Oblast nad Belorusijo je za Kremelj večji strateški uspeh kot zavzetje Donbasa

"Ne bojim se povedati, da smo na poti v vojaški poraz," je rusko vojaško avanturo v Ukrajini nedavno pokomentiral Igor Girkin - Strelkov. Njegova misel dokaj točno odraža stanje na bojišču, ki je trenutno spet precej bolj po godu Ukrajincem. A kot bomo videli, se tudi kremeljski nomenklaturi kljub dosedanjim grehom in napakam obetajo svetlejši časi. Govorim o kremeljski eliti, ne o Rusiji.

Boji pri Bahmutu ne pojenjajo in ne glede na to, kolikokrat so Rusi že razglasili zavzetje mesta in nad koliko stranišč so zmagoslavno obesili svojo zastavo, so Ukrajinci še vedno tam. Situacija je pod nadzorom, mirijo v Kijevu, medtem ko Wagnerjevih zaporniških bojevnikov počasi zmanjkuje. Predvideni rekrutirani "domoljubni" srednješolci še niso prišli na bojišče, zato so se plačanci znašli v takšni kadrovski stiski, da v svoje vrste silijo že redne mobilizirance, poroča ruski portal Astra.

Nebogljeni Rusi bi Bahmut zravnali z zemljo

Do tega trenutka so ruske sile pri Bahmutu pokazale precejšnjo nebogljenost in Wagner, ki nosi največje breme tamkajšnjih bojev, se je, da bi dosegel uspeh, zatekal v skrajne prijeme, ki niso za tiste s slabim želodcem. Svoje dezerterje so kaznovali tako, da so jim z macolo razbili glave. Nato so branilce skušali odvrniti od boja s slikami na kole nataknjenih odrezanih glav ukrajinskih vojakov. Ko tudi to ni prijelo, pa so brez dovoljenja Moskve izmenjali 130 vojnih ujetnikov z Ukrajinci, da bi le svoje dobili nazaj. In jih spet poslali ... vemo, kam.

Vodja Wagnerja Prigožin je nedavno potarnal, da bi (v sicer nedoločenem časovnem obdobju) potrebovali 6.000 artilerijskih izstrelkov, da bi napredovali sto do dvesto metrov na dan. V mestu, velikem za pol Maribora, to pomeni popolno uničenje, in prav je imel poveljnik ukrajinske kopenske vojske generalpolkovnik Sirski, ki je Rusom očital, da izvajajo pristop požgane zemlje.

To je v resnici edini način, preko katerega okupatorske sile lahko napredujejo, saj se je poleg Wagnerja za neučinkovitega izkazal tudi izplen zadnje ruske mobilizacije. Medtem ko se je nekako umiril strah pred uporabo jedrskega orožja, pa narašča strah pred termobaričnim, saj so ga Rusi že pred časom začeli kopičiti v zaledju fronte, občasno pa je slišati tudi poročila o njegovi uporabi.

Potrebno je vedeti tudi, kaj Ukrajinci mislijo s tem, da je situacija "pod nadzorom". To ne pomeni, da lažejo, kako nadzirajo mesto, pač pa da niso obkoljeni, da imajo vzpostavljene določene komunikacijske in logistične povezave ter da počasi in organizirano izvajajo načrtovan taktični umik, katerega cilj je zadati okupatorju kar največje izgube. Tako lahko vidimo, da Ukrajinci sami minirajo stavbe, da jih okupatorji ne bi mogli uporabiti proti njim.

https://twitter.com/EuromaidanPR/status/1648258521580941313

Nobena od ostalih manjših operacij bodisi ene ali druge strani trenutno nima velikega vojaškega pomena, čeprav se Rusi poslužujejo dokaj silovitih obstreljevanj; ob nedavnem obisku Putina v Hersonski oblasti so tako obstreljevali zahodni breg Dnepra, a šlo je bolj ali manj za "pomiritev" Ukrajincev, da ne bi česa poizkušali ob visokem obisku.

Putin je z obiskom hotel poslati signal, da je on gospodar na okupiranem ozemlju, ne le v Hersonski oblasti, temveč še toliko bolj v LNR in DNR. Tam je integracija okupiranih ozemelj segla do te mere, da so moški že vpoklicani v vojsko kot redni ruski naborniki.

Strahovi ultranacionalistov

Vrnimo se k prej omenjenemu Strelkovu, nekdanjemu vodji paravojaških operacij na Donbasu ter odkritemu kritiku ruske vojaške nesposobnosti. Čeprav spada med vojne hujskače, je njegova kritika povsem na mestu. Za neuspeh namreč krivi moskovsko birokracijo, a še bolj kot to bi lahko zasluge pripisali dolgoletnemu zanemarjanju ruskega obrambnega sistema. Podobno je bilo v Sloveniji, a o tem drugič.

Strelkov je s še nekaterimi vidnejšimi provojno usmerjenimi voditelji nedavno ustanovil stranko Klub jeznih domoljubov, ki širi ultranacionalistično razpoloženje. Eden njihovih bistvenih strahov je, da bi morebitni ruski neuspeh povzročil menjavo oblasti ob podpori Zahoda. S tem bi Rusija poleg mnogih zunanjih dobila še notranji konflikt.

Ljudje v Rusiji spet živijo v dobrem, starem strahu pred oblastjo: ne le, da je na desetine razumnejših oligarhov storilo "samomor", tudi čisto navadnega Alekseja so zaprli zaradi hčerkine protivojne risbice. In tudi opozicija je tiho.

Gulagi spet obratujejo

A nič ne kaže na to. Rusija se je v zadnjem času uspela notranje utrditi. Ljudje spet živijo v dobrem, starem strahu pred oblastjo: ne le, da je na desetine razumnejših oligarhov storilo "samomor", tudi čisto navadnega Alekseja so zaprli zaradi hčerkine protivojne risbice. In tudi opozicija je tiho.

Pred dnevi je bil tako aktivist in kritik Putinove vladavine Vladimir Kara-Murza obsojen na 25 let delovnega taborišča s strogim režimom. Gulagi spet obratujejo, ljudje se spet prevzgajajo. Ruska oblast je še enkrat pokazala, da se zna bolje bojevati proti opoziciji kot pa proti vojaškemu nasprotniku.

https://twitter.com/BBCSteveR/status/1648030476563542017

Mediji so po drugi strani polni prikazovanja trpeče matere Rusije, ki ječi pod ukrajinskim škornjem, govora o domnevni silni ruski vojaški moči in pa seveda poročil o slavnih zmagah ruskih sil. Ste vedeli, da so Rusi uničili več Leopardov in Bradleyev, kot jih je sploh bilo namenjenih v Ukrajino, in to še preden so tja sploh prišli? No, zdaj veste. In ve tudi državljan Mihail, bi se pošalil kolega Nahtigal.

Kakorkoli, Pentagon tega "ni vedel" in je njihov prihod v Ukrajino potrdil šele včeraj:

https://twitter.com/EuromaidanPR/status/1648402692958728192

Za Rusijo ali za moskovsko elito?

Rusija pa se utrjuje tudi navzven. Njen največji dosežek je trenutno de facto popolna pokoritev Belorusije, ki se lahko od svoje samostojnosti, kar je je sploh še imela, počasi poslovi. Lahko pričakujemo postopno integracijo v ruski sistem, s tem pa tudi zatrtje sicer močnega hotenja beloruskega naroda, da se ponovno vrne na evropsko pot; tja, kjer je bil skupaj z Ukrajinci pod poljsko krono že dolga stoletja.

Z vstopom Finske v NATO se je meja zavezništva z Rusijo podaljšala v korist slednjega. Z rusko pokoritvijo Belorusije pa se je neposredna meja podaljšala v korist Rusije. Meja med blokoma je tako rekoč dokončno izkristalizirana, oblast nad Belorusijo pa je za Kremelj neprimerno večji strateški uspeh od morebitnega zavzetja Donbasa.

Tudi ruska diplomacija je zacvetela, in sicer v tistem delu mednarodne skupnosti, ki ni del Zahoda, oziroma je do ltega skeptična. Poljubi s strani brazilskih in kitajskih voditeljev kar dežujejo, gospodarstvo se bo, kot kaže, za silo obdržalo.

Rusi so se na prvi pogled dobro znašli, a te poteze so zaradi podreditve tujim silam za status in perspektivnost države usodne. Je vredno, da zaradi pohlepa po Donbasu nekdaj druga sila sveta postane drugo- ali celo tretjeligaš? Moskovska elita, ki je najprej začela vojno, potem pa dušo in državo prodala hudiču, bo tudi v kitajskem vazalstvu profitirala. Ostalo pa niti ni pomembno.

Od vojne nazaj k politiki

Skratka, vojna sama v zadnjem času poleg žrtev ni prinesla drugega od spoznanja, da je vojaška zmaga za Ruse dokaj oddaljen sen. Strelkov ima najverjetneje prav, in vse kaže, da se spopad seli na polje mednarodne diplomacije. Von Clausewitz je ugotovil, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Rusi pa so ugotovili, da z vojno ne bodo uspeli, in spopad hočejo nadaljevati z aktivno protizahodno mednarodno politiko. A ne zavedajo se še svoje nemoči v tej zgodbi.

Ukrajina je prelomna točka, glede katere se je potrebno opredeliti, in če nisi njen sto odstotni podpornik, ali če ti niso čisto po volj ZDA, si povabljen k sodelovanju. V času močnih protizahodnih aktivnosti pa je Zahod žal precej pasiven. Z vojaškega vidika s pomočjo Ukrajini svojo vlogo sicer igra zelo dobro. V diplomatskih odnosih pa mora biti previden, da si s svojim pristopom sam ne zgradi globalno močnega nasprotnega bloka.