[Duhovna misel] Danes bi Jezus dejal: svetna in verska oblast sta avtonomni!

Duhovna misel za 29. nedeljo med letom; misijonska nedelja

Jezusov stavek: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« postavlja temeljno razmerje med svetno in duhovno oblastjo. Zgodovina kaže, da so kristjani to razmerje v različnih obdobjih razumeli in uresničevali zelo različno, tudi z nevarnim podrejanjem Cerkve svetni oblasti ali obratno.Drugi vatikanski koncil je poudaril avtonomijo zemeljskih stvarnosti ter s tem tudi ločenost države in Cerkve ob njunem medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. V pluralni in demokratični družbi je zato treba jasno pravno urediti položaj vseh verskih skupnosti in meje njihovega delovanja v javnem življenju. Avtonomija državljana, države in verskih skupnosti je temelj sodobne demokratične in sekularne ureditve, ki se je oblikovala tudi v sodelovanju s krščanstvom.

Komentar: Danes bi Jezus dejal: svetna in verska oblast sta avtonomni!

Po svoje je škoda, da beremo današnji evangelij na misijonsko nedeljo, ki bo v marsikateri župniji dobila prednost pred razlago tega evangelija. V njem je namreč eden od izjemno pomembnih Jezusovih stavkov, ki je v celotni dvatisočletni zgodovini krščanstva odigral ključno vlogo pri določanju odnosa med svetno in duhovno oziroma cerkveno oblastjo. Že samo dejstvo, da je Jezus na provokacijo farizejev odgovoril z enim samim stavkom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« je fascinantno.

Po eni strani je razmerje med svetno in Božjo avtoriteto zelo jasno definirano; po drugi strani pa ni nič rečeno o konkretnih okoliščinah, v katerih se bodo kristjani znašli v popolnoma različnih zgodovinskih razmerah. Za prve krščanske skupnosti vemo, da so se na podlagi tega stavka odločale proti božanskemu čaščenju rimskih cesarjev in so zavračale sodelovanje pri nasilju. To je hkrati pomenilo, da tudi za ceno življenja niso želele postati del rimske vojske.

Kasneje se je ravnanje kristjanov zelo spreminjalo. Že znotraj Cerkve je prihajalo do pobožanstvenja cerkvenih avtoritet, še posebej papeštva. Kar zadeva udeležbo v vojaških enotah, so postali prav kristjani najbolj zvesti in zanesljivi vojaki. Cerkvene avtoritete so s svetnimi sodelovale tudi pri sodnih procesih, izvrševanju smrtnih obsodb in odobravanju preganjanja tistih, ki so na različne načine nasprotovali legitimnim oblastem. V teh primerih je stopilo v ospredje stališče, da je vsaka oblast od Boga; to zagovarja apostol Pavel (v Rim 13, 1–2), ko pravi: »Vsak človek naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga, in oblasti, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu.«

Seveda Pavel ne trdi, da je vsako ravnanje oblasti od Boga, ampak da je oblast kot taka od Boga. Oziroma da je avtoriteta nekaj, kar spada v Božji red, pod Božjo postavo. Nobena skupnost ne more živeti, delovati in obstati, če nima oblasti, avtoritete, reda in hierarhije. O tem nas je že zdavnaj prepričala zgodovina: anarhija in revolucija nista rešitev za skupno in družbeno življenje. Žal je suženjsko in hlapčevsko razumevanje avtoritete naredilo veliko škode in povzročilo veliko zla tako v Cerkvi kakor v družbi.

Anarhija in revolucija nista rešitev za skupno in družbeno življenje.

Drugi vatikanski koncil je to vprašanje razrešil na sodoben način, tako da je uporabil pojem avtonomije zemeljskih stvarnosti. S tem je opredelil tudi vlogo politične in cerkvene oblasti. Načelo ločitve obeh institucij, države in Cerkve, je bilo sprejeto znotraj cerkvene teološke in družbene misli.

To seveda ne pomeni tega, kar radi razglašajo slovenski liberalni in levičarski teoretiki in politiki, da se Cerkev in država nimata kaj pogovarjati in sklepati kakršnih koli dogovorov. Vsak vernik, kristjan ali pripadnik druge vere, je hkrati tudi državljan in zato je prav, da se država z vsemi relevantnimi verskimi ustanovami pravno dogovori o tem, kakšno mesto imajo verske ustanove v družbi in kako se ureja njihov gmotni, socialni, vzgojni, kulturni in siceršnji položaj. Bolj kot je to jasno opredeljeno in zakonsko določeno, manj je možnosti za zlorabe in politično igro z verskimi skupnostmi za ideološke in strankarske namene.

Vsak vernik, kristjan ali pripadnik druge vere, je hkrati tudi državljan in zato je prav, da se država z vsemi relevantnimi verskimi ustanovami pravno dogovori o tem, kakšno mesto imajo verske ustanove v družbi in kako se ureja njihov gmotni, socialni, vzgojni, kulturni in siceršnji položaj.

To je v multikulturni in multireligiozni skupnosti toliko pomembnejše, da ne prihaja do zlorab tudi s strani verskih skupnosti. Katoliška Cerkev ima svoj pravni red (kanonsko pravo), v katerem ni sledu o tem, da bi želela upravljati državo in državni pravni red. Ker pa islam te ločitve ne pozna, prihaja do napetosti v sekularnih družbah, v katerih bi muslimani želeli uveljavljati določene, za religijo nebistvene atribute, kot so burke, ali celo znotraj pluralne in demokratične ureditve vzpostavljati za svoje skupnosti šiitski ali sunitski pravni red.

Za področje verskih zadev je to mogoče, ne pa za področje javnega življenja. Iz tega izhaja, da je v islamskih pravnih šolah, ki jih je več, potrebno za razmere sekularne družbe ločiti politično oblast od duhovne. Pluralne, demokratične in sekularne države bi morale to dosledno zahtevati od vseh verskih skupnosti.

Kolikor ta področja niso pravno jasno definirana, obstaja vedno možnost manipulacije z vseh strani. Tudi pri nas v Sloveniji ta področja niso dovolj jasno opredeljena ter pogodbeno in zakonsko zapisana. Obisk predsednika vlade Janeza Janše pri papežu Leonu XIV. je med drugim napovedal nadgradnjo dosedanjih pravnih dokumentov.

Skrajni čas je, da se to področje uredi na načelu avtonomije državljana, avtonomije države ter avtonomije verskih avtoritet. To je moderni, demokratični in sekularni princip, do katerega smo v zahodni družbi in krščanstvu prišli v zadnjih dva tisoč letih.