Z obhajanjem njegovega godu se je včeraj, na zadnji oktobrski dan, sklenilo praznovanje 1600-letnice smrti sv. Hieronima, našega velikega rojaka in verjetno enega večjih zgodovinskih osebnosti, ki so prihajale z našega širšega prostora.

Ljubljana, kamor je veliki učenjak pozne antike pisal dve svoji pismi, in v širšem oziru Slovenija, na področju katere naj bi v skladu z eno izmed teorij ležal njegov rojstni kraj Stridon, sta se v preteklem letu z nizom dogodkom uvrstila v sam svetovni vrh »hieronimoslovstva«. S tem se je želelo opozoriti na tega velikega moža, meniha, pisatelja duhovnih spisov, sopotnika številnih pomembnih osebnosti svojega časa in predvsem prevajalca Svetega pisma v latinski jezik (Vulgata).

Ker zgodovinarji za datum njegove smrti navajajo dve letnici (419 ali 420) se je praznovanje razpotegnilo skozi celotno leto. Ob njegovem godu, 30. septembra, je letos že šestič tradicionalno potekala latinska sveta maša ob emonski krstilnici (Zgodnjekrščansko središče, Erjavčeva ul. v Ljubljani).

Mineva namreč 50 let odkar so začeli z izkopavanji na območju ob sedanji predsedniški palači in med katerimi so med drugim odkrili krstilnico iz 5. stoletja (središče je bilo za ogled odprto 1976) – to nakazuje tudi na obstoj katedrale v bližini, a je lokacija te za zdaj še nejasna. Leta 2014 je filozof in publicist Pavel Bračko dal pobudo, da bi se na tem kraju po 1500 letih znova obhajalo bogoslužje; frančiškan doc. dr. Miran Špelič je pobudo sprejel, letos pa je imenitno obletnico s predsedovanjem bogoslužja počastil tudi ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore.

Lansko jesen je v soorganizaciji več domačih in tujih uglednih znanstvenih ustanov pod okriljem SAZU v Ljubljani potekal doslej največji kongres študij o Hieronimu, (Hieronymus noster) na katerem se je zbralo okrog 120 pretežno tujih predavateljev iz 19-ih držav, s čemer se je Slovenija suvereno postavila na zemljevid patrološkega, eksegetskega, zgodovinskega, arheološkega in filološkega proučevanja tega svetnika.

Bo Hieronim v Ljubljani dobil svojo ulico?

Kulturni antropologi za Ljubljano pravijo, da je mesto brez spomina, saj je razmerje med zgodovinskimi obeležji drugih obdobij v primerjavi z drugo svetovno vojno in slavljenjem partizanov/novega režima nesorazmerno. Temu je odgovorila civilna pobuda, da se v Ljubljani ena izmed ulic poimenuje po Hieronimu; komisija za poimenovanja je predlog že potrdila, potrebno je le še soglasje mestnega sveta. Morda temu sledi tudi kakšno trajno obeležje, ki bi zanamcem pričevalo o njegovi veliki osebnosti in pomenu.

Zadnje obdobje spremljamo tudi nekakšno patristično renesanso, ko je v slovenščini na voljo vedno več del krščanskih antičnih avtorjev. Obsežen korpus Hieronimovih osebnih pisem je tik pred izidom pri Mohorjevi založbi, prav tako tudi nedavno novoodkrito delo Fortunacijanovega dela Commentarii in evangelia, ki po novem velja za najzgodnejši latinski komentar evangelijev in najzgodnejše krščansko delo iz bližnjega Ogleja.

Eden izmed velikih motorjev dogajanja je upokojeni profesor dr. Rafko Valenčič, ki je poleg odmevne knjige Mož s Krasa (2007), v lanskem letu organiziral serijo Hieronimovih shodov s predavanji po šestih cerkvah, posvečenih temu svetniku, kar je nedavno izšlo tudi v knjižni obliki. Preteklo soboto je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, mons. Jean-Marie Speich v koprski stolnici slovesno razglasil sv. Hieronima za novega prvega zavetnika koprske škofije.

Včeraj je bilo objavljeno tudi papeževo pismo Gorečnost za Sveto pismo, s katerim je poudaril aktualnost Hieronima za 21. stoletje; med drugim je podal tudi salomonsko rešitev za problem ubikacije njegovega rojstnega Stridona – pravi, da je ležal nekje na ozemlju današnje Hrvaške ali Slovenije.

