Sme vzgojiteljica v vrtcu kaznovati vašega otroka?

Zadnje čase v medijih in na družabnih omrežjih veliko beremo o kaznovanju otrok. Spornem ali nespornem, odvisno iz katerega zornega kota gledamo.

Konkretno razpravo je sprožil primer vzgojiteljice, ki je otroka, ki po petih dneh vrtca ni nehal jokati, postavila v kot.

Veliko je slišati o tem, kako zelo razvajeni so danes otroci (seveda drugi, ne naši), kako preveč zaščitniški so starši (drugi, ne mi), kako so otroci premalo samostojni (drugi, naši so zelo) … Očitno bo že nekaj na tem.

Zanimivo je tudi, da se kot strokovnjaki za vzgojo vedno bolj oglašajo moški in kažejo predvsem na moško-očetovski vidik vzgoje. Ki je seveda potreben in razumsko se vsi strinjamo z njim, toda praksa kaže, da ima tudi pri vzgoji razum bolj malo vpliva.

Veliki vzgojitelj

Videti je, da v naši kolektivni psihi obstaja pralik velikega vzgojitelja (skrbnika). Ljubečega, razumevajočega, nezmotljivega, popolnoma predanega poklicu, pravičnega, usmiljenega… takega, ki bo potegnil najboljše iz nas. Nas vodil, prepoznal našo edinstvenost, posebnost, potenciale, izkopal naš biser iz blata povprečnosti, tečnobe in lenobe ter ga zloščil, da bo zasijal v polnem sijaju.

Po njem smo hrepeneli kot otroci. Po njem hrepenimo še danes. In če smo se že morali sprijazniti, da ga v našem otroštvu ni bilo, ga vsekakor hočemo in zahtevamo za svoje otroke. Bolj ali manj krčevito. In slej ko prej pristanemo na trdih tleh.

Kaj pa realnost?

Tak vzgojitelj žal ne obstaja. Niti nikoli ni. Še v pravljicah ne. Nekateri se mu približajo bolj, drugi manj.

Realnost pa je, da imamo učinkovit javni sistem predšolskega varstva. Tudi šola, ki jo tako radi kritiziramo, je učinkovita in deluje. Imamo izobražen kader, ki se praviloma trudi po najboljših močeh. Na voljo so primerni prostori in primerno varstvo za otroke vseh starosti za razumno ceno za večino staršev.

Vzgojiteljice in učiteljice niso polbogovi in tudi niso zmaji. So bolj ali manj uspešne človeške osebe. Prav tako kot starši. Tudi ne gredo skozi kakšno čarobno sito, ki bi izločilo vsako, ki bi ji slučajno postalo na wc, ko joka naš otrok. Ali ki ima slab dan. Nekatere imajo celo družabno življenje in se kdaj zabavajo (gorje, če kaj o tem objavijo na fb) namesto, da bi doma izrezovale snežinke in pripravljale material za drugi dan.

Saj je za to plačana…

Za vsa pričakovanja, ki jih imamo starši do vzgojiteljev in učiteljev, pa res ne. To bi bilo verjetno še dražje kot drugi tir.

Njihova naloga je skrbeti predvsem za to, da funkcionira celotna skupina in da je poskrbljeno za minimum. Ki je, da so otroci na varnem, siti, kolikor toliko čisti, da imajo prostor za igro, možnost za počitek, stimulacijo za razvoj (v primeru šole še učenje).

V zagotavljanju tega minimuma lahko pride do odklonov in eden teh je žal ta, da se vašega otroka, ki že ure s kričanjem onemogoča normalno funkcioniranje skupine začasno odstrani… Ali se mu da, v primeru ignoriranja pravil (recimo pozabljanja copatov), bolj ali manj posrečeno kazen…

Če ste otroka vključili v vrtec, ste sprejeli ta dejstva. Nihče ne trdi, da je vrtec optimalno varstvo za vsakega otroka. Je pa v danih okoliščinah na državni ravni ena boljših rešitev. Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je bila ravno splošna vzpostavitev predšolskega varstva po drugi svetovni vojni eno ključnih dejanj humanizacije družbe. Prej so bili premnogi otroci ure prepuščeni sami sebi, starejšim otrokom, komurkoli … sploh za otroke revnih družin je bil vrtec izjemna pridobitev.

Če vrtec za vašega otroka ni dober in ne zmorete sprejeti njegove realnosti, ga ne vključite vanj. Vsaj prva leta. Poizkusite poiskati druge možnosti. Če se vam zdi, da nihče drug ne more dobro poskrbeti zanj, žrtvujte nekaj let kariere, spremenite življenjski slog in ostanite z njim doma.

Če pa ga vključite v vrtec, sprejmite njegovo realnost in si skupaj z vzgojiteljicami prizadevajte, da se bo otrok v njem dobro počutil.

Pritoževanje je strup

Strašljivo je, koliko staršev o vzgojiteljih in učiteljih govori grdo pred otroci. Mamica klepeta z drugo mamico in otrok posluša. Govori po telefonu s svakinjo o tem, kako je učiteljica nesposobna. Da otrok noče v vrtec, ker ga vzgojiteljica sili spati. Kako zanič kuhajo v šoli. Kje bodo pa to rabili, kar se učijo pri matematiki? Kako naj potem pričakujemo, da bo otrok zadovoljen in bo spoštoval avtoriteto.

Pa to ne pomeni, da nas ne sme nič motiti, vendar mesto za izražanje tega ni opravljanje, še manj pa so otroška ušesa. Pomembno je, da svojim otrokom predstavimo tako vrtec in šolo pozitivno. In jim izkažemo spoštovanje. In najprej razčistimo pri sebi. Potem bodo gotovo tudi naši otroci bolj zadovoljni tam.

Ker idealen vrtec ne obstaja, tudi idealna šola ne (samo morda na kakšnem blogu). Tudi službe ne bo idealne (povsod je treba praviloma delati preveč za premalo denarja), tudi partnerja ne, niti otrok. In glej, glej tudi sami nismo idealni.

Samo to življenje imamo. Nikakor ne popolno. Vzemimo najboljše, kar nam ponuja. Če lahko kaj spremenimo, dajmo, če ne moremo, sprejmimo. Pritoževanje ne prinaša nobene spremembe in je strup za naša in otroška srca.

In ne, jok ni najhujše, kar se lahko otroku zgodi. Prilagajanje skupini tudi ne. Tudi stroga vzgojiteljica in pozneje učiteljica ne. Veliko slabše je življenje v milnem mehurčku, kjer se vsak jok zaduši najprej z dudo, potem z izpolnitvijo vsake želje, s sladkarijo, z risanko, tablico…

Pristanek v realno življenje bo veliko bolj boleč kot morebitna krivica nespretne vzgojiteljice. Neizživeto življenje pa še bolj.