Spomini Vinka Udovča, enega redkih preživelih domobrancev (11. del): Prižgal je šibico, posvetil k čevljem in ukazal: »Sezuj čevlje!«

Na poti iz Trebnjega proti Grmadi sta zaslišala ukaz »Stoj!« in pristopila sta dva oboroženca. Očitajoče sta ju vprašala, zakaj se v Trebnjem nista na ukaz ustavila, ko so ju klicali. Eden je ukazal: »Sem stopita!« medtem ko je drugi molčal. Prižgal je vžigalico, posvetil k čevljem in ukazal: »Sezuj čevlje!«

Vinko Udovč o dogajanju na Teharjah in poti domov: V skupini C so stražarji silili jetnike, da so se morali med seboj pretepati. Med drugim z delom lesenega kolesa (»špica« s kolesnico). Ko skupine C ni bilo več, saj so jo zvozili stran (na morišča), so začeli odvažati ujetnike iz skupine A. V skupini B so bili Gorenjci in starejši, ki so bili manj časa pri domobrancih. Nekega dne so jim vrnili nahrbtnike. Vinko je dobil takšnega, v katerem ni bilo nič. Eden je v njem našel konzervo s kilogramom masti.

Z lažjo do življenja

V sobo številka 16 je nekoč prišel oficir z imenom Vitez. Dejal jim je, da ležijo tu brez dela, v Celju pa so tovarne, ki jih je treba pomesti in pospraviti. Dodal je, da takšni, kot so, ne bodo mogli delati in da bodo zato morali dobiti več hrane. To je mnoge premamilo in fantje so se začeli javljati. Prvi se je javil Jože Rot, drugi Jože Grum, oba z Rakitne, potem Lavrič iz Loškega Potoka (manjši fant) in tudi Vinko Udovč. Vsak, ki se je javil, je moral prestopiti na drugo stran. Vinko je bil pred tem trikrat na zaslišanju. Prvič je povedal, da je bil pri domobrancih 14 mesecev (zato je pristal v skupini C), drugič je povedal, da je bil domobranec devet mesecev, pri čemer mu je zasliševalka zagrozila, da če bo kaj povedal narobe, bo takoj »šel« v pancergraben. Takrat ga je stražar s kopitom udaril v hrbet, tako da je odletel tri metre daleč. Partizanki to ni bilo prav. Počili sta mu dve rebri, tako da ga je potem bolelo še doma. Tretjič je priznal le še pet mesecev domobranstva.

Preberite do konca tudi zadnji del nadaljevanja.