Stanislav Zore na sinodi: posvetiti pozornost prenosu vere znotraj družine

Sinodalni očetje v okviru sinode danes predstavljajo svoje poglede na poslanstvo družine v sodobnem svetu.

O tem je pred zbranimi spregovoril tudi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore.

Njegov govor v celoti objavljamo spodaj (vir: sl.radiovaticana.va )

Spoštovani sveti oče, dragi bratje in sestre,
moj prispevek se v Instrumentum laboris nanaša na točki 75, 78 in 91.
Verniki v naši slovenski krajevni Cerkvi postavljajo družinsko in zakonsko življenje med zelo pomembne vrednote. Prizadevanja naših vernikov, da posvečajo čas in svojo življenju uresničevanju družinskega življenja ter vzgoji otrok, zaslužijo vse naše priznanje in spoštovanje. Ob tem pa opažamo, da se številni verniki soočajo s težavami pri oblikovanju družinskega življenja kot tudi pri življenju v veri v razmerah, ko so se ločili oz. ponovno civilno poročili. Zato posebej pozdravljam Motu proprio papeža Frančiška ter prizadevanja, da se razporočenim parom poenostavi postopek ugotavljanja ničnosti zakonske zveze in možnost, da tudi v Cerkvi uredijo svoj položaj.

V današnjem svetu se katoličani soočamo s pritiski politike in medijev, ki že desetletja želijo normalizirati izvenzakonsko bivanje, ločitev, nezvestobo in alternativne življenjske sloge, ki niso v skladu s krščansko antropologijo in teologijo (Instrumentum laboris, 91). Danes se temu pridružujejo tudi vsi tisti, ki zanikajo biološki pomen moškega in ženske, želijo redefinirati zakonsko zvezo ter relativizirajo pomen materinstva in očetovstva za razvoj otroka. Zato je nujno, da se cerkveno učiteljstvo jasno opredeli do takšnih stališč ter predstavi vernikom orientacijo za njihovo življenje.

V takšnem kulturnem položaju se kaže nujnost primerne priprave mladih na zakonsko in družinsko življenje. Programi v slovenskih javnih šolah bolj ali manj izključujejo vsebine, ki govorijo o tem, zakaj je družinsko življenje pomembno, kateri so ključni kriteriji pri izbiri sozakonca in kako primerno oblikovati družinsko življenje ter vzgajati otroke. V naši krajevni Cerkvi imamo zato že dolgo navzočo družinsko pastoralo, ki vključuje pripravo na zakon in zakonske skupine. Vendar nas uspehi na teh področjih ne odvezujejo od iskanja novih oblik družinske pastorale. Posebno pozornost želimo dati takšni katehezi, ki bi dala dovolj velike pozornosti t. i. daljni pripravi na zakon in naše mlade ter pastoralne delavce še bolje oblikovala v krščanskem razumevanju zakramenta svetega zakona in družinskega življenja (Instrumentum laboris, 75). Zato je ključno, da na vseh ravneh kateheze umestimo t. i. dolgoročno pripravo na zakonsko, družinsko in versko življenje v družini. Pričakujemo da bodo ustrezni uradi Rimske kurije oblikovali študijske skupine, ki bodo pod vidikom priprave na zakrament svetega zakona analizirale stanje sedanje kateheze ter razvile smernice in ustrezen jezik, ki bo razumljiv sodobnemu človeku.

Glede predloga, da se v katehezah »ne bi moraliziralo in sodilo ljudi« je potrebno poudariti, da so takšni plemeniti cilji priložnost, da Cerkev poudari svoj moralni nauk (Instrumentum laboris, 78). V praksi velja, da imajo verniki v vedno bolj zmedenem svetu pravico, da se celovito seznanijo z moralnim naukom Cerkve, pa naj bo to na družinskem ali pa družbenem področju. Obenem predlagam, da Sinoda posveti veliko pozornost prenosu vere znotraj družine, saj se ta prenos v vedno bolj sekularizirani družbi kaže kot izredno velik izziv. Pristojne ustanove naj oblikujejo takšne smernice, ki bodo mladim pomagale, da bodo v okviru svojih družin lahko oblikovali krščanski dom, ovrednotili pomen družinskih praznovanj in molitve ter drugih pobožnosti in tradicij, ki bodo njim in njihovim otrokom omogočile okolje, v katerem bodo lahko poglabljali svojo vero, krščansko identiteto in pripadnost Cerkvi.