Študentske organizacije kot leve vlade: edina skrb ohranjanje statusa quo

Mladi še za glasove na volitvah nismo koristni, ker se jih ne udeležujemo prav množično, saj v njih ne vidimo pravega smisla. Že dolgo je vseeno, kdo vlada – za mlade se ne spremeni praktično nič. Zaposlovanje, ureditev stanovanjske problematike in splošno izboljšanje položaja mladih so predvolilna obljuba vseh strank pred vsakimi volitvami. V besedi smo vedno prioriteta, v praksi pa zadnja briga – tako vlade kot svojih študentskih predstavnikov.

Nacionalnega programa visokega šolstva, sprejetega l. 2011 kot kaže do l. 2020, ko se bo iztekel, ne bomo začeli niti zares izvajati. Ni proračunskih sredstev. Kot jih ni niti za redno poslovanje fakultet, na katerih kakovost študijskih programov pada. Ministrstvu za šolstvo pač ni prioriteta kvalitetno in dostopno visoko šolstvo, temveč le to, da zanj ne bo treba nameniti več denarja.

Varčevalni ukrepi na račun mladih se nikakor ne sprostijo, najbolj talentirani in perspektivni pa boljše razmere za delo, po tem, ko jih domovina izšola, iščejo v tujini.

Študente na cedilu puščajo tudi njihovi kolegi, ki naj bi njih glas zastopali v študentskih organizacijah. Te so za 11 milijonov evrov javnega denarja, ki ga skupaj prejmejo, predvsem servis vlade; skrbijo za ohranjanje statusa quo in mir pred mladimi.

Študentske organizacije so za 11 milijonov evrov javnega denarja, ki ga skupaj prejmejo, predvsem servis vlade; skrbijo za ohranjanje statusa quo in mir pred mladimi.

Orbanova večina v študentskih organizacijah

Po letošnji raziskavi Evroštudent več kot tretjina slovenskih študentov pravi, da imajo resne ali zelo resne finančne težave. 45 % slovenskih študentov pravi, da brez dela ne bi mogli študirati. Hkrati se je v zadnjih petih letih razpolovilo število Zoisovih štipendistov, zmanjšala se je tudi pogača za državne štipendije, ki jih prejema okrog petina slovenskih študentov.

Medtem se študentske organizacije, ki bi na tem področju lahko ogromno naredile, financirajo predvsem iz študentskega dela. Več je torej študentov, ki delajo, več denarja dobijo študentske organizacije.

Sestava Študentskega zbora se že leta ne spreminja, ker študenti na volitvah, ki se jih udeležuje med 5 in 10 % mladih, vedno znova izvolimo koalicijo z Orbanovo večino, ki samostojno, upravlja z več denarja kot ga iz proračuna prejmejo vse politične stranke skupaj.

Ob tem zaradi sklicevanja na lastno avtonomijo niso podrejene nadzoru računskega sodišča, zakonu o javnem naročanju ali sploh kakršnemukoli zunanjemu nadzoru. Nadzorujejo same sebe, ob tem pa si njihovi visoki funkcionarji izplačujejo plače, primerljive s plačami evropskih poslancev, za denarjem se v mnogih primerih izgubi vsaka sled, na dan pa že leta prihajajo vedno nove afere.

Paradoks je, da nekateri študentski funkcionarji svoje kariere nadaljujejo tudi v politiko. Vse bolj smrdi in postaja vse bolj nevzdržno.

Reakcij mladih je več. Eni pristavijo svoj lonček. Drugi prebegnejo v tujino takoj, ko je to mogoče. Tretji postanejo aktivisti, se pridružijo Iskri ali pač kakorkoli drugače opozarjajo na nepravilnosti. Četrti gredo volit prve in mirno živijo v dobri veri, da je svet lep.

In ostali? Večino boste v maju srečali na Majskih igrah v Ljubljani ali na Lampijončkih v Mariboru. Ta predvolilni maj je tak krasen mesec za utapljanje študentskih težav.