V Italiji našli ukradena umetniška dela, vredna več kot devet milijonov evrov

Italijanski karabinjerji so po skoraj petih mesecih našli tri umetniška dela Paula Cézanna, Pierra-Augusta Renoirja in Henrija Matissa, ki jih je marca iz muzeja v bližini Parme odnesla organizirana skupina zamaskiranih tatov. Dela, katerih skupna vrednost presega devet milijonov evrov, so našli med preiskavami, ki jih je odredilo parmsko tožilstvo. Kje so bila skrita, pri kom so jih našli in ali so v povezavi z ropom koga pridržali, karabinjerji še niso razkrili.

Do ropa je prišlo v noči z 22. na 23. marec v Villi Magnani v Mamianu, podeželskem naselju v občini Traversetolo južno od Parme. Nekdanji dom zbiratelja Luigija Magnanija, ki je danes sedež fundacije Magnani-Rocca, je zaradi izjemne umetniške zbirke znan tudi kot »Villa dei Capolavori« oziroma vila mojstrovin. Za zidovi vile so med drugim razstavljena dela Tiziana, Albrechta Dürerja, Francisca Goye, Petra Paula Rubensa, Clauda Moneta in približno 50 del Giorgia Morandija. Stavbo obdaja velik park v angleškem slogu z eksotičnimi rastlinami, mogočnimi starimi drevesi ter belimi in pisanimi pavi. Vila mojstrovin pa je marca postala prizorišče enega najbolj drznih umetniških ropov v Italiji v zadnjih letih.

Po navedbah italijanskih medijev se je nenavadno dogajanje začelo že nekaj ur pred vdorom v muzej. Malo pred 23. uro je nekdo z bližnje kmetije, oddaljene le nekaj sto metrov od vile, ukradel traktor in gasilni aparat. Traktor so naslednje jutro našli zapuščen v okolici. Preiskovalci so kasneje preverjali, ali je bil uporabljen pri ropu. Italijanski mediji so poročali, da bi si tatovi z njim lahko odprli pot skozi zunanjo ogrado oziroma poškodovali vhod, vendar njegova vloga še ni uradno pojasnjena. Posnetki nadzornih kamer so pokazali najmanj štiri zamaskirane osebe. Tatovi naj bi prerezali palice zunanje železne ograje, nato pa na silo odprli ena izmed vrat vile. Ko so bili v stavbi, niso izgubljali časa z iskanjem. Povzpeli so se v prvo nadstropje in odšli naravnost v dvorano francoskih mojstrov, kjer so bila skupaj razstavljena dela Renoirja, Cézanna in Matissa.

Od njihovega vstopa v vilo do bega naj bi minile manj kot tri minute. Fundacija je po ropu ocenila, da ni šlo za improvizirano dejanje, temveč za »strukturirano in organizirano« skupino z jasno razdeljenimi nalogami. Okoli 2.30 so prebivalci okolice zaslišali muzejski alarm. Tatovi so takrat že trgali dela s sten in se pripravljali na beg.

Najvrednejši del plena je bilo Cézannovo delo Tasse et plat de cerises oziroma Skodelica in krožnik s češnjami. Risba in akvarel na belem papirju velikosti 38 krat 49 centimetrov je ocenjena na približno šest milijonov evrov.

Tatovi so odnesli tudi Renoirjevo sliko Les Poissons oziroma Ribe. Olje na platnu velikosti 40 krat 51,5 centimetra je bilo spodaj desno podpisano in opremljeno z napisom »Renoir 1917«. Delo iz poznega obdobja umetnikovega ustvarjanja je ocenjeno na približno tri milijone evrov in je bilo eno redkih Renoirjevih del, ki so bila stalno javno razstavljena v Italiji.

Tretje ukradeno delo je bila Matisseva Odalisque sur la terrasse oziroma Odaliska na terasi iz leta 1922, barvna akvatinta na papirju vélin d'Arches velikosti 63 krat 91 centimetrov. Posebne ocene njene vrednosti karabinjerji ob najdbi niso navedli, skupna vrednost vseh treh del pa je po njihovih podatkih presegla devet milijonov evrov.

Tatovi so imeli v rokah še eno dragoceno sliko. Iz iste dvorane so poskušali odnesti Renoirjevo Paysage de Cagnes, vendar so jo ob sprožitvi alarma pustili.

Forenzična preiskava, med katero so na umetnini iskali prstne odtise in biološke sledi, je pokazala, da so jo držali, a nato vrnili na njeno mesto. Fundacija je pozneje poudarila, da so aktivirani varnostni sistemi ter hitro posredovanje notranjih varnostnikov, karabinjerjev in zasebne varnostne službe Metronotte preprečili, da bi roparji ušli s še večjim plenom.

