Spominski prireditvi ob 80. obletnici umora Izidorja Zavadlava

Pred 80 leti so komunistični morilci umorili Izidorja Zavadlava, župnika na Gorenjem Polju pri Anhovem. Pred desetimi leti so mu ob cerkvi postavili spomenik. 

Izidor Zavadlav se je rodil 27. septembra 1909 v Vrtojbi. Šolal se je v goriškem bogoslovju, mašniško posvečenje je prejel leta 1935. Že kmalu po novi maši je postal župnijski upravitelj vikariatov Gorenje Polje in Plave. Čez dobro leto je bilo Gorenje Polje povzdignjeno v samostojno župnijo. Mladi župnik si je zelo prizadeval, da bi v njej poživil versko življenje. Ker je bilo v bližnji cementarni v Anhovem zaposlenih precej Italijanov, je imel bogoslužje v dveh jezikih. Kot drugi duhovniki je imel tudi on velike težave zaradi fašizma.

Več o življenju, delu in zadnjih dneh Izidorja Zavadlava je pred kratkim za Domovino napisal dr. Renato Podbersič ml.: Ob 80. obletnici umora župnika Izidorja Zavadlava.

Med vojno se je sprva navduševal nad odporom OF. Toda sledila je streznitev, predvsem zaradi odnosa OF do Cerkve. Poleti 1943 je prišlo v župnišče pet partizanov, ki so njemu in gospodinji grozili s smrtjo. Hkrati so ga oropali. Zavadlavov odklon do OF so pozneje poglobili številni partizanski umori nedolžnih ljudi, tudi duhovnikov, in razmah komunistične revolucije na Primorskem po kapitulaciji Italije. Še posebej ga je prizadela ustrelitev cerkljanskih kaplanov Sluge in Piščanca februarja 1944 ter umor duhovnika v Kanalu Antona Piska septembra 1944. Župnik Zavadlav je vedno bolj odkrito nastopal proti OF pod komunističnim vodstvom.

12. februarja 1945 so partizani v Anhovem ubili dva častnika primorskih domobrancev, zraven pa še mladoletna brata in sestro iz družine Gabrijelčič. Nemci so zato naslednji dan ustrelili devet ljudi, potem pa še tri. To je župnika Zavadlava zelo prizadelo. Še bolj ga je prizadelo, ko so nekateri trdili, da je on kriv za te poboje. Zaradi ogroženosti se je za nekaj časa umaknil v Gorico. Vrnil se je avgusta 1945. Domačini so ga z veseljem sprejeli, komunisti pa so spet začeli z obrekovanjem in gonjo proti njemu. Ko se je 15. septembra 1946, na praznik Žalostne Matere božje, vračal iz Marijinega Celja, so ga komunistični morilci pričakali v zasedi in okrutno umorili. Pokopali so ga v grob staršev v Vrtojbi.

Leta 2016 so mu na Gorenjem Polju postavili spomenik

Ob 70. obletnici umora je bila 17. septembra 2016 na Gorenjem Polju pri Anhovem spominska maša, ob somaševanju šestih duhovnikov jo je daroval Simon Vendramin. Ozadje umora je osvetlil zgodovinar dr. Renato Podbersič. Takrat so ob cerkvi Zavadlavu postavili tudi spomenik.

Izidorja Zavadlava so se spomnili tudi ob 80. obletnici umora. Župnija Kanal je v nedeljo, 13. septembra 2026, v romarski cerkvi na Marijinem Celju na Ligu pripravila sveto mašo, ki jo je daroval župnik v Kanalu Ivan Kavčič. Po maši je o Izidorju Zavadlavu spregovoril Bogdan Špacapan, pred leti župnik na Gorenjem Polju, zdaj je duhovni pomočnik v Kamnjah.

Pričeval je, kdaj in kako se je srečal z Izidorjem Zavadlavom. »15. september 1946 je bila nedelja. Zgodaj zjutraj sem se rodil jaz, pozno popoldne pa so umorili 37-letnega duhovnika Izidorja Zavadlava.« Nadaljeval je s kratkim opisom Zavadlavove smrti. Zavadlav je tisto nedeljo zgodaj zjutraj maševal na Gorenjem Polju, potem je šel na Marijino Celje, kamor je prejšnjo nedeljo povabil tudi župljane. Tukaj je bil zadnjič pri maši. Po njej se je ves zamišljen pogovarjal s pevci. Vabili so ga, da gredo domov skupaj po daljši poti.