Veliko priložnosti torej, da tudi Slovenci spoznamo pomen lika tega velikega moža, se ob njem okrepimo v zgodovinskem spominu in zavedanju lastnih korenin ter ovrednotimo tudi krščansko dediščino – in primis Sveto pismo – kot konstitutiven del naše zgodovine, na katerega smo lahko več kot ponosni; marsikateri tuji narodi nam pri tem zavidajo!

10 KOMENTARJI

  1. še ena Vatikanska hinavščina glede sv.Hieronima.

    Knjiga Slovenska.
    Josip Marn v prevodu ne omenja imena Slovan, temveč uporablja izraze Slaven, Slavis,
    Slovenec, Slavorum, Slavonicus, vsekakor pa ne Slovan. Iz prevoda bom izpostavil nekaj bistvenih elementov staroslovenske zgodovine, citiram:

    1) Kar jih je pa dozdaj spisovalo zgodovino ter v njej preiskovalo ljudstev izvirek in njih
    nrave, vsi se vjemajo v tem, da Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slaveni so
    isti narod ter enega in taistega izvirka.
    2) Če kdo vže preiskuje prvi začetek starodavnih Slavenov, našel bo, da ta narod je silno
    star. Kajti ob oni vojski Grkov zoper Trojo so Heneti poklicani na pomoč…
    3) Karel IV. Češki in Rimski cesar je v posebni postavi Aurea bulla – zlata bula po zrelem
    prevdarku ter soglasnem privoljenji vseh stanov in knezov vsega Rimskega cesarstva ukazal, da poslej naj volitelji sinov med poglavitnimi jeziki naučijo se tudi Slavenščine
    (Slavicam). Prav dobro je spoznal ta premodri cesar, da bi volitelji sinov težko mogli
    pogrešati znanja slovenskega jezika (slavonicae linguae).
    4) Izvleček in poročilo o najdbi listine – diplome Aleksandra Velikega:
    Dva viteza Frančišek grof Turnski in Sigismund pl. Herberstein sta v Pragi odkrila
    Immunitas seu privilegium od Aleksandra Macedonskega, po kteri se Slavenom za
    izvrstno službo, po kteri so mu pripomogli k gospodstvu malo da ne vsega sveta, da je pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in na severju.

    „Privilegij“ – listina je bila shranjena v slovenskem samostanu Sv. Hieronima v Pragi. Samostan je bil edini, ki je bil med II. svetovno vojno bombardiran v Pragi. Tako je zgorel še eden izmed mnogih dokazov o prvobitnosti Slovencev (op. Dimitrij Kebe).

  2. Naš ‘veliki’ rojak? Kaj je z vami? Naši veliki rojaki so Leon Štukelj, Tito, Trubar in dr. Rugelj, te pozna vsak osnovnošolec, če jim Hieronima omeniš bodo zijali kot teliček v nova vrata…

    • Da osnovnošolci in tudi srednješolci ne poznajo “Velikih” Slovencev, je kriv komunistični sistem, ker so jih izbrisali iz programov v šolskih knjigah.
      Slovenci smo imeli veliko mož, katerih imen ne najdemo v knjižnicah, niti v učbenikih.
      Zakaj tako? Zato, da se je lahko častilo samo KOMUNISTE in druge njim lojalne.

      Ja na Hieronima smo lahko ponosni, saj je bil eden najbolj izobraženih ljudi v 4. stoletju.

      Ali v Osnovni šoli in tudi srednji, kaj učijo pri zgodovini, da je bil celo eden izmed Rimskih cesarjev – po materi Slovenec? Koliko obravnavajo Celjske Grofe, ki so bili v vrhu EVROPSKIH pomembnežev.
      Žal, smo v zadnjih 75 letih še največ časa porabili pri Zgodovini za obravnavo 2.s. vojne, ter bitke na Neretvi in Sutjeski, ter o ustanovitvo OF, ki niti datum ni toče, še manj pa, da bi se 27.4.1941 uprla okupatorju, saj sta takrat še Tito-Stalin prijateljevala s Hitlerjem.

      Zakaj je bilo v zadnjih 100 letih tako malo PREDSTAVLJENO, da smo Slovenci imeli veliko pomembnih mož?

      Če bi narod več vedel o svoji zgodovini, bi sigurno imel več NARODNEGA PONOSA.

      Lahko smo ponosni na Hieronima, pa tudi še na veliko drugih SLOVENSKIH duhovnikov, znanstvenikov in politikov, ki so delali za naš NAROD. Čas je, da pridejo “na svetlo”.

  3. Nekoč sem od turistične vodičke slišal, da je San Marino leta 301 ustanovil Hrvat! Pa takrat so na dalmatinskih otokih, od koder je prihajal ta Marino, živeli romanski prebivalci! Ta Hieronim pa naš rojak????

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime