Danska želi ljudem vrniti nadzor nad lastno digitalno podobo

Na spletu je danes mogoče človeka preseliti v prizor, v katerem nikoli ni bil. Dovolj je fotografija. Nekaj posnetkov glasu, včasih še manj. Umetna inteligenca lahko iz teh drobcev sestavi podobo, ki deluje prepričljivo, čeprav je v celoti izmišljena. Na Danskem želijo takšne zlorabe omejiti z novo pravno zaščito. Vlada in širok krog parlamentarnih strank so že junija 2025 dosegli dogovor, da je treba posamezniku omogočiti več nadzora nad uporabo njegovega videza, glasu in drugih prepoznavnih lastnosti. Ministrstvo za kulturo je nato pripravilo spremembo zakona o avtorskih pravicah.

Na spletu je danes mogoče človeka preseliti v prizor, v katerem nikoli ni bil.

Predlog ne obravnava le znanih osebnosti ali umetnikov. Zajel naj bi vse fizične osebe, kadar je digitalna imitacija dovolj realistična, da jo je mogoče zamenjati za resnično. Brez soglasja javno širjenje takšne imitacije praviloma ne bi bilo dovoljeno. Posebna zaščita je predvidena tudi za igralce, glasbenike in druge izvajalce, katerih glas ali nastop je danes mogoče skoraj v celoti poustvariti brez njihovega sodelovanja.

Danska se pri tem ne loteva zgolj pornografskih deepfake posnetkov, čeprav so ti med najbolj očitnimi oblikami zlorabe. Predlog je širši. Zajema tudi lažne izjave, ponarejene videe in druge digitalne vsebine, ki človeku pripišejo besede ali dejanja, ki se niso zgodila. Meja pa ostaja občutljiva. Satira, parodija, karikatura in politična kritika naj bi bile še naprej dovoljene. Zato danski predlog ni prepoved umetne inteligence pri uporabi podobe človeka, temveč poskus ločiti med ustvarjalno ali politično rabo ter realistično imitacijo, ki lahko posameznika prikaže v povsem lažnem položaju.

Predlog prihaja v parlament

Dansko ministrstvo za kulturo je 6. oktobra sporočilo, da bo zakon o zaščiti osebnih značilnosti pred digitalnimi imitacijami vložen v parlament še ta teden. S tem se predlog premika iz političnega dogovora in osnutkov v dejanski zakonodajni postopek. Njegova pot se je začela junija 2025, ko je vlada skupaj s širokim krogom parlamentarnih strank ocenila, da obstoječa pravila ne zadoščajo več za zaščito ljudi pred vse bolj prepričljivimi digitalnimi ponaredki.

Takratni kulturni minister Jakob Engel-Schmidt je poudaril, da imajo ljudje pravico do lastnega telesa, glasu in obraznih potez. Opozoril je tudi, da tehnologija prehiteva zakonodajo ter da ljudi ne bi smeli spreminjati v material za nekakšen digitalni kopirni stroj. Vlada je problem od začetka predstavljala širše od vprašanja avtorskega prava. V ospredju so bili izguba nadzora nad lastno podobo, možnost zlorabe glasu ter nevarnost, da javnost vse težje ločuje pristne posnetke od umetno ustvarjenih.

Osnutek je bil julija 2025 poslan v javno posvetovanje, rok za pripombe pa je potekel 21. avgusta. Konec oktobra ga je Danska prijavila še Evropski komisiji v postopku TRIS. Obdobje mirovanja se je končalo februarja letos, Komisija pa je v postopku podala pripombe. Predlog je zato moral skozi dodatno preverjanje skladnosti z evropskimi pravili. Vsebina predloga je široka. Ne nanaša se samo na pornografske deepfake posnetke. Ključno je javno širjenje realističnih digitalnih imitacij brez soglasja posameznika.

Zakon bi zaščitil videz, glas, gibanje in druge osebne značilnosti, po katerih je človek prepoznaven. Pri tem ne bi bilo odločilno, ali je bila vsebina izdelana z naprednim modelom umetne inteligence ali s preprostejšim programom. Pomemben bi bil učinek. Če je imitacija dovolj prepričljiva, da jo je mogoče zamenjati z resničnostjo, bi lahko padla pod novo zaščito.

Vsebina predloga je široka. Ključen problem je javno širjenje realističnih digitalnih imitacij brez soglasja posameznika.

Posebno močna rešitev je dokazovanje soglasja. Po osnutku bi moral tisti, ki realistično digitalno imitacijo objavi, dokazati, da je imel dovoljenje. Posameznik bi soglasje lahko pozneje tudi preklical. Vsebina, ki je bila zakonito objavljena pred preklicem, s tem ne bi avtomatično postala nezakonita za nazaj, nadaljnje objavljanje pa bi lahko pomenilo kršitev.

Umetniki in izvajalci

Posebna zaščita je predvidena za umetnike in izvajalce. Igralci, glasbeniki in drugi nastopajoči bi dobili močnejšo pravno podlago za odločanje o tem, kdo sme digitalno posnemati njihov glas, način petja, igranja ali nastopa. Namen ukrepa ni prepoved licenciranja. Umetnik bi lahko uporabo še vedno dovolil. Razlika je v tem, da bi nad takšno uporabo imel več nadzora. Sedanja ministrica za kulturo Zenia Stampe je ob napovedi vložitve zakona opozorila, da umetna inteligenca omogoča ustvarjanje lažnih videov in slik ljudi ter s tem povečuje negotovost glede tega, kaj je resnično. Prav vprašanje zaupanja v javni prostor je danes ena glavnih utemeljitev predloga.

Namen ni prepoved licenciranja. Umetnik bi lahko uporabo še vedno dovolil. Razlika je v tem, da bi nad takšno uporabo imel več nadzora.

Kritiki pa opozarjajo na dve težavi. Profesor avtorskega prava Bernt Hugenholtz meni, da je cilj zaščite razumljiv, vendar je vprašljivo, ali je avtorsko pravo pravi okvir za zaščito osebne identitete. Danska organizacija Justitia je posebej opozorila še na nejasnosti pri pojmu dezinformacije ter na nevarnost pravne negotovosti pri satiri in kritiki oblasti.

Vlada odgovarja, da predlog ne prepoveduje satire, parodije, karikature, pastiša, politične kritike ali družbene kritike. Te izjeme ostajajo. Engel-Schmidt je ob parlamentarnem vprašanju poudaril, da zakon ne sme posegati v svobodo izražanja bolj kot je nujno, ter da mora umetniška svoboda ostati zaščitena. Predlog prav tako ne posega v vsako zasebno uporabo. Če digitalna imitacija ni dana na voljo javnosti, praviloma ne bi bila zajeta. Meja se začne tam, kjer se realistično ustvarjena podoba začne širiti med ljudi.

Razprava je medtem dobila še ostrejši rob. Danski parlamentarni odbor je 2. oktobra od pravosodnega ministra zahteval pojasnila o pregonu podjetij, ki širijo seksualizirane deepfake videe otrok. Pobuda je sledila poročanju danskega DR o takšnih vsebinah na Metinih platformah. Zakon tako prihaja v parlament v trenutku, ko vprašanje digitalnih imitacij ni več le tehnološka ali avtorskopravna tema. Gre tudi za dostojanstvo, zaščito otrok, politični prostor in meje moči velikih spletnih platform.

Ko ni več jasno kaj je resnično

Nevarnost deepfake tehnologije ni samo v tem, da lahko ustvari prepričljiv lažen posnetek. Več raziskav kaže, da je širši problem izguba zaupanja v digitalne dokaze. Človek ne verjame nujno ponaredku. Lahko pa začne dvomiti tudi v resničen video, fotografijo ali zvočni posnetek.

Sistematični pregled političnih 'deepfakov' iz leta 2026 je pokazal, da takšne vsebine niso vedno prepričljivejše od drugih oblik dezinformacij. Njihov učinek je pogosto drugje. Povečujejo negotovost, zmanjšujejo zaupanje v spletne novice in otežujejo presojo, kaj je pristno. Podoben vzorec je pokazal širši pregled 74 empiričnih raziskav. Avtorji govorijo o dodatnem bremenu za uporabnika, ki mora pri vsakem posnetku najprej presojati, ali je bil ustvarjen ali spremenjen z umetno inteligenco. S tem je povezan še pojav, ki ga raziskovalci opisujejo kot »liar's dividend«. Če javnost ve, da je mogoče ustvariti zelo prepričljiv ponaredek, lahko nekdo tudi resničen posnetek razglasi za deepfake. Tako tehnologija ne vpliva samo na širjenje lažnih vsebin. Slabi lahko tudi težo pristnih dokazov.

Prav tu je ena od povezav z danskim predlogom. Danska ne želi urejati le vprašanja, ali mora biti umetno ustvarjena vsebina označena. Predlog gre dlje in se osredotoča na soglasje. Če nekdo realistično posnema obraz, glas, gibanje ali druge prepoznavne značilnosti druge osebe ter takšno vsebino javno razširi, bi morala obstajati jasna pravna podlaga za ukrepanje.

Drugo veliko področje tveganja je zloraba osebne podobe. Raziskava med več kot 7.000 ljudmi iz Avstralije, Združenega kraljestva in ZDA je pokazala, da je del vprašanih že doživel zlorabo z digitalno spremenjenimi intimnimi podobami. Pri tem ni treba, da gre za znano osebnost. Včasih zadostuje fotografija z družbenega omrežja.

Če tehnologija omogoča skoraj popolno digitalno kopijo človeka, mora imeti tudi človek jasnejšo pravico odločati, kdaj se takšna kopija lahko uporablja.

Evropska agencija ENISA medtem opozarja tudi na uporabo generativne umetne inteligence pri socialnem inženiringu, lažnih profilih ter posnemanju identitete. Glas in obraz tako nista več samo osebni značilnosti. Lahko postaneta orodje za prevaro. Danski predlog zato povezuje več problemov, ki so bili doslej pogosto obravnavani ločeno. Gre za zaščito osebne podobe, preprečevanje zlorab, pravico do soglasja ter vprašanje zaupanja v javni prostor. Njegova ključna ideja je preprosta: če tehnologija omogoča skoraj popolno digitalno kopijo človeka, mora imeti tudi človek jasno pravico odločati, kdaj se takšna kopija lahko uporablja.