Toda on je šel z Milanom Palčičem proti Zapotoku. Na križišču sta se ločila. Milan je šel desno proti Zapotoku, kjer je bil župnik, Izidor pa levo proti Gorenjemu Polju. Palčič je kasneje odšel v Ekvador in čez leta Špacapanu opisal njuno zadnjo skupno pot. Malo naprej, kjer sta se ločila, so Izidorja čakali v zasedi. Bežal je. Tik nad Gorenjem Polju, ko se je gozd končeval, so ga dohiteli in ustrelili. Na Robidnem Bregu so proti večeru slišali dva strela. Malo naprej, na začetku dolinice, so ga pokrili z listjem in vejami.

Ko ga naslednjo jutro ni bilo v cerkev, so domačini  zaslutili, da se je nekaj zgodilo. Širile so se različne novice: da je odšel v tujino; da je pri neki ženski. Domačini so ga našli šele 5. oktobra. Pokopali so ga v Vrtojbi, kjer se je rodil. V mrliški knjigi je naveden vzrok smrti: ubit od hudobnih ljudi.

Zavzet duhovnik in poznavalec dogajanja v družbi

Ko je Bogdan Špacapan leta 1988 prišel na Gorenje Polje, še ni slišal za Izidorja Zavadlava. Ko je Stanko Medvešček leta 1992 obhajal 40-letnico duhovništva, je na koncu omenil, da bo treba spregovoriti tudi o Izidorju.

»Do takrat je bila o njem popolna tišina. Izidorja sem začel spoznavati po oznanilnih knjigah. Vsako nedeljo je napisal list ali dva oznanil za ljudi. Bil je zelo delaven in neposreden. Spoznal sem ga kot človeka in duhovnika, zavzetega župnika in poznavalca dogajanja v družbi. Na škofiji sem pregledal, kaj je o njem v arhivu. V goriški knjižnici sem po časopisih prebiral, kaj so takrat pisali o njem. Potem sem začel spraševati ljudi, ki so ga poznali. Pri nekaterih sem bil prepozen, ker so malo prej umirali. Predvsem pri tistem z Goljevice, ki je ob gonji proti Izidorju zbiral podpise: kaj je pisalo na listu, če sploh kaj; in pri drugem iz Britofa, ki naj bi jih videl na Ligu, pred gostilno, kako si umivajo okrvavljene roke. To sem izvedel po posrednikih, ne pa, žal, neposredno iz ust očividcev. Bil sem pri možu v Desklah, ki naj bi Izidorja lovil po gozdu z Marijinega Celja. Pa se ni ničesar spomnil. V marijaceljski družinski knjigi sem slučajno našel pri enem možu pripis župnika Alojza Makuza, napisan s svinčnikom: ubil g. Zavadlava. Odkril sem, da njegova sestra še živi. Šel sem k njej, ji pokazal zapis in jo vprašal, kaj si misli. Takoj je odgovorila: ja, verjamem. Kasneje je odšel v tujino. Toda on in drugi so bili samo izvajalci. Odločitev so sprejeli drugi: revolucionarji, brez kakršne koli sodbe, 16 mesecev po koncu 2. svetovne vojne.«

Na Ligu mi je neka ženska rekla, da so se pojavile govorice, da križ ne bo dolgo stal. Naslednje jutro sem šel v dežju pogledat. Stal je in še danes stoji.

Ob 50. obletnici, leta 1996, so imeli prvič križev pot z Gorenjega Polja do kraja, kjer so umorjenega Izidorja Zavadlava našli, in tam postavili železen križ. V cerkvi so imeli slovesno mašo in izdali knjigo o njem. Leta 2016 so mu pred cerkvijo postavili spomenik v obliki svetilnika. »Naslednji teden je imela zveza borcev v Kanalu sestanek, na katerem so kritizirali tiste svoje člane, ki so jih opazili, da so se udeležili tega dogodka. Na Ligu mi je neka ženska rekla, da so se pojavile govorice, da križ ne bo dolgo stal. Naslednje jutro sem šel v dežju pogledat. Stal je in še danes stoji.«

Romanje na kraj umora in maša

V torek, 15. septembra, so na kraj umora pripravili romanje po široki gozdni poti z Marijinega Celja, po kateri se je Izidor Zavadlav vračal v dolino, v Gorenje Polje (višinska razlika je 600 metrov). To je bila njegova zadnja pot, pot mučeništva, na njej so ga komunistični morilci ujeli in ga na krut način umorili. Druga skupina romarjev je na kraj prišla s spodnje strani, z Gorenjega Polja, obe sta molili križev pot. Na kraju umora, kjer so pred leti postavili lep kovani železni spominski križ, je župnik Ivan Kavčič daroval mašo, somaševala sta Bogdan Špacapan in Jožef Mikuš.

Ivan Kavčič je v nagovoru dejal, da je o Izidorju Zavadlavu več izvedel pred desetimi leti, ko so mu na konferenci na goriškem pastoralnem območju govorili o tem, kako je mlad moral darovati svoje življenje za vrednote: za resnico, domovino in za Boga Jezusa Kristusa. »Ko sem bil na obali, sem veliko spoznaval življenje Jakoba Ukmarja, Miroslava Bulešića, Štefana Ceka, mislil sem, da je bila s tem posejana samo Istra. Ker pa izhajam iz idrijskega, so bili tudi tam mnogi duhovniki preganjani, ne nazadnje tudi bogoslovec Emil Kete pri Šempasu. Zato lahko rečemo, da je primorska zemlja posvečena s krvjo naših mučencev, bratov in sester, ki so darovali svoje življenje za Boga. Umorili so jih zaradi vere v Jezusa Kristusa. Režim, ki je takrat vladal, je mislil, da s tem, ko ubijejo, umorijo, da bodo s tem ubili tudi Kristusa. Ampak Kristus, kot vemo, je vstal od mrtvih in živi.«

Režim, ki je takrat vladal, je mislil, da s tem, ko ubijejo, da bodo s tem ubili tudi Kristusa. 

Velikokrat je zastavil svoje življenje za resnico

»Tako tudi s smrtjo naših dragih bratov ni konec njihovega življenja. Res je, da so bili veliko let zamolčani, ampak zdaj ponovno živijo. Tretji dan vse vstane v novo življenje. Tako sem prepričan, da je pokojni Izidor vstal v življenje. Eden od prvih dokazov za to je tudi tu Bogdan (Špacapan, op. a.), ki danes obhaja 80 let svojega življenja; prav na dan, ko je Izidor sklepal svoje zemeljsko življenje, se je on rodil za to zemeljsko življenje. Lahko bi rekli, da mu je (Izidor, op. a.) predal baklo duhovništva in da zdaj tudi on odkriva njegovo življenje. Ko sem v nedeljo dobil to knjigo (o Izidorju Zavadlavu Na braniku resnice, op. a.) sem jo včeraj začel brati. Ni mi dalo miru in sem jo prebral do konca. Mnoge stvari v njej so me nagovarjale za moje osebno duhovno življenje. Če je on, ki je imel 37 let, bil pripravljen vse storiti za ljudi, ne glede na njihovo pripadnost, narodnost, in da je veliko krat zastavil tudi svoje življenje za resnico, tudi, da se je zagovarjal pri goriškem nadškofu Carlu Margottiju ter tudi pred ljudmi, sem rekel, tudi če pridejo mnoge preizkušnje, bom skušal svoje življenje sprejeti tako, kot ga je on. In v resnici nisem vstopil na pot duhovništva samo zaradi oznanjevanja, ampak predvsem za pričevanje. Kot je, lahko rečem, sveti Izidor izbral za svoje novomašno geslo Daritev bodi tvoje ti življenje celo!, tako naj postane daritev tudi naše življenje, naše posvečenje. Vse z božjo milostjo ali božjimi darovi.«

Izprosi župniji, da bi imela duhovnika

Na koncu nagovora je Janez Kavčič prebral prošnjo fanta iz Gorenjega Polja Izidorju Zavadlavu ob njegovem pogrebu za to, kaj potrebujemo tudi mi danes (duhovnika, saj verniki na Gorenjem Polju nimajo več stalnega duhovnika): »Ti pa, naš dragi Izidor, ki se že raduješ pri Bogu in si venčan s krono pravice, izprosi milost našim izgubljenim bratom, da zopet najdejo Boga, in nam, ki nas čakajo še hujše preizkušnje, milost vztrajnosti, da bomo po tvojem zgledu tudi mi vse rajši izgubili, kakor da bi od Boga in njegove Cerkve odpadli. Izprosi naši župniji, ki je bila spoznana za nevredno, da bi za teboj hitro imela drugega duhovnika in da bi imela Jezusa v tabernaklju, temeljito spreobrnjenje in poboljšanje, da bo med nami zopet zasijala mavrica sprave z Bogom in njegovo Cerkvijo, da nam bo, ko se bomo izkazali vredne, zopet dodeljen božji poslanec, katerega hočemo bolj slišali, kakor tebe, in da tako skupaj s teboj vsi dosežemo večni namen.«