To so države, iz katerih bodo prihajali novi valovi beguncev

Z visoko brezposelnostjo, revščino in nestabilnostjo, ki bo brez hitrih in odločnih ukrepov v prihodnje ogrozila Evropo, se soočajo Alžirija, Iran, Irak, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Oman, Palestina, Sirija, Tunizija, Egipt in Jemen. Gre za države v katerih živi okoli 363 milijone ljudi. Do leta 2030 naj bi populacija narasla na 458 milijonov. Vsi si bodo prizadevali priti na trg dela, ki bo takrat komaj še lahko ponudil kakšno priložnost, v primeru, da do sprememb ne bo prišlo. Priložnosti bodo iskali drugje, najverjetneje v Evropi.

Gre za države, kjer število delovno aktivnega prebivalstva narašča hitreje kot število delovnih mest. Le 40% ljudi, ki lahko delajo, ima tudi službo, čeprav ima več kot tretjina prebivalstva srednješolsko ali univerzitetno izobrazbo. Regija ima najvišjo brezposelnost mladih in najnižjo stopnjo zaposlenosti žensk na svetu.

Napovedi za prihodnost so še bolj pesimistične: V naslednjih 15 letih naj bi delo izgubilo pet milijonov ljudi letno, je pojasnil Klingholz. Brez alternative, ki bi tem ljudem omogočila delo in prihodnost, se bo število beguncev na dolgi rok še povečalo.

Posebno zaskrbljujoče je dejstvo, da gre za območje v paradoksalni situaciji: zelo velik je delež izobraženih, delovno sposobnih ljudi, ki so brez dela, kar le še povečuje tveganje za politično nestabilnost, krizo in državljansko vojno. V preteklosti so ravno bolj zaposljivi poganjali rast in stabilnost države. V nekaterih državah, kot sta Egipt in Tunizija nezaposlenost z izobrazbo celo narašča. Nizko kvalificirano delo slabo plačanih delovnih mest pa ne ustvarja velike rasti.

Možnosti za ženske niso izkoriščene

Tudi ženski potencial v teh državah ni izkoriščen. Le tretjina žensk med 25. in 34. letom hodi v službo. Razlogi so predvsem kulturni, družbeno mnenje v regiji je namreč naklonjeno miselnosti, da naj bi bila ženska doma.

To je razlog, da so ženske le težko podjetnice, čeprav bi po izračunih znanstvenikov ob večji vključenosti žensk na trg dela do leta 2025 k bruto domačemu proizvodu bližnjevzhodni in severnoafriških držav lahko prispevale okoli tri tisoč milijard dolarjev, pravi raziskovalka Ruth Müller.

Dobrih možnost ni na obzorju

Do rešitev ne prihaja, reforme in ukrepi s izvajajo izredno počasi, medtem pa države na mejah države iz dneva v dan drsijo globlje v nestabilnost.

Tudi v bolj stabilnih zalivskih državah ne kaže nič bolje. Državni aparat ima veliko visoko plačanih delovnih mest. Zaradi rasti prebivalstva, izredno visokih vojaških izdatkov in nizko ceno nafte socialni model teh držav propada.

V tej regiji za ljudi ni dobrih možnosti - zato jih tudi za Evropo, ki bo nosila posledice ni. To pa nikakor ni optimistična napoved prihodnosti sveta kot ga poznamo, se zavedajo raziskovalci: "Pri pisanju študije mi je bilo včasih kar slabo," je priznala raziskovalka Ruth Müller.