Študira nas preveč in fakulteto obiskujemo predolgo, trpi pa kvaliteta

Tadeja Zabret

10. 2. 2017 ob 17:43
2 komentarja

Slovenija

POSLUŠAJ ČLANEK

Danes v Sloveniji potekata informativna dneva. Za lažjo izbiro srednje, višje, visoke šole ali fakultete mladi danes lahko obiščejo tiste, ki jih zanimajo.

Prijava za vpis po fakultete se izteče 3. marca, za bodoče srednješolce pa 4. aprila.

Slovensko visoko šolstvo je ujeto v svojevrstno zanko: po eni strani se vanj vpisuje previsok delež celotne populacije, kar znižuje kvaliteto študija, po drugi strani pa fakultete denar dobivajo glede na število študentov, kar jih vzpodbuja, da jih vpišejo čim več.

Na ljubljanski univerzi je za redni in izredni študij na voljo 9411 vpisnih mest, na mariborski 4993, na primorski 1598, na novogoriški 190 in na samostojnih visokošolskih zavodih 980 mest.

Slovenija je po nadaljevanju šolanja med mladimi v samem vrhu EU, saj pri nas šolanje po srednji šoli nadaljuje okrog 90 odstotkov mladih, od tega gre na univerze skoraj 50 % srednješolcev. Tukaj so pred nami le še Danci.

Obenem Slovenci študiramo najdlje časa v Evropi - skoraj 7 let. Ob upoštevanju, da v povprečju leto študija enega študenta davkoplačevalce stane 3.500 evrov, si lahko predstavljamo, kakšne prihranke bi država beležila, če bi povprečno dolžino študija zmanjšali zgolj za eno leto, s čemer bi še vedno bili na 4. mestu med evropskimi državami.

Hkrati so po mednarodni raziskavi o pismenosti odraslih PIAAC 2016 besedilne spretnosti diplomiranih ali še študirajočih mladih med 20. In 24 letom v Sloveniji slabše kot besedilne spretnosti Fincev ali Japoncev, ki sploh ne študirajo in nimajo diplome.

Spet nekakšne vrste sprejemni izpiti?

Študij je množičen, njegova kvaliteta pa pada. Rektorji zato razmišljajo o koreniti spremembi visokošolskega sistema. Na rektorski konferenci konec januarja so štirje slovenski rektorji predstavili prva razmišljanja o reformi, po kateri naj bi se na univerzitetni študij v prihodnje vpisovali le še tisti, ki so zanj sposobni.

Splošna in morda tudi poklicna matura naj bi ostala merilo vpisa, po besedah rektorjev pa bi jima po zgledu tujih univerz dodali še nekakšen preizkus sposobnosti, kritičnega mišljenja in razgledanosti.

A kot kaže, gre univerzam za enkrat predvsem za denar. Ker so financirane z glavarinami, torej glede na število študentov, si prizadevajo, da bi jih imeli čim več.

Čeprav je komaj dobro v veljavo stopil novi Zakon o visokem šolstvu, ki je uredil tudi področje financiranja fakultet, bi si rektorji želeli financiranja, ki ne bi bilo odvisno od števila vpisanih, s čimer bi lažje zagotovili, da bi vpisani študij tudi končali.

Želeli bi si vpisa zgolj nadpovprečnih dijakov, ampak ...

Rektor UL Ivan Svetlik je na rektorski konferenci ob tem dejal, da je »želja po veliki odprtosti in demokratičnosti univerze pripeljala v položaj, ko se v najzahtevnejše programe vpisujejo dijaki iz »tretje tretjine« populacije glede na svoje zmožnosti, kar resno načenja kakovost univerze, saj sistem ni prilagojen nadpovprečnim, temveč povprečnim kandidatom.«

Rektor novogoriške univerze Danilo Zavrtanik pa je dejal, da bi se morali zavedati, da »vpis na univerzo ni pravica, temveč priložnost za tiste, ki so zanjo sposobni in so pripravljeni v ta namen izkoristiti vse svoje potenciale«.

A reforme še ni pričakovati, vsaj dokler rektorji ostajajo le pri besedah. Tako jih še naprej bolj skrbi, da bi danes k vpisu prepričali čim več mladih in si s tem zagotovili čim več denarja, pri čemer jim sive lase trenutno povzroča tudi krčenje generacij, ki je glavni razlog, da število vpisanih pada.

V zadnjih petih letih je namreč število na novo vpisanih študentov upadlo za 5.000. Trend pa se bo še nekaj let nadaljeval. Večja generacija, ki bo znova presegal število 20.000, se bo v visoko šolstvo vpisovala šele čez deset let.

Več o številu razpisanih mest na različnih fakultetah, merilih za vpis in čakalnih dobah pri zaposlitvi, boste lahko prebrali jutri.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Vse več odličnjakov, vse manj znanja in družbene angažiranosti, mladina pa vedno bolj »snežinkasta«

07. 12. 2023

V razvitem svetu pametne naprave pospešeno umikajo iz šol, saj škodijo otroškim možganom in zmanjšujejo učne sposobnosti

23. 09. 2023

Kriminalist Robert Tekavec: "Nihče se ne rodi kot kriminalec, ampak to postane zaradi vzgoje staršev ali še bolj zaradi družbe" (1. del)

03. 11. 2023

2 komentarja

Rajko Podgoršek

16. 02. 2017 23:22:00 0 Odgovori

Odličen članek ter izjemno relevantna tematika.

Kriza je razgalila krizo celotnega slovenskega šolskega sistema, ki predstavlja eno izmed največjih strukturnih anomalij v samostojni Sloveniji. Še celo socializem (ki je bil načeloma obseden z egalitarnostjo, uravnilovko, itd.) je imel to bolj urejeno. Socialistični šolski sistem je bil dejansko glede zmožnosti vpisa elitističen in nič kaj dostopen za vse enako ter orientiran na pravico do študija. Bila je pravica do imeti 'možnosti preizkusiti, če si sposoben za študij' to je pa bilo to. Ni bilo pravice 'do študija' per se.

Nanašam se seveda na sprejemne izpite ter dejastvo, da so včasih šli študirati RES najboljši in najbolj sposobni. Le-ti so se nato dodatno razredčili še v selektivnem procesu, pogosto na prvih dveh letnikih študija.

Po osamosvojitvi je študij postal obsesija levih vlad, ki so v njem videle orodje za obvladovanje finančnih tokov na univerze ter polje ideološkega boja. Tako se je vse sprevrglo v omogočanje pravičnosti. Bodisi preko študentskih servisov, ki so postali socialni inštrument že kmalu po Drnovškovi uvedbi le-teh, bodisi v napihovanju družboslovnih vpisnih mest, kjer sta prednjačila FDV ter FF, ter v manjši meri EF, pravna, fakultete za socialno delo itd.

Posledica je bilo razvrednotenje študija kot takega, distorzija trga dela ter pohabljanje potencialov gospodarstva in znanosti. Dolgoročno je sicer trg naredil svoje in vpisi so se spričo krize začeli spreminjati. Ker vlade 15 let nazaj niso naredile, kar bi mogle, je reagiral trg in tako imajo sedaj številni kadri, ki niso univerzitetno izobraženi že bolje plače od unieverzitetnikov, ker so bolj iskani, imajo bolj konkretna znanja, itd. Hkrati imajo določene fakultete in njihovi programi preprosto toliko upravičene negativne publicitete, da se je vpis na njih začel zmanjševati in so se začele soočati s pritiski racionalizacije.

Rešitve? Nekaj hitrih predlogov:
1. Sprejemni izpiti na vseh fakultetah
2. Simbolične šolnine na vseh fakultetah (prilagojene slovenskim razmeram seveda), ki se zmanjšajo ali eliminirajo glede na uspešnost študija (mislim, da je to norveški oziroa švedski model?)
3. Zakonodajni ukrep, ki prilagodi programe trenutni situaciji: prepolovitev predemenzioniranih programov, ukinite programov, ki se podvajajo na različnih fakultetah
4. Vavčerski sistem financiranja šolstva
5. Zahteva, da je javno financiranje posameznih fakultet omejeno na določen procent - do 50%, ostalo se pridobi projektno na trgu (velja za VSE)
6. Omogočanje enakopravne privatne pobude
7. financiranje programov glede na rezultate v primerjavi z relevantnimi mednarodnimi kriteriji
8. Preverjanje predavateljev in asistentov glede na konkretne dosežke, kjer se kriteriji spremenijo iz glavarine oziroma število študentov, ki opravi študij v znanstvene dosežke posamezne smeri

biljan

11. 02. 2017 11:14:23 0 Odgovori

Ne moremo govoriti o študentih, če pa znaten del povprečno sedemletnega študija preživijo na raznoraznih delih v raznoraznih kolektivih. Študent se lahko imenuje samo tisti, ki zgolj študira. Hči naše znanke, ki je živela zaradi smrti očeta z mamo in sestro v finančno neverjetno skromnih razmerah - točno so imele določeno, koliko smejo potrošiti dnevno- je v tem času postala že doktorica znanosti na proizvodnem področju. Le ljubezen jo je premagala, da je s svojim fantom-soecialisto, ostala v Sloveniji. V avstrijskem Gradcu so ji nudili znanju in izobrazbi primerno delovno mesto z ustrezno plačo.
Že kar nekaj let govorim in predlagam, da naj bi vsi devetošolci šli najprej v poklicno izobraževanje. Nobeden po tem šolanju ne bi bil brez dela oziroma zaposlitve. V gimnazije in druge srednje šole pa le s simbolnim plačilom šolnine, Zakaj? Da tisti, ki v njih le preživljajo svoj mladostni čas, ne bi kradli možnosti za pridobivanje najkakovestnejšega znanja drugim dijakom in dijakinjam. Potem pa lahko po ustreznem sistemu študirajo tudi do dddr. na svojem strokovnem področju. Tako dela kar nekaj narodov na svetu in njihove države so brezmejno uspešne. Ob tem pa se postavlja še eno pomembno vprašanje. Odhod izobraženih, uspodobljenih mladih ljudi v tujino. Ali ne bi bili ti, ali pa njihovi novi delodajalci, dolžni plačati Sloveniji odškodnino - kot pri nogometaših -, saj dobijo usposobljenega sodelavca, katerega je potrebno le prilagoditi novemu okolju. To pa bi bilo potrebno še prav posebno pospešeno uveljaviti za vse proizvodne in za zdravstvene profile. Ne samo, da omogočanje odhajanja mladih v tujino ni spodobno za državo, ki s svojo zastavo pred šolami in fakultetami večinsko slavi prevrnjeno goro, ampak je tudi odraz nedojemanja, da se nekateri ljudje morajo umakniti, ko dosežejo določeno starost s svojih delovnih mest. Le kdo nam bo zapolnil ogromne kadrovske vrzeli, če ne bomo ves čas skrbeli za primerno starostno popolnitev delovnih mest na vseh področjih delovanja?