Postane volilni rezultat problem šele, ko zmaga napačna stran?

V Cankarjevem Za narodov blagor vsi govorijo o ljudstvu, vrednotah in visokih idealih. Nihče pa ne pove naravnost, da gre predvsem za oblast. Več kot stoletje kasneje se slovenska politika še vedno odvija na istem odru. »Ne gre za vprašanje levih in desnih, ampak gre za prihodnost Slovenije,« pravijo. V istem dahu pa dodajajo, da dobivamo skrajno desno vlado in da bodo storili vse, da preprečijo razkroj države. S tem namenom sta bili danes tudi vloženi na ustavno sodišče dve pritožbi, s pomočjo katerih bi radi razveljavili izid volitev in zagotovili, da na oblasti ostane njihova opcija. Oziroma, ker si »Slovenija ne zasluži, da se znajde v družbi demokratično in moralno pohabljenih držav.«

V petek bo v državnem zboru (DZ) potekalo glasovanje o kandidatu za mandatarja, predsedniku stranke SDS Janezu Janši. Isti dan tudi poteče rok za vložitev ustavne pritožbe zaradi suma vplivanja na letošnje državnozborske volitve – nekateri nevladniki in predstavniki civilne družbe ter odhajajoče koalicije ocenjujejo, da so bile te zaradi vpletanja izraelske paraobveščevalne agencije Black Cube protiustavne in jih je zato treba razveljaviti. Na poskuse vplivanja na izid volitev je te dni opozoril tudi predsednik ustavnega sodišča Rok Čeferin – lahko že vnaprej predvidevamo odločitev sodišča?

Na ustavno sodišče sta bili vloženi dve pritožbi – eno pritožbo na izid volitev je vložil Darko Nikolovski, sicer aktivist in kandidat Svobode za poslanca, pred tem je kandidiral tudi na listi Zares Gregorja Golobiča. Ob vložitvi pritožbe so ga podprli poslanci Svobode – kar je nekoliko nenavadno, in sicer iz vsaj dveh razlogov. V Svobodi so doslej poudarjali, da niso zainteresirani za izpodbijanje volitev, poleg tega pa so bili tudi zelo kritični do predsednika SDS, ki je želel izpodbijati volilni rezultat. Tudi ko so v DZ delili poslanske mandate, poslancev Svobode legitimnost očitno ni skrbela, saj so svoje mandate radi sprejeli. 

Da bi ustavili Janšo, so iskali politično rešitev; ostala jim je le še pritožba na ustavno sodišče

Kot je pojasnil Nikolovski, je pritožbo na izid volitev vložil, ker obstaja sum, da je bila kršena njegova pravica do svobodnih volitev, ki mu jo zagotavlja ustava. Do zadnjega trenutka je čakal, ker so iskali politično rešitev oz. so politiki želeli dati priložnost. Po mnenju nekaterih kritikov je stvar preprosta: če bi Svoboda lahko na kakršen koli način ostala na oblasti, jih »tuje vmešavanje« v volitve ne bi prav nič motilo. Jim pa ta sum pride prav zdaj, ko je jasno, da bo v petek Janez Janša izvoljen za predsednika vlade.

Nikolovski je pritožbo na izid volitev vložil, ker meni, da obstaja sum, da je bila kršena njegova pravica do svobodnih volitev, ki mu jo zagotavlja ustava.

Nikolovski je bodočo koalicijo oklical za koalicijo laži, ob tem pa je izpostavil, da pri njegovi pritožbi ne gre za vprašanje levih in desnih, ampak gre za prihodnost Slovenije. Če sodišče ugotovi kršitve, je Nikolovski predlagal razveljavitev izida volitev in potrditve poslanskih mandatov ter da sodišče do dokončne odločitve zadrži imenovanje predsednika vlade in vlade same. Kandidat za poslanca – za izvolitev mu je zmanjkalo 40 glasov – je poudaril, da bodo dali vse od sebe, da preprečijo razkroj države.

Na novinarski konferenci se je oglasila tudi poslanka Svobode Tereza Novak, ki je opozorila, da Slovenija dobiva skrajno desno vlado, ki ima po vsej verjetnosti še dolg do Izraela. Po njenih besedah so novi dokazi pokazali, da obstaja sum, da se volivci na dan volitev niso mogli odločati svobodno. Izpostavila je še, da so na poskuse vplivanja vpleteni vidni politiki. »Prav je, da se preveri, ali so bile spoštovane pravice, še posebej volilna pravica,« je zatrdila.

Novi dokazi? S podrobnostmi poročila »seveda niso bili seznanjeni«

Kar se tiče novih dokazov: državni sekretar za nacionalno varnost Vojko Volk je v sredo povedal, da je končno prispelo poročilo forenzičnega laboratorija o posnetkih, ki so bili objavljeni pred volitvami. Kot je povedal tudi za medije, s podrobnostmi poročila »seveda nismo bili seznanjeni«. Vendar pa je po njegovih besedah  »iz razprav in doslej znanih javnih podatkov v slovenskih in tujih medijih ter ob primerjanju podobnih primerov iz tujine že ugotovljeno, da gre za tehniko, ko se iz dolgih posnetkov izlušči tisto, kar koristi naročniku, s tem pa se nato manipulira javnost in vpliva na dogodke. V našem primeru na volitve.« Glede iskanja naročnikov je Volk dejal, da bo delo opravilo tožilstvo. 

Videti je, da »novi dokazi« niso prav nič novi, forenzični laboratorij je ugotovil le to, kar je bilo jasno že prej - da so posnetki pristni in da so bili zlepljeni iz daljšega posnetka. Da so bili posnetki zlepljeni z namenom škoditi enemu političnemu polu je tako več ali manj zgolj Volkova interpretacija. In če pogledamo aktualno dogajanje, je vprašljivo tudi to, kateremu polu naj bi bili namenjeni. Kot so se nekateri spraševali že pred časom – je bila afera lahko sprožena tudi z levega pola? Prav afera se je namreč izkazala kot edini »izgovor« za morebitno razveljavitev izida volitev, ki določenemu političnemu polu ni po godu. 

A kot že rečeno, zaenkrat nismo videli še prav nobenega dokaza, da bi agencijo Black Cube naročil Janez Janša ali kdor koli drug. Na drugi strani bodoča koalicija zahteva parlamentarno preiskavo, ali so bile institucije morebiti zlorabljene z namenom diskreditacije enega političnega pola. Med drugim je bilo namreč nekoliko nenavadno, da je podatke o obiskih Izraelcev najprej sporočil Inštitut 8. marec, šele nato pa jih je vsaj v grobem potrdila Sova.

Zaenkrat nismo videli še prav nobenega dokaza, da bi agencijo Black Cube naročil Janez Janša ali kdor koli drug.

So bile volitve svobodne v ustavnem pomenu besede?

Pod drugo pritožbo se je podpisal Dušan Keber (Glas ljudstva), svoj podpis pa so med drugim prispevali tudi Vesna Vuk Godina, Svetlana Makarovič, Spomenka Hribar, Janez Markeš, Svetlana Slapšak, Matjaž Hanžek, Vlado Miheljak, Vinko Möderndorfer, Slavko Splichal, Boris A. Novak, Niko Toš, Bogomir Kovač in Slavoj Žižek. 

Nekdanji minister Dušan Keber je izpostavil, da morajo volitve potekati mora brez pritiskov, brez nezakonitih metod, brez nedovoljenega vplivanja – ni dovolj, da ugotovimo, ali so bili vsi lističi pravilno prešteti, ampak tudi, ali so bili pogoji za oblikovanje odločitve na volilnem lističu pošteni in zaščiteni. »Naša pritožba ne zatrjuje, da mora sodišče ugotavljati kazensko odgovornost posameznikov, niti ne trdimo, da so dejstva dokončno ugotovljena. So pa okoliščine dovolj resne, da zahtevajo ustavno pravno presojo,« je dejal Keber in dodal, da okoliščine kažejo na možnost organiziranega in prikritega tujega vplivanja na volilni proces.

Po njegovih besedah je bistveno vprašanje, ali bi lahko bilo tuje vmešavanje takega obsega, da je objektivno zamajalo zaupanje državljanov v svobodno oblikovanje volje volivcev. Kot je izpostavil, javnost dostopa do vseh informacij nima, ustavno sodišče pa lahko pride do več podatkov. Ali so bile volitve svobodne v ustavnem pomenu besede, po njegovem mnenju ne sme ostati predmet kavarniške razprave. 

