Študentskemu življenju, kakršnega smo poznali, so šteti dnevi

vir foto: pixabay
Ob epidemiji COVID-19 se srečujemo s celo vrsto bolj ali manj nujnih ukrepov za njeno zajezitev. Mislim, da je po videnem do zdaj jasno, da pri bolezni ne gre za navadno gripo in da bi odsotnost ukrepov imela katastrofalne posledice – v prvi vrsti razpad zdravstvenega sistema, ki zaradi premajhnih kapacitet že tako poka po šivih. A zahtevno vprašanje je, kje potegniti črto, kako razporediti prioritete in vijugati med težnjo po drastičnih ukrepih in rečmi, ki se jim ne moremo (ali za naše dobro ne smemo) odpovedati.


Posnetek komentarja Urbana Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.




Precej polemike je deležen že ukrep obveznega nošenja mask v javnih prostorih oz. tam, kjer varnostne razdalje ni mogoče upoštevati. Iskalci pozornosti in drugi podobni dobičkarji so hitro izkoristili razmere in določene skupine ljudi povezali v skupni teoriji zarote, ki pa ne zdrži kaj dosti bolj od drugih spletnih teorij iz kategorije razprav o "ploščati Zemlji" in prav je, da v javnem diskurzu dobivajo tak status.

Sodeč po internetnih komentarjih je sicer videti, kot da je takšnih za pol Slovenije, a k sreči vedno znova ugotavljam, da imajo čas takšne stvari pisati le specifični ljudje ... Že če le pomislimo na vse zdravstvene delavce in druge, ki za naše zdravje maske nosijo ves delovni čas, nam nošnja hitro postane bolj znosna. Čeprav je seveda še vedno neudobna, se je bomo očitno morali navaditi.

Mislim, da takšno mnenje tudi nasploh prevladuje med mladimi, le da na prilagojenem nivoju, ki razumno upošteva dano situacijo – gotovo bo vsak snel masko v krogu nekaj najtesnejših prijateljev, ipd. Malo je izjem, ki pa zato ob incidentih dobijo toliko več medijske pozornosti. V primeru najstnice, ki naj bi jo policisti na silo zvlekli z avtobusa, pa vidim predvsem napuhnjeno, ne najbolj inteligentno uporništvo, ki je bilo dodatno zlorabljeno s strani nekaterih strank z namenom ščuvanja proti vladi in zakonu.
Kar se mi zdi problematično, je osredotočanje izključno na čim bolj dosledno upoštevanje ukrepov, namesto da bi pomislili tudi na iskanje novih dejavnosti, ki bodo zamenjale tiste z veliko kontakta

Srednje šole so se z epidemijo spoprijele na različne načine, nekatere so uvedle majhne, a inovativne ukrepe, kot je prižiganje luči na senzor, nakup kamer in licenc za spletno poučevanje, prerazporeditev urnikov ipd. Kar se mi zdi problematično, je osredotočanje izključno na čim bolj dosledno upoštevanje ukrepov, namesto da bi pomislili tudi na to, kaj vendarle lahko storimo in kako dijakom omogočiti čim bolj normalno bivanje – poiskati nove dejavnosti, ki bodo zamenjale npr. športe z veliko kontakta, pomanjkanje telesnega stika ...

Sicer pa mislim, da v trenutnem sistemu za gimnazijce šolanje na daljavo ne bi imelo prevelikega slabega vpliva – rezultat na maturi, ki je predstavljen kot edini cilj, bo uravnan po gaussu, dijaki bodo imeli čas bolj posvetiti se svojim interesom in morda primorani h kančku več samodiscipline. Drugače je pri poklicnih in glasbenih šolah – te bi bilo nujno potrebno obravnavati drugače, tudi ob siceršnjem zaprtju omogočiti vsaj prakso ali pri glasbi individualni pouk.

Pospešek tehnološkemu barbarstvu zahteva nove universates


Še težje je študentom – zanimiv zapis, vreden razmisleka je o slednjih objavil italijanski filozof Giorgio Agamben. Naslovil ga je kar “Rekviem za študente”, saj v njem ugotavlja, da so študiju kot načinu življenja, kakršnega smo poznali zadnjih deset stoletij, šteti dnevi. Tehnološko barbarstvo, ki ga je dodatno spodbudila epidemija, bo, kot pravi, učinkovito uničilo ostanke študentskih skupnosti in univerzitetnim mestom vzelo utrip.

A Agamben ni prekomerno sentimentalen – zaveda se, da si univerze drugega morda niti ne zaslužijo, saj so dosegle tako nizko stopnjo strokovnosti in učinkovitosti v svojem poslanstvu. Zato je po njegovem na profesorjih, da se takšnemu načinu dela uprejo, in na študentih, da se organizirajo v nove skupnosti, nove universates, znotraj katerih se bo ohranila živa beseda in rodila nova kultura.  

Kakorkoli že, prihodnost zna biti v takšnih časih kar grozljivo negotova, in ne smemo dopustiti, da nas prekomeren stres in strah pahneta v nihilizem. V mesecu oktobru imamo še posebno lepo priložnost, da mir in uteho najdemo v molitvi rožnega venca – zaupanje Mariji in kontemplacija svetih skrivnosti naj nam povrneta izgubljeno radost.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike