Tajska skozi oči popotnika: pristna prijaznost onkraj razglednic (1. del)

Lep čas je tlela želja po obisku dežele nasmejanih ljudi. Pa ne zaradi rajskih plaž, palm in koktejlov ter neskončnega turističnega zabavljaštva. Tajska vse to premore, a vtisi za Evropejca, ki se prvič znajde v tem delu sveta, daleč presegajo našteto. Morda je Tajsko v nekaj besedah še najbolj pošteno opisati kot deželo pristne prijaznosti, kjer je dovolj, da si, oziroma kjer ni pomembno, kaj si, da si spoštovan. Resda gre za vtis popotnika. A ta vtis v slabih treh tednih poti niti v trenutku ni bil v ničemer drugačen od opisanega. 

Dvajsetdnevno potovanje po Tajski sem načrtoval po nasvetih sodelavk in sodelavcev, ki so že obiskali to raznoliko deželo. Najprej seveda Bangkok in njegove znamenitosti, nato sever oz. Chiang Mai, ki velja za prestolnico digitalnih nomadov in naravnih čudes, drugo polovico poti pa sem nameraval nameniti obisku otokov Ko Samui in Ko Tao. Načrt se je pozneje spremenil. Verjamem, da z dobrim razlogom. 

Ko vročina in sopara ne zmotita 

K sreči so se razmere na Bližnjem vzhodu v začetku junija umirile do te mere, da so letališča v Združenih arabskih emiratih nemoteno obratovala. Preko Abu Dhabija je namreč vodila letalska povezava z Dunaja do Bangkoka. Po dobrih enajstih urah v zraku pristanemo v tajski prestolnici. Po formalnostih na letališču sedem na sicer natrpan, a prijetno klimatiziran vlak do središča mesta. 

Na Tajskem so klimatizirani praktično vsi zaprti prostori: restavracije, delavnice, pisarne, spalnice v nastanitvah, tudi v še tako cenenih. Z zelo dobrim razlogom. Ko stopim z vlaka, namreč vame buhne soparna vročina. Ne pritožujem se, pač pa vzamem v zakup, podobno kot kakšno ploho. Na Tajskem je v tem delu leta monsunska sezona, a vsaj za kraje, ki sem jih obiskal, to ne pomeni, da dežuje neprestano. Približno vsak drugi dan se popoldne ali proti večeru zlije in včasih nekoliko osveži ozračje. Večinoma pa ne. 

Večina popotnikov Tajsko obišče v suhi sezoni, med novembrom in marcem, ko dežja ni, dnevne temperature pa so prijetne, nekje med 26 in 32 stopinjami Celzija. Jutra so na severu države za tajske razmere tudi precej hladna, celo pod 15 stopinjami. Ni pa na Tajskem nikoli snežilo; niti na Doi Inthanonu, ki leži 2565 metrov nad morjem in velja za najvišji vrh v državi. 

Dežela več kot 1.400 otokov 

Nekoliko manj priljubljena je med obiskovalci vroča sezona med aprilom in majem, ko se na celini temperatura dvigne tudi do 38 stopinj Celzija. Bangkok se spremeni v pečico, a morje ostane vabljivo, zato popotniki iščejo oddih ob vodi, na katerem od otokov. Več kot 1.400 jih premore Tajska, od prostranih do nenaseljenih; med najbolj priljubljene sodijo Puket, Ko Phi Phi, Ko Lanta, Ko Phagnan in že omenjena Ko Samui in Ko Tao. 

Čeprav čas med majem in oktobrom sodi med manj priljubljene, prav monsunska sezona pogosto razkrije najbolj pristno stran države. Manj turistov, nižje cene in zeleni, dišeči tropski svet. Zlasti na severu sem imel privilegij opazovati in izkusiti zares osupljiva čudesa narave. 

A več o tem pozneje. Še vedno smo namreč v Bangkoku. Dolga pot me ni pretirano utrudila, tudi časovna razlika ne. Pravzaprav doživetje novega dela sveta prebudi nekakšno dodatno energijo, ki me nemudoma, že na poti do nastanitve, spodbudi k raziskovanju mesta. A prva stvar, ki pritegne mojo pozornost, niso templji, kraljeva palača ali plavajoča tržnica, pač pa bistveno manjši detajl. 

Hišice za duhove 

Ob enem od bencinskih servisov (mimogrede, liter bencina na Tajskem stane okoli en evro) sem namreč opazil manjši oltarček z Budo. Okrašen, obdan s cvetjem. Kmalu sem v bližini opazil še enega, podobnega. In še enega. No, ugotovil sem, da takšni ali drugačni, a vedno lično urejeni oltarčki in oltarji prepredajo praktično celo državo. Oltarčki stojijo ob številnih hišah, hotelih, bolnišnicah, podjetjih in tudi denimo pred stavbami ministrstev in policije. 

Tajska je dežela budizma. Od 92 do 94 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev pripada teravadskemu budizmu, ki močno vpliva na kulturo, praznike in vsakdanje življenje. Budistični templji so središče skupnosti, menihi pa uživajo veliko spoštovanje. Na vlakih in avtobusih imajo denimo poleg starejših in nosečnic prednost sedenja tudi menihi. 

Pomemben del tajske kulture in verovanj so tudi oltarčki, kot sem sam v zahodnem žargonu poimenoval hišice za duhove. Po tradicionalnem tajskem verovanju ima namreč vsak kraj svoje zaščitne duhove. Ko na določenem prostoru zgradijo hišo ali drugo poslopje, ti duhovi izgubijo svoje bivališče, zato jim postavijo hišico, da ostanejo zadovoljni in varujejo ljudi v stavbi. 

Od 92 do 94 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev pripada teravadskemu budizmu, ki močno vpliva na kulturo, praznike in vsakdanje življenje. 

»Kop khun krap« 

Takšna praksa združuje budizem kot glavno verovanje, animizem kot starodavno verovanje v duhove narave ter vplive hinduizma. Za večino Tajcev tako niso le okras, ampak del vsakdanjega življenja in simbol spoštovanja nevidnega sveta. Vse to se še kako kaže tudi v izjemni gostoljubnosti in prijaznosti, tako do obiskovalcev kot tudi, vsaj po mojem prvem vtisu, v medsebojnih odnosih. 

Pa v neizmerni hvaležnosti – denimo za vsako, še tako skromno napitnino. »Kop khun krap,« se še sam naučim prvo tajsko besedo, pomeni pa »Hvala«. Za izražanje hvaležnosti tajski jezik premore več kot deset različnih besednih zvez, njihova uporaba pa je odvisna od tega, kdo jih izreče, komu in v kakšnih okoliščinah. 

Kamorkoli greš, vedi, da boš sebe vzel s seboj. S to mislijo sem se odpravil na pot in je tudi zaznamovala tokratno popotovanje. Kadarkoli sem obiskoval mesta po svetu, nikoli ni bil v ospredju ogled osrednjih znamenitosti kraja, pač pa predvsem utrip mesta, njegovi ljudje in medsebojni stiki. Tako sem tudi tokrat v času, kolikor sem ga namenil ogledu mesta z več kot enajstimi milijoni prebivalcev, izpustil ogled nekaterih turistično najbolj obleganih spomenikov. Kljub vsemu pa se na drugi dan bivanja v prestolnici odpravim proti impresivnemu velikemu Budi v zlato obarvanem, kar 69 metrov visokem kipu. 

Za izražanje hvaležnosti tajski jezik premore več kot deset različnih besednih zvez.

Dva evra za taksi 

Na Tajskem je premikanje po večjih mestih precej preprosto. Sam sem v začetku najpogosteje uporabljal t. i. »sky train«, vlak, ki vozi po železnici, dvignjeni na viadukte nad glavnimi prometnicami, 12 metrov nad tlemi. 

Pozneje sem v stikih z domačini in drugimi popotniki izvedel še za enostavnejše možnosti prevoza. V večjih mestih namreč na osnovi mobilne aplikacije deluje sistem, v katerem je taksist lahko vsak, ki se prijavi vanjo in plača zanjo določeno pristojbino. Kar je v ZDA in širše Uber, v Evropi Bolt, je na Tajskem Grab. S to razliko, da so prevozi, podobno kot večina izdelkov in storitev, v primerjavi z evropskim prostorom izjemno ugodni. Ne le avtomobilisti; taksisti so na Tajskem tudi vozniki skuterjev in znamenitih tuk-tukov. Cena? Za petkilometrsko vožnjo s skuterjem nekje 40 bahtov (nekaj čez evro), z avtomobilom pa približno 80 bahtov (torej približno dva evra). Še najdražji so tuk-tuki. 

Kljub izjemni količini jeklenih konjičkov, v mestu naj bi jih bilo od štiri do pet milijonov, verjetno še več pa je skuterjev, promet v Bangkoku poteka presenetljivo tekoče. Morda tudi zato, ker je prehodov za pešce izjemno malo, še na tistih, ki so, pa si je treba dobesedno izboriti prostor z mahanjem. Izrazito previden je treba biti pri prečkanju ceste, tudi če za pešce gori zelena luč. Na mnogo mestih so ravno zaradi tega tudi za pešce zgrajeni nadhodi, ki so na nivoju železniških prog in postaj. 

Blišč, beda in sedeči Buda 

Kot zapisano, za vse opisane možnosti prevoza v prvih dneh obiska Bangkoka še nisem vedel, zato sem veliko poti tudi prehodil. Navdušenje nad odkrivanjem novega mi je vsak dan na obraz risalo večji nasmeh in domačini so mi ga vračali. V materialnem pogledu je Bangkok sicer mesto blišča in bede. A umirjenost in vsaj pritajene izraze osebnega zadovoljstva kažejo tako poslovneži v kravatah kot starci v barakarskih naseljih, ob katerih sem na kratko postal na poti k velikemu Budi. 

Gre za novejši spomenik. Graditi so ga začeli pred devetimi in dokončali pred petimi leti, leži (bolje rečeno, sedi) pa ob več stoletij starem templju. Izdelali so ga iz bakrene zlitine in zunanjost pozlatili, v notranjosti pa ima zlato srce, relikvije in druge svete elemente. Z 69 metri višine in 40 metri širine sicer sodi med večje spomenike. Še večji je 92-metrski Buda v bližnjem Ang Thongu, je pa ta v Bangkoku verjetno bolj impresiven in ne nazadnje fotogeničen. 

V templju Wat Po sicer najdemo tudi 46 metrov dolgo skulpturo ležečega Bude, v Veliki palači kot najpomembnejši znamenitosti tajske prestolnice in nekdanji kraljevi rezidenci pa smaragdnega Budo. Mimogrede, v vseh templjih veljajo stroga pravila oblačenja, prav tako je vanje mogoče vstopiti samo bosonog. 

Zamudim »izjemno priložnost« 

Od osrednjih znamenitosti prestolnice sem si pred odhodom iz prestolnice pogledal še največjo tržnico na prostem v Aziji. Z več kot 15.000 stojnicami ta sloves pripada tržnici Chatuchak. Tam pa sem tudi spoznal, da kljub opisani pristnosti Tajke in Tajci niso povsem brez poslovnih veščin (beri: veščin prodajne manipulacije). 

Ob sprehodu mimo notranjih stojnic z zlatnino me zaustavi prikupna prodajalka in mi v roke porine srečko ter mi naroči, naj s kovancem podrgnem po njej. Sprejmem izziv in na srečki se pojavi napis za 90-odstotni popust. Prodajalka me pogleda s hlinjenim navdušenjem, kmalu pa se s podobnim izrazom pridruži še ena dama (pozneje sem sklepal, da je verjetno njena sodelavka). Prepričujeta me, da je takšen zadetek res nekaj izjemnega. A ko se ozrem po cenah na stojnici, ugotovim, da je cena izdelka, ki sem si ga ogledoval, tudi z 90-odstotnim popustom povsem primerljiva evropskim cenam. 

'Izjemno priložnost' tako zamudim in se jima zahvalim. Raje si privoščim pad thai, obrok najbolj znane tajske jedi. Pripravljena je iz riževih rezancev, ki jih na hitro prepražijo z jajcem, tofujem ali kozicami oziroma piščancem. Dodajo kalčke, mlado čebulo, tamarindo, ribjo omako, palmov sladkor in limeto, na koncu pa jed potresejo z zdrobljenimi arašidi. Za jed je značilna popolna uravnoteženost sladkega, kislega, slanega in pikantnega okusa. 

Ravno zaradi opisanega ravnovesja, raznolikosti in dejstva, da je hrana navadno pripravljena tik pred postrežbo, tajska kulinarika velja za eno najbolj cenjenih na svetu. Navadno temelji na svežih sestavinah, kot so riž, riževi rezanci, kokosovo mleko, limeta, čili, limonska trava, galgan, koriander in bazilika. Cena? Za 100 bahtov, torej za dva evra in pol, se človek v povprečnem lokalu že dodobra naje. Seveda pa so cene glede na sloves restavracije, predel Tajske in tudi v odvisnosti od sezone lahko bistveno višje. 

Zaradi ravnovesja, raznolikosti in dejstva, da je hrana navadno pripravljena tik pred postrežbo, tajska kulinarika velja za eno najbolj cenjenih na svetu. 

Sodobni ulični prodajalci in »Drop off« pralnice 

Tajska slovi tudi po izvrstni in izjemno ugodni ulični hrani. A vsaj v Bangkoku plačilo zanjo za neukega popotnika predstavlja precejšen izziv, saj je račun mogoče poravnati le prek bančne aplikacije s QR-kodo, ki pa mi ni delovala. Tako sem lakoto večinoma tešil v lokalnih restavracijah. In povečini v njihovi klimatizirani notranjosti. Kadar sem si to drznil storiti na vrtu lokala in sem mimogrede naročil kaj bolj pekočega, sem se ob 98-odstotni vlagi spremenil v cunjo. 

In ko smo pri cunjah; s seboj mi ni bilo treba nositi oblačil za vse tri tedne. Na Tajskem se tako v manjših, sploh pa v večjih mestih tare pralnic, tako samopostrežnih kot »drop off« pralnic. Prepotena oblačila so za približno 120 bahtov (za tri evre) v 24 urah oprana, dišeča in zlikana. Ker sem za to praktično posebnost vedel že pred odhodom, sem vse potrebno za pot lahko pospravil kar v manjši kovček. 

Tako tudi potem, ko se iz Bangkoka z nočnim spalnim vlakom odpravim proti severu. Tako vsaj pravijo vlaku. Res je, da je bil nočni, ni bil pa ravno zelo spalni. Starejše različice tajskih vlakov so dokaj hrupne in ne bi mogel reči, da sem se dobro naspal. 

Obvezna oprema 

A pot je vredna izkušnje, ko po kratkem postanku v Chiang Maiju in še triurni vožnji z manjšim avtobusom dospem v mestece Pai. To slovi po sproščenem vzdušju, čudoviti naravi in bohemski popotniški kulturi. Prometa je tam manj, tako tudi taksijev in tuk-tukov. Ker so nekateri kraji, ki si jih želim ogledati, precej oddaljeni, najamem skuter. 

Skuter je za mnoge na Tajskem obvezna oprema. Obiskovalcem ga številni ponudniki izposodijo tudi brez preverjanja dovoljenja, a to še ne pomeni, da je vožnja zakonita. Policijske kontrole so v turističnih krajih pogoste in brez ustreznega dovoljenja voznik tvega globo, v primeru nesreče pa tudi to, da lahko zavarovalnica zavrne stroške kritja zdravljenja. 

Pozornost med priljubljenimi točkami pritegnejo predvsem Yun Lai, razgledna točka nad mestom, ki leži nad kitajsko vasjo Santichon in ponuja osupljiv panoramski razgled na dolino Pai, obdano z gorami. Pravijo, da je obisk najlepši ob sončnem vzhodu, ko dolino pogosto prekriva meglica, ki ustvari čudovito morje oblakov. Sam sem to morje nekoliko zamudil, a zato izkušnja ni bila nič manj navdihujoča. Kraj je namreč posebej slikovit ravno v zeleni sezoni. 

Seveda pa je nemogoče prezreti tudi velik kip belega Bude, do katerega vodi približno 350 stopnic in s katerega se odpre eden najlepših razgledov na mesto in okoliško dolino. 

Kot bi se tuširal z mlačno vodo 

Ob vožnji s skuterjem po dolini z okolico seveda tvegam, da me kadarkoli ujame dež. In res. Ko se z ogleda slikovitega kanjona Pai vračam proti nastanitvi, se ulije kot iz škafa. Mrzlično pogledujem ob cesto, kje bi se vendarle lahko ustavil in na suhem počakal, da mine. Nisem pretirano uspešen in kmalu sem premočen do kože. Takrat pa se prepustim. Bom pač premočen, nič hudega. 

Ugotovim namreč, da je dež za razliko od evropskega presenetljivo topel in ne zazebe. Seveda, država leži v tropskem pasu in temperatura je večino leta med 28 in 35 stopinjami Celzija. Iz istega toplega zraka nastajajo tudi deževni oblaki, zato se kaplje ne ohladijo toliko kot v zmernem podnebju. Kot bi se tuširal z mlačno vodo! 

Dežela miru 

Posebno pozornost na popotovanju po skrajnem severu Tajske vzbudi tudi most Boon Ku So, ki je dolg 800 metrov in je v celoti izdelan iz bambusa. Že sprehod nad neskončnimi riževimi polji je bil edinstveno doživetje. Prav tam pa sem našel tudi deželo miru. Takšen je vsaj napis na vhodu v gozd, sredi katerega si je mogoče ogledati manjši budistični tempelj. 

Že v prvih dneh me je Tajska naučila, da najglobljih vtisov ne ustvarjajo znamenitosti, temveč ljudje, narava in trenutki, ki jih ni mogoče načrtovati. Topel dež, spokojnost budističnih templjev in iskreni nasmehi domačinov so le uvod v potovanje, ki je z vsakim kilometrom razkrivalo nova čudesa dežele. A o tem naslednjič, ko izveste tudi, kje na Tajskem je največ sodobnih nomadov in zakaj se na otokih, zlasti v večernih urah, ni vedno pametno približevati lokalom. 

Najglobljih vtisov ne ustvarjajo znamenitosti, temveč ljudje, narava in trenutki, ki jih ni mogoče načrtovati. 

(D263, 54-57)