Kolaboracija in propaganda (33. del): Kraljevo priznanje Tita 10 – kralj odpusti generala Mihailovića: ali res?

V prejšnjem članku smo ob veleizdajalskem podpisu Viškega sporazuma zastavili vprašanje o tem, kaj je takšno dejanje pomenilo za vlado Kraljevine Jugoslavije pod vodstvom nekdanjega hrvaškega bana, dr. Ivana Šubašića. K vprašanju se bomo še vrnili, saj se dileme, ki smo se jih dotaknili, poglobijo ob podpisu drugega, Beograjskega sporazuma med Šubašićem in Titom. To bo tudi priložnost, da poglobimo nekatere pojme – in razumevanje – ki smo se jih v članku le dotaknili. 

Toda preden se lotimo vprašanja Beograjskega sporazuma, smo se dolžni vprašati, kaj se je v resnici dogajalo, ko so Britanci kralja prisilili v odpoved generalu Mihailoviću. Ali je bil general Mihailović odpuščen zakonito? In ali je kralj zares postavil Tita za vrhovnega poveljnika svoje vojske?  

Pri analizi vprašanja o generalu Mihailoviću se bomo držali uradnih zapisov, ki jih najdemo v uradnem listu Kraljevine Jugoslavije, znanem po imenu »Službene novine (vojno izdanje)«.  

Protiustavna izjava kraljeve vlade 

Šubašićev ministrski svet je imel 8. avgusta 1944 prvo zasedanje v polni sestavi v Londonu. Na tem zasedanju je vlada sprejela deklaracijo, v kateri beremo: »Svoje oblikovanje kraljevska vlada razume kot zahtevo narodne volje, izražene v boju in uporu narodov Jugoslavije zoper sovražnika. [...] V svojem delu [...] bo popolnoma izvrševala sporazum, ki je bil 16. junija 1944 na osvobojenem ozemlju Jugoslavije sklenjen med predsednikom kraljeve vlade, dr. Ivanom Šubašićem, in predsednikom Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, maršalom Josipom Brozom Titom. [...] Kraljeva vlada izraža svoje globoko priznanje odporu celotnega naroda, katerega najvišji izraz je narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije (NOV). [...] Vlada priznava začasno upravo, ki sta jo postavila Protifašistični svet (AVNOJ) in Narodni komite osvobojenja Jugoslavije (NKOJ) [...], dokler se ne oblikuje enotno predstavništvo države.« 

To je sicer politična izjava oziroma deklaracija, ki nima zakonske veljave, vendar dobro ilustrira protiustavna in veleizdajalska stališča Šubašićeve vlade.  

Po ustavi Kraljevine Jugoslavije vlada ni odvisna od narodnega predstavništva, ampak jo imenuje kralj. Ministri prisežejo kralju, ne narodu. Ko je vlada, ki je po ustavi Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931 (čl. 43) izvrševalec kraljeve volje, hkrati pa prevzema odgovornost za kraljeve odločitve, svoj obstoj utemeljila v »narodni volji«, je s tem zanikala eno temeljnih načel ustave Kraljevine Jugoslavije.  

Z deklarativnim priznanjem NOV kot vojske, ki se bojuje proti okupatorju (odporniške vojske), je vlada zanikala ustavno ureditev glede vojske (čl. 108). S priznanjem AVNOJ-a in NKOJ-a je priznala »oblast« dveh veleizdajalskih teles in zanikala upravno kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije kot zakonitega suverena na okupiranem ozemlju kraljevine. S tem je nastopila proti mednarodnemu pravu, hkrati pa je deklarativno priznala veleizdajalske organizacije in njihovo omrežje, katerega javno razglašeni cilj je bil zrušenje ustavne ureditve Kraljevine Jugoslavije.  

Izjava kraljeve vlade, da je njen program pravno nični Viški sporazum med Titom in dr. Šubašićem, je pomenila, da si bo tudi vlada dejavno prizadevala za rušenje ustavne ureditve Kraljevine Jugoslavije. 

S to deklaracijo je vlada Kraljevine Jugoslavije pod vodstvom predsednika ministrskega sveta dr. Ivana Šubašića ponovno potrdila, da je krivo prisegla kralju in da prisego prelamlja. Deklaracija je bila njeno prvo veleizdajalsko dejanje, potem ko ni bila več enoosebna vlada. 

Kako je bil odstavljen general Mihailović 

Kot smo videli, so Britanci že od teheranske konference novembra 1943 dalje zahtevali, da kralj Peter II. Karađorđević odpusti Mihailovića kot ministra za vojsko. Ker sta kralj in vlada temu nasprotovala, je Churchill od kralja izsilil, da je odpustil predsednika ministrskega sveta dr. Purića in kot novega predsednika vlade postavil dr. Šubašića. Pred tem so maja 1944 sicer jugoslovanski politiki hoteli postaviti vlado (spet z generalom Mihailovićem kot ministrom za vojsko), ki bi predstavljala politične stranke in interese, a je Churchill nastopil zoper to in dosegel imenovanje svojega človeka, dr. Šubašića, za predsednika vlade. 

Generalu Mihailoviću je mandat ministra za vojno potekel s padcem vlade dr. Purića. Ker je novi predsednik vlade, dr. Šubašić, vse funkcije ministrskega sveta prevzel sam, general Mihailović od 1. junija 1944 dalje ni bil več minister za vojsko v kraljevi londonski vladi. 12. septembra je bil na mesto ministra za vojsko imenovan general Borisav Ristić, ki je bil izrazito naklonjen Titu. To se je jasno pokazalo, ko je predlagal, da bi na uniformah vojske Kraljevine Jugoslavije postavili komunistično rdečo zvezdo nad insignije Kraljevine Jugoslavije. Toda general Mihailović je ostal poveljnik (tj. načelnik štaba) vrhovne komande vojske Kraljevine Jugoslavije.  

O dogodkih, ki so pripeljali do odstavitve generala Mihailovića kot načelnika štaba vrhovne komande vojske Kraljevine Jugoslavije, kralj Peter II. v svojih spominih ne govori. Toda iz uradnega lista kraljevine (Službene novine, št. 20, str. 5) izvemo, da je kralj na predlog dr. Šubašića kot predsednika ministrskega sveta in ministra za vojsko, mornarico in letalstvo 29. avgusta 1944 izdal ukaz, s katerim je razveljavil ukaz (V.K. št. 661, 10. 7. 1942), na podlagi katerega je general Mihailović ustanovil štab vrhovne komande vojske Kraljevine Jugoslavije. Istega dne je kralj generala Mihailovića razrešil s položaja načelnika štaba vrhovne komande. Novega operativnega poveljnika vojske Kraljevine Jugoslavije (načelnika štaba vrhovne komande) kralj ni imenoval.  

Tako je vojska Kraljevine Jugoslavije ostala brez poveljstva. Zgodovinar Jože Pirjevec v svoji knjigi Tito in tovariši zatrdi, da je »konec avgusta 1944 kralj Peter II. pod Churchillovim pritiskom izdal dekret, s katerim je priznal Tita kot edinega vodjo oboroženih sil v Jugoslaviji in odstavil Dražo Mihailovića s položaja načelnika vrhovnega poveljstva« (Pir 174). Podatek ne drži. Kralj Tita ni imenoval za poveljnika vojske ali »vodjo oboroženih sil«. V tem smislu bi bilo mogoče tolmačiti kvečjemu kraljevi govor 12. septembra 1944, o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju.  

Novega operativnega poveljnika vojske Kraljevine Jugoslavije kralj ni imenoval. Tako je vojska ostala brez poveljstva.  

Ali sta bila kraljeva ukaza veljavna? Sta bila izvršena? 

Najprej, ukaz o ukinitvi štaba vrhovne komande (VK) je pomenil obglavljenje vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ). Ko je 10. junija 1942 kralj ukazal, da se dotakratna vrhovna komanda VKJ v Kairu ukine, je hkrati ukazal, da minister general Mihailović iz svojega štaba oblikuje štab VK VKJ. Torej v vojski ni bilo brezvladja. Z ukinitvijo VK VKJ pa je vojska Kraljevine Jugoslavije ostala brez operativnega poveljstva. Kralj je sicer po ustavi bil vrhovni poveljnik vojske (čl. 29 in 34), a je ni operativno vodil. Z odpravo VK VKJ je kralj ogrozil normalno delovanje svoje vojske in s tem prekršil svojo ustavno vlogo »zaščitnika narodnega edinstva in državne celotnosti«. Ko je kralj stopil na prestol, je v skladu z ustavo prisegel, da bo »čuval nad vse edinstvo naroda, nezavisnost države in celotnost državnega ozemlja« (čl. 39). S tem ko je vojski odvzel poveljstvo, je zanikal svoje ustavne naloge in svojo prisego.  

Ali je kralju zaradi prelomljene prisege prenehala funkcija? Ne! Ustava namreč določa, da kralj ne odgovarja za nobeno svojo vladarsko odločitev (čl. 35). »Za čine kraljeve kot vrhovnega zapovednika vojske je odgovoren minister za vojno in mornarico« (čl. 34). Za kraljevo kršitev prisege je bil odgovoren dr. Šubašić.  

Toda ker sta ukaza – ukinitev štaba vrhovne komande vojske Kraljevine Jugoslavije in razrešitev generala Mihailovića kot načelnika štaba VK VKJ, brez ustanovitve novega štaba VK in imenovanja njenega načelnika – onemogočala delovanje VKJ v boju proti okupatorju in veleizdajalcem in sta torej nasprotovala neodvisnosti in celovitosti države, sta bila neustavna, torej nična na podlagi samih zakonov (ipso iure). 

Tudi postopkovno ukaza nista bila nikoli izvršena (minister za vojsko ni veljavno razrešil Mihailovića in ukinil vrhovne komande). Vojska Kraljevine Jugoslavije je namreč imela zelo natančne protokole o izvrševanju vojaških ukazov. Ker je bila komunikacija med kraljem in VK prekinjena, predpisana izročitev teh dveh ukazov generalu Mihailoviću ni bila mogoča. Ker general Mihailović ukazov ni nikoli prejel na predpisan način, ukaza nista bila nikoli izvršena: kot ukaza za generala Mihailovića in za VK VKJ nista obstajala. Tudi zato je bil general Draža Mihailović še naprej načelnik štaba VK VKJ – in štab VK ni bil ukinjen. 

Ker general Mihailović ukazov o svoji razrešitvi in o ukinitvi štaba vrhovne komande ni nikoli prejel na predpisan način, nista bila ukaza nikoli izvršena.  

Ali je kralj vendar priznal Tita kot vrhovnega poveljnika vojske? 

Sredi avgusta 1944 se je dr. Šubašić na Visu še enkrat srečal s Titom. Kot piše kralj Peter II. v svojih spominih, je bil edini rezultat obiska zamisel, da bi moral kralj za to, da se zaustavi krvava državljanska vojna, spregovoriti Srbom, Hrvatom in Slovencem ter jih v govoru pozvati, da naj se pridružijo »novi osvobodilni vojski«, »edini vojaški sili v Jugoslaviji, ki so jo od teheranske konference dalje priznavali zavezniki«. 

Zdi se, da je bil glavni pobudnik izjave brigadir McLean. McLean je kralja prepričeval z argumentom, da »če ne bo imel zahtevanega govora, je verjetno, da bodo Rusi, ki se približujejo, napadli generala Mihailovića kot sovražnika«, in da naj bi se Tito in Stalin sporazumela, da »če bodo zavezniki podpirali Mihailovića, ga bodo Rusi in partizani uničili«. Kralj je, kot smo že videli, poleg tega od Churchilla šele oktobra 1944 izvedel, da se zahodni zavezniki ne bodo izkrcali na Balkanu. Najbrž je njegovo pričakovanje, da bodo britanske čete posredovale v Jugoslaviji, vplivalo na njegovo pripravljenost slediti britanskim navodilom.  

Tako kralj utemeljuje svojo odločitev, da bo nastopil z govorom, kakor so od njega zahtevali Britanci: »Nazadnje se nisem več mogel izogniti dejstvu, da je moja stalna podpora Mihailoviću postala romantična norost in da bo vodila v državljansko vojno. Prisiljen sem bil iskati kompromis.«  

Britanci so kralju predložili osnutek in kralj je poskušal poudariti vsa osvobodilna gibanja v Jugoslaviji, a sta tako britanska (Churchill) kakor tudi jugoslovanska (Šubašić) vlada zahtevali, da mora izpostaviti Tita. Kralju je uspelo samo to, da je izpustil hvalnice Titu in da ni spregovoril proti Mihailoviću.  

Najbolj sta odmevala naslednja dva elementa govora: »V teh usodnih [...] dneh [...] pozivam vse Srbe, Hrvate in Slovence, da se združijo in se pridružijo narodnoosvobodilni vojski pod maršalom Titom.« Kralj je nadaljeval: »Vsem tistim, ki se naslanjajo na sovražnika proti interesom svojega lastnega naroda in zoper njegovo prihodnost in ki se ne bi odzvali temu pozivu, se ne bo uspelo osvoboditi izdajalskega pečata ne pred narodom ne pred zgodovino.« 

Govor je silno prizadel generala Mihailovića in njegove pripadnike. Znano je, da so zaradi tega govora nekateri oficirji vojske Kraljevine Jugoslavije storili samomor.  

Kraljevi govor so pogosto tolmačili na način, da je govor pomenil kraljevo priznanje Tita kot poveljnika vojske Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi tega govora so tudi razglašali za izdajalce vse, ki se ne bi podredili Titu. Ali so ta tolmačenja upravičena? 

Najprej: kraljevi govor 12. septembra 1944 na BBC-ju ni bil ne zakon, ne odlok, ne ukaz. Ni imel nobene zakonodajne forme in tudi ni bil objavljen kot zakonodajno ali kakorkoli drugače zavezujoče dejanje. Kralj v njem ni nastopil kot vrhovni poveljnik vojske, ni se skliceval na svoja vladarska polnomočja. Tudi iz objave v Službenih novinah ni razvidno, da bi bil govor kaj več kot to, kar je bil: radijski govor.  

Zato ga je mogoče razumeti kvečjemu kot politično izjavo, ne pa kot merodajno, zavezujoče dejanje, ki bi se mu moral podrediti katerikoli državljan Kraljevine Jugoslavije.  

Toda ker so bili deli tega govora izrabljeni v politične namene zoper interes državljanov Jugoslavije in zoper samo kraljevino, je treba pretresti njegovo vsebino.  

Kraljevi poziv ljudstvom Jugoslavije, da se pridružijo NOV pod Titovim poveljstvom, ne pomeni priznanja Tita za poveljnika vojske Kraljevine Jugoslavije. Kot je razvidno iz starejših izdaj uradnega lista Kraljevine Jugoslavije, se je to dogajalo s kraljevim ukazom na predlog ministra za vojsko. Kraljevi govor ni imel te forme: ker ni bil ukaz, ni bil imenovanje. Zaradi tega govora se Titov pravni status ni v ničemer spremenil.  

Ali so državljani Kraljevine Jugoslavije smeli izpolniti poziv iz kraljevega govora, da se pridružijo NOV? Ne! NOV je bila vojaški organ komunistične partije oziroma AVNOJ-a in NKOJ-a, torej organizacij, ki sta delovali za zrušenje ustavne ureditve Kraljevine Jugoslavije. Kdorkoli bi se jim pridružil, bi kršil kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije in Zakon o zaščiti države in bi postal veleizdajalec.  

