Spregledani rojak: Hieronim doma in po svetu dobiva sloves, ki si ga zasluži

Z obhajanjem njegovega godu se je včeraj, na zadnji oktobrski dan, sklenilo praznovanje 1600-letnice smrti sv. Hieronima, našega velikega rojaka in verjetno enega večjih zgodovinskih osebnosti, ki so prihajale z našega širšega prostora.

Ljubljana, kamor je veliki učenjak pozne antike pisal dve svoji pismi, in v širšem oziru Slovenija, na področju katere naj bi v skladu z eno izmed teorij ležal njegov rojstni kraj Stridon, sta se v preteklem letu z nizom dogodkom uvrstila v sam svetovni vrh »hieronimoslovstva«. S tem se je želelo opozoriti na tega velikega moža, meniha, pisatelja duhovnih spisov, sopotnika številnih pomembnih osebnosti svojega časa in predvsem prevajalca Svetega pisma v latinski jezik (Vulgata).

Ker zgodovinarji za datum njegove smrti navajajo dve letnici (419 ali 420) se je praznovanje razpotegnilo skozi celotno leto. Ob njegovem godu, 30. septembra, je letos že šestič tradicionalno potekala latinska sveta maša ob emonski krstilnici (Zgodnjekrščansko središče, Erjavčeva ul. v Ljubljani).

Mineva namreč 50 let odkar so začeli z izkopavanji na območju ob sedanji predsedniški palači in med katerimi so med drugim odkrili krstilnico iz 5. stoletja (središče je bilo za ogled odprto 1976) – to nakazuje tudi na obstoj katedrale v bližini, a je lokacija te za zdaj še nejasna. Leta 2014 je filozof in publicist Pavel Bračko dal pobudo, da bi se na tem kraju po 1500 letih znova obhajalo bogoslužje; frančiškan doc. dr. Miran Špelič je pobudo sprejel, letos pa je imenitno obletnico s predsedovanjem bogoslužja počastil tudi ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore.

Lansko jesen je v soorganizaciji več domačih in tujih uglednih znanstvenih ustanov pod okriljem SAZU v Ljubljani potekal doslej največji kongres študij o Hieronimu, (Hieronymus noster) na katerem se je zbralo okrog 120 pretežno tujih predavateljev iz 19-ih držav, s čemer se je Slovenija suvereno postavila na zemljevid patrološkega, eksegetskega, zgodovinskega, arheološkega in filološkega proučevanja tega svetnika.

Bo Hieronim v Ljubljani dobil svojo ulico?

Kulturni antropologi za Ljubljano pravijo, da je mesto brez spomina, saj je razmerje med zgodovinskimi obeležji drugih obdobij v primerjavi z drugo svetovno vojno in slavljenjem partizanov/novega režima nesorazmerno. Temu je odgovorila civilna pobuda, da se v Ljubljani ena izmed ulic poimenuje po Hieronimu; komisija za poimenovanja je predlog že potrdila, potrebno je le še soglasje mestnega sveta. Morda temu sledi tudi kakšno trajno obeležje, ki bi zanamcem pričevalo o njegovi veliki osebnosti in pomenu.

Zadnje obdobje spremljamo tudi nekakšno patristično renesanso, ko je v slovenščini na voljo vedno več del krščanskih antičnih avtorjev. Obsežen korpus Hieronimovih osebnih pisem je tik pred izidom pri Mohorjevi založbi, prav tako tudi nedavno novoodkrito delo Fortunacijanovega dela Commentarii in evangelia, ki po novem velja za najzgodnejši latinski komentar evangelijev in najzgodnejše krščansko delo iz bližnjega Ogleja.

Eden izmed velikih motorjev dogajanja je upokojeni profesor dr. Rafko Valenčič, ki je poleg odmevne knjige Mož s Krasa (2007), v lanskem letu organiziral serijo Hieronimovih shodov s predavanji po šestih cerkvah, posvečenih temu svetniku, kar je nedavno izšlo tudi v knjižni obliki. Preteklo soboto je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, mons. Jean-Marie Speich v koprski stolnici slovesno razglasil sv. Hieronima za novega prvega zavetnika koprske škofije.

Včeraj je bilo objavljeno tudi papeževo pismo Gorečnost za Sveto pismo, s katerim je poudaril aktualnost Hieronima za 21. stoletje; med drugim je podal tudi salomonsko rešitev za problem ubikacije njegovega rojstnega Stridona – pravi, da je ležal nekje na ozemlju današnje Hrvaške ali Slovenije.

Veliko priložnosti torej, da tudi Slovenci spoznamo pomen lika tega velikega moža, se ob njem okrepimo v zgodovinskem spominu in zavedanju lastnih korenin ter ovrednotimo tudi krščansko dediščino – in primis Sveto pismo – kot konstitutiven del naše zgodovine, na katerega smo lahko več kot ponosni; marsikateri tuji narodi nam pri tem zavidajo!