Tovarišem in tovarišicam: Studio City ali "Marcela" naj vodi Valentina Plaskan

Ob vrnitvi Studia City – oziroma Marcela – naj bi se znotraj javnega zavoda RTV pojavljalo negodovanje, ker na voditeljskem stolčku Marcela Štefančiča ni zamenjala Valentina Plaskan. Zdi se namreč, da ima Plaskanova vse, kar potrebuje voditelj oddaje, ki je namenjena mladi in urbani publiki: mladost, razgledanost, izkušnje z vodenjem pogovornih oddaj (Radio Študent, Planet TV), sproščenost in humor (Radio Ga-Ga), poznavanje urbane scene …

Da vse skupaj le ni iz trte izvito, priča interni dokument »osvoboditeljskega« vodstva RTV, ki smo ga pridobili v uredništvu in ga spodaj objavljamo v celoti. Pričujoče razkritje postavlja v povsem novo luč tudi njeno odstavitev z mesta voditeljice in urednice TV Dnevnika.

Tovarišem in tovarišicam: Studio City naj vodi Valentina Plaskan

Za konzumente medijskih vsebin, ki zagovarjamo napreden pogled na svet, je bil dolga leta – vse do desničarskega desanta na RTV – petek dan za Mladino, ponedeljek pa dan za Studio City. 

Ko se navadiš na dve dozi, je živeti z eno težko. Odtegnitveni sindromi so bili hudi – in še kar trajajo. Ob Marcelovi vrnitvi v avdio-vizualni obliki so zato mnogi soborci navdušeni. Mi, najnaprednejši med naprednimi pa pravimo: vodenje Studia City naj prevzame Valentina Plaskan. 

Plaskan je RŠ-ovka

Valentina Plaskan se je v času svojega študija na Filozofski fakulteti in AGRFT-ju novinarsko kalila na Radiu Študent, inštituciji, znani po zoperstavljanju družbenim krivicam vseh vrst. 

Pred nekaj leti je bila v jutranjem pogovoru njena gostja tudi ustanoviteljica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Govorili sta »o pogumu, levjesrčnosti in o bitkah, ki jih je treba bojevati, če želimo živeti v bolj sprejemajoči in pravičnejši družbi«.

Ob tem ne smemo pozabiti, da je Plaskanovi blizu tudi glasba – in to ne kakršnakoli. V preteklosti je pela v naši najbolj znani ženski metal zasedbi HellCats (Peklenske mačke).

Plaskan je vodila kongres Levice

Če se delavstvo ne bo zbudilo, bo Levica izpadla iz parlamenta. Da se ne bomo že kmalu spraševali, če je javna RTV res storila vse, da bi preprečila to tragedijo, je treba čimprej ukrepati. Aktivirati je treba ves potencial, ki ga premore naša hiša.

Valentina Plaskan je, kot vemo, vodila kongres Levice. Pri tem je ključno, da ga je vodila pred sedmimi leti, torej v času, ko je bila Levica še socialistična stranka v pravem pomenu besede; v času, ko v svojem programu še niso prodajali pomehkuženih floskul o lastniški demokraciji, ki jo danes zagovarja že vsak socialdemokrat, ampak so ponosno zastopali nacionalizirano in centralno planirano gospodarstvo.

Nova koordinatorica Levice Asta Vrečko bo torej strankino strukturo pomikala nazaj v levo, stran od buržoaznega levoliberalizma, kjer se utaplja zadnjih pet let, Plaskanova pa bo čistokrvno socialistično misel prek Studia City približala volivcem.

Plaskan je partizanka

Po Sloveniji se plazi pošast revizionizma. Ljudstvo je začelo nasedati vsiljeni ideji sprave, ki si drzne trditi, da so stvari kompleksnejše, kot so nas učili v šolah v sedemdesetih letih – in celo, da ima vsak človek pravico do groba. 

Da bi obranili pridobitve revolucije, je treba prevzeti nadzor nad ideološkimi aparati države, med katere sodi tudi film. Rečeno enostavneje: snemati moramo partizanske filme. Dober zgled je film Preboj Dejana Baboška iz leta 2019, ki govori o bitki na Menini planini in temelji na knjigi spominov Franca Severja – Frante. Vlogo bolničarke Vesne odigra v filmu kdo drug kot Valentina Plaskan. 

Pri Plaskanovi torej ne moremo dvomiti, da je glede vprašanju NOB-ja na pravi strani. Večje dvome pa poraja dosedanji voditelj Studia City Marcel Štefančič, ki je dal v tedniku Mladina filmu Preboj najslabšo možno oceno: »proti«. 

O tem, kaj vse je narobe v zadnjih letih z javno RTV, priča tudi ocena hišnega filmskega kritika Gorazda Trušnovca. Ta je v revizionistični maniri zapisal, da film »kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano …«

Kljub zgoraj citiranim blodnjam pa je treba priznati, da Preboj ne izgleda tako, kot so izgledali visokoproračunski partizanski filmi iz časa Jugoslavije, denimo Sutjeska (1973), v kateri je maršala Tita odigral Richard Burton. Ljudstvu obljubljamo, da bo RTV pod patronatom novega vodstva Jugoslavijo – pardon, Slovenijo – znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Izdamo lahko, da smo za vlogo maršala Tita že v pogovorih z Bradom Pittom.

Plaskan je radio ga-gajevka

Studio City še zdaleč ni apolitična oddaja, a se političnih tem ne loteva na zadrgnjen način. Valentina Plaskan, ki se je v politični satiri kalila na Radiu Ga-Ga – pod mentorstvom nedavno preminulega Saša Hribarja – bi v vlogi voditeljice prav gotovo vnesla pravšnjo mero sproščenosti in humorja. 

In nenazadnje: če je Marjan Šarec, ki je v Radiu Ga-Ga oponašal bivše premierje, kasneje sam postal premier, potem lahko tudi Plaskanova, ki oponaša Tanjo Fajon, slednjo tudi intervjuja. Še več: če je pri učenju natančno sledila Hribarjevim navodilom, pozna Fajonovo – pardon, Fajon – do obisti, tako da bi bil takšen intervju gotovo nekaj izjemnega.

Plaskan ni honorarka

Eden od simptomom družbe poznega kapitalizma je prekarizacija, ki je še zlasti prisotna na področjih, ki so za naš obstoj vitalnega pomena. Če kdo, se mora vsaj javna radiotelevizija upreti neoliberalnim zaposlitvenim praksam, ki niso vredne človeka. Izplačevanje honorarjev zunanjim sodelavcem, ki iz stiske odpirajo s.p.-je  (npr. Marcelu Štefančiču), se mora z novim vodstvom končati.

Ob tem ne smemo prezreti, da so na javni RTV zaposleni ljudje, ki jim dela primanjkuje (npr. Valentina Plaskan). Pri honoriranju zunanjih sodelavcev gre torej tudi za nepotrebno odtekanje javnega denarja. Skratka, krepitev javne RTV mora nujno pomeniti odmik od povampirjenih zaposlitvenih praks, ki ob vsem ostalem še siromašijo skupnostni proračun.

Plaskan je ženska

Kljub temu, da se ima Marcel Štefančič na deklarativni ravni za feminista, pa sivolasim boomerjem – za povrh še cis heteronormativnim – ni za zaupati. Temu pritrjujejo tudi številke: glede na analize portala Metina lista je bil med gosti Studia City v sezoni 2014/2015 delež žensk samo 27-odstoten. 

Ob tem bode v oči podatek, da poganja oddaje, kjer je bil delež žensk višji, zasebni kapital. Gre za naravnost sramotno dejstvo, sploh ker vemo, da je boj za pravice žensk neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu.