Strah, ki je vzrok večine problemov, s katerimi se danes soočajo mladi

Ob Mednarodnem dnevu mladih, ki ga praznujemo 12. 8., je SURS objavil nekaj zanimivih podatkov in primerjav, ki se tičejo razmer, v katerih mladi živijo in delujejo. Meritve je postavil ob bok tistim iz leta 1991 in ob pogledu nanje lahko opazimo kar nekaj za marsikoga zaskrbljujočih družbenih trendov.

Kategorije, pri katerih ob primerjavi s časom osamosvojitve opazimo največja odstopanja, se tičejo predvsem osamosvajanja in ustvarjanja lastne družine. Tako se je za kar 25 odstotnih točk povečal delež 25-letnikov, ki še vedno živijo v primarni družini; danes je takšnih približno polovica. Še bolj, za 30 odstotnih točk se je do danes pomanjšal delež 25-letnikov, ki živijo v svoji, novi družini. Najbolj radikalno razliko pa vidimo pri deležu 25-letnic, ki so rodile: leta 1991 je bilo takšnih kar 65%, danes le 20 %.

V določeni meri je našteto gotovo povezano s precej večjim deležem študentov (danes študira cca 30% mladih več) in (za podoben delež) manjšim deležem zaposlenih pri 25 letih. Želja po dobri izobrazbi seveda ni napačna, a na mestu se je vprašati, koliko je dolgotrajen študij v takšnem deležu zares smiseln, in predvsem, v kolikšni meri je odločitev zanj in njegovo vrsto razumska in vsaj malo upošteva načrte za prihodnost, in v kolikšni je le rezultat negotovosti in želje po zavlačevanju nezrele mladosti.

Morda največji problem je strah in pomanjkanje želje mladih po lastni družini in nasploh naš strah pred vsakršno zavezo.

Strah pred družino

Morda največji problem, na katerega bi pri naštetih fenomenih opozoril sam, pa je strah in pomanjkanje želje mladih po lastni družini in nasploh naš strah pred vsakršno zavezo. Še pred 25 leti (in mnogo, mnogo let pred tem) je zaveza družini ali posvečenemu življenju v mladostnem obdobju predstavljala najbolj običajno in jasno življenjsko pot.

Nikakor ne želim idealizirati preteklosti, a dejstvo je, da se je naš “mindset”, pogled na takšno življenjsko pot v zelo kratkem času bistveno spremenil. Družina je napadena z vseh strani, najprej prikrito, skozi medije, filmsko kulturo in druge ustvarjalce javnega mnenja, danes pa z LGBT in podobnimi ideologijami vedno bolj neposredno. Na mestu se je vprašati, zakaj je tako, zakaj je videti, kot da družina ne le nima smisla, ampak nas celo ovira na poti osebne svobode.

Krščanski odgovor je jasen: družina je neposredna podoba Boga, absolutne ljubezni med sveto trojico in osnovna celica družbe, ki najbolje vzgaja pokončne in zrele ljudi, je eden zadnjih branikov Božje podobe v svetu, in prav zato je na udaru z vseh strani. Družina ni cilj, ampak pot, ne jemlje prave svobode, ampak jo daje (tako kot duha osvobajajo, in ne omejujejo zapovedi), v resnici ni objektivacija, pač pa je njen smisel “nadnaraven”, kakor je pisal sv. Janez Pavel II.

Družina (še bolj pa odločitev za posvečeno življenje) je danes v veliki meri praktično izginila iz horizonta mladega človeka. Ko se svojih pravih želja, svoje potrebe po zavezi, ki je vendarle vsajena v naše bistvo, zave, je velikokrat (pre)pozno. V nedogled podaljšujemo brezskrbno obdobje mladosti in se prepričujemo, da imamo časa še na pretek. Pogosto slišimo, da mladi možnosti osamosvojitve niti nimajo zaradi slabe stanovanjske politike in razmer na trgu dela, a kjer sta volja in realen pogled na situacijo, tam je (vsaj kolikor vidim sam) tudi pot.

V letu 2020 je sicer vodilna tema mednarodnega dneva mladih njihova vključenost v različne oblike delovanja na lokalni, državni in globalni ravni. Gotovo pomembna diskusija, ki pa bi se morala začeti na začetku; tj. predvsem pri udeležbi mladih na volitvah in našem pogledu na smisel države.

Za konec: menim predvsem, da bi bilo za mlade dobro, ko bi več razmišljali o svoji prihodnosti, bolje odkrivali svoje želje in upanja, ter jih ozavestili in pretvorili v cilje.