V Centru IRIS zanikajo nasilje med vrstniki: »Gre za neresnične navedbe«

Vir: SHUTTERSTOCK

V Centru IRIS, Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana, so zanikali poročanje Domovine in nekaterih drugih medijev, da naj vodstvo šole ne bi ukrepalo zaradi nasilja med vrstniki v enem izmed razredov, na kar sta tako vodstvo šole kot tudi medije opozorili najmanj dve materi.

Materi otrok, ki obiskujeta Center IRIS, sta pred časom najprej ekskluzivno spregovorili za eno od komercialnih televizij in vodstvo šole obtožili, da ne ukrepa, čeprav sta njuna otroka v strahu, stresu in naj bi imela zaradi tega tudi zdravstvene težave. Za varnost učencev s strani Centra IRIS je poskrbljeno v največji meri, vsakršna oblika nasilja je prepovedna, kršitve pa so obravnavane zelo resno, je na svoji spletni strani objavilo vodstvo šole.

»V medijih boste slišali neresnične navedbe, da naj v naši ustanovi ne bi ustrezno ukrepali ob domnevnem nasilju učenca nad drugimi učenci,« so objavili na spletni strani šole. Razlagajo, da so v Center IRIS v različne ravni vzgoje in izobraževanja vključeni le otroci in dijaki s posebnimi potrebami, najpogosteje s spremljajočimi težavami na področju čustvenih in vedenjskih odzivov oziroma komunikacije in socialne interakcije. »Vzgoja in izobraževanje vsakega posameznega otroka in mladostnika v naši ustanovi je zato specifično, usmerjeno s strani Zavoda RS za šolstvo, z odločbo o usmeritvi pa se zasleduje različne pristope, prilagojene vsakemu otroku glede na posebne potrebe oz. težave, ki se jih v vzgoji in izobraževanju pri njem naslavlja, kot to velja tudi za v medijih izpostavljen primer vedenja otroka.«

Za varnost poskrbljeno

Romana Kolar, direktorica Centra IRIS, je nadalje zapisala: »Na splošno lahko povem, da je za varnost učencev s strani Centra IRIS poskrbljeno v največji meri. Vsakršna oblika nasilja je prepovedana, kršitve pa so obravnavane zelo resno, v skladu s protokoli o zaznavi nasilja, vzgojnim načrtom in veljavno zakonodajo. Za zagotavljanje varnosti nam zakonodaja dovoli organizirati pouk tudi z zaposlitvijo stalnega spremljevalca, dodatno pomočjo šolske psihologinje, svetovalne službe, pedopsihiatra, strokovnega centra v Višnji Gori, povečanjem nadzora ter sprejetjem drugih ustreznih ukrepov. Vse z namenom skrbeti in zagotoviti kvalitetno izobraževanje in varno okolje za vse otroke ter zaposlene, z upoštevanjem zakonodaje na področju šolstva, strokovnih mnenj in zunanjih navodil pristojnih organov in institucij, s katerimi redno sodelujemo, kot to velja tudi za obravnavani primer.«

Po naših doslej pridobljenih informacijah vsi starši v razredu, v katerem naj bi se dogajalo nasilje, nimajo podobnih izkušenj kot dve mami, ki sta se v želji, da bi nasilju naredili konec in šolo prisilili k ukrepanju, obrnili tudi na novinarje, rekoč, da sta »obupani«. Še več, nekateri drugi starši naj bi trdili, da so bili s strani staršev omenjenih dveh otrok zavedeni. Materi sta za več medijev ponovili identično zgodbo, da dotični mladoletnik s svojima vrstnikoma fizično in psihično obračunava. Oponašal naj bi Hitlerja in grozil, da bo v šolo prinesel puško, trdili sta, da sta njuna otroka v strahu in da zaradi tega trpi tudi njuno zdravje. Ker je bil eden od teh dveh otrok v stiski, so starše večkrat poklicali, naj pridejo ponj v šolo. Tako ta otrok večino časa ne hodi v šolo. Po naših informacijah na bi obe mami želeli doseči, da vodstvo šole otroka izpiše in da prej ne bosta odnehali.

Zaposleni na šoli so sicer v izmenjavi elektronskih sporočil z obema prestrašenima mamama zatrdili: »... vaša navajanja po poročilih razredničarke, učiteljev, svetovalne delavke in spremljevalcev ne držijo. Pouk je danes potekal brez zapletov, brez groženj in besed, ki jih navajate.« Dodali so, da sin mame, ki se je pritožila, v šoli ni izražal nobenega stresa ali skrbi. »Z učencem ni bilo nobenih težav. Tudi jih ni imel nihče drug. Nihče od strokovnih delavcev, ki so danes bili v razredu, ni slišal groženj,« so na konkretno pritožbo odgovorili v šoli. Čeprav gre za otroke s posebnimi potrebami, materi ne želita živeti v strahu. Za Planet TV je psihologinja Katja K. Steinbuch dejala, da gre za resne obtožbe; svetovala je, da če so resnične, vodstvo pa ne ukrepa primerno, je najboljše, da onidve izpišeta svoje otroke.

Vir: SHUTTERSTOCK
»Za zagotavljanje varnosti nam zakonodaja dovoli organizirati pouk tudi z zaposlitvijo stalnega spremljevalca, dodatno pomočjo šolske psihologinje, svetovalne službe, pedopsihiatra, strokovnega centra v Višnji Gori, povečanjem nadzora …«

UNICEF: otroci bolj nasilni

Sicer pa je študija Unicefa Slovenija lani pokazala, da so današnji otroci na splošno bolj nasilni kot kdajkoli prej. Po mnenju nekaterih strokovnjakov so slike nasilja v medijih postale običajen vsakodnevni pojav, tako da so otroci razvili neobčutljivost na nasilje. »Nekateri menijo, da je nasilje vgrajeno v proces sprememb, ki so v zadnjih dveh desetletjih prisotne v socialnih odnosih in ekonomiji. Prezaposleni in finančno obremenjeni starši svoje frustracije prenašajo na otroke, kričijo in jih fizično ter emocionalno zlorabljajo. Otroci doma in v družbi opazijo vse večje sprejemanje nasilja kot dovoljenega načina vedenja, tako da ni neobičajno, da tudi sami postanejo nasilni,« so zapisali pri Unicefu Slovenija in dodali, da otroci niti ne kontrolirajo več svojih ravnanj niti nimajo razloga, da bi si želeli nadzorovati svoje vedenje, in da so navajeni na nasilje kot normalen način reševanja nesporazumov in kot način zadovoljevanja želje po posedovanju določenih stvari.

Veliko pedagogov sicer nasprotuje temu, da se veliko časa posveča discipliniranju učencev, ki so se »izognili kontroli«. Razvijejo namreč psihološko obrambo pred tem, da se nekaj ukrene. Ko učenci vidijo, da jih odrasli ali ne morejo ali ne želijo zaščititi, razvijejo lastni način soočanja s problemom nasilja – obtožujejo, ščitijo povzročitelja in druge nasilneže, skrivajo problem, ignorirajo, nabirajo se občutki jeze, strahu, frustracije ali krivde. Nekatere žrtve sklepajo, da so tako slabe osebe, da si zaslužijo tako mučenje, ker če bi bilo drugače, bi odrasli intervenirali,« vse pogostejšo situacijo v družbi opisujejo pri Unicef Slovenija. Njihove ugotovitve so zanimive tudi z vidika delovanja pedagoških delavcev: mnogi, ki zaznavajo nasilje kot problem, verjamejo, da kot posamezniki niso usposobljeni za učinkovito delovanje, enakega mnenja so tudi za celoten šolski sistem. Na podlagi tega se ne spuščajo v soočanje s povzročitelji in zaščito žrtev, ne odločijo se prijaviti primerov, ker menijo, da se šola slabo ali pa sploh ne ukvarja s takimi primeri itd.

Nekatere učitelje pa je celo strah negativne reakcije staršev ali pa maščevanja učencev. Občutek pravice do nasilnega vedenja, ki so ga otroci razvili, in toleriranje nasilja s strani učiteljev pripelje do »sistema omogočanja nasilja«. Tak sistem pa dovoljuje učencem nasilno vedenje brez posledic. »Ampak učitelji se ne zavedajo, da s svojo popustljivostjo in toleranco ter s tem, ko pustijo povzročitelja nasilja brez posledic, dolgoročno škodijo učencu in ostale učence tako ogrožajo.«

Prezaposleni in finančno obremenjeni starši svoje frustracije prenašajo na otroke, kričijo in jih fizično ter emocionalno zlorabljajo. Otroci doma in v družbi opazijo vse večje sprejemanje nasilja kot dovoljenega načina vedenja.

Predlagani ukrepi

Med možnimi rešitvami študije izpostavljajo t. i. »pametne metode«, ki usmerjajo učence na lastno upravljanje z občutki jeze, na postopke za mirno reševanje sporov, na metode medvrstniške mediacije in podobno. Te so pripeljale do uspehov, a nasilje je zaenkrat v Sloveniji še vedno v porastu. Zato po mnenju številnih strokovnjakov preproste in parcialne metode ne bodo obrodile sadov. Pri Unicefu še navajajo, da bodo vsi zaposleni na slovenskih šolah v prihodnje morali prevzeti odgovornost in zavezanost temu, da zmanjšajo nasilje. To pomeni, da morajo vsi dosledno izvrševati svoje naloge, starši pa morajo biti vključeni. »V šoli je treba uvesti program, ki nasprotuje nasilju na način, ki ni: paničen, grob, policijski ali prisilen, ker se s tem lahko dolije le olje na ogenj. K problemu se mora pristopati na strukturiran, human in podporen način, ki spodbuja spremembe.«

Tako se kot dober program proti nasilju, ki je osnovan na nekaj postavkah, izpostavlja sledeče: da je vsak dolžan spoštovati in ščititi pravice drugih, da se podpira ideja, »da nasilja ne sprejemamo«. Da obstaja tudi kontinuum od blagega do grobega nasilja. Sprejemanje blagega nasilja daje učencem napačno sporočilo, ki vodi k temu, da nasilje narašča. V središču programa so odrasli in učenci, ima pa dve komponenti: prva je preventivna komponenta, t. i. kontrola okolja s strani odraslih, in druga intervencijska komponenta.

Razum govori, da so otroci in adolescenti bolj pod vplivom svojih vrstnikov kot odraslih. Ni pa nujno tako, še opozarjajo študije. Učenci namreč pričakujejo, da so odrasli odgovorni in da kontrolirajo šolsko okolje. Odrasli sicer ponavadi želijo nekaj ukreniti proti nasilju, ampak veliko jih ne uvidi moči, ki jo imajo za vplivanje na pozitivne spremembe, ali pa imajo občutek, da je podpora takih sprememb neadekvatna ali nejasna. Ko skrbni odrasli odločno rečejo, da nasilja ne bodo sprejemali, in potem dosledno pokažejo, da resno mislijo, bodo tudi učenci usvojili te vrednote.

Pri Unicefu še navajajo, da bodo vsi zaposleni na slovenskih šolah v prihodnje morali prevzeti odgovornost in zavezanost temu, da zmanjšajo nasilje. To pomeni, da morajo vsi dosledno izvrševati svoje naloge, starši pa morajo biti vključeni.

(D174: 28-30)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike