Teme, za katere osrednji mediji ne želijo, da jih pozna širša javnost

Rok Čakš
9

“Povejte mi še kakšno zgodbo, ki tehta 1 milijardo dolarjev, se dogaja dve leti in zanjo ve 100, pretežno javnih uslužbencev, pa le-ta ne pride v javnost?”

To tehtno vprašanje si je včeraj na tiskovni konferenci o aferi pranja iranskega denarja v NLB zastavil dr. Anže Logar ter takoj nato dodal: “Osebno takšne zgodbe ne poznam”

Tako on kot katerikoli državljan s povprečnim zanimanjem za aktualno družbeno-politično dogajanje jih tudi ne more poznati, če se o njih seznanja le iz osrednjih medijev.

Takšne zgodbe namreč obstajajo, o njih vedo določeni krogi ljudi, tudi vplivni novinarji, a nikoli ne pricurljajo na plano. Če pa že, pa v kakšnem manjšem mediju, kjer zgodba ostane namerno spregledana, nepovzeta in kmalu pozabljena.

Tokrat na Domovini izpostavljamo tri takšne, v osrednjih medijih zamolčane zgodbe. Vse tri imajo skupen imenovalec svojega izvora, ki je tudi glavni razlog, da ne dobijo medijske pozornosti, kot si jo zaslužijo.  

Afera Irangate: pranje umazanega iranskega denarja v NLB

Morda v včerajšnjih poročilih niste zasledili mimobežne vesti, da je preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu predstavila ugotovitve svoje preiskave o pranju milijarde dolarjev denarja iz Irana v slovenski državni banki.

Kaj so ugotovili, si podrobneje preberite tukaj in tukaj, mi pa, za lažje razumevanje razsežnosti afere, izpostavimo bistveno.

Sedem let po dogodku je parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb odkrila, da je nek Iranec z imenom Iraj Farrokhzadehu v državni banki članice EU odprl račun ter na več tisoč naslovov po vsem svetu nakazal milijardo dolarjev iz iranske banke, ki je bila pod mednarodnim embargom in na črni listi zaradi financiranja islamskega terorizma.

Na sporne transakcije so uslužbenci NLB vodstvo banke večkrat opozorili, prav tako je bil obveščen urad za preprečevanje pranja denarja, vendar so nadrejeni in odgovorni nižji kader mirili, da je s transakcijami vse v redu. Prav tako so opozorila o dogajanjih v NLB prihajala iz tujine, kjer so začeli zavračati nakazila, vendar procesa tudi to ni ustavilo.

Denar naj bi bil namenjen iranskim vohunskim službam po vsem svetu. 

Tako poznavalcem kot laikom je jasno, da je Irancem nekdo v Sloveniji moral garantirati, da bo tovrstna transakcija izpeljana brez vmešavanja pristojnih državnih organov, za kar je po mnenju strokovnjakov prejel 40 do 50 odstotno provizijo.

Kot smo pisali na Domovini, NLB že ima izkušnjo z zelo podobnim poslom z Iranom iz leta 1989. Prav tukaj, kdo ima v tej državi to znanstvo in takšno moč ter vpliv, bi se moralo začeti pravo raziskovalno novinarstvo osrednjih medijev, ki imajo sredstva in resurse za takšen obsežen raziskovalni projekt. Ugotovitve bi morale iz tedna v teden polniti prve strani časopisov ter udarne vesti TV dnevnikov, razprava o njih pa zasesti prime-time termine oddaj kot so Tarča in podobne.

Gre namreč za mater vseh afer v samostojni Sloveniji, ki vodi do “srca zveri”, kot se je pred leti izrazil preučevalec interesnih omrežij, sociolog dr. Urban Vehovar.

Razkritje Rada Pezdirja: večina slovenskih podjetij in bank je imela podružnice v davčnih oazah

Ekonomist Rado Pezdir je po obsežni raziskovalni akciji v arhivih v intervjuju pri Jožetu Možini na TV Slovenija razkril šokantne informacije, da so slovenska podjetja in nekateri posamezniki iz (nekdanje) Službe državne varnosti (SDV) imeli in še imajo črne fonde na računih švicarskih bank in offshore podjetjih po vsem svetu.

