Stolpa (2. del odgovora Žige Turka Marku Crnkoviču)

Vir foto: Facebook, FokusPokus
POSLUŠAJ ČLANEK
Crnkoviča razumem, da se mu kolca po časih, ko je bila medijska krajina razdeljena na aristokracijo, ki je pisala, visoko plemstvo, ki je urejalo, in na kmete, ki jim je bilo dopuščeno brati. Nekoč je bila tudi politika urejena tako – vedelo se je, kam kdo spada. Na eni strani oblast, na drugi podložniki. No, tega medijskega tlačanstva je zdaj konec, družbeno tlačanstvo pa se je začelo podirati od 16. stoletja naprej. Zelo prosto po Fergusonu je prvo stolp, drugo pa trg. No, zdaj je situacija taka, da imamo dva stolpa, medijskega in političnega. Ali pa dve tržnici. Stvar okusa.

Besede ne ubijajo. Praviloma. Ampak besede »praviloma« se praviloma ne piše v aforistične izreke. Nietzsche tudi ni napisal, »kar te ne ubije, te praviloma naredi močnejšega«. Ker tisti, ki so brali njega, niso iskali dlak v jajcu, ampak so se spopadli s temeljno idejo, ne s sintakso. Saj bi rekel, »beseda ni konj«, ampak našli bi se pešci, ki bi trdili, da je konj beseda. In konj je beseda. In beseda je konj. Nadaljujte o tem prosim v komentarjih.
Besede ne ubijajo. Praviloma. Ampak besede »praviloma« se praviloma ne piše v aforistične izreke. Nietzche tudi ni napisal, »kar te ne ubije, te praviloma naredi močnejšega«

Besede ne ubijajo. Zato, ker tu pa tam koga kdo užali, jih ne bomo iztrebili, kot so karantanskega panterja. Besede gredo skozi eno uho not, skozi drugo pa ven. Praviloma. Na panjski končnici hudič ženskam jezik brusi. Praviloma. Ženske spore rešujejo z jezikom. Moški s pestmi. Zato smo morda na govor manj občutljivi, one pa bolj. Zato imajo fantje pregovor »sticks and stones may break my bones but names will never hurt me«. Palica te rani v vsakem primeru, besede samo toliko, kolikor ji dovolimo.

Tiste besede pa, ki onkraj razumnega dvoma povzročajo smrt, nemire, objektivno merljivo škodo, razbite šipe, pa kar prepovejmo oz. kaznujmo.

Ampak postaviti je treba jasno mejo. Da ne bi, mutatis muntandis, ceterum censeo, a verbis ad verbera, quid pro quo, čira čara, fokus pokus, sprejeli logiko, ki jo ponuja Crnkovič: »Začelo se je s Turkovo nedolžno opazko, da so Kenijci talentirani za maraton, končuje … pa se s kretenizmi Bernarda Brščiča v stilu, da “Evropo preplavljajo horde potencialnih klavcev in posiljevalcev”«. In drugje nadaljuje, »ko bo nastala neka konkretna škoda in si bova morala začeti dokazovati, kateri fucking fašisti so jo povzročili. Moji ali njegovi. Naši ali njihovi.«

Nič si ne bova morala dokazovati. Ko zapustimo polje razumnega dvoma in neposrednega napeljevanja k zločinu, lahko z nekaj domišljije in luknjičavega sklepanja vsaka beseda vodi k vsakemu dejanju. Ali kot je povedala družbeno priznana Nataša  Pirc Musar, malo več orožja, malo več streljanja, malo več svobode govora, malo več fašizma. Konsistentno.

Več svobode, več fašizma! Smrt fašizmu, svobodo narodu! Samo še besedo svoboda redefinirajo, pa bo vse logično.

Preberite še 1. del Turkovega odgovora Crnkoviču: Bratovščina svobode
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike