Slovenska nogometna preobrazba v brezvoljno vrečo za nabijanje

V življenju je najhuje izgubiti proti svojim glavnim rivalom. Nič drugače ni niti v športu. Zato je torkov poraz še toliko bolj grenak. Še težje pa ga je pogoltniti, ker se nogometni navdušenci spomnimo, kako lepo je bilo včasih gledati bes naših južnih sosedov ob zadetkih Primoža Glihe na Poljudu, ko so se začeli kazati prihodnji uspehi slovenske izbrane vrste. Kako na tesno je šlo v dodatnih kvalifikacijah, ko se imajo Hrvatje zahvaliti le neposrečenemu posredovanju Mladena Dabanoviča, da so prek slovenske reprezentance odšli na veliko tekmovanje.

Kaj pa danes? S Poljuda so naši igralci v torek odhajali z zelo sklonjenimi glavami. Še Hrvati sami niso mogli verjeti, da smo bili tako slabi. Kaj slabi … nedorasli, nepovezani in obupni. Slovenska izbrana vrsta že dolgo ni bila tako nemočna kot ravno proti svojim največjim rivalom. "To je bila igra moških proti fantom, Matjaž Kek pa je bil tokrat Kekec, preplašeni fantiček," so zapisali pri Sportskih novostih in pikrosti navkljub zadeli v polno.

Občasni prebliski proti slabim tekmecem samo zakrivajo resničen obraz slovenskega reprezentančnega in posledično klubskega nogometa. Slovenski nogomet namreč tone vse globlje in zdi se, da se dna še ni dotaknil.

Izbranci, ki se ne želijo več metati na glavo

Začnimo pri "izbrancih", slovenski reprezentanci. Če je včasih veljalo, da so slovenski igralci člani obskurnih tujih klubov in še tam dobijo le nekaj minut, je danes stanje v tem segmentu malce boljše. Več je igralcev, ki igrajo v nekaj boljših evropskih klubih, a minutaža je ostala precej podobna (kamor seveda ne štejem izjem, kot je Jan Oblak).

Kdor je gledal vse tri tekme septembrskega reprezentančnega cikla, bi lahko rekel, da so Slovenci igrali zaletavo, vsak zase in brez trohice agresivnosti ter borbe.

Veljalo je tudi, da morajo slovenski »fuzbalerji« zaradi manjka v igralnih minutah igrati veliko bolj povezano in da je ravno ekipni duh in pripravljenost, da se na igrišču tudi stepemo, naš glavni adut. No, skozi leta smo izgubili tudi tega. Kdor je gledal vse tri tekme septembrskega reprezentančnega cikla, bi lahko rekel, da so Slovenci igrali zaletavo, vsak zase in brez trohice agresivnosti ter borbe. Kam so šle vse prigarane tekme prejšnjih generacij slovenskih reprezentanc? Kje je motiv južnim sosedom pokazati, da znamo igrati, da nismo le »smučarji«?

Kek gor ali dol, slovenske primadone si bodo morale pogledati v obraz in si priznati, da uspeh lahko doseže le ekipa. Kot ugotavlja športni novinar Večera Miran Zore, realna vrednost "slovenskega nogometaša" že dolgo tone. Prestopi slovenskih nogometašev (spet razen redkih izjem) iz enega v drug tuj klub samo kažejo na to, da svojih delodajalcev ne znajo navdušiti in da jih tujina ne sprejema z odprtimi rokami. Pa smo spet pri trudu in borbi.

Razen Mure, ki že od lanskega zaključka prvenstva prijetno preseneča, in vodilnega Kopra bi lahko rekel, da praktično vsi klubi v slovenski ligi nazadujejo.

Riba smrdi pri glavi

Kdaj ste zadnjič slišali za predsednika NZS Radeta Mijatoviča ali slišali njegov pogled na stanje v slovenskem nogometu? Kot da bi med epidemijo mrknil. Zdi se, kot da se je nekdo usedel na lepo plačan položaj, iz luksuzne pisarne na Brdu pa ne vidi obubožanih stadionov prve slovenske lige, da o nižjih ligah sploh ne govorimo. Kje je vsa tista popularizacija nogometne lige, o katere smelih potezah smo poslušali pod predsednikovanjem Aleksandra Čeferina, ki je Mijatoviča za naslednika praktično izbral sam?

Razen Mure, ki že od lanskega zaključka prvenstva prijetno preseneča, in vodilnega Kopra bi lahko rekel, da praktično vsi klubi v slovenski ligi nazadujejo. Uspehi Maribora se zdijo le oddaljene sanje, Olimpija vsako leto zamenja toliko igralcev in trenerjev, da človek ne more niti slediti, Celje je plesalo eno poletje, vse ostalo pa je bolj kot ne v senci omenjenih s posameznimi prebliski. Ni čudno, da, razen parih izjem, iz takšnega bazena ne dobimo dovolj dobrih nogometašev, ki bi našo reprezentanco dvignili na višji nivo.

Kdaj bodo naši nogometni veljaki razumeli, da se spremembe morajo začeti pri koreninah, da potem na vrhu dobiš tisto, kar je zares izbrano? Koliko let umiranja nogometa bomo v naši deželi na sončni strani Alp še gledali, da bomo uspeli razumeti, da tako ne gre več naprej? Do takrat bomo namreč za rivale, pa še za koga drugega, verjetno le vreča za nabijanje.