BRIF #5: od zdravljenja redkih bolezni do referenduma o parlamentarni preiskavi

V peti epizodi oddaje BRIF sta Zala Klopčič in Tim Rauter govorila o dveh politično odmevnih temah. Prva je bila novi sistem financiranja zdravljenja otrok z redkimi boleznimi, druga pa kampanja pred referendumom o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Ob obeh temah sta se ustavila tudi ob vlogi nevladnih organizacij, medijev in družbenih omrežij ter ob vprašanju, kako se politične zgodbe predstavljajo javnosti.

Denar za zdravljenje otrok z redkimi boleznimi

Prvi del oddaje je bil namenjen novemu skladu za napredno zdravljenje redkih bolezni. Državni zbor je zakon sprejel konec septembra, sklad pa je namenjen primerom, ko so možnosti zdravljenja otroka v Sloveniji izčrpane, v tujini pa obstaja strokovno utemeljena možnost naprednega zdravljenja. Posamezne terapije lahko stanejo tudi več milijonov evrov.

Sogovornika sta največ pozornosti namenila vprašanju, od kod bo prišel denar. Ključno je, da se ne spreminja delež dohodnine, ki ga posameznik že namenja določeni organizaciji. Če nekdo svoj del nameni gasilcem, humanitarni organizaciji ali drugemu upravičencu, ta denar še naprej prejema izbrana organizacija.

Sprememba se nanaša na nerazporejeni del enega odstotka dohodnine, torej denar, za katerega posameznik ne določi prejemnika. Ta je doslej šel v sklad za razvoj nevladnih organizacij, po novem pa bo namenjen skladu za zdravljenje otrok z redkimi boleznimi. Po ocenah gre za približno 10 do 12 milijonov evrov na leto. Prav tu sta bila Zala in Tim kritična do dela nevladnega sektorja, ki širi sporočilo, da država nevladnim organizacijam jemlje denar ter da bodo zaradi tega brez sredstev ostali tudi gasilci, Rdeči križ in druge organizacije. Kot sta poudarila, to ne drži: že namenjeni del dohodnine ostaja tam, kamor ga je namenil posameznik. Spreminja se le namen nerazporejenega dela. Po njunem mnenju je bila težava tudi v načinu komunikacije. Gasilci in druge organizacije z velikim javnim ugledom so bili postavljeni v ospredje, čeprav to nanje ne bo vplivalo v tolikšni meri, saj so financirani iz drugih virov.

Sprememba se nanaša na nerazporejeni del 1 % dohodnine. Ta je doslej šel v sklad za razvoj NVO, po novem bo namenjen skladu za zdravljenje otrok z redkimi boleznimi.

Doslej so družine za zdravljenje prosile javnost

Po obrazložitvi urejenega financiranja sta sogovornika opozorila, da so za otroke starši v preteklosti iskali pomoč prek dobrodelnih akcij. V oddaji sta omenila SMS-zbiranja, zamaške, papir in druge načine zbiranja denarja za zelo draga zdravljenja. Po njunem mnenju je težava takšnega sistema v tem, da mora družina svojo zgodbo najprej spraviti med ljudi, če želi zbrati dovolj denarja. Možnost zdravljenja tako ni odvisna samo od bolezni in načinov zdravljenja, ampak tudi od tega, kako močno neka zgodba pritegne javnost, da lahko družina pride do financ za zdravljenje.

Novi sklad naj bi prav tu zapolnil pomembno vrzel. Ne pomeni avtomatičnega financiranja vsakega zdravljenja, ampak poseben mehanizem za izjemne primere, ko redni zdravstveni sistem zdravljenja še ne financira, v tujini pa obstaja strokovno utemeljena možnost zanj. O primernosti zdravljenja bo odločala stroka, zakon pa določa tudi pogoje in roke za odločanje. Sogovornika sta spremembo zato predstavila kot premik od sistema, v katerem morajo družine za izjemno draga zdravljenja iskati pomoč javnosti, k bolj sistemskemu financiranju takšnih primerov.

Prav razprava o denarju je odprla širše vprašanje vloge nevladnih organizacij. Sogovornika sta bila kritična do dela civilne družbe, ki se po njunem mnenju ne ukvarja več samo s svojim področjem, ampak se aktivno vključuje v politične kampanje. To se je po njunem pokazalo tudi pri drugem delu oddaje, ki je bil namenjen referendumu o noveli zakona o parlamentarni preiskavi.

»Politična policija«?!

