Križi s križankarstvom

Sodobna enigmatika, po slovensko ugankarstvo, se je začela razvijati na začetku 20. stoletja, potem ko je bila v ZDA tik pred prvo svetovno vojno sestavljena prva križanka. Množični tisk je takoj dojel pomen objavljanja križank: kot navdušujoča novost so pritegnile bralce časopisja po vsem svetu.

Križanke (in druge besedne uganke modernega časa) so postale magnet za ljudi, željnih intelektualnega razvedrila, ki je zahtevalo precej splošne razgledanosti in znanja – zlasti potem, ko so postale nagradne.

Vzpon »križance«

Na Slovenskem se je ugankarstvo začelo razvijati v revijalnem tisku in časopisju ob koncu 20. let minulega stoletja. Oče slovenskega ugankarstva je bil Peter Butkovič Domen, avtor prve slovenske »križanice« (1925); tedaj so take in podobne uganke objavljale predvsem revije za mladino (Mladika, Mentor).

Novo »rojstvo« pa je ugankarstvo doživelo po drugi svetovni vojni: od sredine 50. let naprej so izhajale različne publikacije, na eni strani kot priloge revij (Tovarišev Kaj veš, kaj znaš, Pavlihov Super PIP, Večerov Veš), sicer pa samostojno (KIH, Ugankar, Križem kražem, Ugankarjev domenek, Ugankarski izziv in mnoge druge).

Slovensko ugankarstvo se je hitro povzpelo v vrh jugoslovanskega, ki je zaradi ostrih meril za sestavljanje in pestrosti ugank sodilo tudi v vrh evropske enigmatike. Ugankarji so pri sestavljanju križank sledili dogajanju na vseh področjih človeškega udejstvovanja; širili so raznovrstnost besedja (zgolj samostalniškega), povečevali rekordne dolžine besed v likih, pazili na črkovno sestavo samostalnikov, se ogibali izoliranih črnih polj, skratka – ravnali so kakor dobri novinarji, ki vzdržujejo visoko informativnost in stil svojih člankov.

Ustanovili so svoje strokovno društvo (Domen v Trebnjem), pisali so ugankarske knjige in sestavljali priročnike za reševalce. Srečevali so se z ugankarji iz cele Jugoslavije, prirejali tekmovanja v reševanju ugank. S težavo so v 80. letih tudi dosegli, da so novodobne uganke (križanke, izpolnjevanke v likih, magični kvadrati, piramide in vretena …) dobile status avtorskega dela; s tem so se slovenski enigmati uvrstili med avtorje z vsemi zakonsko priznanimi avtorskimi pravicami. Naj povemo, da morajo biti sestavljavci podpisani s celotnim pravim imenom, ne z začetnicami, psevdonimom ali šifro.

Slovensko ugankarstvo se je povzpelo v vrh jugoslovanskega, ki je zaradi ostrih meril za sestavljanje in pestrosti ugank sodilo v vrh evropske enigmatike.

Standardi padajo

Po osamosvojitvi Slovenije se je začelo lastninjenje oz. privatizacija tiska (Drago Jančar je temu rekel prihvatizacija), kar ni bilo dobro za razvoj enigmatike. Danes so vsi časopisi in množične revije v lasti bogatih posameznikov, ki sledijo predvsem zakonom komercializacije.

Ugankarstvo je v tem času dobilo okrepljeno vlogo vzvoda za pospeševanje prodaje; vsak časopis in revija se ponašata z nagradnimi ugankami, med katerimi prednjači slikovna ali skandinavska križanka. In čeprav so nagrade zvečine simbolične, po finančni vrednosti majhne, je reševalcev dovolj, da pomagajo vzdrževati naklado tiska.

Med reševalci so predvsem ženske, ki so tudi sicer zveste bralke, ne le knjig. Zlasti reševalke so zagovornice mnenja, da je ugankarstvo pomembno v boju s pešanjem spomina in demenco. Reševalci so nasploh zadovoljni z vsem, kar se jim ponuja; pri tem ne opazijo razlik v sestavljavski kakovosti ugank, ne zmenijo se niti za njihove novosti ali posebnosti. Zato se je lahko zgodilo, da se danes dopušča objavljanje marsičesa, kar nekdaj ni bilo v skladu s pravili. Nekateri poleg samostalnikov vrivajo v križanke tudi druge besedne vrste ali pa uporabljajo sestavljavske postopke, ki so jih nekoč enigmati zavračali.

Ugankarstvo kot intelektualno delo izgublja veljavo; nihče se ne zmeni več za avtorske pravice sestavljavcev (in njihovih dedičev, kajti med danes objavljenimi ugankami so tudi dela že mrtvih enigmatov). V nekaj desetletjih so se medijski tajkuni (predvsem Martin Odlazek, lastnik cele vrste časopisov in revij) polastili fundusa objavljenih ugank iz Salamonovih publikacij (te so za enkraten honorar odkupovali), ki jih zdaj širijo vsepovsod po svojem olastninjenem časopisju in revijalistiki. Reševalci objavljanja starih ugank (križank) ne opazijo; če pa že kdo, potem o tem molči in se še naprej trudi za malenkostne nagrade. Slovenska enigmatika pa peša in se sesipa.

V nekaj desetletjih so se medijski tajkuni polastili fundusa objavljenih ugank iz Salamonovih publikacij, ki jih zdaj širijo po svojem časopisju.

Razvrednotenje avtorstva

Sam sem – kot dolgoletni ugankar – pred leti pri uredništvu slovenskega dnevnika dosegel, da so prenehali objavljati moje stare uganke. Aktivnim sestavljavcem pa se godi slabše. Mariborski sestavljavec, ki sodi med veterane enigmatike, je pred časom protestiral proti sedanji uredniški politiki – svoje negodovanje pa je izrazil tudi v zvezi s tem, da križanke nastajajo s pomočjo računalniških programov, s čimer enigmatika postaja industrijska obrt brez zadostnega avtorskega deleža. »Z današnjim načinom objavljanja starih križank se ukinja živo in aktualno avtorsko ugankarstvo, kar je v nasprotju s pričakovanji reševalcev, kajti le kdo ni vesel novih besed in besednih zvez ter opisov, kajti jezik je vendar živ, vsak dan vznikajo novi pojmi, imena in priimki. […] Če časopisna hiša tega ne podpira in se odloči objavljati samo ugankarstvo iz zgodovinske shrambe, je to dejanje kratkovidno in povsem neprofesionalno, saj odraža vdanost strogemu profitnemu razmišljanju, hkrati pa pomeni pomemben prispevek k pokopu slovenskega avtorskega ugankarstva. Gre za popolno nepoznavanje in razvrednotenje ugankarstva,« je zapisal v svojem članku Bo od križank ostal le »križ«?. Jasno je tudi, zakaj se to dogaja: »Ponatis ali ponovna objava križanke […] ne stane lastnika nič. A je njeno reševanje v drugo bolj izguba časa kakor užitek odkrivanja in rešitve novega 'oreha' […], kar je v nasprotju z dolgoletno tradicijo.«

Rezultat njegovega protesta je bil ta, da so ga brez besed odslovili kot večletnega sodelavca Večera; svoje razmišljanje je lahko objavil zgolj v »brezdomski« reviji Kralji ulice, nato pa še v vodilni hrvaški ugankarski reviji Osvrtnik iz Bjelovarja. Ravnanje časopisa je značilno za profitno logiko medijskih baronov, ki imajo vedno prav, svoje nasprotnike pa poskušajo očrniti in onemogočiti; ne privoščijo jim niti tega, da bi svoja opažanja izrazili v pismih bralcev. Številni sestavljavci ugank bi se z mnenjem zgornjega sodelavca Večera brez dvoma strinjali – pred podobnimi protesti pa jih ovira strah, da bodo izgubili možnost sestavljanja, kar je veliki večini njihov najljubši konjiček, včasih pa tudi poklicna nuja.

Ugankarstvo za telebane

Kje je tukaj upoštevanje avtorskih pravic, ni treba posebej omenjati. Uganka, ki so ji slovenski enigmati pred desetletji z velikim trudom priborili status avtorskega dela, je spet postala navaden predmet manipulacije, v katerega se lahko posega (kršenje moralnih pravic) ali pa se ga ponatiskuje brez števila in brez plačila (kršenje materialnih pravic).

Na to se ne odzivajo ne avtorji (sestavljavci ugank) in ne reševalci (»uporabniki« ugank). To je vsekakor nenavadno, če vemo, kako občutljivi so npr. novinarji, kadar se ravna nepošteno z njihovimi deli. Zamislimo si npr., da bi časopis ponovno objavil nekoč že objavljeno novico ali članek (iz notranje politike ali športa), čeprav iz lastnega arhiva; takoj bi bili pokonci številni bralci, tudi sam avtor bi prejkone vzrojil, zlasti če bi se to dogajalo brez njegove vednosti. Taka objava bi bila kršenje vseh obstoječih pravil sodobnega novinarstva. Pri objavljanju že »prežvečenih« križank pa se vsi delajo, kot da je to normalno.

Ali potrebujemo boljši dokaz, da igra sodobno »križankarstvo« vlogo reklamnega bebčka v tiskanih medijih novodobnih tajkunov Odlazkovega tipa? Uganke se rešujejo, ker prinašajo denar; kaj drugega lastnikov ne zanima. Dokler bo tako, bo slovensko ugankarstvo na poti v preteklost.

(D247: 36-37)