Slovenci se zastrupljamo z azbestom, državi pa je očitno vseeno

Azbest gotovo poznate. Ni je namreč vasi v Sloveniji, ki vsaj kakšnega hleva ali drvarnice ne bi imela pokrite z njim. In težko najdete javno zgradbo, grajeno v prejšnjem stoletju, ki nima vgrajenega azbesta.

Zato zgodbo seveda poznate. Da gre za vrsto mineralnih vlaken, ki so zelo uporabna v industriji, predvsem gradbeništvu. Da so ga desetletja na veliko pridobivali in uporabljali kot zelo poceni in zelo prilagodljiv material povsod po Evropi (in širše). Da smo šele naknadno ugotovili, da je za zdravje škodljiv.

Za vsa ta dejstva ste gotovo že slišali. O njih se v Sloveniji glasno govori že od približno dve desetletji.

V čem je torej problem?

Problem je najprej zdravstveni, saj vdihavanje najmanjših azbestnih delcev povzroča brazgotinjenje pljuč in deluje rakotvorno. Bolezen pa lahko izbruhne šele čez leta ali desetletja. Mnogi delavci tovarn azbestnih izdelkov že plačujejo visoko ceno za to.

Še večja težava pa je v tem, da najbolj nevarna ni sama uporaba azbesta, ampak njegovo propadanje in nestrokovno odstranjevanje. Ravno takrat se v ozračje sproščajo vlakna, ki so nevarna. Torej se prava nevarnost, glede na velike količine azbesta v Sloveniji, šele pričenja in je bodo v polnosti deležni šele naši potomci.

Evropska unija je že pred leti prepovedala vsakršno uporabo azbesta in njegovo pridobivanje, proizvodnjo ter predelavo. Vendar je azbest je kot gradbeni material še vedno močno prisoten v in na starejših stavbah, ne samo na zasebni lastnini, ampak tudi v preštevilnih javnih zgradbah. Še vedno ga najdemo tudi v šolah, vrtcih in drugih javnih ustanovah. Celo v vodovodnih ceveh. Njegovo odstranjevanje pa ni niti preprosto niti varno.

V čem je še večji problem?

Še večji problem je v tem, da na državni ravni nimamo urejenega učinkovitega odstranjevanja azbesta. Tudi če imate denar in ste se odločili, da boste svoje objekte varno očistili azbesta in kritino nadomestili s kvalitetnejšimi in varnejšimi materiali, to nikakor ni preprosto. Ne morete jih preprosto odkriti, odtrgati, sneti… in zmetati na prikolico ter odpeljati na deponijo. Azbest morate praviloma zložiti na paleto, ga oviti v folijo in na deponiji (v večini občin) plačati za njegovo odlaganje. Poleg tega ste pri odstranjevanju najbolj izpostavljeni nevarnim prašnim delcem-vi in ostali v vaši okolici.

Zaradi tega večino azbesta v Sloveniji propada na mestu (ali ob mestu), kjer je bil vgrajen oz. nameščen- kar je seveda v neposredni bližini bivališč in veter azbestni prah veselo prenaša naokrog. In tudi če ga na vaše stroške profesionalno odstrani eno od podjetij, ki se s tem ukvarjajo, ga ima zelo verjetno tudi vaš sosed in glede tega ne morete storiti praktično nič.

Kdaj se bo država resno in sistematično lotila tega problema?

Država se obnaša kot da problema ni. Niti Ministrstvo za okolje in prostor niti nobeno drugo, razen občasnih medijskih opozoril in izdaj letakov, ne naredi ničesar, da bi se začelo varno, učinkovito in sistematično odstranjevati azbest. Seveda gre za večletni projekt.

Bolezen zaradi azbesta se praviloma ne bo pokazala do naslednjih volitev, zato se do zdaj nobeni slovenski vladi ni zdelo vredno sistematično lotiti se tega problema. Tudi to nam marsikaj pove o prioritetah naših oblastnikov. Tudi ko se je v Evropi že jasno vedelo kako škodljiv je azbest, smo z njim pri nas še vedno pokrivali vrtce in šole.

Praksa iz drugih držav kaže, da je neučinkovitejša rešitev aktivno ozaveščanje in predvsem urejen strokoven, varen in predvsem brezplačen odvoz s strani komunalnih (ter drugih) podjetij ter subvencioniranje zamenjave materiala.

Zelo malomarno sliko pa je pokazala naša država in njene komunalne službe, (ki mimogrede praviloma kujejo zelo lepe dobičke), tudi s tem, da je zbrani odpadni azbestni material leta dolgo puščala na nezaščitenih odlagališčih. Zaradi takega odlagališča, tik ob meji in ob naselju, se je pred leti pritoževala tudi Hrvaška. In imela popolnoma prav. Še ne tako dolgo nazaj so marsikje iz zdrobljenih azbestnih plošč posipavali makadamske ceste.

Druge evropske države so glede odstranjevanja azbesta mnogo pred nami. Tudi soseda Hrvaška. Ki ima zahvaljujoč naši diplomaciji morja vedno več, azbesta pa zahvaljujoč učinkovitim akcijam in brezplačnemu odstranjevanju ter odvozu, vedno manj.

Kdaj?

Kdaj bomo nehali tiščati glavo v pesek in bomo začeli resno in sistematično reševati problem azbesta? Ali zdravje državljanov ni očiten javni interes? Slej ko prej bomo morali ugrizniti v to kislo jabolko in za to nameniti tudi sredstva.

Pred kratkim je država objavila velikodušen razpis za krepitev kompetenc starejših zaposlenih. Lepo, a že na začetku je videti, da bo glavnina denarja šla za raznorazne »antistresne« in motivacijske delavnice, ki bodo prinesle korist predvsem izvajalcem le teh. S tem, kakšen stres bodo starejši zaposleni (in drugi) doživeli ob morebitni diagnozi pljučnega obolenja, ki bi se mu lahko izognili… se bo čez leta ukvarjal pač nekdo drug.