorjem tostran sveta, verujoči srečnež, laže kljubuje mračnim podobam, ki pritekajo iz prihodnosti. Kdor upa, ga obup ne more streti; kdor goji upanje, zmaguje nad entropijo, premaguje težnost življenja, premamlja okove, postaja pogumen in neuklonljiv. Zato je danes tako pomembno verovati. Vera v presežnost je zdravilna. Novinar, ki je z Mancusom opravil intervju, je teologu in filozofu kar sam sugeriral zaključek: Vi s svojo odprto religijo dokazujete, da je lahko krščanstvo eden od izhodov iz slepe ulice, v katero se je zagozdila moderna misel.

Bratje in sestre, ta izhod iz slepe ulice ni stvar jutrišnjega dneva ali naslednjih let, marveč je že tu, kajti, kot nam danes pravi sv. Peter: Ne prezrite, da je pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. V Bogu je vse sedanjost. Zato Izaija kliče, kliče tudi Janez Krstnik, kličeta prav sedaj: Glejte, vaš Bog, prihaja z močjo, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe. Naj se ne prepustimo pretiranemu vznemirjenju. Vemo, kaj naj storimo. Po besedi apostola Petra naj ob vsem, kar se ob nas razkraja, živimo sveto in pobožno.