Verske skupnosti jasne: Samomor s pomočjo je etično nesprejemljiv ukrep, ki naj se ga umakne iz parlamentarnega postopka

Vir: katoliska-cerkev.si

Predstavniki različnih verskih skupnosti v Sloveniji so na današnji novinarski konferenci predstavili skupno izjavo glede uvajanja samomora s pomočjo v slovensko zakonodajo.

Izjavo so podpisale Binkoštna cerkev, Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi v Sloveniji, Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Judovska skupnost Slovenije, Katoliška cerkev na Slovenskem, Makedonska pravoslavna cerkev ter Srbska pravoslavna cerkev.

V njej pišejo, da bi zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, kar kategorično zavračajo. Ob tem pozivajo tudi, da se zakonski predlog nemudoma umakne iz parlamentarnega postopka ter se raje posveti paliativni oskrbi pacientov, ki nas kot družbo potrebujejo.

»Naš čas je zaznamovan z etičnimi dilemami, s kakršnimi se človeštvo še ni srečalo. Ko se v Sloveniji soočamo s Predlogom zakona o prostovoljnem končanju življenja, prihaja na površje zaskrbljenost vsakega človeka o tem, ali bo lahko doživel miren konec svojega življenja,« pišejo omenjene verske skupnosti v skupni izjavi.

Verske skupnosti na Slovenskem navajajo, da kljub napredku medicine ostaja dejstvo, da smo ljudje podvrženi staranju, bolezni in trpljenju, neizogibno pa tudi smrti. Ob tem se je treba po njihovem mnenju zavedati, da človeštvo vedno znova išče odgovor na vprašanje trpljenja, posebej danes, ko je medicina sposobna podaljšati življenje.

»Vedno se je treba prepričati, da razni medicinski posegi resnično služijo namenu zdravljenja. Storiti je treba vse, da se trpečemu človeku pomaga, mu lajšati bolečine, mu biti blizu in izkazovati vsakršno – medicinsko, versko, čustveno – podporo, ki jo ranljiv človek potrebuje,« so prepričani predstavniki verskih skupnosti. Ob tem dodajajo, da moramo narediti vse, »da bodo vsi, tako najbližji kot tudi družba kot taka, pripravljeni pri tem spremljanju sodelovati«. 

Bolj kot uvajanje misli na možnost prostovoljne smrti sredstva vlagajmo v preprečevanje želje po smrti

Poudarjajo, da moramo človečnost vsi pokazati tako, da ranljivim, bolnim, ostarelim in trpečim osebam pomagamo na vse načine, da bi lahko vsak njen član kljub bolezni in staranju nekoč doživel svoj odhod v miru. Ob tem pa so jasni: »Vsekakor trpečim, predvsem neozdravljivo bolnim, ne bomo pomagali tako, da jim – celo na ravni zakonodaje – ponudimo kakršnokoli obliko predčasnega dokončanja življenja. S tem zgolj uvajamo razlikovanje med 'vrednim' in 'nevrednim' človeškim življenjem.«

Zelo jasno dodajo tudi, da »vsako dejanje, s katerim namerno končamo svoje življenje ali življenje drugega, pomeni popolno nasprotje tega, k čemur bi morali kot družba stremeti: k spoštovanju in skrbi za vsako človeško življenje. Tako z etičnega kot verskega vidika je takšno dejanje nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive.«

Namesto da v družbo uvajamo misel na možnost prostovoljne smrti, bi po mnenju verskih skupnosti, morali sredstva vlagati v preprečevanje želje po smrti, ko se ta pojavi zaradi trpljenja v bolezni ali ob koncu življenja.

Ob tem podpisniki izjave spodbujajo paliativno oskrbo pacientov. Prepričani so, da mora biti vsak neozdravljivo bolan posameznik deležen najboljše in najcelovitejše možne paliativne oskrbe: telesne, čustvene, socialne, verske in duhovne. »Namesto hitrih rešitev v obliki navajanja na misel o samomoru spodbujamo plemenito človeško predanost skrbi drug za drugega, zlasti za tiste, ki trpijo.«

Gre za etično nesprejemljiv ukrep, zato naj se ga umakne iz parlamentarnega postopka

Ob koncu predstavniki verskih skupnosti v skupni izjavi dodajajo še 4 točke, ki jih izpostavljajo kot zelo pomembne.

Izpostavljajo, da bi zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, kar kategorično zavračajo. »To je etično nesprejemljiv ukrep pomoči neozdravljivo bolnim v naši družbi,« so zapisali.

Po njihovem mnenju si moramo kot družba prizadevati, da se neozdravljivo bolni ne bi čutili v breme družbi, da se ne bi počutili nekoristni in da bi se vsi zavedali vrednosti in dostojanstva vsakega, tudi ranljivega življenja, ter da je treba storiti vse, »da bi bila vrednota človeškega življenja, ki je dar Stvarnika, v naši družbi vedno bolj spoštovana in negovana. Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja je popolno nasprotje temu prizadevanju.« Prav tako pozivajo, »da se Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja nemudoma umakne iz parlamentarnega postopka ter da se začne strateško, premišljeno in široko razpravo o teh temah ter iskati trajne, človekoljubne in dostojne odgovore na vprašanje človekovega trpljenja«. 

Izjavo so v imenu svojih verskih skupnosti podpisali dr. Daniel Grabar, superintendent Binkoštne cerkve, mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi, mag. Nevzet Porić, mufti Islamske skupnost v Republiki Sloveniji, g. Boris Čerin-Levi, predsednik Judovske skupnosti Slovenije, dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference, Dimitar Gazinkovski, arhierejski namestnik za Slovenijo – Makedonska pravoslavna Cerkev, in Aleksandar Obradović, arhierejski namestnik za Slovenijo – Srbska pravoslavna cerkev.

Ko gre za vprašanje življenja, so si verske skupnosti edine v svojem pristopu

V Katoliški cerkvi pravijo, da je namen nove izjave pokazati, da tudi med zelo različnimi verskimi skupnostmi obstaja velik konsenz glede pogleda na življenje. »Zato se nam je zdelo primerno, da stopimo skupaj in ta skupni imenovalec, vsebovan v današnji izjavi, predstavimo javnosti. Ni zanemarljivo dejstvo, da so predstavljene vse v Sloveniji najbolj razširjene verske skupnosti, posebej pa nas veseli, da nas je podpisnikov izjave kar sedem. Ko gre za vprašanje življenja, so si verske skupnosti edine v svojem pristopu in to je pomembno sporočilo za javnost,« je za Domovino dejal dr. Gabriel Kavčič.

Usklajevanje izjave je koordinirala SŠK, ki se je pri tem zgledovala po podobni izjavi, izdani v Vatikanu pred štirimi leti. »Lahko dodam, da je bilo usklajevanje izrazito dobro, izjava ni doživela posebnih revizij, saj so verske skupnosti z navdušenjem in v zelo kratkem času tekst podprle. To je svojevrsten dosežek, saj marsikatera verska skupnost za to potrebuje tudi odobritev od višjih inštanc glede na svojo hierarhijo,« še dodaja Kavčič.

Pogumen korak pred javnost in trkanje na vrata vesti zbegane in moralno propadajoče sodobne družbe

Kaj ta skupna izjava pomeni tudi v smislu skupnega nastopa in ekumenizma, smo povprašali izvedenca za ekumenski dialog Silvestra Gaberščka.

»Najprej bi izrekel pohvalo, da so se predstavniki judovstva, krščanstva in islama, to je treh monoteističnih veroizpovedi, in Abrahamovi dediči, odločili podati skupno izjavo o Življenju, in to v predbožičnem času, ki nas najbolj spominja/nagovarja na najbolj pristno človečnost,« je za Domovino dejal Gaberšček ter dodal, da so »s to skupno izjavo katoličani, evangeličani, binkoštniki, muslimani, Judje, pridružujejo pa se jim tudi srbski in makedonski pravoslavni verniki, pogumno stopili pred javnost in potrkali na vrata vesti zbegane in moralno propadajoče t. i. sodobne družbe.«

Skupna izjava je po njegovem mnenju v svojem sporočilu Božja, Sveta in življenjska, zato presega obzorja prevečkrat uradniško in s predpisi zamejenega ekumenizma. »Ekumenizem so pristni, spoštljivi, prijateljski in zaradi skupnega Očeta, bratski medsebojni odnosi v vsakdanjem življenju in prizadevanju za skupno dobro človeštva. Taki skupni koraki nas opogumljajo na poti vere in obenem vedno znova bogatijo drug drugega,« še dodaja Silvester Gaberšček.

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike