Tudi sindikati ne znajo razložiti, zakaj so proti dvigu neto plač. Namesto njih razlago ponujamo mi

POSLUŠAJ ČLANEK
Poslanci državnega zbora so včeraj s 43 glasovi za in tremi glasovi proti potrdili, da je vladna novela zakona o dohodnini primerna za nadaljnjo obravnavo. Znižanje davkov bi veliki večini Slovencev prineslo višje dohodke, državo pa bi v enem letu stalo nekaj sto milijonov evrov. 

V Levici operirajo s številko 800 milijonov evrov letnega izpada, v vladnih izračunih "zgolj" 247 milijonov evrov. Samo letos je namreč država, zaradi ugodnih gospodarskih trendov in zgodovinsko nizke brezposelnosti, že pobrala 214 milijonov evrov več iz dohodnine, skupaj pa kar 400 milijonov evrov več davka.

Manjkajoči denar nameravajo pridobiti tako, da bi v državo privabili več podjetij z bolje plačanimi delovnimi mesti, kar bi na koncu zaradi več pobranih davkov tako državi kot delavcem prineslo pozitiven neto izid.

Kar je bistveno, ta denar ne bi šel v banke, ne podjetjem ali tajkunom, temveč navadnim ljudem, katerim bi z dvigom davčne olajšave prinesel večje neto plače. 

Prav zato čudi, da so sindikati odločno proti spremembi dohodninskega zakona. Ne čudi pa, da na vprašanje novinarke v Studiu ob 17h na nacionalnem radiu glavna sindikalistka Lidija Jerkič ni znala razložiti, zakaj. 

Če lahko igro politike še razumemo, pa je na videz povsem nerazumljiva igra sindikatov, ki si brez pravih argumentov prizadevajo, da ljudje ne bi dobili višjih plač. Sindikati so pred tedni prav tako izstopili iz socialnega dialoga, češ da je s to vlado nemogoč, čeprav minister za delo Janez Cigler Kralj velja za enega najbolj konsenzualnih človekov v aktivni politiki.

Bogate države imajo nizke davke


Kar se tiče vladne strategije, z ekonomskega stališča ni problematična. Temeljna ugotovitev je, da je za gospodarsko rast bolje, če z denarjem upravljajo posamezniki, ne pa država. Dejstvo je bilo potrjeno v številnih ekonomskih študijah in mu je dejansko zelo težko oporekati.



Toda nižanje davkov ima tudi nujno stransko posledico, mimo katere zagovorniki uravnilovke, ki vodi v karseda egalitarno družbo, ne želijo. Nujno povzroči, da na koncu največ dodatnega denarja dobijo tisti v zgornjem delu plačne piramide, kar bi se zgodilo tudi v slovenskem primeru.



In čeprav je Slovenija med tremi najbolj egalitarnimi družbami v Evropi, razlika med minimalno in povprečno plačo pa, zaradi nenehnih dvigov prve (8. najvišja v EU), najnižja v Evropi, sindikati dvig dohodninske olajšave zavračajo in namesto tega sledijo predlogu stranke SD po nadaljnjem dvigovanju minimalne plače - za začetek za 10 odstotkov. Ne glede na to, da bi dvig minimalnih plač in sorazmerno razmerij na plačni lestvici brez hkratnega dviga davčne olajšave delavcem lahko prinesel celo nižji neto dohodek, kot ga imajo zdaj.

Slovenska logika nadpovprečnega, progresivnega obdavčevanja najvišjih plač brez (v Sloveniji konkurenčnih državah uveljavljene) razvojne kapice, ki blaži obdavčevanje zaposlenih z največjo dodano vrednostjo, pa ima še en problem.

Tuja podjetja, ki bi v Sloveniji potencialno odpirala delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, se ob takšnih plačnih razmerjih znajdejo pred dejstvom, da morajo npr. računalniškega inženirja plačevati bistveno več kot v primerljivih, nam konkurenčnih državah. Zato je Slovenija v tem trenutku neprivlačna za odpiranje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo.

Res je, da bo na koncu sistem začasno dobil manj, toda države, kot sta Švica in Irska, so bogate predvsem zaradi pametnega uravnavanja davčnega bremena, ki ne temelji na logiki "najbogatejšim je v vsakem primeru treba pobrati karseda veliko".

Absurdnost sindikalnega nasprotovanja


Ko se s temi dejstvi sooči slovenske sindikate, ti zmrznejo. Pomenljiv je nastop glavne sindikalistke ZSSS v državi Lidije Jerkič, ki poslušalcem Studia ob sedemnajstih ni znala pojasniti, zakaj nasprotujejo spremembam, ki bi delavcem prinesle višji neto prejemek.



Pozneje so v ZSSS vendarle našli razlog, ki po njihovem pije vodo. In sicer menijo, da bi znižanje davkov v času negotove javnofinančne situacije preko podražitev najbolj škodovalo tistim z najnižjimi plačami in socialnimi transferji.

Reprezentativni sindikati z nereprezentativnim članstvom?


Ali tovrstna argumentacija njihove člane tudi dejansko prepriča, pa je drugo vprašanje. Sklepajoč po konstantnem upadanju članstva, ki je razvidno iz spodnjih grafov (publikacija UMAR-ja), so prizadevanja, ki jih sindikati zadnja leta postavljajo v ospredje, brez prave legitimnosti, ki jim jo sicer z močno medijsko in drugo podporo dajejo kreatorji javnega mnenja in mnenjski voditelji.



V Sloveniji je namreč v sindikate včlanjenih le še 13 % zaposlenih v realnem sektorju in 42 % zaposlenih v javnem sektorju.

Objavljeno v: Evropski steber socialnih pravic - Slovenija 2000-2020 (dostop)
Objavljeno v: Evropski steber socialnih pravic - Slovenija 2000-2020 (dostop)


V Sloveniji je tako član sindikata le še vsak peti delavec v posamezni panogi, kar pomeni, da bi se realno morala močno zmanjšati njihova pogajalska moč in reprezentativnost.



KOMENTAR: Uredništvo
Če vlada ni prava, so tudi proti vsemu, kar neposredno koristi delavstvu
Imamo torej odgovor, zakaj sindikati nasprotujejo tudi za delavske žepe prijaznim ukrepom desnosredinske vlade? Racionalnega odgovora na to ni, ostane pa eden neracionalen: zato pač, ker delavcem neto plače zvišuje desnosredinska vlada. In ko je na oblasti ta, je pač treba biti proti in tuliti v isti rog s politiko, ki jo imajo sindikati za svojo - zato, ker jo zaradi domnevne nazorske bližine članstva lažje držijo na vajetih. Kot lahko že dobro leto dni poslušamo v medijih, je z avtokratsko vlado Janeza Janše res vse narobe. In ne morejo zdaj sindikati prikimati nečemu, kar bi jo med ljudmi nujno pokazalo v drugačni luči od tiste, kot jo ves čas slikajo v javnosti. Kot tudi ne morejo pohvaliti protikriznih ukrepov, ki prinašajo visoko gospodarsko rast in zgodovinsko najnižjo brezposelnost, ali pa benefitov družinske politike, ki ljudem pušča več denarja pri stroških za otroke, dvigovanja povprečnin za občine, ki se preliva v lokalne infrastrukturne projekte, kot so ceste, vodovodi, kanalizacije, ter investicije v druge infrastrukturne gradnje v državi. O teh politikah v dominantnih medijih ne moremo izvedeti skorajda ničesar, saj bi kvarile katastrofično sliko, ki jo o tej vladi gradijo v javnosti. Zato iz tega okvirja ne smejo izskočiti tudi (še posebej) sindikati, četudi imajo vladni ukrepi neposreden pozitiven vpliv na kvaliteto življenja njihovega članstva.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27