Verena Vidrih Perko: Ko kulturna dediščina postane ovira hedonističnemu použivanju sedanjosti

Avtorica obspominu na lansko evropsko leto kulturne dediščine zapiše, kako smo imeli ob govorih, obljubah, filmih, fotografijah, razstaah in prireditvah že zagotovila, da smo po skrbi za kulturno dediščino primerljivi evropskim državam.

A danes že en pogled naokoli pove, da v resnici drsimo v temo zanemarjanja vsega, kar se tiče slovenstv, naj bo materializorano ali ne.

"Dobro nam gre predvsem na področju trgovsko turističnega rokohitrstva z napol surovo ponudbo, ki degradira dediščino na produkt, s katerim je moč po mili volji barantati. Tista prava dediščina, ki so v resnici kulturno družbene, socialno izobraževalne in še vse druge vrednote neke skupnosti in posameznikov, pa se čedalje bolj odmika," opozarja Vidrih Perkova, ki opozarja, da nam manjka potrebna skupnost, ki dediščino kot nezamenljivo vrednoto živi.

"Izkazalo se je, da ohranjanje kulturne dediščine ni mogoče, če ne prežame našega načina razmišljanja in življenja," je jasna avtorica, ki meni, da je sicer ohranjanje kulturne dediščine neuspešno.

Na koncu dodaja, da takšna družba, ki zanika temeljne evropske (krščanske) vrednote svojo ladjo vodi v uničenje.

"Skupnosti, ki uspejo »živeti« svojo dediščino, sčasoma vsrkajo tudi bogata dediščinska znanja, kar se odraža na nivoju skupne, medsebojne komunikacije. Z antičnimi filozofi bi lahko rekli, da znanja ni, če ne postane del skupnega razmišljanja in kar se nujno odraža v jeziku skupnega občevanja," v komentarju na Časniku opozarja Verena Vidrih Perko.