Ali se je govor nanašal na domobrance? Ne! Seveda je to stvar interpretacije: če beremo besedilo kot propagandni pamflet Titovega (in britanskega) agitpropa, bi bil odgovor seveda drugačen. Toda če beremo samo besedilo, se »tisti, ki se naslanjajo na sovražnika proti interesom svojega lastnega naroda«, nanaša na protidržavno delovanje, saj je sintagmo »lastni narod« mogoče pravno zanesljivo tolmačiti samo kot politični narod Kraljevine Jugoslavije. Torej bi ta del govora pomenil tiste, ki se z orožjem v roki bojujejo proti Kraljevini Jugoslaviji v interesu okupatorja. V to skupino pa bi bilo mogoče vključiti samo sile NDH ter Waffen-SS diviziji Handžar in Kama. Domobranci se kot pomožne policijske enote, ustanovljene na podlagi Haaške konvencije (1907, IV, čl. 42), niso bojevali za okupatorjeve vojaške interese, ampak so v skladu z mednarodnopravnimi določbami skrbeli za »javni red in varnost«, okupatorji pa so sodelovali z domobranci, da bi tako izpolnili svojo mednarodnopravno dolžnost do okupiranega prebivalstva.  

Ali je kraljevi govor označil VKJ kot izdajalsko? Ne! Kajti iz govora je mogoče razbrati, da je kralj »pečat izdajstva« pripisal samo tistim, ki bi izpolnili dva pogoja:  

a) bili so oboroženi borci za okupatorjeve interese inb) se niso podredili Titu. 

Gre namreč za konjunkcijo dveh členov (dveh stavkov, vezanih z »in«); takšen stavek velja samo, če sta izpolnjena oba pogoja. Vojska Kraljevine Jugoslavije pa se ni bojevala za okupatorja, temveč zoper njega.  

Kaj pomeni izraz »pečat izdajstva«? Nič več kot načelno politično izjavo. V Kraljevini Jugoslaviji so bila dejanja, ki jih evropsko pravo označuje kot izdajo, sicer opredeljena opisno, vendar nedvoumno. Toda ustava je nedvoumno določala: »Nihče ne sme biti klican na odgovor [...] razen v primerih, ki jih določa zakon.« (čl. 5) »Nikogar ne sme soditi nepristojno sodišče.« (čl. 6) »Kazen se sme [...] uporabiti samo za dejanja, o katerih je zakon vnaprej rekel, da se kaznujejo.« (čl. 8) Kraljevi govor torej ni zadoščal za to, da bi bilo mogoče kateregakoli državljana Kraljevine Jugoslavije označiti kot izdajalca. Je pa to bilo mogoče trditi o organizacijah, ki so se bojevale zoper Kraljevino Jugoslavijo za okupatorja, saj so naravo takšnih dejanj vsebinsko jasno določali členi kazenskega zakonika (čl. 105 in dalje).  

Kraljevi govor 12. septembra 1944 torej ni zavezoval nikogar. Bil je propagandno in ne pravno dejanje. Od državljanov je zahteval dejanje veleizdaje, zato ga državljani Kraljevine Jugoslavije niso smeli izpolniti. Predvsem ni smela govora upoštevati vojska Kraljevine Jugoslavije. Kot državna ustanova je bila zavezana ustavni ureditvi Kraljevine Jugoslavije, torej političnemu telesu naroda in kraljevemu političnemu telesu kot obema – združenima – suverenoma. Če bi se VKJ podredila Titu, bi s tem postala sokriva rušenja ustavne ureditve in bi torej iz državne vojske postala veleizdajalska uporniška vojska. Kralj od svoje vojske ni smel zahtevati upora zoper domovino, ustavno ureditev in oba suverena (narod in kralja). Protiustavno mnenje kraljevega fizičnega telesa, omejenega z razmerami v begunstvu in pod pritiskom groženj in manipulacij tuje (britanske imperialne) vlade, za vojsko Kraljevine Jugoslavije ni bilo in ni smelo biti merodajno.  

In če bi kralj kot vrhovni poveljnik vojske Kraljevine Jugoslavije ukazal podreditev Titu? O tem spregovorimo v nadaljevanju. 

Kraljevi govor je zahteval dejanje veleizdaje in njegovih zahtev, zato ga državljani Kraljevine Jugoslavije niso smeli izvršiti. 

(D269, 45-47)