Sogovornika sta kritizirala predvsem način, kako kampanja predstavlja vsebino novele. Po njunem mnenju se v javnosti ustvarja vtis, da bodo politiki po novem lahko brali zasebna sporočila, pregledovali bančne račune ali prisluškovali ljudem. Takšno predstavljanje je pretirano. Opozorila sta, da bi morali ljudje pogledati dejansko besedilo zakona in ne samo poslušati ljudi po družbenih omrežjih.

Na drugi strani kampanja opozarja na možnost zlorab parlamentarnih preiskav in na vprašanje pravnega varstva posameznikov. Tu se po njunem mnenju skriva bistvo spora: ena stran poudarja nevarnost morebitnih zlorab, druga pa potrebo po učinkovitem parlamentarnem nadzoru. Zala in Tim sta zato gledalce pozvala predvsem k temu, naj se ne ustavijo pri sloganu »politična policija«, ampak preverijo, kaj novela dejansko spreminja.

Zala in Tim sta gledalce pozvala, naj se ne ustavijo pri sloganu »politična policija«, ampak preverijo, kaj novela dejansko spreminja.

Kdo stoji za kampanjo?

Pri kampanji sta posebno pozornost namenila krovni organizaciji nevladnih organizacij (CNVOS) in njenemu direktorju Goranu Forbiciju. Na spletni strani kampanje se zbirajo tudi donacije, kot prejemnik pa je naveden CNVOS. Ob snemanju oddaje sta sogovornika omenjala približno 13.000 zbranih evrov, cilj pa je 30.000 evrov.

Omenila sta tudi Inštitut 8. marec in njegovo sodelovanje v kampanji. Kot primer sta navedla stik z vplivnico, ki naj bi ji ponudili pomoč pri pripravi vsebin za kampanjo. Po njunem mnenju to kaže na precej bolj organizirano politično komunikacijo, kot je videti iz posameznih objav na družbenih omrežjih. Prav tu sta se vrnila k svoji širši kritiki nevladnega sektorja. Po njunem mnenju so nekatere organizacije postale pomembni politični akterji, čeprav se v javnosti pogosto predstavljajo kot del civilne družbe.

Nekatere organizacije so postale pomembni politični akterji, v javnosti pa se predstavljajo kot del civilne družbe.

Družbena omrežja

Pomemben del pogovora je bil tudi način, kako se kampanja širi. Sogovornika sta govorila o Instagramu in drugih družbenih omrežjih, kjer se po njunem mnenju politična sporočila širijo hitro in pogosto brez širšega konteksta. Pri tem sta izpostavila tudi številne javno prepoznavne posameznike, ki so se vključili v kampanjo: od pravnikov in novinarjev do kulturnikov in drugih znanih obrazov.

Po njunem mnenju lahko takšna podpora ustvari vtis širokega strokovnega soglasja, čeprav imajo sodelujoči različna politična in vrednostna izhodišča. Kampanjo sta zato razumela tudi kot način politične mobilizacije.

Kritika medijev

Razprava se je od družbenih omrežij premaknila še k tradicionalnim medijem. Sogovornika sta bila kritična do načina, kako mediji obravnavajo politične teme in sporočila nevladnih organizacij. Menita, da nekatere trditve prehitro povzamejo, premalo pa se preveri njihovo dejansko ozadje. Posebej sta izpostavila RTV Slovenija in odgovornost javnega servisa, ki ga financirajo državljani.

Njuna ocena je bila, da bi morali mediji v političnih kampanjah bolj jasno ločevati med dejstvi, političnimi ocenami in sporočili posameznih interesnih skupin. Prav družbena omrežja po njunem mnenju dodatno povečujejo možnost, da se določena trditev hitro razširi, še preden jo javnost preveri.

Mediji bi morali bolj jasno ločevati med dejstvi, političnimi ocenami in sporočili posameznih interesnih skupin.

Kaj omogoča parlamentarna preiskava?

V zaključku sta se sogovornika vrnila k širšemu pomenu parlamentarne preiskave. Po njunem mnenju mora imeti parlament možnost preverjati vprašanja, pri katerih obstaja politična odgovornost. Pri tem sta omenila tudi nekatere odmevne zgodbe iz časa prejšnje vlade, med drugim primer Black Cube in nakup več kot 13.000 računalnikov.

Po njunem mnenju bi morale parlamentarne preiskave omogočati, da se takšna vprašanja preverijo in da se ugotovi morebitna politična odgovornost. Hkrati pa je prav pri takšnih preiskavah pomembno vprašanje varovalk in meja pristojnosti. To je tudi eden glavnih razlogov, zaradi katerih se je okoli novele razvila tako ostra javna razprava. Sogovornika sta oddajo sklenila s pozivom gledalcem, naj pred referendumom preverijo vsebino zakona in naj se ne zanašajo samo na objave na družbenih omrežjih.

(D272: 28-29)