Svet EU in Evropski parlament dosegla dogovor o aktu o svobodi medijev, ki predvideva večje zagotavljanje pluralnosti in neodvisnosti medijev

Andrej Muren

Sonatine

Kdaj so pa bili časi, ko se nihče ni pretirano ukvarjal z mediji? V praskupnosti?

rasPutin, nerodno sem se izrazila. Pogrešam čase, ko se z mediji ni ukvarjalo v smislu woknjenske politične korektnosti, torej ko se ni predpisovalo, kaj vse naj bi bil sovražni govor, cenzuriralo v imenu spolne nevtralnosti in t.i. politične korektnosti, in reguliralo medijsko svobodo na načine, ki smo jim priča danes. K medijem štejem tudi internetne platforme. Kdaj točno se je začelo regulirati medije z zakoni o mediji, ne vem, za ZDA mi je morda zmotno ostala v spominu letnica 1900, zagotovo pa vem, da regulacije masovnih medijev v praskupnosti ni bilo, prav tako ne masovnih medijev. V zahodnih demokracijah bi mejo potegnila tam nekje do leta 2000, potem je po mojem razumevanju vse začelo zgolj toniti navzdol. Bolj, kot so države začele predpisovati, kako smejo in kako ne smejo poročati mediji, bolj se nam prostor medijske svobode oži. Tudi v komunizmu so vse predpisovali. Če so nam po milosti Božji objavili kakšen ameriški film, je pred filmom sledila enourna ideološka instrukcija tv voditelja ali voditeljice, v okviru katere so nas poučili, kako smemo film, ki ga bomo gledali, razumeti. Danes imamo zelo podobno situacijo. Prej je medijem in njim odjemalcem nagobčnike nadevala partija, sedaj pa to za stranko 5 % počne sovraštva do vseh, ki niso krvavordeči, neka netolerantna Nika. V imenu neke nestrpne, da ne rečem, "fašistične" (po izključevanju vseh drugače mislečih) ideologije pa danes po državi gromi in se politično linča urednike samo zato, ker o nekem dogodku poročajo celovito in ne pristransko, z zamolčanjem dejstev, ki pokvarijo željeno ideološko sliko. EU uredba, ki jo skrbi "politizacija medijev", je podobna: nikakor je ne zanima pošteno in verodostojno poročanje s prikazovanjem vseh dejstev, temveč ravno nasprotno: v imenu nekakšne politične korektnosti je sedaj dejstva treba zamolčati, sicer si lahko kaj hitro obtožen orbanizacije mefijev. Če si jih po stalinistično podtediš, a pihaš v isti rog, kot gospoda, ki sprejemajo na stotine teh raznih predpisov ter ovir svobodi govora, ki naj bi se preko medijev udejanjala, potem si "baš" in seveda ni problema. Zato mi vsak nov predpis smrdi, kajti v ozadju je vedno omejitev in nikoli širjenje prostora medijske svobode in pluralnosti.

Sonatine, v vsaj relativni demokraciji ima vsako ljudstvo takšne medije, kakršne si zasluži. Slovenci si želijo ideološko enostranskih in nestrpnih medijev - in to imajo, ker so tudi sami taki. Pri tem "odjemalci" medijev spregledajo, da so pri ključnih temah levi in desni medji povsem složni. Oboji izpolnjujejo agendo, ki jo diktira Bruselj. Razlike izvirajo v glavnem iz ideološkega spora, ki izhaja iz državljanske vojne med 2. svetovno vojno. Te razlike levi in desni na vso moč izpostavljajo in bijejo nesmiseln, nepotreben in kontraproduktiven ideološki "kulturni boj" z namenom pridobivanja volivcev. Slednji so vedno bolj siti ideologov, ki jim prodajajo meglo, zato pa vedno znova nasedejo novim obrazom, ki jih lansira stara plenilska politika.

rasputin