V molitev naj zakonca vstopata v veri, da Bog povezuje in ohranja živo, kar je po naravi stvari razpadljivo in začasno

Na katerem področju je naše odstopanje od evangelija najbolj kritično? Vsak od nas bi lahko podal svoje ugotovitve, zato bi se težko sporazumeli, in po poti, da bi vsak povedal svoje mnenje, ne bi prišli daleč. Zapleteno predstavljanje mnenj, kje ga najbolj lomimo, preseka Jezus v današnjem evangeliju, ko zahteva dve stvari, ki na videz med seboj sploh nista povezani. Na začetku današnjega evangeljskega odlomka beremo: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Besedilo pa zaključuje z vsem znanim stavkom: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«    

Če boste svojega sozakonca, znanca ali prijatelja opozorili, da nečesa ne dela prav, lahko pričakujete, da bo privlekel na plano serijo vaših preteklih pregreškov, vas s tem prisilil k molku, in kar je še posebej verjetno, spomnil vas bo na rek, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, šele potem naj se ukvarja z drugimi. Znašla se bosta v začaranem krogu, kjer bosta za svoje napake iskala olajševalne okoliščine ali jih celo zanikala. Lahko se vam zgodi, da bo tudi dobrohotno in iskreno svarilo razdrlo prijateljstvo. Pri poročenih pa se lahko svarila na štiri oči kaj hitro sprevržejo v tipični boj za moč in prevlado, v jezljivo očitanje preteklih žalitev, ko vsak dokazuje svoj prav, seveda z namenom, da ga pripelje do zmage nad drugim.    

Zakonski terapevti znajo proces boja za prevlado v partnerskem odnosu zelo dobro opisati. V enotedenski pripravi na zakon na Krekovem trgu 1 temu vprašanju posvetimo cel večer. Udeleženci v tem, kar slišijo, hitro prepoznajo napake svojega ravnanja, zato v refleksiji ob koncu večera polni optimizma zrejo v skupno prihodnost. Toda eno je poznati in razumeti zakonitosti komunikacije, nekaj povsem drugega pa je to živeti skozi desetletja zakonskega življenja. V to realnost, v ta prepad med vedenjem in prakso, Jezus vpeljuje temeljni stavek današnjega evangelija: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Med na videz nepovezanima stavkoma, od katerih prvi govori o dolžnosti posvariti brata, če greši, drugi pa o skupni molitvi, je ne le notranja povezava, marveč tudi hierarhija. Besede, s katerimi Jezus zaključi nagovor svojim učencem, imajo prednost. Dva, ki gradita medsebojno prijateljstvo, v zakonu ali izven njega, če naj v tem uspeta, morata najprej izgrajevati edinost v Bogu. Tega psihologija ne pove, tega terapevti ne upoštevajo, zato je zakonsko življenje tako pogosto prej životarjenje kot sreča, prej trpno prenašanje drug drugega kot pa veselje, da sta si podarjena.    

Dva, ki gradita medsebojno prijateljstvo, v zakonu ali izven njega, če naj v tem uspeta, morata najprej izgrajevati edinost v Bogu.

Današnji evangelij ne podaja nasvetov za skupno življenje, temveč mnogo več, Jezus nam predstavi zakonitost. Težava parov, ki se danes poročajo, je v tem, da na začetku skupne poti te zakonitosti ne spoznajo. Če pa jo vsaj deloma spoznajo, dajo prednost drugim stvarem: karieri, stanovanjski problematiki, druženju s prijatelji in še čemu. Kmalu, morda že po rojstvu prvega otroka, pari ugotovijo, da so se drug drugemu začeli odtujevati. Volja, da bi se zakonca vrnila na začetek, tja, kjer bi morala skupno življenje začeti, pa ga nista, po nekaj letih odtujevanja povsem zamre. Potem sledi najprej čustvena nezvestoba, nato prava in nazadnje ločitev, otroci pa ostanejo brez doma, ponižani na sredstvo boja za moč. Še preden se vse to zavrti, nesrečni otroci že potrebujejo pedopsihologe, centri za socialno delo pa postanejo kraji srečevanj med otroki in starši.    

Pari si ne priznajo ali ne razumejo, da edinost dveh src, enost duše in telesa, nastane le, če sta dva eno v Bogu. Vse, kar pripada zgolj telesu in čustvom, se utrudi, vsaka še tako močna kemija se raztopi. Molitev mladega para, ki začenja skupno življenje, ne sme biti njima všečna formalnost, dejanje za dober občutek, zgolj kak križ na čelo. Molitev zakoncev, če naj učinkuje, mora biti os in središče zakonskega življenja, temelj vsega, duhovna sila, ki vsa področja življenja povezuje v integralno celoto. V molitev naj  zakonca vstopata v veri, da Bog povezuje in ohranja živo, kar je po naravi stvari razpadljivo in začasno.

