Svetníki v politiki: sliši se nemogoče, a nekaj jih poznamo

Jezus sicer res pravi, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, vendar najdemo med svetníki tudi nekaj vladarjev, politikov in državnikov.

Tudi koncil pravi, da je politika težak, ampak časten poklic.

Gotovo je v politiki skritih mnogo skušnjav, a po drugi strani je lahko odlična oblika služenja bližnjemu, narodu in Bogu. In kot kažejo znamenja časa, bi bilo nujno potrebno tako med deficitarne poklice kot na molitvene sezname, uvrstiti potrebo po poklicu politik-svetnik.

Da ne bo treba iti po čisto neuhojeni poti, pričajo svetniški zgledi iz preteklosti:

Prvih izmed krščanskih politikov je bil Jožef iz Arimateje. Ugleden član judovskega velikega zbora, ki je postal Jezusov učenec. V evangelijih lahko beremo, da je s svojimi vezami in politično spretnostjo od Poncija Pilata izprosil Jezusovo truplo in ga položil v grob.
V zgodovini cerkve so se kot svetniki proslavili tudi nekateri kralji in kraljice. Recimo sveti Ladislav Ogrski, ki je na začetku svojega vladanja sklenil, da ne bo vladal s silo, ampak z mirom in spoštovanjem zakonitosti. Bil je zelo pobožen in zvest papežu. V njegovem času se je krščanstvo na Madžarskem, ki je bilo še precej pod vplivom poganstva, zelo utrdilo. Strog je bil do svojih velikašev in duhovnikov. Zahteval je, da so ravno oni prvi zgled ljudstvu.

Sveti Thomas More: je bil človek mnogih znanj in odlik. Kot lord kancler (vrhovni sodnik) in član kraljevega sveta je bil v osrčju burne angleške politike 16. stoletja. Kralj Henrik VIII. ga je kot zaupnika in svetovalca zelo cenil. Vendar pa je v zvestobi katoliški Cerkvi postal eden glavnih angleških protireformatorjev.  Veljal je za poštenega in načelnega politika. Načelnost mu je prinesla tudi palmo mučeništva. Ker je nasprotoval ločitvi in ponovni poroki kralja ter mu ni želel priseči kot vrhovnemu poglavarju angleške Cerkve, so ga obsodili veleizdaje in  obglavili. Danes velja za zavetnika politikov in državnikov.

Blaženi Eugen Bolz: politik in mučenec. Kot würtenberški deželni predsednik je vzel nauk katoliške Cerkve kot osnovo za svoje politično delovanje. Zapisal je, da ni politika nič drugega kot praktično uporabljena religija. Kot velikega nasprotnika nacistov, ga je Gestapo aretiral in umoril nekaj tednov pred koncem vojne.

Ker pa so tako med političarkami kot svetnicami tudi ženske, se velja spomniti blažene Hildegard Burjan, ki je bila prva demokratska političarka v avstrijskem parlamentu med leti 1918-1920. Izjemno delo je opravila na področju zaščite in pravic delavcev in še posebej delavk. Preko svojega socialnega delovanja je bila oznanjevalka Božje ljubezni.

Ne smemo pozabiti tudi na politika, katerih sadove dela uživamo Evropejci še danes. To sta Božja služabnika Alcide de Gasperi in Robert Schuman (italijanski in francoski predsednik vlade v povojnih letih). Sta na čelu »očetov moderne Evrope«, ki morda pogosto izgleda okorela in polna napak, pa vendar je danes eden najbolj svobodnih, varnih in človeku prijaznih krajev na planetu. Oba sta se zavestno odločila, da bosta laika in »svetnika v suknjiču«. Zavedala sta se odločilne vloge krščanstva pri oblikovanju demokracije in jo tudi udejanjala v praksi.

Igino Giordani: pisatelj, politik, novinar, soustanovitelj gibanja Fokolarov. Ko ga je De Gasperi vabil v politiko, je Igino Giordani vprašal: »Ali lahko politik postane svetnik«? Očitno je našel pozitiven odgovor, saj je postal oboje. Sooblikoval je italijansko ustavo in parlamentarni sistem ter vztrajno zagovarjal mir in bil vizionar združene Evrope. Kot član prvega Sveta evropskih narodov, je zapisal: „Ali se bo Evropa združila, ali pa bo propadla“. Po srečanju s Chiaro Lubich, s katero sta ustanovila Gibanje Fokolarov, je še bolj povezal svetost in mistiko z laičnim življenjem.