Krizni center že mesece opozarja, da namestitev ni več v otrokovo korist

»Nadaljnje bivanje v kriznem centru ne zmanjšuje njene stiske, temveč jo poglablja. Trenutna namestitev ni ustrezna.« To ni krik na pomoč obupane matere, ampak uradno opozorilo institucije, ki že skoraj osem mesecev nemočno opazuje stisko 12-letne deklice z avtizmom in ADHD-jem. Ker specializirane ustanove nimamo, jo je država »začasno« namestila v krizni center, kjer njenih potreb niti ne prepoznajo niti jim ne morejo zadostiti. Na to opozarjajo tudi sami. V osmih mesecih je deklica utrpela hudo regresijo, ponavljajoče nevrološke kolapse in izgubljeno šolsko leto – čeprav je še lani imel štirice in petice. CSD Žalec kljub temu vztraja, da je namestitev v zavodu primernejša od domačega okolja. Kako je mogoče, da institucija, ki otroka vsak dan opazuje, mesece opozarja, da namestitev škodi, sistem pa še vedno ne najde druge rešitve?

To je le del sporočil, ki jih že vsaj od decembra lani pa do danes Centru za socialno delo (CSD) piše krizni center, v katerem je že skoraj osem mesecev nameščena 12 oz. zdaj že 13-letna deklica z avtizmom in adhd-jem. Gre za krizni center, ki je namenjen začasni namestitvi, do največ 21 dni.

Šestega razreda osnovne šole deklica letos ne bo izdelala, pa čeprav je imela v petem razredu štirice in petice, le nekaj trojk. Fotografije kažejo njeno žalostno podobo, kot da ni ista deklica kot še pred enim letom, ko je bila doma, pri mami.

To ni le tragična zgodba o razbiti družini, o odvzemu otroka. Je tudi zgodba o tem, kako v naši državi delujejo institucije, ki naj bi poskrbele za najboljše dobro otroka. O tem, da tudi za to skupino otrok v Sloveniji nimamo specializirane ustanove ter stroke (na pravem mestu), ki bi razumela potrebe in stiske nevrodivergentnih otrok, še posebej avtistov. In nenazadnje tudi njihovih staršev, ki prav tako ne prejmejo primerne pomoči.

Zgodba o tem, kako v naši državi delujejo institucije, ki naj bi poskrbele za najboljše dobro otroka. 

Zgodba deklice U. N. M. se v dokumentaciji CSD Žalec začne nekje februarja 2025. Takrat iz nje tudi izvemo, da se je družina že prej – na pobudo mame – vključila v preventivni program socialno pedagoške pomoči. Morda bi bilo bolje, če se ne bi.

Izvajalka je namreč na CSD poročala o porušenem odnosu med materjo in hčerjo, kar je že tako krhko družino postavilo pod drobnogled institucije. Izvajalka je poročala, da hčerka kriči na mamo, slednja pa ji ne zmore postaviti ustreznih mej. V letu 2025 je zato sledila obravnava družine, med katero je mati pojasnila izzive, s katerimi se s hčerko soočata, pričakovala je pomoč. Za pomoč je prosila že prej, saj ni vedela, kako naj ravna, kadar je hči do nje odklonilna ali celo agresivna.

Na obravnavi je med drugim povedala, da s hčerko že nekaj časa čakata, da bi jo sprejeli v Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna – dobila je napotnico. Gre za specializirano javno ustanovo, ki primarno deluje na stičišču zdravstva, psihoterapije in medicinske rehabilitacije za otroke ter mladostnike.

Specialni pedagog Juhant primerja avtistične izbruhe z epilepsijo

Na tem mestu je treba pojasniti, da pri avtizmu kričanje in tudi agresivni izpadi niso odraz slabe vzgoje ali namerna manipulacija, kot to marsikdo napačno interpretira. Gre za t. i. meltdown oziroma kolaps, ki se zgodi, ko avtistični možgani doživijo popolno senzorično ali emocionalno preobremenitev. Za razliko od klasične trme, kjer otrok z izpadom poskuša nekaj doseči in ohranja kontrolo nad sabo, je meltdown neprostovoljen biološki odziv telesa, ki jih živčni sistem preprosto ne zmore več sprocesirati.

Nenadna, nepričakovana zavrnitev je pri deklici delovala kot brutalen šok. V sekundi se je zrušila celotna struktura, ki sta jo z materjo skrbno gradili na papirju. Ker avtistični možgani v takšnih trenutkih ne znajo verbalno in racionalno predelati tako masivnega razočaranja in stiske, se nakopičena napetost sprosti skozi buren fizični odziv – v tem primeru skozi krike, avtoagresijo in puljenje las, kar je pravzaprav skrajni, podzavestni poskus samoregulacije v situaciji, ko okolje popolnoma odpove.

Vrnimo se nazaj. Februarja 2025 je mati v duhu sodelovanja CSD-ju sporočila, da je pri hčerki prišlo do hujšega izpada. Tokrat ni le kričala in si pulila lase, tepla je tudi mamo. Kot izvemo iz dokumentov CSD-ja, je bila mama »usmerjena« v samozaščitno ravnanje, postavljanje jasnih meja in v skrajnem primeru h klicu reševalcev.

CSD je dogodek prijavil na policijo in sprožil predlog za ukrep sodišču. Policija je CSD-ju sporočila, da so klic na pomoč že enkrat prejeli, ob koncu januarja. Mati je v naslednjih dneh povedala, da so se stvari umirile, izpadov ni bilo. Vendar pa je multidisciplinarni tim (šola, CSD Žalec, ZD Žalec in CDZOM Celje) medtem odločil, da je umik deklice iz domačega okolja nujen in da gre za potreben ukrep za zaščito njenih koristi.

Ko so o tem obvestili mamo, jim je povedala, da je hči doma sedaj mirna, ima novo pedopsihiatrično in medikamentozno terapijo. V zapisnik so zapisali, da ja mati ukrep razumela in da se je z njim strinjala. Kot nam je pojasnila mati, je bila prepričana, da ima pred seboj ljudi, ki vedo, kaj počnejo in da bosta s hčerko končno dobili pravo pomoč, da se uspešno soočita z izzivi.

Mama je v naslednjih tednih CSD obveščala o napredku, poročala je o vsem, kar sta počeli – med počitnicami sta imeli zelo dober odnos, brez prepirov. Vmes je tudi povedala, da si ne predstavlja dati otroka v zavod.

Marec in april sta potekala brez večjih težav, v dokumentaciji CSD-ja jih ni zaznati. Tudi mati nam je povedala, da je terapija nekaj časa pomagala, so pa iz šole sporočili, da je deklica po novi terapiji postala apatična.

Zavedanje nesprejemljivosti svojega vedenja pri avtistih ne reši težav

Na CSD je prišla ocena Strokovnega centra Maribor (mobilnega tima), da je priporočljivo, da deklica prejme celostno obravnavo v strukturiranem okolju, kjer bo imela možnost razviti ustrezne vedenjske vzorce ter se zavedati nesprejemljivosti svojega vedenja.

Takšna formulacija kaže na nerazumevanje nevrodivergentnosti. Avtistični otrok strukturiranega okolja ne potrebuje v obliki strogega vzgojnega zapora za poboljšanje ali za to, da bi ga naučili, da je njegovo vedenje »nesprejemljivo« – saj njegovi izpadi niso stvar napačne vzgoje ali kljubovanja. Strukturirano okolje, predvidljivost in vizualni urniki so pri avtistih ključni kot terapevtsko orodje za uravnavanje čustev, zmanjševanje neznanske tesnobe in preprečevanje senzorične preobremenitve. Namen strukture je pomiriti preobremenjen živčni sistem; kaznovanje nevroloških odzivov seveda ne more biti prava pot.

V začetku maja so zaradi ponovnega agresivnega izbruha prišli reševalci, ki so deklico odpeljali na pregled v Ljubljano. Obveščena je bila tudi policija. Hči se takrat ni uspela popolnoma pomiriti, ostala je odklonilna in ni hotela domov z mamo. Začasno so jo namestili v krizni center Celje. Tam so – sodeč po dokumentaciji, »prepoznavali« težave v odnosu mama – hči.

Je mati sprožilec stiske ali varno zavetje?

Nekaj dni kasneje se je zbral strokovni tim, ki je ocenil, da je deklica sodelujoča, da pa ima v kriznem centru ravno tako izpade. Strokovno so ugotovili, da je sprožilec za njene stiske mama, ki je vsak dan prišla ponjo in jo odpeljala v šolo ter nato nazaj v center.

Teden dni po namestitvi v center je zvečer od tam pobegnila, ker je hotela k mami. Tudi naslednji dan je imela hud izpad, poklicali so mamo, ki se je odzvala in je deklico tudi pomirila. Na tem mestu naj omenimo, da ima deklica po vsakem svojem izbruhu občutek krivde. Mami se opraviči in ji pove, da jo ima rada, da je najboljša mamica na svetu.

Iz zapisnika je razvidno, da se je mati 19. začela pritoževati – med drugim, da v zapisnikih opaža tudi laži. Zatrdila je, da ni res, da deklica doma nima reda in strukture. Po mamini oceni je sprožilec stiske predvsem šola oz. učiteljica. Kot ji je povedala hči, jo je razredničarka med drugim poniževala. Mati je poudarila, da se z namestitvijo v zavod ne strinja.

Ko deklice proti koncu maja na Rakitni niso sprejeli, se je mama strinjala s pedopsihiatrom, da bi morda lahko šla na Španovo kmetijo. To je skupina, ki deluje pod okriljem Strokovnega centra Mladinski dom Maribor – gre za dislocirano enoto, ki je zastavljena kot terapevtska kmetija za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Tudi to je hitro padlo v vodo, čakalna doba je bila namreč dve leti, poleg tega so povedali, da imajo izobraževalni program za srednješolce. Deklica je bila medtem še vedno v kriznem centru Celje.

CSD je nekaj dni kasneje od kriznega centra v Celju prejel poročilo, da mati ves čas sodeluje, sledi usmeritvam in je zanje hvaležna. Zaznali so dober odnos med materjo in hčerko, a so dodali, da obe rabita mehko vodenje – kar bi lahko razumeli, da potrebujeta pomoč in ne skrajnega ukrepa. Pri deklici so zaznali občasne čustvene stiske, sicer pa je sodelovala v skupini. Tudi oni so podprli idejo o Španovi kmetiji.

Jokala in kričala je, da jo vsi hočejo dati stran

Le nekaj dni kasneje je deklica ponovno imela hujši izpad, jokala in kričala je, da jo vsi hočejo dati stran. V poročilo so napisali, da je bilo prisotno histerično vpitje, da želi domov, metanje stolov, deklica je z glavo udarjala v omaro, si pulila lase. Krizni center Celje je poklical mamo, deklica se je umirila, mama pa jo je odpeljala domov in jo kasneje pripeljala nazaj.

Takoj naslednji dan je spet prišlo do izpada, hotela je domov, bila je jezna in napadalna. Povedala je, da je v življenju ena pot – kjer je vse prijetno. Če se je treba truditi, ni prava pot. Njene besede bi lahko pomenile znak popolne mentalne in nevrološke izčrpanosti. Njen živčni sistem je bil po zavrnitvi na Rakitni, po selitvi v krizni center, ob stalnem občutku zavračanja, v stanju stalnega boja za preživetje (Fight or Flight). Ko so možgani v kroničnem stresu, nimajo več nobene kognitivne rezerve za »trud«, prilagajanje novim ljudem in okoliščinam ali premagovanje frustracij. Deklica se v krizni center Celje nato ni več vrnila.

Njen živčni sistem je bil v stanju stalnega boja za preživetje. 

Da dekličina stiska izvira (tudi) iz šole, se je zelo jasno pokazalo junija. Mama je predložila zdravniško opravičilo, da bo hči en teden izostala od pouka – deklico je ves čas bolel trebušček, bolela jo je glava. Mati jo je nato pripeljala na šolsko ekskurzijo, kjer je deklica bruhala, mama jo je morala odpeljati v bolnišnico, kjer so jo za nekaj dni zadržali.

Ker deklica v šolskem okolju ni več zmogla procesirati socialnih in senzoričnih pritiskov, je njeno telo izbruhnilo. Da je za bruhanje lahko kriva stiska v šoli, naj bi materi povedal tudi eden od zdravnikov, ki je deklico obravnaval v bolnišnici.

Strokovni tim se je strinjal, da je zavod edina prava rešitev

Medtem se je na osnovni šoli zbral tim, ki se je ponovno strinjal, da je zavod edina prava rešitev. Predlagatelj (CSD Žalec) ugotavlja, da je mnenje strokovnih služb enotno in da je treba za mladoletno zagotoviti varno in strukturirano okolje za odraščanje, ki bo upoštevalo njene razvojne potrebe. »Iz dosedanje obravnave je namreč razvidno, da v odnosu med hčerko in materjo prihaja do konfliktov,« so obrazložili svojo odločitev.

Naslednja stvar, ki je CSD zmotila, so bile objave na Facebooku. Mama je namreč objavljala njune dogodivščine z dopusta – bili sta en mesec na morju. Poleg tega pa je tudi zapisala, da bi bilo bolje, če hči izpiše iz šole in jo prepiše drugam oz. šola doma – kot nam je povedala, je po izobrazbi tudi učiteljica. Vpisala jo je v drugo šolo, šolanje na domu pa so ji zavrnili – zapisali so, da je hči pod velikim vplivom matere, ki ni v korist otroka.

Mati se je psihično zlomila, medtem na sodišču CSD določili za začasnega skrbnika

Šolanje na domu so verjetno zavrnili tudi zato, ker se je že pripravljala zadeva na sodišču. Sredi avgusta je mati namreč dobila obvestilo, da bo v začetku septembra narok. CSD je predlagal odvzem otroka in namestitev v zavod. Kot nam je povedala mati, takrat ni imela odvetnika, bila je v veliki stiski.

Nekaj dni pred narokom se je psihično popolnoma zlomila. Starejši sin je ocenil, da rabi pomoč in jo je odpeljal v psihiatrično bolnišnico Vojnik. Tudi to je bila po maminem mnenju verjetno napačna odločitev, saj so ji nastanitev v psihiatrični ustanovi v nadaljevanju pogosto očitali in navajali kot razlog, da vrnitev deklice domov ne bi bila ustrezna. Iz tega razloga je pet mesecev imela stike s hčerko pod strogim nadzorom.

Nastanitev v psihiatrični ustanovi so ji pogosto očitali in navajali kot razlog, da vrnitev deklice domov ne bi bila ustrezna.

Ker so mater v Vojniku hospitalizirali, na sodišču ni bila prisotna. Začasni skrbnik je postal CSD Žalec. V zapisnik so zapisali: »Skladno s 4. členom zakona o obravnavi otrok in mladostnikov strokovni centri zagotavljajo pomoč, podporo staršem, vzgojni in izobraževalni program,« ter dodali, da je za deklico pristojen Strokovni center Maribor.

Deklica je sicer na koncu pristala v Strokovnem centru Slovenj Gradec – približno 50 kilometrov stran od domačega Žalca. Tja so jo namestili v začetku oktobra in tam je še danes. Čeprav Krizni center ves čas piše že skoraj obupana opozorila, da nastanitev pri njih za deklico ni več, primerna, CSD vztraja pri svojem.

Da krizni center za deklico z avtizmom ni pravi naslov, je razvidno že iz zapisov v začetku njene nastanitve. Zapisali so, da se je vedenje deklice stabiliziralo, po njihovem mnenju zlasti zaradi postavljanja mej in uveljavljanja posledic – najbolje je po njihovih besedah delovala grožnja omejitve obiskov starih staršev. Kljub navedenemu pa je deklica spet izbruhnila, ko se ji je približala bolna punčka. Ustrašila se je namreč, da bo tudi ona zbolela in zato ne bo videla dedka. 

Je CSD res strokovna institucija, ki strokovno spremlja razmere?

CSD Žalec pri svojem vztrajanju trdi, da deklica ni zrela za vrnitev domov, treba pa bi bilo tudi preveriti zdravstveno stanje mame in njene starševske kompetence itd. »Zdravniško potrdilo ne more nadomestiti celovite strokovne ocene,« so zapisali glede podatka, da je mama že dolgo časa stabilna.

Poudarjajo, da je CSD strokovna institucija, ki strokovno spremlja razmere. Krizni center jim ob tem vrača žogico, da dekličinega stanja sploh ne spremljajo. Še več, stike med hčerjo in materjo je namesto njih spremljal CSD Slovenj Gradec, ki po navedbah kriznega centra za to sploh ni pristojen.

Stike med hčerjo in materjo je namesto njih spremljal CSD Slovenj Gradec, ki po navedbah kriznega centra za to sploh ni pristojen.

V ponedeljek bo na sodišču zopet narok. »Vljudno vabljeni, da naju s hčerko – v miru – podprete v ponedeljek, 01. 06. 2026 pred okrožnim sodiščem v Celju,« je sporočila mati, ki jo skrbi, da sodnica ne bo hotela zaslišati hčerke, čeprav si slednja to želi.

Kljub vsemu ostaja pozitivna in prepričana, da se bo njena hčerka v ponedeljek vrnila domov. Vendar pa nam je povedala, da naj bi po nekaterih informacijah imeli v načrtu, da ji hčerko vrnejo domov samo čez počitnice in le pod določenimi pogoji. Nato pa naj bi jo namestili v krizni center Maribor, ki pred začetkom naslednjega šolskega leta nima prostora.

A v Mariboru so že pred časom ocenili, da obstaja velika verjetnost, da bi se ob nastanitvi v zavodu vedenje deklice stopnjevalo. »Vidna je huda stika, rabi stabilno okolje. Veliko je spraševala, ali je ona kriva za stanje mamice. Zavrača zdravila. Zdravila niso tista, ki bodo rešila situacijo. Morda bi terapija omilila simptome, z gotovostjo se ne da zagotoviti izboljšanja,« so ocenili na CDZOM Celje, kjer so se pred meseci s CSD Žalec strinjali, da je umik deklice iz domačega okolja nujen.

Videti je, kot da nihče zares ne ve, kaj bi naredili z deklico – kot da jo res vsi hočejo dati stran. Da bi njej in mami poiskali strokovno pomoč, jim očitno še ni padlo na pamet. Bi pa CSD deklico raje, kot da bi jo vrnil k mami, pustil v zavodu, kjer prave pomoči ne bo deležna. Niti ne bo deležna stabilne strukture in varnega okolja, česar naj bi ji doma po navedbah CSD-ja primanjkovalo in kar je bil pravzaprav glavni razlog, da se je CSD Žalec odločil za predlog odvzema. Sapienti sat – pametnemu dovolj.