Tudi v Argentini je zmagala Svoboda. A drugačne vrste svoboda kot v Sloveniji

Vir foto: Profimedia.si

V Argentini je zmagala Svoboda. Tista, ta prava. Ne tista, ki v Sloveniji na štiri leta menja obraze, nravi pa nikoli. Tu gre za svobodo v svoji najčistejši obliki, ki ji rečemo libertarstvo in jo pooseblja novoizvoljeni predsednik Javier Milei.

Ker pa je bila v vseh teh letih beseda »svoboda« močno zlorabljena, poglejmo, kako izgleda prava svoboda, ki čaka Argentino.

Začeti je treba pri glavnemu igralcu, ki je iz nič prišel do 14 milijonov glasov. Glede na to, da je Milei prišel na sceno brez strankarskega zaledja in brez podkupljenih medijev, je bilo treba pritegniti pozornost. Javier Milei je zato ekstravaganten politik. Nekoč je bil komentator na televiziji in drugačen niti ni mogel biti: ima razmršeno frizuro, je glasen, uporablja močne besede in včasih ima za mirnih in tihih politikov navajene Evropejce morda grob nastop. Pred kratkim se je pojavil z motorno žago, da bi pokazal, kako bo »rezal« javno porabo. Bolj jasnega sporočila ne bi mogel dati.

Milei prihaja po pol stoletja takšnega ali drugačnega socializma, v zadnjih dveh desetletjih (razen enega mandata Macrija, ki ni mogel proti levi mašineriji) pa je Argentina trpela dvojec Kirchner, najprej moža in nato ženo, ki sta iz države naredila lasten fevd in hkrati pripeljala še več socializma, kjer ima država veliko vlogo, posameznik pa premalo. Tako so obvladovali tokove javnega denarja. S tem so kradli tako monumentalno veliko, da obstajajo posnetki, kjer denarja ne štejejo več, ampak ga tehtajo. Tehtajo! In Argentinci smo imeli te kraje in tega socializma dovolj. Nekoč ena najbogatejših držav na svetu, sedaj veliko prezadolžena, politiki pa na jahtah z veliko mlajšimi poklicnimi spremljevalkami. Argentina je rekla dovolj.

In kaj je Argentina volila?

Vse rešitve, ki jih ponuja Milei, izhajajo iz te definicije, ki jo sam rad ponavlja: »Liberalizem je neomejeno spoštovanje življenjskega projekta posameznika, ki je osnovano na principu neagresije in varovanja življenja, svobode in zasebne lastnine. Njegove temeljne institucije so trgi brez državne intervencije, prosta konkurenca, delitev dela in družbeno sodelovanje.«

Libertarnega predsednika svet že dvesto let ni videl. Mileijeva stranka se imenuje Svoboda Gre Naprej (La Libertad Avanza), kar je ironično podobno Gibanju Svoboda. V praksi pa ne bi mogla biti bolj različna.

Libertarnega predsednika svet že dvesto let ni videl. Mileijeva stranka se imenuje Svoboda Gre Naprej (La Libertad Avanza), kar je ironično podobno Gibanju Svoboda. V praksi pa ne bi mogla biti bolj različna. Poglejmo, kaj ponuja argentinsko gibanje Svoboda.

Javier Milei nasprotuje splavu, tudi v primeru posilstva. Ker neomajno spoštuje vsako življenje, tudi življenje v maternici ima pravico do obstoja. Tudi otrok v maternici je človek, ki ima kot tak enake pravice kot vsi ostali. Odločanje drugih o končanju življenja je zato nedopusten poseg v njegov t. i. življenjski projekt.

Milei pravi: »Smatram Državo za sovražnika.« S tem ne misli države Argentine, ampak državni aparat. Zakaj? Ker večina državnih organov zgolj otežuje preprosto izmenjavo med polnoletnimi državljani, ki si želijo sodelovanja. Poglejte primer AirBnB v Sloveniji: eni hočejo oddajati, drugi najeti, stvar rešena. Država sedaj želi omejiti, koliko dni kdo sme razpolagati z lastno nepremičnino in jo dajati v najem. Država je kot cokla, bi pripomnil kakšen slovenski predsednik vlade.

»Socialna pravičnost je nasilje«

V podobnem duhu Milei pove, da »država ne prinaša blaginje, ker ničesar ne ustvarja«. Država le omogoča prostor, kjer ljudje prostovoljno sodelujejo in s tem ustvarjajo blaginjo. Iz tega izhaja še ena njegova izjava, da je »socialna pravičnost nasilje«. Ta izjemno zanimiva misel bi v Sloveniji pokopala tistega, ki jo je izrekel, ker je socializem pregloboko zakoreninjen, čeprav je vredna razmisleka: država v resnici lahko samo nekomu vzame in drugemu da. S kakšno pravico nekomu vzame, ki je ta denar pošteno zaslužil? Zakaj se (proti njegovi volji) žrtvuje enega člana skupnosti, da bo drug nekaj dobil? To bi bilo v nasprotju s spoštovanjem življenjskega projekta vsakega posameznika.

Podobno bi Milei ukinil vse subvencije. To pa ne pomeni, da solidarnosti ni: nasprotno, solidarnost je v principu prostovoljno dejanje in nihče tega ne omejuje. Če tat vzame brez dovoljenja, je to kraja. Če država vzame brez dovoljenja, tudi.

Manj ministrstev, nižji davki, svobodna trgovina ...

V sestavljanju ministrstev jih napoveduje precej manj. Celo znan je njegov video, kjer na silo trga oz. ukinja listke z imeni ministrstev. Milei namreč verjame v majhno vlado, ampak ne kot Golob, ki za deset minut sanja, da smo Švica. Liberalizem verjame, da se bodo ljudje sami odločali in dogovorili o stvareh, zato ne potrebujejo državnega aparata, da se vpleta v vsak postopek. Zato ni potrebe po toliko ministrstvih in toliko administracije. Ukinil bi sploh Ministrstvo za Ženske – če smo ljudje enakopravni, ni potrebe po favoriziranju enega od obeh spolov.

Milei zagovarja nižje davke. Svoboda pomeni, da vsak sam razpolaga s svojim denarjem, zato državi da le manjši delež za skupne potrebe. Višji davki pomenijo, da država razpolaga z vse večjim deležem vašega denarja in se odloča namesto vas. Nižji davki so slabe novice za oportuniste, ki živijo na račun države. Ker vedo, da jim vi svojega denarja ne bi dali, država jim pa vaš denar rada deli. Zato v Sloveniji nevladne organizacije in marsikateri oportunist navija za »pravične« davke, kar v resnici pomeni, da rabijo več vašega denarja zase.

Svobodna trgovina. Argentina je v letih socializma vnesla mnoge ovire tako uvozu kot izvozu. Levičarska vlada je špekulirala, da bo z visokimi davki destimulirala izvoz npr. mesa in bo notranji trg imel več izbire in boljšo kvaliteto mesnih izdelkov. Ker je bil davek na izvoz mesa previsok, so rejci preprosto preselili farme v bolj ugoden Urugvaj. V Sloveniji so davki na delo tako visoki, da tedensko slišimo za kakšno podjetje, ki se seli na Balkan ali se vsaj neha širiti pri nas.

Konec državne gradnje. Milei pravi, da vse, kar država zgradi, zgradi slabo ali koruptivno. Če pogledamo na naše preplačane avtoceste, 2. tir in vsak javno financirani gradbeni projekt, to drži tudi pri nas. S tem je povezana tudi privatizacija javnih podjetij. Nihče ne pazi toliko na poslovanje, kvaliteto in dobiček kot lastnik. Če lastnika ni, se v podjetju krade, kvaliteta peša in storitev slabo dela. Če primerjate cene zdravstvenih materialov v javnih zdravstvenih zavodih ali pri zasebnikih, vam je vse jasno.

Javier Milei ima tako čisto ideologijo liberalizma avstrijske šole. 

Milei ima tudi bolj šokantne ideje, kot recimo prosta trgovina z organi. Ta ideja je sicer zame kot zdravnika kontroverzna, ampak dobi smisel v Mileijevi ideji popolne svobode. Če sem svoboden in lahko prodam, kar je moje, zakaj ne bi mogel prodati svoje ledvice?

Zaprtje Centralne Banke. Centralna banka Argentine je tiskala toliko denarja, da je postal argentinski peso ničvreden. Ko sem še živel v Argentini, si z enim pesom kupil en dolar. Danes, komaj dvajset let kasneje, z enim dolarjem kupiš lahko skoraj 1000 pesov. Ker državnemu aparatu zmanjkuje denarja za vse subvencije, s katerimi vzdržuje tretjino prebivalstva, tiska vse več denarja, posledično postaja peso vse manj vreden. Milei pravi, da bi gospodarstvo dolariziral, s čimer bi moč valute bila prenešena na ameriško centralno banko, ki naj bi bila bolj vredna zaupanja.

Skratka, Javier Milei ima tako čisto ideologijo liberalizma avstrijske šole. To ni nova ideologija, znana je že desetletja. Razlika je v tem, da si nihče od politikov ni upal ponuditi radikalne svobode; vsak je ponujal neko stopnjo socializma pod krinko lepih besed, kot je svoboda. Socializem pa je vedno in povsod po svetu, kjer je bil uporabljen, prinesel revščino in slabše življenje. Argentina je bila nekoč 6. najbogatejša država sveta, po desetletjih socializma pa obubožana, z inflacijo preko 140 % in skoraj polovico revnih – pristala je na tleh. Zdaj so se Argentinci naveličali revščine in slabega življenja. Vprašanje za nas je, kako nizko moramo v Sloveniji pasti, preden se prav enake mlake naveličamo še mi?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

marija
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
razpotje, različne poti, križišče, odločitev
Življenjski kažipoti
8. 12. 2024 ob 9:00