Ustavno sodišče pozvali, naj obsodi poizkus protipravnega prevzema oblasti

Sociolog Rudi Rizman je v aktivističnem duhu dejal, da so prepričani, da mora ustavno sodišče z zavrnitvijo legitimnosti volitev vrniti zaupanje državljanov v demokracijo in njene ustavnove. Po njegovi oceni je legitimnost ogrozil avtoritarni voditelj (Janša) – z očitnim namenom, da je kot naročnik v volitve vpregel tujo paradržavno službo in ogrozil ustavni red Slovenije. Spomnil je, da se je Madžarska nedavno po dolgih letih rešila dolgoletne avtokratske vladavine Orbana ter vpletel še Netanjahuja in Trumpa ter zatrdil, da si Slovenija ne zasluži, da se znajde v družbi demokratično in moralno pohabljenih držav. 

Nekdanja direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Tamara Lah je dejala, da se oglaša kot znanstvenica, ki vse življenje posveča biološki znanosti, kjer iščejo resnico o življenju na tem planetu in njegovih zakonitostih – te pa slonijo na preverjenih dejstvih in premišljenih argumentih. V nadaljevanju je izpostavila »primitivne prevare polovice demokratičnih izvoljenih poslancev v borbi za popolno ekonomsko prevlado in prevlado kapitala nad našimi življenji in potrebah družbe.«

Temelji se po njenih besedah sedaj postavljajo s pomočjo trikov tujih plačancev, ki se vmešavajo v našo notranjo politiko. Kot je dejala, se nam obeta, da pravnomočno obsojena politika – ob primerno nagrajeni pomoči domačih povzpetnežev, plačancev – zavzame najbolj vplivna položaja naše države. Ustavno sodišče je pozvala, naj obsodi poizkus protipravnega prevzema oblasti. Opevanih dejstev in premišljenih argumentov v njenem govoru ni bilo opaziti.

Opevanih dejstev in premišljenih argumentov v govoru Tamare Lah ni bilo opaziti.

Znanstvenica je za konec še citirala odlomek iz Ibsenovega Sovražnika ljudstva: »Če je treba resnico žrtvovati zaradi vašega bogastva, potem želim temu mestu, tej družbi, kar najbolj razkošen propad. Kajti najhujši sovražnik prave resnice je prav trdna liberalna večina.« Je torej po njeno večina zavedena, oportunistična ali moralno napačna in zato sama številčnost še ne pomeni legitimnosti ali resnice? Evidentno je, da je Tamara Lah izrazila svojo frustracijo nad tem, da večina ni podprla politične opcije, ki jo sama dojema kot »pravo resnico«.

Dokler smo bili na oblasti, smo molčali ...

Mimogrede, v Ibsenovi drami je bila resnica objektivno dejstvo – voda je bila dokazano polna bakterij in strupena. V politiki pa volitve niso laboratorijski test o obstoju strupa, ampak izbira med različnimi vizijami upravljanja družbe, vrednotami in prioritetami. Je v tem primeru sploh primerno soditi, kdo ima prav in kdo ne? Razglašati svoj politični program za edino resnico, nasprotnike pa za strup, je po mnenju mnogih definicija politične arogance in pokroviteljstva do volivcev. Znanstvenica bi lahko izbrala bolj primeren Cankarjev citat: »Dokler smo bili na oblasti, smo molčali, ker je bila taka dolžnost; zdaj ko smo v opoziciji, pa govorimo, ker je taka pravica.«

Težava ni v tem, da se stranke in njihovi privrženci borijo za oblast – to je konec koncev bistvo politike. Težava je, da tega skoraj nihče več ne prizna. Nihče naravnost ne reče: želimo svojo koalicijo, svoje ministre, svojo smer države in neprekinjen dotok sredstev. Namesto tega se vsak politični spopad predstavlja kot zgodovinski boj med dobrim in zlim, kjer je lastna stran vedno zadnja obramba demokracije, nasprotnik pa grožnja državi.

Vsaka kadrovska bitka, vsak referendum, vsak proceduralni manever se prodaja kot boj za narodov blagor, pri tem pa gre pogosto predvsem za vprašanje, kdo bo imel moč in kdo ne. In leva stran ima pri tem početju vsekakor prednost – ne le zaradi medijev, ampak tudi in predvsem zaradi številnih nevladnih organizacij in pripadnikov civilne družbe (morda celo institucij), ki na tak ali drugačen način menijo, da se jim pod levo vlado bolje godi.