Slavoj Žižek za Newsweek o pokvarjenem konsenzu ameriške levice, ki je na las podoben tistemu v Sloveniji

Alfred Hitchcock je nekoč dejal, da je film dober toliko kot njegov zlobnež. Ali to pomeni, da bodo prihajajoče ameriške volitve dobre, saj imajo skoraj idealnega zlobneža - Donalda Trumpa?

Ja, toda v zelo problematičnem smislu, piše Slavoj Žižek kot gostujoči komentator na Newsweeku, in omenja "udobni konsenz", ki spominja na slovensko politično situacijo.

Za liberalno večino predstavljajo letošnje volitve jasno izbiro. Na republikanski strani imamo namreč ekscesno, vulgarno figuro Donalda Trumpa z največjimi rasističnimi in seksitičnimi predsodki, šovinista brez olike, ki ga v trumah zapuščajo tudi največja republikanska imena, začenja Žižek.

Če ostane republikanski kandidat, bodo liberalci na volitve šli z lahkim srcem: kljub vsem zdraham in težavam so ob resnični grožnji sposobni stopiti skupaj v bran osnovnih demokratičnih vrednot, kot je to naredila Francija po napadih Charlie Hebdo leta 2015.

Vendar ta udobni demokratični konsenz ni zdrav za levico in politiko nasploh, ugotavlja slovenski filozof. Stopiti je treba nazaj in se vprašati: kakšna je v resnici narava vseobsegajoče demokratične skupnosti? Vsi so v njej: od Wall Streeta do Bernie Sandersa, od velikih kupčij do sindikatov, od vojnih veteranov do LGTB skupnosti pa vse do ekologov, zgroženih nad Trumpovimi izjavami in feministkami, ki se navdušujejo nad prvo žensko predsednico.

Clintonova želi ločiti Sandersove težnje od levičarske kampanje

V tem vseobsegajočem konglomeratu pa nekaj izgine. Populistični bes je rodil tako Trumpa kot Sandersa in čeprav oba zastopata široko socialno in politično nezadovoljstvo, to počneta v nasprotnem smislu: prvi se ukvarja z desničarskim populizmom, drugi opozarja na alternative levičarskega iskanja pravičnosti. Slednji ima težnjo, da se poveže z borci za ženske in gejevske pravice, multikulturalizem in je proti diskriminaciji in rasizmu.

Strateško prizadevanje konsenza Clintonove je ločiti vse Sandersove težnje po socialni pravičnosti od levičarske kampanje. Plastičen primer je Tim Crook, generalni direktor Appla, ki je ponosno podpisal pro-LGTB-jevsko pismo in ki zdaj z lahkoto pozabi na vse delavce Foxconna na Kitajskem, ki sestavljajo Applove izdelke v suženjskih pogojih.

Podobno držo je imela tudi prva ženska ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, velika podpornica Clintonove. Leta 1996 je v oddaji za CBS na vprašanje, ali je bila vredna smrt pol milijona otrok v operaciji Puščavski virar v Zalivski vojni, odgovorila pritrdilno. Si predstavljate, kakšen prah bi dvignil takšen odgovor, če bi ga izjavil Vladimir Putin ali kitajski predsednik Xi Jinping?!?

V kampanji za Clintonovo je Albrightova dejala tudi: "V peklu obstaja poseben prostor za ženske, ki si med seboj ne pomagajo," in s tem cilja na ženske, ki bi raje kot za Clintonovo volile Sandersa. Morda bi lahko predelali ta stavek: v peklu obstaja poseben prostor za ženske, ki menijo, da je pol milijona ubitih otrok primeren davek za vojaško intervencijo, ki uniči državo, medtem ko širokosrčno podpirajo pravice žensk in gejev na domačih tleh.

Damo vam vse, samo da obdržimo globalni kapitalizem

Donald Trump ni nebodigatreba, ki ga je treba zavreči v zaščito pristne, zdrave ameriške demokracije, ampak zato, da pod žaromete postavi sporno naravo konsenza glede Hillary Clinton, tezo nadalje razvija Žižek.

Sporočilo tega konsenza levici je: dobite lahko vse, kar želite, mi želimo zgolj ohraniti  bistveno, to je neovirano delovanje globalnega kapitala. Besede Baracka Obama "Yes, we can!" so dobile nov pomen: da, lahko ustrežemo vsem vašim kulturnim zahtevam brez da bi ogrozili bistvo globalne ekonomije, zato ni potrebe po radikalnem posegu v njeno delovanje.

Ob vsem tem bi se Bernie Sanders moral umakniti v dostojanstveno tišino, da bi s svojo odsotnostjo ob volilnih uspehih Clintonove opozarjal na tisto, kar manjka ter s tem pustil prostor za prihodnje radikalnejše alternative, za Newsweek zaključuje slovenski filozof.