Slovenci smo izjemni optimisti

V ponovoletnih dneh se lahko hitro prepričamo, kako pomembno so med seboj povezani novi začetki in naše navade. Četudi so nekatere med njimi boleče, uničujoče, celo povezane z nasiljem, so nam hkrati, hočeš nočeš, znane in domače. Zaradi lastne lenobe se neradi izpostavljamo negotovosti in tveganju, ki ga prinašajo spremembe. 

Pogosto ne razumemo, zakaj se ženske, ki trpijo v nasilnem partnerstvu, tako poredko odločijo za odhod. Ob tem pa ne pomislimo, da se tudi sami ne moremo ločiti od Titove slike, ki smo jo, polni kičastega zanosa, že v rani mladosti obesili na steno nad zakonsko posteljo.  

Iluzije 

Na začetku vsakega novega leta radi delamo načrte, kako drugače bo, če se bomo mičkeno potrudili. V tem slogu zvenijo tudi naša voščila, ki jih obilno delimo ne le med tiste, ki so nam blizu, ampak tudi med one, ki jih ne maramo. Svoboda je na Facebooku objavila sponzoriran oglas, v katerem, med drugim, pravi, da se »izzivov že v minulem letu niso ustrašili«. Za vnaprej pa obljubljajo tudi učinkovito zdravstvo, ki bo omogočilo »pravočasen dostop do kakovostnih storitev«. Več kot tisoč sledilcev je to pleteničenje všečkalo. Mar to pomeni, da novo leto, novi začetki, prinašajo tudi stare, prežvečene in lažnive iluzije, brez katerih državljani ne moremo živeti? 

Optimisti 

Čeprav smo avgusta doživeli najhujše poplave po letu 1926, čeprav je vlada ob tej priložnosti več kot 600 družinam, ki so ostale brez strehe nad glavo, obljubljala marsikaj, je do danes malokatera obljuba »meso postala«. Tudi do množične gradnje novih montažnih hiš še ni prišlo. Čeprav je Golobovo (56) vlado dodobra pretreslo pričanje nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar (54), se ljudstvo še zmeraj ni kaj prida zganilo. Čeprav so ministri padali kot za stavo, je bilo pomembnejša novica, da bodo janšisti zdaj zdaj v celoti odstranjeni. Čeprav je potekala brutalna depolitizacija nacionalke, so optimisti skomignili z rameni, prepričani, da je slovenska realnost še zmeraj polna pozitivne energije in sveže dišečih rožic. Čeprav so nam ukinili dan spomina na žrtve komunističnega nasilja in Muzej osamosvojitve, čeprav že več tednov zapored spremljamo tragikomedijo okoli kraje živine in višanje davkov, so optimisti ostali trdno v sedlu. Do živega jim ni prišlo niti to, da so Kombinatke za božič na radiu prepevale »Jutri gremo v napad«, za silvestrovo pa so nam z malo zamude na zanimiv način voščili srečno novo leto z »Druže Tito, mi ti se kunemo«. Slovenci smo izjemni optimisti! In, seveda, verjamemo, da bodo s 1. 1. 2024 čakalne vrste v zdravstvu, kot je obljubil Golob, takšne, kot so v razviti Avstriji ali Švici.  

Pozitivno razmišljanje

Nobena skrivnost ni, neštetokrat je bilo videno pod prejšnjo vlado, da državljani tistemu, ki jim reče, da pride lepši jutri s trdim delom in odpovedovanjem, hitro obrnejo hrbet. Janševim so na smrt zamerili nošenje mask in številne ukrepe v času kovida. Danes niti slišati nočejo, da so bolnišnice prepolne takšnih bolnikov. Podatke o smrtnosti med bolniki pa mediji skrivajo? Dr. Bojanka Štern je zapisala: »Prišli smo v fazo, ko se dobro ve, kaj kovid povzroča, ko so zdravniki tarče – popljuvani in kaznovani, da ima pokvarjena oblast mir, ko barabam vračajo globe, ko so prav tem dali denar in oblast! Kaj iz tega nujno sledi!? Zaščiti se sam, v tej današnji Sloveniji te nihče ne bo.« 

Lažne podobe

Živimo v času, ko so družabna omrežja in tudi mediji polni blišča in glamurja. Nekritično verjamemo, da nam bo zunanja lepota prinesla srečo in zadovoljstvo. Sanjamo o princu na belem konju, ki nas bo odrešil finančnih skrbi. Zakaj bi se učili, ko pa lahko starši drago plačujejo inštruktorje ali celo podkupujejo profesorje? Negativna selekcija je v polnem razmahu! Večina teh, ki jim z domačega kavča zavidamo, so »daleč prilezli« zaradi zvez in poznanstev in pravega političnega prepričanja. Odstavljeni urednik s TV SLO, Rajko Gerič (63), pravi, da pri njih prihaja do čisto navadnih stalinističnih čistk. Pa mislite, da najbolj glasno večino to zanima? Ne! Državljani so nad lažno podobo svobode še zmeraj navdušeni. Berite Facebook, če ne verjamete! 

Za konec

V letu 2024 bi bila vesela vsakega, ki bi (bo) ponovno, vsaj enkrat mesečno, napolnil Stožice z dobromislečimi ljudmi, starimi in mladimi, ki bi molili za lepši jutri, kakšen Očenaš pa bi namenili tudi zdravi pameti. Če bi nam ta navada prešla v kri, bi bilo morda nekoč lahko vsaj malo drugače, če ne celo bolje.