V molitvi naj zakonca drug pred drugim, povezana v Bogu, izrekata ter kar najbolj iskreno in natančno ubesedujeta vsakdanjo realnost: kako ju osrečuje njun otrok, ko ju pokliče in priteče k njima; kako srečna sta, ko otrok pomirjen, da sta oče in mama eno, tudi sam zaspi v Božjem varstvu; ali nasprotno, da ju preveva strah, ali je z otrokovim razvojem vse v mejah normale; kaj bosta storila, če ni, kako, denimo, vzdržati neprijaznost in nespoštovanje na delovnem mestu, kako se na krivice odzivati, kako najti pravo razmerje do staršev, ki sicer radi pomagajo, a so njihovi posegi v zakon in družino moteči, celo ogrožajoči; ali obstaja nevarnost, da bi mož podlegel pritiskom in mreženju svoje mame, namesto da bi zaščitil ženo.

Povedati si morata, zakaj se drug drugemu tisti trenutek, ko molita, zahvaljujeta; kakšno velikodušnost sta opazila drug pri drugem in bila ob tem globoko ganjena. Ko vse to, kar si povesta, prešinja Gospodov Duh, ne bo nobene zamere, če bosta drug drugemu potožila, kaj ju je v obnašanju drugega ali zaradi neizpolnjene obljube prizadelo, zakaj se s čim, kar bi bilo lahko že narejeno, odlaša; kaj kdo doživlja, ko se drugi sam predolgo zadržuje pri delu za službo ali se zabava pri računalniku in se ne potrudi, da bi šla skupaj k počitku.    

Božji Duh, ki se mu zakonca odpirata, ustvarja varnost, vnaša zaupanje, spodbuja izrekanje iz najbolj skritih kotičkov duše, pripoved o tem, kar je navzoče kot težko razložljiva teža, ki povzroča nelagodje, včasih celo malodušje. Ko dva v molitvi drug pred drugim razgrinjata svoje veselje, da sta skupaj, pa tudi svojo ranljivost, ker čemu nista kos, kopnijo želje, da bi drug pred drugim živela v paralelnem svetu, imela del svoje duše nedostopen duhovnim očem drugega, takrat je mogoče reči tudi kaj neprijetnega, sozakonca posvariti, da so nekatera njegova ravnanja mogoče prenagljena, enostranska, slaba, moteča, žaljiva, pa se morda vsega tega ne zaveda. In ker je Božji Duh predvsem Duh ljubezni, se takšna svarila ne bodo sprevrgla v očitanje, v boj za prevlado, temveč bodo sprejeta kot izraz ljubezni in sozakonec jih bo tako tudi razumel. Videl bo, da nekaj res ni dobro, in ker sozakonca ljubi, želi iz ljubezni do njega to in ono stvar spremeniti, se poboljšati. Če pa bo po nekaj dneh na obljubo pozabil, če se bo rutinsko ponavljala stara praksa, bo za opozorila hvaležen, ker hoče biti boljši, ker hoče ljubiti in biti ljubljen.    

A najprej je treba sozakoncu zaupati, mu verjeti, da se trudi, seveda pa je treba za trud pokazati tudi znamenja, da je temu res tako. 

Zgodba vsakega para je drugačna, ker ima vsak od nas svojo enkratno predzgodovino lepih izkušenj, lahko pa tudi obremenjujočih. Proces zdravljenja duše in proces izgrajevanja ljubezni sta lahko v veri in molitvi en sam proces. Noben proces pa ni linearen. Računati je treba na zastoj, ki ni vedno razložljiv. Narobe je, če zastoj v procesu najprej razlagamo moralistično, kot izraz nepripravljenosti, neiskrenosti, celo nezvestobe. Lahko je res tudi kaj od tega. A najprej je treba sozakoncu zaupati, mu verjeti, da se trudi, seveda pa je treba za trud pokazati tudi znamenja, da je temu res tako. Zastoji niso nujno zastoji, ampak je vzrok za počasnost izgrajevanja edinosti lahko tudi globina zaznamovanosti z negativnimi izkušnjami in bremeni, ki jih tisti, ki jih nosi, dolgo ne prepozna in jih začne odkrivati šele v ljubečem procesu.    

Osrednji del današnjega evangelija ima tudi pravne elemente, zato tudi poznamo pojme, kot so cerkveno pravo, cerkveno sodišče ipd. V ta namen je Cerkev skozi stoletja izgrajevala tudi svoj pravni sistem. Večina odločitev je v pristojnosti škofa ordinarija, zato tudi cerkveno sodišče deluje in sprejema odločitve v njegovem imenu. Jasno pa je določeno, kaj presega pristojnosti škofa ordinarija in je zato dano v odločanje sodišču pri Svetem sedežu. Pravni sistem Cerkve ima svojo legitimnost v besedah današnjega evangelija, ki se glasijo: »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«    

Ob koncu naj rečem naslednje: mnogi ne verjamejo, da je mogoče živeti v ljubečem in trdnem zakonu, zato je ločitev zanje na nek način legitimna. Takšno razumevanje zakonske zveze izvira iz nevere v Božje delovanje, iz nezaupanja v njegovo milost. Nekaj popolnoma drugega pa je, če sta zakonca kot mladika na trti, ali kot drevo, ki k potoku steza svoje korenine in tudi ob času suše ne presahne. Zato nam Jezus kliče: »Ostanite v moji ljubezni.«