Preiskavo so vodili parmski karabinjerji skupaj s specializirano enoto za varovanje kulturne dediščine iz Bologne. Aprila so se v vilo vrnili tudi pripadniki oddelka za znanstvene preiskave RIS. Pregledali so dvorano, iz katere so bila dela odnešena, poti po parku in območje ob zunanjem obzidju. Preiskovalci so analizirali tudi posnetke kamer v vili, parku in na parkirišču ter iskali sledi, ki bi jih tatovi lahko pustili na četrtem Renoirju in poškodovanih delih ograje. Za rop je javnost izvedela šele 29. marca, skoraj teden dni po dogodku. Zakaj informacije sprva niso objavili, ni bilo pojasnjeno. Novica je najprej govorila le o ukradenem Renoirju, nato pa se je izkazalo, da sta iz iste dvorane izginila še Cézanne in Matisse.

Ukradena dela so bila vpisana tudi v mednarodno bazo Art Loss Register, največji register izgubljenih in ukradenih umetnin. Vodja njegovega oddelka za iskanje ukradenih del James Ratcliffe je tedaj opozoril, da tako znanih umetnin skoraj ni mogoče prodati na zakonitem trgu. Dražbene hiše, trgovci in umetniški sejmi njihovega izvora ne bi mogli spregledati. Po njegovi oceni bi tatovi dela lahko poskušali prodati v kriminalnem podzemlju ali pa bi od zavarovalnice zahtevali denar za njihovo vrnitev. Za razliko od ukradenega nakita, ki ga je mogoče razstaviti ter ločeno prodati zlato in drage kamne, so slike finančno vredne le, če ostanejo nepoškodovane in prepoznavne. Ni še znano, ali je prav nezmožnost njihove prodaje pomagala pri najdbi. Karabinjerji so razkrili le, da so vsa tri dela našli med preiskavami, opravljenimi po odredbi tožilstva, in da preiskava še ni končana.

Eden najslavnejših ropov umetnine: Mono Lizo je skril pod majico in jo preprosto odnesel

Vincenzo Peruggia, italijanski steklar, ki je pred tem delal v Louvru, se je avgusta 1911 skril v enem od muzejskih prostorov. Naslednje jutro je Mono Liso snel s stene, odstranil okvir in zaščitno steklo, sliko skril pod oblačila ter zapustil muzej. Da je izginila, so v Louvru ugotovili šele 26 ur pozneje. Policija je Peruggio med preiskavo celo zaslišala, vendar je verjela njegovi razlagi, da je za krajo izvedel iz časopisov.

Namesto njega so za nekaj časa aretirali pesnika Guillauma Apollinaira in zaslišali njegovega prijatelja Pabla Picassa, ki sta bila zaradi nekega prejšnjega izginotja predmetov iz Louvra osumljena vpletenosti. Peruggia je medtem sliko več kot dve leti skrival v dvojnem dnu lesenega kovčka v svojem pariškem stanovanju. Razkril se je šele konec leta 1913, ko je stopil v stik s trgovcem z umetninami v Firencah in mu ponudil sliko. Trdil je, da jo želi vrniti Italiji, trgovec pa je skupaj z direktorjem galerije Uffizi preveril njeno pristnost in obvestil policijo.

Peruggia je za enega najbolj razvpitih ropov 20. stoletja v zaporu preživel le približno osem mesecev.

V Slovenskih Konjicah največja tatvina umetnin pri nas

Po navedbah članka »Analiza največjih tatvin umetnin« (zbornik Preiskovanje kriminalitete v zvezi z umetninami) se je v noči na 24. marec 2004 v Slovenskih Konjicah zgodila dotlej največja tatvina umetnin v Sloveniji. Tatovi so iz zbirke Franca Riemerja odnesli 35 slik, med katerimi naj bi bila dela Rembrandta, Van Dycka, Moneta, Tiziana, Gauguina in Rafaela, ter več drugih dragocenih predmetov, starih od 200 do 500 let. Riemer je domneval, da je šlo za naročeno tatvino, saj so storilci kljub alarmom, kameram, varnostnemu sistemu in psom očitno natančno vedeli, kje so najdragocenejša dela.

Preiskovalci so na posestvu našli odprtih pet vrat in sklepali, da tolikšnega števila umetnin brez poznavanja hiše in zbirke ne bi bilo mogoče odnesti. Nov premik v preiskavi se je zgodil oktobra 2007, ko je srbska policija ugotovila, da trgovci po Evropi ponujajo ukradene slike, med katerimi so bila tudi dela iz Riemerjeve zbirke. Policija je sumila, da za tatvino stoji organizirana kriminalna združba, v preiskavo se je vključil tudi Interpol.

Štiri slike iz Riemerjeve zbirke so leta 2007 našli v Srbiji, dve pa leta 2010 v ruskem antikvariatu. Šlo je za sliki Gospod z dvema damama in Kletar s prijateljem. Po letu 2010 v javno dostopnih virih ni mogoče najti podatkov o nadaljnjih najdbah, slovenska policija pa nekatere slike iz te tatvine še vedno vodi v spletni evidenci ukradenih umetnin. Zgodba ima še nenavaden obrat: že kmalu po tatvini so se pojavili resni dvomi, ali so bila dela, pripisana svetovno znanim slikarjem, sploh pristna. Policija je tedaj pojasnila, da primer preiskuje tako, kot da gre za originale, saj so bila dela tako prijavljena – čeprav so strokovnjaki povedali, da je na trgu veliko kopij podobnih slik.

Za vrnitev umetnin ponujajo deset milijonov dolarjev nagrade

Eden najslavnejših – še vedno nerešenih umetniških ropov – se je zgodil 18. marca 1990 v muzeju Isabella Stewart Gardner v Bostonu. Sredi noči sta pri službenem vhodu pozvonila moška v policijskih uniformah in dežurnemu varnostniku dejala, da sta prišla zaradi prijave motenja javnega reda. Čeprav je s tem prekršil varnostna pravila, ju je spustil v stavbo. Domnevna policista sta ga vklenila, enako tudi drugega varnostnika. Oba sta odpeljala v klet in ju zvezala.

Roparja sta se nato kar 81 minut neovirano sprehajala po muzeju, nekatere slike izrezala iz okvirjev in nazadnje odnesla 13 umetniških predmetov. Med ukradenimi deli so bili Vermeerjev Koncert, Rembrandtova edina morska krajina Kristus v viharju na Galilejskem jezeru, njegov Moški in ženska v črnem, pet Degasovih del ter Manetova slika Chez Tortoni. Roparja sta odnesla tudi starodavno kitajsko bronasto posodo in bronastega orla z Napoleonove zastave. Vrednost plena danes ocenjujejo na več kot 500 milijonov dolarjev.

Ne roparjev ne umetnin niso nikoli našli. Muzej za vrnitev del ponuja do deset milijonov dolarjev nagrade, prazni okvirji pa še vedno visijo na prvotnih mestih – kot opomin na rop in izraz upanja, da se bodo slike nekoč vendarle vrnile.

Pri nekaterih umetninah za odkup ni pravega interesa

Vse pogrešane umetnine niso zares izgubljene, so pa zaradi zapletenega lastništva in sporov o plačilu ostale v zasebnih rokah. Takšna je tudi usoda Landellove slike Slutnja Device (Le Pressentiment de la Vierge), ki jo je Francija leta 1920 poslala na svoje veleposlaništvo v Beogradu, med drugo svetovno vojno pa je izginila. Takšna izginotja iz državnih depojev, diplomatskih predstavništev in drugih uradnih prostorov v vojni zmedi niso bila osamljen pojav, pri Landellovi sliki pa niti ni dokazano, kdo jo je odnesel. Pariški muzej Orsay navaja, da je bila slika »domnevno ukradena« med nacistično okupacijo Jugoslavije.

Leta 1987 je Anton Uršič iz Portoroža (Landellovo sliko naj bi leta 1987 kupil od nekega beograjskega zbiratelja) sam obvestil Louvre, da jo ima, in prosil za njeno identifikacijo. Francija jo je pozneje poskušala dobiti nazaj, vendar je slovensko sodišče Uršiča obravnavalo kot dobrovernega posestnika. Sporazumna rešitev naj bi nato propadla zaradi zahtevane cene, ki je bila po navedbah francoskega umetnostnega zgodovinarja Jacquesa Foucarta več kot desetkrat višja od takratne tržne vrednosti primerljivih Landellovih del. Njegov članek iz leta 1998 z naslovom »Izginotja umetnin iz javnih zbirk pod okupacijo« je dostopen tukaj.

Leta 1996 naj bi slika s prodajo ali menjavo prešla v last Uršičevega odvetnika – tako je zapisano tudi v uradni evidenci muzeja Orsay, novi francoski poskusi njene vrnitve pa niso bili uspešni. Po navedbah portala prava.si naj bi šlo za odvetnika Daniela Starmana. Po zadnjih uradno objavljenih podatkih o izvoru in lastništvu je slika še vedno v zasebnih rokah – ne zato, ker nihče ne bi vedel zanjo, temveč tudi zato, ker Francija očitno ni bila pripravljena plačati zahtevane (previsoke) cene za umetnino, ki jo sicer šteje za svojo last.