Šport v Franciji dobiva razsežnosti divje religije

Izgredi ob robu praznovanja športnega presežka pariškega nogometnega kluba Paris Saint-Germain razkrivajo globoko nezadovoljstvo dela francoske družbe in njeno brezperspektivnost, pa tudi frustracije, ker Francija v Evropi in svetu ne igra tako vplivne vloge, kot jo je nekoč. Šport sicer postaja simbol nacionalnega ponosa in v sekularizirani državi dobiva razsežnosti divje religije, ki pa je lahko tudi nasilna, meni profesor etike in filozofske antropologije na univerzi v Toulousu dr. Edvard Kovač.

Razbite izložbe, dve žrtvi, vodni top

Kar bi moralo ostati prešerno praznovanje najvišje zmage v zgodovini finala Lige prvakov, se je v francoski prestolnici sprevrglo v nasilne izgrede, ki so terjali dve smrtni žrtvi in skoraj 200 ranjenih. To niso bili navijači, ampak zlonamerni posamezniki, zatrjujejo v pariški policiji. A teh zlonamernih posameznikov je bilo ogromno, saj jih je policija samo v Parizu aretirala skoraj 500, pridržala pa jih je nekaj čez 300.

Slavje ob visoki zmagi Parižanov je vsaj za nekaj ur razsvetlilo življenja navijačev, kar pa so mnogi izkoristili za vandalizem – razbijanje izložb, prižiganje bakel in podtikanje požarov, v katerih je zgorelo kar 264 vozil. Policija, ki je po prestolnici razporedila 5.400 mož, je nazadnje morala uporabiti solzivec in vodne topove.

Po izgredih, ki so spremljali praznovanje, sta umrli dve osebi, med njimi 17-letni fant, ki so ga do smrti zabodli med praznovanjem v občini Dax na jugu Francije. V nesreči z motorjem pa je umrl še 23-letni moški.

Kolegi v Franciji, s katerimi je v teh dneh govoril dr. Kovač, so bili na nogometni presežek ponosni. Toda obenem so izražali razočaranje nad dogajanjem, ki je spremljalo njegovo proslavljanje. »Graditi nacionalni ponos na športu ni dovolj. Ljudi vseeno pušča prazne,« je za Domovino pojasnil profesor na univerzi v Toulousu.

Na družbenih omrežjih so se kmalu pojavili namigi, da naj bi za netenjem nemirov stali predvsem pripadniki islamističnih skupin. Toda po oceni dr. Kovača ima izbruh nasilja globlje korenine.

Dr. Edvard Kovač: »Graditi nacionalni ponos na športu ni dovolj. Ljudi vseeno pušča prazne.«

Ko je šport v Franciji nacionalni ponos ...

Nogometaši so svoje delo opravili brezhibno. Še več, nekateri so hoteli po mnenju Kovača narediti še bolj izjemen rezultat, doseči še višjo zmago, a kapetan in trener tega nista dopustila, da bi Italijani vendarle ohranili nekaj časti. Morda tudi iz tega razloga glavni sodnik, Romun Istvan Kovacs, ni želel podaljševati tekme. Čeprav je 5 : 0 najvišja zmaga v zgodovini finalov Evropskega pokala ali Lige prvakov, bi bil po oceni dr. Kovača rezultat lahko še bolj sramoten.

Navdušenje nad zmagovalci Lige prvakov je izrazil tudi predsednik Emmanuel Macron. Kot bi na mednarodni ravni na ta način dosegli nekakšno zadoščenje, rehabilitacijo. Toda kot poudarja dr. Kovač, je predvsem za majhne države značilno, da je šport njihov nacionalni ponos.

»Francija ni majhna država, pač pa velesila, ki pa se trenutno čuti ponižano.« Nekdanja velesila na lepem ni več prva v Evropi, ki bi odločala o bistvenem in vodila njeno politiko. »Vidimo, da mora skupaj z Evropo nekako podpirati prvenstvo Združenih držav Amerike,« je dejal.

Na družbenih omrežjih so se kmalu pojavili namigi, da naj bi za netenjem nemirov stali predvsem pripadniki islamističnih skupin. Toda po oceni dr. Kovača ima izbruh nasilja globlje korenine.

… potem na drugih področjih škriplje

Če v Franciji potrebujejo šport za izražanje nacionalnega ponosa, mora biti na nekaterih drugih področjih nekaj narobe. Profesor na univerzi v Toulousu vidi izzive Francije zlasti v njenem naraščajočem dolgu in socialni šibkosti, tudi ko gre za brezposelnost.

Ta je sicer v Franciji relativno nizka v primerjavi z zgodovinskimi ravnmi, a je še vedno višja kot v nekaterih drugih evropskih državah, s katerimi se rada primerja, denimo v Nemčiji in na Nizozemskem. V prvem četrtletju letošnjega leta je tako znašala 7,4 odstotka. Za primerjavo: na Nizozemskem je praktično pol nižja, 3,8-odstotna, v Nemčiji 3,5-odstotna, pri nas je bila v marcu 3,2-odstotna.

Javni dolg. Francija je visoko nad povprečjem, ko gre za območje EU, kjer je povprečje 81,7 odstotka, in ko gre za evroobmočje, kjer je povprečje 88,6 odstotka BDP. Njen javni dolg je v lanskem letu presegel 110 odstotkov BDP in je znašal približno 3.300 milijard evrov.

V času olimpijskih iger umaknili brezdomce

Ena od ilustracij šibke socialne politike pa je tudi množica brezdomcev, ki naseljuje glavno mesto Francije. Na turistično priljubljenih točkah jih sicer v visoki sezoni ni opaziti, toda v zimskih mesecih praktično okupirajo obrežje Sene s šotori, nekateri spijo kar na mrežah, ki prekrivajo zračnike podzemne železnice.

Obstajajo pa tudi dokazi in poročila, da so francoske oblasti pred lanskimi olimpijskimi igrami in med njimi izvajale ukrepe za umik brezdomcev in migrantov iz javnih prostorov, zlasti iz Pariza in njegovega okrožja Ile de France. Nevladne organizacije so takšno početje označile za t. i. socialno čiščenje, a so oblasti trdile, da je šlo za redne postopke upravljanja brezdomstva.

Na turistično priljubljenih točkah brezdomcev sicer v visoki sezoni ni opaziti, toda v zimskih mesecih praktično okupirajo obrežje Sene s šotori, nekateri spijo kar na mrežah, ki prekrivajo zračnike podzemne železnice.

Manjka voditelj, ki bi vlival upanje

Vse to pa je posledica tega, da Francija po besedah dr. Kovača trenutno ne premore voditelja, ki bi državljankam in državljanom vlival upanje, da se bo država postavila na noge in da bo spet zavzela vodilno vlogo na stari celini in v svetu nasploh. Takšno upanje je denimo v 60. letih prejšnjega stoletja znal vlivati nekdanji predsednik Charles de Gaulle, je povedal dr. Kovač.

»To globoko nezadovoljstvo pa si potem da duška,« je pojasnil. Gotovo so bili vmes tudi kakšni islamisti, a po njegovi oceni jih vendarle ni bilo toliko, da bi lahko povzročili takšne nerede. Športna evforija pač tokrat ni mogla v celoti rešiti francoskega nacionalnega ponosa in zavedanja, da bi se bilo treba spoprijeti z globljo ekonomsko in socialno krizo.

Divja religija

Kot pravi dr. Kovač, pa nekateri nezadovoljstvo v francoski družbi pripisujejo tudi zmanjšani religiozni praksi, ko gre za monoteizme. V takšnih razmerah dobiva po njegovih besedah šport razsežnosti t. i. divje religije, ki pa je lahko tudi nasilna. Gre za religijo, primerljivo s predkrščanskimi oziroma izvenkrščanskimi religijami.

Ta naj bi sicer pomenila medsebojno spoštovanje in bratstvo, a se obenem kaže v skupinah ljudi, ki živijo na robu družbe, v revščini. Zato tudi ni tako močna, da bi pomirila ljudi. V tej moralni izpraznjenosti se kaže pomanjkanje globoke humanistične etike in morale. Namesto nje nastopi morala nasilja, ki začasno poteši ljudi, je povedal Kovač.

Ali bo v Franciji v prihodnje vzniknil voditelj, ki bo predstavljal moralno in nasploh globlje upanje za tamkajšnjo družbo, bosta po njegovih besedah pokazali prihodnji dve leti. Predvidoma za april 2027 so namreč načrtovane naslednje predsedniške volitve.

Kaj imata skupnega Slovenija in Francija?

Izgredi po nogometni tekmi po oceni dr. Kovača vsaj prvotno niso posledica relativno odprte priseljenske politike, zaradi katere v Franciji živi tudi okoli pet milijonov muslimanov. Velika večina teh je namreč sekulariziranih muslimanov. Neko socialno ali etično skupino ožigosati na takšen način je po njegovi oceni lahko tudi zelo nevarno, saj lahko povzroči še hujše izgrede.

Prej kot v iskanju krivcev bi bilo razmere po njegovem mnenju treba reševati z ustreznejšimi ukrepi na področjih vzgoje in v Franciji močno zakoreninjenega javnega šolstva, ki bi bili usmerjeni v integracijo s sodobnimi tehnologijami. Da bi državljanke in državljani zopet ugledali perspektivo.

Obenem pa dr. Kovač opozarja, da je prav Francija poleg Slovenije med redkimi evropskimi državami, ki v javnih šolah nima pouka religij. »Kje naj torej mladi črpajo motivacijo in duhovno moč?« se še sprašuje prof. dr. Edvard Kovač.

Prej kot v iskanju krivcev bi bilo razmere treba reševati z ustreznejšimi ukrepi na področjih vzgoje in v Franciji močno zakoreninjenega javnega šolstva.