Svoje trditve je podprl z avtentičnimi arhivskimi dokumenti, iz katerih je razvidno, kako se je SDV ukvarjala s tihotapljenjem cigaret in preprodajo droge, ter imela trg pokrit po vsej severni Italiji, “vse do Ancone”.

Mnoga offshore podjetja, polna udbovskega denarja, pod drugim imenom v davčnih oazah delujejo še danes in se preko investicij raznih “luksemburških skladov” vračajo v slovensko okolje.

Zgodba, ki bi neposredno po razkritju v vsaki normalni demokratični državi preplavila naslovnice osrednjih medijev, je doživela popolno medijsko blokado. O njej s(m)o pisali le alternativni mediji in je tako dosegla le družbeno bolj angažirano bralstvo.

Sovražni prevzem DUTB s strani banksterjev Factor Banke in Probanke

Morda nobena državna institucija v zgodovini samostojne Slovenije ni tako ogrožala struktur paradržave, kot ravno Slaba banka pod švedskim vodstvom.

Kot je Domovini zaupal vir visoko znotraj DUTB, so imeli Švedi čiste namene razbiti omrežja, razpredena po (para)državnih podjetjih še iz komunističnih časov, v katerih delujejo po principu privatizacije dobičkov in socializacije izgub.

Z medijskim umorom na preverjen trik visokih plač so s Švedi uspešno počistili. Temu je sledil sovražen kadrovski prevzem DUTB s strani struktur tajkunskih Factor banke in Probanke.

V DUTB so pripeljali 120 novih ljudi. “Zamenjali so vse, vključno do nivoja tajnic,” je za Domovino povedal naš vir. Ob tem so številni sposobni in zagnani ljudje na visokih položajih znotraj DUTB izgubili voljo in upanje, da se še da kaj narediti ter slabo banko zapustili.

S tem so upravljanje slabih naložb prevzeli tisti, ki so botrovali njihovem nastanku. Likvidaciji zasebnih bank pa se nista končali s poplačilom vseh dolgov, ampak s 50 milijonsko dokapitalizacijo s strani davkoplačevalcev, so zapisali v Reporterju, ki je edini verodostojno in natančno povzel dogajanje.

Osrednjih medijev zgodba ni dosegla, čeprav je bila denimo z njo dobro seznanjena visoko renomirana raziskovalna novinarska trojka, ki ima sklenjeno bogato pogodbo z vplivnim medijem Siol.net.

Če želite razumeti, morate vedeti, kako delujejo slovenski mediji
Takšnih zgodb, ki nikoli ne pridejo do ušes širše javnosti, čeprav so o njih novinarji obveščeni in se tudi zavedajo njihovega pomena za javni interes, je veliko.

Za razjasnitev te blokade je potrebno razumeti, kako deluje novinarstvo na najvišji ravni – v osrednjih medijih, ki majo moč doseči širšo in ne samo družbeno angažirano javnost.

V njih je mnogo dobrih in poštenih novinarjev, privrženih profesionalnim standardom, a tudi precej takšnih, ki svojo kariero gradijo na sožitju z vplivnimi osebami iz interesnih ozadij.

Ti poskrbijo, da njihovi varovanci zasedejo pomembna uredniška in novinarska mesta v medijih, kamor seže bodisi dolga roka državnega (so)lastništva ali kapitala (para)državnih podjetij. Nato jim dozirajo unikatne zgodbe, ki so v medijih objavljene kot ekskluziva in slikane kot plod zahtevnih novinarskih raziskovanj.

S tem si novinarji navzven gradijo profesionalni ugled in vpliv, navznoter pa ostajajo dolžniki in odvisneži od tistih, ki so jim to omogočili. Dolg poplačajo tako, da objavljajo novinarske zgodbe v interesu botrov ali pa katere v imenu istega interesa zamolčijo. Oziroma jih kot uredniki blokirajo ali poskrbijo, da ne pridejo na njihove naslovnice.

Če je blokada na več nivojih uspešna, nekatere zgodbe s potencialom nacionalnih afer izzvenijo v “nepokritih” manjših alternativnih medijih in s tem ne dosežejo družbeno pasiviziranega in pretežno nezainteresiranega širšega občestva.

S tem je cilj dosežen, saj je edino moč množic tista, ki učinkovito terja posledice za one, ki parazitirajo na ljudskem (državnem) premoženju. Oglašanje manjšine ozaveščenih družbeno angažiranih državljanov je namreč v tem pogledu zgolj kot krik vpijočega v puščavi.

Podobno je v primeru zgornjih treh zgodb, ki imajo skupni imenovalec v isti paradržavni strukturi. Ta bo poskrbela, da bodo njihovi škandali sčasoma razvodeneli in utonili v pozabo družbene zavesti.

9 KOMENTARJI

  1. Zato Slovenci, poudarjam Slovenci, ne morejo prav nič objektivnega zvedeti o dejanskem stanju V Republiki Bosni in Hercegovini in njenih treh entitetah super bogati Federaciji Bošnjakov in Hrvatov po Daytonu in bogatih Bošnjakih v Republiki Srbski, o ubogih, pregnanih bosanskih Srbih iz federacije in njihovem življenju brez izhoda v Republiki Srbski – v Federaciji jih ni – ter o veliki neznanki Distriktu Brčko, kjer je imela znano veletržnico Arizona žena ameriškega komandanta enot v BiH. Preštevilni uredniki v Sloveniji so še vedno med “zelenimi”, po barvi dolarjev seveda. Ko obravnavajo svetovna srečevanja vseh vrst z muslimani, vedno preskočijo albanske/šiptarske dele Kosova in Metohije, Črno goro in Bosno in Hercegovino. Tam so samo prijazni, miroljubni in denarja željni častilci Alaha.

  2. Odličen članek. Hja kar se tiče dometa preiskave teh afer, je pač potrebno podpreti medije, ki to delajo. NovaTV to dela ampak je preozko usmerjena zato njeni članki nimajo dometa (ne vem niti jih noebn nikoli ne retweeta).

    Sam polagam upe na medijski trio Domovina.je – Portal Plus – Pod Črto.

    Pa še kakšni blogi zraven za posladek.

  3. Zamolčana tema desne politike!
    Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo!
    Članek; Tajkunizacija Slovenije
    MAG- 21.11.2007;
    Menedžerski prevzem Merkurja je v javnosti dvignil veliko prahu. Številnim takim odkupom smo bili priča že prej, nekateri naj bi še sledili. Mnenja ekonomistov in politikov o tem družbenem pojavu, ki mu nekateri pravijo tajkunizacija Slovenije, so različna. Nekateri ga vidijo kot anomalijo, spet drugi menijo, da je sestavni del kapitalizma.
    Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči?
    Leonardo F. Peklar iz Sociusa pravi, da se slovenski menedžerski prevzemi bistveno razlikujejo od primerljivih po svetu. Pri nas imajo menedžerji znatno močnejšo vlogo, tudi zato, ker še vedno ni razreda lastnikov. »Ekipe, ki se lotevajo menedžerskih prevzemov, se preveč osredotočajo na prevzem (vstop), zanemarjajo pa izstopno strategijo.« Po Peklarjevem je lahko lastništvo menedžerjev tudi škodljivo. »Če delež menedžmenta v velikih družbah preseže 24 odstotkov, učinkovitost podjetja upade. Številne ra-ziskave dokazujejo, da optimalni učinek dosežemo z lastništvom menedžmenta, ki ne prestopi tega praga.«
    Zastava delnic, da ali ne?
    Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov.
    Mencinger poleg tega daje prav Banki Slovenije, ki se je odzvala na izjavo Mirana Mejaka v intervjuju za Mag, da bi morala centralna banka poslovnim prepovedati kreditiranje menedžerskih odkupov z zastavo s temi posojili kupljenih delnic. Iz centralne banke so nam odgovorili, da bankam posojanja ne morejo prepovedati, dokler imajo dovolj kapitala in upoštevajo vse druge zakonske omejitve.
    Povsem drugačno mnenje o tem ima ekonomist Maks Tajnikar, ki obtožuje predvsem banke, ker sploh dajejo takšna posojila, in se čudi Banki Slovenije, da ne ukrepa. »Po navadni poti večmilijonskih kreditov za delnice ni mogoče odplačati, brez špekulacij ne gre. Če direktor reče, da bo odplačal kredit, ker se bo vrednost delnice povečala za sto odstotkov, potem je delnico kupil po polovični ceni!« Po Tajnikarjevem je takšno početje tvegano tudi z narodnogospodarskega vidika. »Če bi se kaj spremenilo na kreditnih trgih, kar se že dogaja, bi bili mogoče priča propadu kakšnega lastnika. Ali bodo potem banke lastnice teh podjetij? Lastništvo je dobro, dokler imajo oblast zunanji lastniki in lahko odpustijo menedžerja. Kadar pa imajo menedžerji tako močno lastnino, da se lahko sami nadzirajo, je slabo.«
    Ekonomist Jože P. Damijan se ne strinja, da banke pri menedžerskih odkupih ne bi smele v zastavo za odobrene kredite vzeti kupljenih delnic, »zato ker je to v nasprotju s pravno državo in tržno logiko,« in pojasnjuje: »Lastnik nekega premoženja ima vso pravico, da ga odsvoji ali zastavi. Tudi vi, če kupujete stanovanje ali hišo, to nepremičnino ponavadi zavarujete s hipoteko v korist banke, ki vam je dala posojilo. Banke tukaj tvegajo, da ne bodo dobile povrnjenih kreditov, zato dobro preverijo boniteto strank. Če tega ne naredijo ustrezno, bodo same izgubile.«
    Anomalija ali normalen pojav?
    Maks Tajnikar nastajanje sedanje menedžerske lastnine vidi kot nepravilnost. Izsledki njegove študije, objavljeni v tujini, kažejo, da se menedžerska lastnina po svetu pojavlja pri podjetjih s težavami, pri nas pa je ravno nasprotno. »Premoženjske koristi menedžerjev iz lastnine so nenormalne, zlasti zaradi načina, kako pridejo do njih: menedžerji za nakup seveda nimajo lastnih prihrankov, marveč se zadolžijo, teh dolgov pa ni mogoče odplačati drugače, kot da se po čudnih poteh ustvarjajo kapitalski dobički ali izčrpavajo podjetja, ki so jih prevzeli.« Tajnikar zatrjuje, da bomo morali v Sloveniji prav zaradi teh novodobnih kapitalistov razmisliti o davčni ureditvi dedovanja.

    Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
    Previdna vladna koalicija.
    Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?
    Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Podoben odgovor so nam poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniških družb.« V poslanski skupini Nove Slovenije bodo morebitni predlog nove zakonske ureditve tega področja podrobno proučili, in če bo sledil ciljem, ki jih v stranki zagovarjajo, tudi podprli.
    Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. »Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja.« Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.«
    Načelno negativno mnenje do menedžerskih odkupov podjetij s posojili, za katera se jamči kar s kupljenimi delnicami, imajo v najmanjši vladni stranki Desusu, kjer bi prav tako podprli zakonske omejitve takega načina lastninjenja.
    Ostrejši toni iz opozicije. Kritični do menedžerskih odkupov so tudi v največji opozicijski stranki SD. Po besedah njihovega poslanca Milana M. Cvikla so prevzemi podjetij brez kakršnegakoli tveganja za prevzemnika, pa zato s prenosom tveganja na podjetje, ki financira prevzemnike ali ki je prevzeto, vsebinsko nedopustni in pomenijo zlorabo položaja. Cviklu se to zdi še zlasti nedopustno za podjetja, ki kotirajo na borzi, saj menedžerji, ki so bili pooblaščeni, da skrbijo za dobro vseh delničarjev, zlorabljajo položaj v škodo drugih lastnikov. Pravi še, da je njihova opozorila glede načina financiranja menedžerskih odkupov vladajoča koalicija ob sprejemanju zakona o prevzemih zavrnila in sprejela zakon, ki celo spodbuja tako financirane prevzeme.
    Po mnenju predsednice LDS Katarine Kresal menedžerski odkupi sami po sebi niso nič slabega, toda le če so izvedeni zakonito. Kresalova opozarja, da že sedanji zakon o gospodarskih družbah kot protizakonite določa tiste menedžerske prevzeme, pri katerih menedžerji izrabijo svoj položaj in izvedejo prevzem tako, da ga financirajo iz premoženja družbe. »Nakup delnic, ki se financira iz premoženja družbe, je po zakonu prepovedan. Tudi sama temu odločno nasprotujem. Vsega tega pa ne gre enačiti s tem, da sicer lahko vsakdo kupi delnice, jih zastavi banki in tako pridobi posojilo, s katerim financira nakup delnic. Povsem jasno je, da mora takšen kupec posojilo sam odplačati.«
    Zmago Jelinčič, predsednik SNS, meni, da je zdajšnji način prisvajanja premoženja s tujim denarjem zakonsko omogočila že bivša politična garnitura, ki je to s pridom tudi izkoriščala, žal pa se niti pod sedanjo oblastjo na tem področju ni nič spremenilo. V SNS, tako Jelinčič, naj bi večkrat opozarjali na te zlorabe, vendar se ni nič zgodilo, ker je bilo v te kravje kupčije vpletenih preveč ljudi. »Z največjim veseljem bomo pristopili kot sopodpisniki k predlogu spremembe zakona, ki bi tovrstne nakupe onemogočil, razmišljamo pa tudi o tem, da bi spremembe pripravili in predlagali v naši poslanski skupini.«
    Največja nevarnost recesija.
    Poslanec stranke Zares Matej Lahovnik pravi, da je aprila lani v parlament vložil predlog zakona o prevzemih, ki ureja med drugim menedžerske odkupe, pa ga je večina v državnem zboru zavrnila in sprejela vladni predlog, ki jih ureja enako kot vse druge prevzeme.
    V Lahovnikovem predlogu tako poleg drugega piše, da bi morala biti v poročilu o nameravanem prevzemu podana izjava, da se nakup vrednostnih papirjev družbe izdajateljice ne financira iz sredstev družbe. Po njegovem imajo menedžerski odkupi pozitivne in negativne vidike. »V literaturi se med pozitivnimi največkrat navaja motivacija vodilnega menedžmenta za uspešno poslovanje podjetja, med negativnimi pa nevarnost zlorabe notranjih informacij.« Poleg tega meni, da bi morali biti menedžerski odkupi izvedeni pregledno, tako da ne obstaja asimetrija informacij in da delničarji razpolagajo z vsemi bistvenimi informacijami glede trenutnega in prihodnjega poslovanja, ki bi lahko vplivale na ceno delnic. Prav tako morajo biti jasno opredeljeni viri financiranja in okvirna struktura virov financiranja. »Ključno vprašanje je, ali bo menedžerski odkup izveden posredno tudi prek prostega denarnega toka tarče oziroma z denarnim tokom podjetja, ki ga menedžment prevzema. Naslednji pomembni dejavnik je cena, po kateri menedžment prevzema podjetje. Posebno v primerih, ko delnice podjetja ne kotirajo na borzi, se postavlja vprašanje poštene tržne vrednosti.« Lahovniku se zdijo problematični predvsem tisti odkupi, ki niso bili izpeljani pregledno in so se dogajali prek sivega trga. »Menedžment se pri odkupih navadno zadolži z zastavo lastnega premoženja, pogosto pa zastavijo tudi premoženje tarče, kar je lahko sporno, ni pa nujno, če je to izvedeno pregledno in ima takšna odločitev podlago v sklepu skupščine delničarjev.« Lahovnik še pravi, da bo zanimivo videti, kaj se bo zgodilo s podjetji, v katerih bodo menedžerji izpeljali odkupe in se pri tem močno zadolžili, če se bo stanje na svetovnih trgih poslabšalo. V tem primeru bi se zaostrili konkurenčni pogoji za slovenska podjetja in bi se hkrati pričakovano zvišale obrestne mere. Višji stroški financiranja bi podražili menedžerske odkupe in posledično dodatno obremenili denarne tokove prevzetih podjetij.

    SILVESTER ŠURLA
    POLONA ŠEŠKO

  4. Naši pradedje so prvo pogledali v svojo denarnico in za tem so OCENILI kaj lahko kupijo. Če pa so si za določen nakup sposodili denar, so za to ZASTAVILI neko nepremičnina ( parcelo ali celo hišo). Nihče se ni mogel izposojati, brez, da bi kaj imel. NOVODOBNI tovarnarji, pa so prišli na BANKO s prazno denarnico in jim je bilo DOVOLJENO zastaviti BODOČO lastnino, za katero so šele prosili kredit. DENAR jim je dala BANKA, torej tveganje je bilo njeno, ta ki je na banko prišel z NIČ, tudi tvegal ni nič. Je dobil pa možnost, da je iz podjetja kaj ODTUJIL (ukradel). In če je zaradi tega podjetje propadlo in se krediti niso odplačali, JE IZGUBILA BANKA. To so naše BANČNE LUKNJE . – TO NI KAPITALIZEM ampak KRIMINAL.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime