Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak: Slovenija je res lepa, ampak težko rečem, da ni onesnažena

Intervju: prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, zdravnica

Pred časom smo v podkastu Vroča tema gostili dr. Metodo Dodič Fikfak, zdravnico in eno najbolj prepoznavnih slovenskih strokovnjakinj za vplive okolja na zdravje, ki je tudi ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za medicino dela, prometa in športa. Tu objavljamo prvi del pogovora, v katerem sogovornica opozarja, da podoba Slovenije kot zelene in neokrnjene države ni povsem skladna z resničnostjo. Kje so najbolj problematična območja, kakšne posledice puščajo industrija, azbest, težke kovine in drugi onesnaževalci ter zakaj sanacija pogosto ostaja le na papirju – vse odgovore dobite v spodnjem pogovoru.

Ponosni smo na našo lepo, zdravo državo, a če bi se sprehodili po zemljevidu Slovenije: kje so ekološko problematična območja?

Slovenija je res lepa in smo lahko ponosni nanjo, ampak težko rečem, da ni neonesnažena, in to precej boli, ker bi lahko bilo drugače.

Če se sprehodimo po Sloveniji, je seveda nevarnost, da izpustimo majhne regije, ki so lahko okoli določenih objektov, na primer določenih majhnih tovarn, zelo onesnažene, vendar je o vseh nemogoče govoriti, zato se bom raje osredotočila na glavna področja.

Začnemo lahko na Primorskem, kjer je bila okolica Iadjedelnice Izola, brez dvoma, onesnažena z azbestom. Po eni strani zaradi čiščenja ladij, po drugi strani pa se je tam pojavljal tako imenovan klaster, skupek mezoteliomov. Mezoteliom je ena od hujših oblik raka popljučnice, s katerim lahko človek preživi zelo malo časa in je zelo težko oziroma praktično neozdravljiv.

Izvor je lahko tudi nekdanja tovarna Tomos, kasneje Cimos, torej avtomobilska industrija, ki je bila povezana z izdelovanjem zavornih oblog iz azbesta.

Pristanišče je pogosto vir onesnaženja tudi zaradi raztovarjanja različnih materialov, ki so velikokrat razsuti in jih potem burja ali tramontana razpihata. Zelo zanimiv primer se je zgodil na Portugalskem, ko so raztovarjali sojo in so starejši ter otroci okoli pristanišča naenkrat začeli dobivati hude astmatične napade, saj je soja zelo astmogena. Najprej niso vedeli, kaj bi bil lahko vzrok, a urgence so se kar polnile z astmatičnimi bolniki.

Če se pomaknemo proti Krasu in zahodnemu delu Slovenije, imamo poleg Salonita, ki je onesnaževal z azbestom, na Notranjskem naravno sevanje urana oziroma alfa sevanje, kjer bi ljudi lahko zaščitili. Uran je naravni plin, ki pa je karcenogen in povzroča raka na pljučih, in ko se ujame v prostor oziroma v neko zgradbo, v hišo, šole ali vrtce, lahko koncentracija tega radona doseže zelo visoke vrednosti. Sprejemljiva vrednost naj bi bila okoli 350 bekerelov na kubični meter, vendar so ob naključnih meritvah na tem območju v stanovanjskih objektih izmerili nad 30.000 bekerelov radona.

Prav tako ima Postojnska jama določene točke, kjer so te koncentracije zelo visoke. Če potujemo do Žirovskega Vrha oziroma do rudnika urana v Žirovskem Vrhu, je ponovno področje, ki bi ga bilo treba zaradi tega naravnega sevanja urediti, predvsem v vrtcih in šolah.

 Okoli 20 odstotkov raka pljuč naj bi bilo povzročenega s tem naravnim sevanjem, ki pa se načeloma da sanirati, pa tudi sam postopek ni tako drag.

Na Notranjskem je vojaški poligon Poček, ki je bil zgrajen na kraških tleh, ki so kot sito in vse prepuščajo. Trenutno je na svetu okoli 900 popolnoma zapuščenih vojaških baz, saj je vojaška industrija enakovredna najhujšim kemijskim tovarnam. Na tem območju lahko najdemo težke kovine, kot so svinec, cink, baker ter organska topila. Vse to pronica skozi kraška tla v podzemlje ter kasneje v vodonosnike. Tovrstno onesnaženje bi se na več načinov dalo sanirati.

Industrija usnja Vrhnika je pri preparaciji usnja uporabljala določene strupene snovi, ki so jih v sodih zakopavali pod zemljo. Poleg tega pa so snovi, ki so ostajale, odlagali na določena odlagališča, kjer naj bi bila še vedno zelo visoka koncentracije kroma VI. Po svetu je znanih kar precej primerov, kjer so veliki bazeni, ki so bili skladiščeni pod zemljo, začeli puščati. Snovi so pronicale v zemljo in okoliški otroci so začeli zbolevati za levkemijo.

Ljubljana ima vsega po malem. V prestolnici so pred enim od vrtcev v Rožni dolini z naključnimi meritvami odkrili zelo visoko koncentracijo svinca. Kasneje se je izvedelo, da je bila ta zemlja pripeljana iz nekdanje delavnice akumulatorjev. Za otroke je lahko to velik problem, saj se igrajo na zemlji, najmlajši jo dajejo celo v usta in ta snov potem pride v človeško telo. V razvitem svetu, kjer naj bi bila pomembna ekološka neonesnaženost, mora biti tam, kjer se igrajo otroci, zemlja zelo kvalitetna, zato bi jo bilo treba večkrat analizirati, preden jo pripeljejo na preddverje nekega vrtca. V tujini, recimo na Norveškem, se iz kupa zemlje vedno vzame več vzorcev, mi pa smo svinec pripeljali neposredno pred vrtec, ker nimamo nobenega nadzora.

Ne glede na to, da si zdravnik in zavezan k molčečnosti, se preprečuje, da bi prišel do kateregakoli podatka.

Področja okoli Donita, od Sodražice in vse do Domžal, so še vedno onesnažena z azbestom, ker je zelo veliko različnih tovarn v tistem delu Slovenije uporabljalo azbest.

Na Gorenjskem imamo v Begunjah tovarno Elan. Spominjam se, da sem bila pred leti v eni izmed tovarn na Gorenjskem in sem vprašala direktorja, zakaj je v zraku tako intenziven vonj po organskih topilih in kako na to gleda njihov sosed. Povedal mi je, da so sosedu plačali, in ko sem ga vprašala, ali imajo glavobole, mi je odvrnil, da so se z glavoboli že zdavnaj naučili živeti. Poraja se vprašanje, kaj človek sploh jemlje kot normalno. Na tistem področju je ogromno onesnaževalcev, predvsem z organskimi topili, zaradi vseh teh tovarn. Predvsem v Železarni Jesenice je bilo veliko azbesta, saj železarne brez azbesta sploh ne morejo delovati. Vprašanje je, kako se to odstranjuje.

V Beli krajini so poliklorirani bifenili, ki so bili v Semiču prepovedani sredi osemdesetih let. In glede na to, da je razpolovna doba 50 let, to pomeni, da če smo odvrgli 50 kilogramov, jih imamo po 50 letih še vedno 25, in če se to kopiči v človeškem telesu, povzroča bolezni.

V Celju ne smemo pozabiti bazena Cinkarne Celje, ki je bil pri Teharjih, da ne govorim o slovenski sramoti, ko so tam človeške kosti prekrili s kemikalijami. Seveda pa ne smemo pozabiti kmetijstva, ki onesnažuje s pesticidi. Pridobila sem 7.000 podatkov o atrazinu v pitni vodi, ki povzroča moško neplodnost. Na območjih, ki so kemijsko močnejša, je tudi koncentracija atrazina bistveno večja.

Poskus, da bi to pitno vodo, ki je dovoljena pitna voda, povezovala z moško neplodnostjo, je bil onemogočen. Ne glede na to, da si zdravnik in zavezan k molčečnosti, se preprečuje, da bi prišel do kateregakoli podatka. Na tak način se uničuje in zabrisuje del védenja, ki bi ga lahko imeli. V določenem obdobju smo lahko povezovali bolezni in smo delali celo zemljevid mezotelioma po Sloveniji, kasneje pa mi ni bilo več dovoljeno.

Tudi Maribor ima veliko azbesta, pesticidov in herbicidov ter onesnaženost z atrazinom.

Mežiška dolina in Mežica pa sta bili stoletja onesnaženi s svincem in bakrom.

V razvitem svetu mora biti tam, kjer se igrajo otroci, zemlja zelo kvalitetna.

Ali ste do tega prišli na podlagi meritev ali mogoče na podlagi obolevnosti ljudi za rakom?

Vsi drugi raki, ki so povezani z okoljem, so lahko povzročeni tudi z drugimi izvori, nanje vpliva genetika in v takem primeru lahko govorimo o neznanem povzročitelju. Mezoteliom pa je skoraj edini specifični rak, ki je neposredno povezan z azbestom. Znanosti je do zdaj uspelo povezati približno 90 odstotkov mezoteliomov z izpostavljenostjo azbestu. Lahko porabimo veliko časa in pogovora, da ugotovimo, kje je bil nekdo izpostavljen azbestu, ne gre samo za prekrivanje streh. Veliko je posrednih izpostavljenosti snovi.

Azbestu so bili izpostavljeni celo frizerji, ki so strigli ljudi iz tovarn, kjer so delali azbest; ti ljudje so prenašali azbest s svojimi lasmi.

Podobno je s prenašalci težkih kovin. Če so na primer matere delale v tovarni, kjer se dela s svincem, in si niso umile glave, preden so odšle domov, so to lahko prenesle na otroke. Imeli smo tudi številne primere, ko so žene prale obleke mož iz tovarn. Njihovega poklica nikakor nismo mogli povezati z boleznijo, vendar so bile z azbestom povezane posredno.

Če bi v Ljubljani zmanjšali nivo teh treh polutantov na nivo, ki ga svetuje Svetovna zdravstvena organizacija, bi v Sloveniji imeli 1.200 manj mrtvih letno. Žal pri ostalih polutantih ne moremo natančno določiti, kdo je zaradi česa zbolel, to lahko dokažemo le pri mezoteliomu, ki je neposredno povezan z azbestom.

Azbestu so bili izpostavljeni celo frizerji, ki so strigli ljudi iz tovarn, kjer so delali azbest; ljudje so prenašali azbest s svojimi lasmi.

Omenili ste sosežig in Anhovo. Govorili ste tudi o korupciji in podkupovanju oziroma nekih prijateljskih odnosih. Kaj se je tam dogajalo?

Anhovo je zelo specifično. Zelo zgodaj so imeli skupino ljudi, ki so bili zelo trmasti. Ves čas so jim sicer nagajali, soproga tistega aktivnega člana je bila na primer kaznovana s tem, da je bila degradirana na delovnem mestu in iz pisarne premeščena v proizvodnjo. Bila so konkretna maščevanja, vendar so ti ljudje vztrajali. Pri svojih aktivnostih so bili zelo organizirani in zelo mrežno povezani. Znotraj tovarne so imeli peto kolono, kar pomeni, da so spremljali, kdaj so odstranili filtre in kdaj ne ter kakšne so bile meritve.

Našli so revije iz 70. let, ki so govorile o hudi škodljivosti azbesta, prosili so duhovnika, da je na prižnici oznanil, kdaj in kje se bodo dobili in da naj ljudje pridejo. V politiki računajo na to, da bo ljudem dovolj, da se bodo utrudili. Mene so učili, da je ena temeljnih stvari človekova pozabljivost; vsak dan je nek dogodek in mi pozabimo, kaj je bilo včeraj, in s tem politiki tudi računajo. V Anhovem pa so bili zelo vztrajni, niso obupali in to je obrodilo sadove. Imeli so pravnico, fantastično sodnico, ki jim je že v zgodnjih letih sestavljala pritožbe, oni pa so se podpisali, bili so ljudje, ki so si upali in so še danes pokončni ljudje, ker so bili nepodkupljivi.

To je bila ekipa, ki je že trpela neke posledice, v njihovem primeru je objekt že stal. Ljubljana pa želi preprečiti sežigalnico, preprečiti C0.

Govorila sem o dobi azbesta, to so delali že v 70. letih, ko so bile že posledice, ampak so bile skrite. A veste, ljudje so opažali, da ljudje bolj umirajo, ampak to je bilo skrito, nihče ni glasno govoril. Šla sem gledat v arhive zdravstvene inšpektorice v Ljubljani, kjer je bilo več kot transparentno, da se je vedelo, ampak ljudem se ni povedalo.

Ljubljana ima koncentrirane intelektualce in gospo profesorico Lučko Bogataj sem spraševala, ali mi lahko razloži, zakaj taka ignoranca. Nekaj zelo konkretnega se bo zgodilo ljudem, zakaj niso aktivni, ali so tako močni finančni vplivi? Sama sem najprej pomislila na strah. Poznam nekaj ljudi, ki imajo osebne izkušnje, povezane z okoljem, vendar pri drugih temah, neposredno z ljubljanskimi odločevalci, in nisem mogla verjeti, da tak strah dejansko lahko obstaja. To je strah, ki hromi, te popolnoma onemogoči in sesuje.

Smeti so izjemno drage; to je praktično zlato in gre za velike vsote denarja.

Če gledamo Senovo in dogodke iz časa socializma, takrat bi človek nekako razumel, da je politika to blokirala in se ni smelo govoriti. Ampak kdo danes to blokira? Ponovno politika ali kapital?

Denar. Povsod v svetu. Če primerjaš Združene države, tam je vedno vprašanje denarja. Smeti so, kot veste, izjemno drage, to je praktično zlato in gre za velike vsote denarja.

O ukinitvi azbesta so se države pogovarjale na ravni pri kanadskem predsedniku, Blair je bil eden izmed tistih, ki so o tem razpravljali, in to je diskusija na najvišji ravni, s takšno vsoto denarja je povezano. Nekdo mi je pred kratkim napisal, da je največ provizij v gradbenih lobijih in da so to tako strahotno visoke provizije, da se niti slučajno ne vtikajo, ker ne moreš uspeti.

Res pa je tudi to, da te posledice bodo, ampak nekoč daleč v prihodnosti in vsak si reče, da ga takrat ne bo več.

Ne bo me ali pa tega ne bom videl, vendar je primarno dejstvo denar. To so strahotni dobički, o katerih mi niti ne razmišljamo.

V Ljubljani se nam obeta sežigalnica. Kaj lahko naredimo danes vsi skupaj, da to preprečimo?

Veste, tukaj moramo ločevati. Mi imamo veliko starih grehov, o tem ni nobenega dvoma. Človek bi pričakoval, da bi ministrstvo, kot je ministrstvo za okolje, preko strokovnih institucij naredilo popis zelo onesnaženih področij – ne samo popis, ampak tudi časovnico sanacije ter seveda finančna sredstva, ki so za to potrebna. Nobenega dvoma ni, da je bil poskus za to narejen za Mežiško dolino; bil je le poskus, ker se to nikoli ni dokončalo. Za čiščenje azbesta ni bilo narejeno praktično nič, bilo je čiščenje azbesta v sami tovarni, ne pa v okolju. Mi potrebujemo politiko očiščenja za vsako snov posebej.

Ali je to drago?

Seveda so to drage stvari, ampak če bi to naredili na začetku, ko smo dobili svojo državo, pred tridesetimi leti, bi že veliko uredili in to bi morale biti naše prioritete.

Kaj je tisto, kar je najbolj nevarno in kako ter v kakšnem času lahko to najlažje saniramo?

Konkretno povedano, najprej mora biti prioriteta sanacija Mežiške doline. Prioriteta je azbest, mi imamo še vedno vsaj trideset odstotkov streh iz azbestcementa in tudi stotine kilometrov vodovodnih cevi. Nobenega načrta nimamo, kako to sanirati. Pravkar smo gledali divja odlagališča. Čeprav se nekatere stvari subvencionirajo, se druge odlagajo. To pomeni, da bi morali imeti načrt. Če vzamem Italijo, ki je zelo onesnažena, ampak kar se azbesta tiče, je postavila rok, do katerega morajo biti vse azbestcementne strehe zamenjane in cevi označene. Pri nas se pa obnašamo popolnoma diletantsko.

Po ujmah v Brkinih, ko je bila toča, so se celotne azbestne strehe peljale na odlagališče v Jelšane, ki je odprto odlagališče. Še Hrvaška je protestirala, češ da naj bi pihalo proti njim. Izpostavljeno je ljudem in burji. Potreben je načrt.

Še vedno imamo vsaj trideset odstotkov streh iz azbestcementa in tudi stotine kilometrov vodovodnih cevi. Nobenega načrta nimamo, kako to sanirati.

Še pri gradnji novega zapora v Dobrunjah je zdaj afera. Kam so šli odpadki, ne vemo.

Zato pravim, to mora biti načrt in pravila. Kako se je na primer lahko zemlja iz tovarne akumulatorjev znašla pred vrtcem? To se ne bi smelo zgoditi, ker bi moral imeti vsak tovornjakar dokaz, kam je zadevo odstranil, tega pa žal nimamo.

Kaj točno naj bi bile zdaj prioritete?

Mislim, da bi se morali lotiti od ničle, ker mi imamo v politiki vsega po malem in ničesar ne izpeljemo do konca. Manjka nam tudi institucij, imamo strokovnjake, ampak jih je le peščica. Morali bi določiti strokovne institucije, ki bi državi pomagale. Če vprašate mene, bi morali, kar se okolja tiče, najprej narediti zemljevid nevarnih točk in določiti, kako jih sanirati. Nekatere stvari so zelo hitro rešljive. Na Krasu je na primer prisotno sevanje radona. Kolikor sem se pogovarjala s strokovnjaki, ni potrebno veliko, le obvezno za vsako novogradnjo zahtevati, da se vgradi ventilacijski sistem, ki je menda zelo poceni. Meritve radona niso kompleksne, so hitro narejene, če pa so koncentracije velike, je treba sanirati, kar se izvede popolnoma lokalno. Potrebno pa je, da je to nekje zapisano, ker če so te hiše nesanirane, niso več toliko vredne, prav tako kot niso vredne hiše, ki so polne azbesta, ki jih je v Ljubljani, v Murglah cel kup.

Posamezniki kličejo – ne samo iz Murgel, gre tudi za druge vrstne hiše – in povedo, da so kupili hišo za 250.000 evrov, ko so jo začeli obnavljati, pa je bil povsod azbest. Azbestne obloge, obloge okoli oken, pregrade v kopalnicah in tako naprej.

Zato se zavzemamo za to (tudi NIJZ je to napovedal, pa ni naredil), da bi imeli azbestno kartico, podobno kot je energetska kartica, na Krasu pa bi morala biti radonova kartica.

Treba bi bilo tudi očistiti Mežiško dolino. Ne gre le za to, da bi jo prekrili z zemljo, ker ko so bile poplave, so vse prinesle na plano. Ne bom komentirala, kako je v dolini, ki je še vedno skrajno onesnažena s svincem.

Če ne bomo imeli načrta, to ne pomeni, da bomo lahko sanirali v času ene vlade. Podobno kot zdravstvo, kjer moraš imeti dolgotrajno politiko, ne glede na to, ali pride leva ali desna politika. Nekatere stvari, kot je organizacija zdravstva, organizacija okoljske politike, morajo biti enotne, če hočemo ljudem pomagati. Pri nas pa ima vsaka stranka svoje mnenje in poruši prejšnje načrte.

Zavzemamo se za to, da bi imeli azbestno kartico, podobno kot je energetska kartica, na Krasu pa bi morala biti radonova kartica.

(D256: 16-19)