S Plečnikom je gradil Cerkev Sv. Frančiška v Spodnji Šiški (2. del)
Inženir Anton Suhadolc je do leta 1937 za Jožeta Plečnika opravljal statične izračune in vodil najmanj 21 gradenj Plečnikovih projektov. Matija in dr. Anton Suhadolc sta v samozaložbi izdala zajetno knjigo z naslovom Ing. Anton Suhadolc in podnaslovom Opis del inž. Antona Suhadolca.
Cerkev Sv. Frančiška v Spodnji Šiški v Ljubljani
»Plečnik se je pri tej zidavi /cerkve Sv. Frančiška v Spodnji Šiški/ moral zelo potruditi, da je izročil vodstvo te stavbo meni, ko sem bil vendar še tako neizkušen za izvajanje take stavbe, kot je bila cerkev. Zelo se je potegoval za to vodstvo prof. ing. Jaro Foerster, moj nekdanji učitelj. Jaz sem Plečniku rekel, da je ta zidava zame pretežka. Vendar on ni odnehal rekoč, da mora tako stavbo voditi mlad človek, ki se lahko hitro kreta in ki se zlepa ne utrudi. On ne rabi nobenih svetnikov, on potrebuje delavnega človeka. Plečnik, ko se je odločil, da prevzamem jaz vodstvo, je bil odločen v obljubi meni, ko sem hotel oditi v neko večje podjetje: počakajte, saj pridejo boljša, večja dela. Naročil mi je, pojdite k blagemu gospodu patru Regalatu Čebulju, ki je sedaj frančiškanski provincijal in se predstavite kot vodja zidave nove cerkve v Šiški. Seveda je Plečnik že preje povedal provincijalu kot stavbnemu gospodarju, da mene predlaga za vodjo tega velikega načrta.
Pater provincijal je mene zelo lepo sprejel in me seznanil s sodelavci: pater Salvator Zobec, pater Pij Žankar in Angel Mlejnik. Spoznal sem takrat v frančiškanskem samostanu v Ljubljani še: p. Angelika in p. Romana Tominca, p. Gvida Ranta in še nekatere. V samostanu Šiška pa je bil takrat župnik mislim p. Jenko, p. Tavčar in še kdo.«
Škofija ni bila preveč naklonjena Plečnikovem načrtu
»Frančiškanska župnija v Sp. Šiški je imela, predno smo začeli zidati novo cerkev, prostor v neki bivši vojaški baraki nedaleč od samostana. Jaz sem tam pustil napraviti nekatere popravke. Zaradi te barake, ki ni bila zelo majhna, pač pa pretesna in neprimerna, so farani pritiskali za gradnjo nove cerkve. Pokrajinska uprava je načrt potrdila, morda je bilo treba tudi potrditve Belgrada. Škofija ni bila preveč naklonjena Plečnikovem načrtu iz več razlogov. Mogoče je imela deloma prav, kar je pozneje tudi Plečnik uvidel, vendar prepozno. Frančiškani pa so prisegali na Plečnika in načrt se je pričel izvrševati spomladi leta 1925.«
Dali smo Accettu neko vsoto in on se je potolažil
»Zemljišče je že preje posestvoval frančiškanski samostan v Šiški. Morda smo morali nekaj sveta odkupiti od Iv. Kneza. Zakoličbo je izvršil inž. Jože Črnjač, prisostvovali pa so inž. Fakin, ki je vodil dela stavbenega podjetja, inž. Acceto, ki je prevzel zidarska dela, pater frančiškan Dimic in moja malenkost. Temeljni kamen je bil mislim postavljen in posvečen leta 1928. Pogodbo z Accettom, gradbenim podjetjem v Ljubljani kot najugodnejšim ponudnikom smo napravili aprila 1925. To podjetje je tudi kmalu začelo z deli. Njen stavbeni vodja je bil inž. Milan Fakin. poznejši doktor in profesor ljubljanske tehnike, ki pa je že pokojni. Fakin je bil zelo dober strokovnjak in je tudi mene večkrat zastopal, ker sem imel opravke še z Domom duhovnih vaj, Stadionom in s šolo na Univerzi. Proti mesecu septembru se je začel razburjati Accetto, češ, da so njegove cene prenizke. Enkrat smo imeli sejo pri frančiškanih v Šiški, katere se je udeležil tudi Plečnik. Dali smo Accettu neko vsoto in on se je potolažil. Pa ne za dolgo. Mislim koncem septembra 1925 je prenehal delati. Dogovorili smo se s podjetjem Pobudo, da je nadaljevala z deli. Za polirja je bil nek primorec Arčun, Fakin pa je mislim ostal za stavbenega vodjo. Podjetje Pobuda, ki sta ga predstavljala prof. Horvat in stavbenik Medrovčič, je potem dela dokončal do strehe. Mislim zidarska dela. Zvonik pa je bil dograjen do približno 3 m nad cerkveno streho in bil tako zasilno pokrit. Končen obračun sta uredila zaupnika obeh strank: za frančiškane dr. Kral, za Accetta stavbenik Knielovoski(?). Stvar je izpadla precej v naš prid.«
Pozneje je Plečnik spremenil načrt zvonika tako, da je iz kvadrata prešel v krog
»Na stavbi mi je nekaj časa pomagal tehnik Pardubsky. On je postal kot inženir pri partizanih precej visok častnik, kje je sedaj, ne vem. Vem pa, da sta bila on in dr. Miha Kambič, ki je bil v prvi partizanski vladi minister gradbe, precejšnja prijatelja. Kambič je sedaj že zelo star, se je od partizanstva zelo oddaljil, kakor je meni pravil. Jaz sem ga namreč spoznal v Sarajevu l. 1918.
Prvotni zvonik je imel kvadraten tloris, pozneje je Plečnik spremenil načrt zvonika tako, da je iz kvadrata prešel v krog. Ko je bila cerkev dozidana, so začeli delati tesarji in Splošna stavbena v Mariboru, ki je izdelala 2 glavna predaljčna nosilca, ki nosita del strehe in del stropa. Nosilci železni so bili nameščeni leta 1925 v mesecu novembru in decembru. Tesarska dela je v glavnem izvedlo tesarsko podjetje Ivan Zakotnik. Strop nad vhodno vežo je dobavil Jože Jelovšek iz Vrhnike. Strop nad prostorom nad zakristijo je napravil tesar Anton Sršen. Meseca maja 1926 je bila cerkev pokrita. pokrilo jo je podjetje T. Korn v Ljubljani. Žleb je bil iz bakra, pa je kmalu kazal nedostatke. Popravila so se vlekla v leto 1928 in morda še dalje.«
Cerkev ima pet oltarjev
»Povem, da smo večino gradiva kupovali sami t. j. frančiškani. Tako smo kupovali najpreje cement v Dovju pri Mojstrani, pozneje pri podjetju Split v Ljubljani. Opeko pri G. Tonniesu in Stavbni družbi. Posebno oblikovano opeko za streho nam je dobavila opekarna Jože Jelovšek na Vrhniki. Tesarji so dobavili vse, les in delo. Prav tako izdelovalec predeljenih nosilcev. Za kritje smo si dobavili pocinkano železno pločevino in bakreno pločevino. Noge in glave stebrov, stropne loke v kapeli in okvirje oken je izdelal cementni strokovnjak Jos. Cihlarž. Okna je izdelala deloma mizarska zadruga in Matija Percev iz Šiške. Kamnoseška dela za glavni oltar je napravilo kamnoseško podjetje v mesecu septembru leta 1927. Postavljen je bil pozneje še oltarček pod zvonikom, dva stranska oltarja in oltar v kapelici.«
V Heiligenblutu so starejši ljudje še govorili slovensko
»Jože Zakotnik je bil zelo postaven, hud Sokol in Panslavist in sicer župan občine Zg. Šiška; je imel tudi hišo in večje posestvo. Uradoval je v neki kajži sredi dvorišča. Vozil se je v tesarstvo, ki je bilo nazadnje v Parmovi ul., preje pa na Dunajski cesti pred poslopjem tovarne Žabkar. Njegov delovodja je bil neki Peterca, v pisarni pa je bila neka gospa, nadvse delovna pisarniška moč.
Zakotnik mi je med drugim pravil tole: Ko sem bil tesarski vajenec, smo delali v cerkvi Sv. Krvi. Tam so starejši ljudje še govorili slovensko. V cerkvi je še danes slovenski napis. Zares je to potujčen Heiligenblut. To, kar mi je pravil Zakotnik, je bilo pred skoraj 100 leti.
Za prvo silo smo tla napravili iz desk. Po nekaj letih je prišla nanj goba, nakar smo največji del cerkvene površine prevlekli z asfaltom na betonski podlagi. O navedenih oltarjih in ostalem nimam nobenih zapisov.«
Frančiškani niso imeli nikoli preveč denarja
»Kasneje je bila narejena tudi razsvetljava cerkve s posameznimi visečimi lučmi iz bakra. Na eni luči je nanešeno moje ime. To pa je vsekano tudi v kljuko glavnih vhodnih vrat. Na drugi strani pa je vsekano ime Plečnika. V vhodnem delu je položen terazzo, ki ga je izvršil nek teracer Bužan. Teraco je bil brušen z rokami. Stopnice iz hodnika v glavni prostor je izvedlo podjetje D. Battelino. To podjetje je napravilo tudi stopnice pri glavnem oltarju in glave na zunanjih 4 stebrih. Notranji omet zlasti arhitrav nad 20 stebri v notranjosti je izvedel nek češki fasader. Dobro. Zunanji omet je opravilo stavbeno podjetje Prohida. S tem podjetjem smo brez težav obračunali.
Frančiškani niso imeli nikoli preveč denarja, akoravno so nekateri zlobneži trdili, da imajo frančiškani v kleteh cele sode denarja in sicer zlatnikov.«
»Frančiškani niso imeli nikoli preveč denarja, akoravno so nekateri zlobneži trdili, da imajo frančiškani v kleteh cele sode denarja in sicer zlatnikov.«
Mislim, da so pomagali slovenski frančiškani v Ameriki
»Mnogo denarja je preskrbel pater Salvator Zobec. Njemu so zapele tretjerednice. Mislim, da je leta 1926 potoval pater provincial z nekim skrivnostnim patrom Pacifikom, ki je govoril predvsem angleško, v Ameriko in tam prosil za podporo k gradnji nove cerkve v Šiški. Ko se je vrnil, se ni preveč pohvalil. Regalat je bil sijajen govornik študentom in olikancem. Po mojem pa je bil premajhen in nevsiljiv, da bi več dosegel. Mislim pa, da so mu pomagali slovenski frančiškani v Ameriki, zlasti pater Odilo. Po prvotnih načrtih je Plečnik predvideval za streho nad to cerkvijo betonsko ploščo z enim ali dvema nosilcema vzdolž cerkve. Začel sem s statičnim proračunom in ugotovil velike mere teh nosilcev. Šel sem k Plečniku in mu povedal, da bodo težave z betonsko streho. Bil je on tedaj že stisnjen v sobico širine hodnika in z veliko pisalno mizo v sredini. Reče mi, tu poleg se sedite in narišite kaj boljšega. Nisem se usedel poleg njega, temveč sem šel domov in tam narisal strešno in stropno nosilčje. To je razvidno iz skice v nadaljnjem. Ta rešitev je bila tudi izpeljana. Torej takole: podolž sem postavil na 4 stebre, ki so bili ojačeni z železobetonom, 2 predalčji, železna nosilca, iz zunanjih zidov preko arhitrava sosednjih stebrov sem položil želbet nosilce konzole. Vse drugo sem zapolnil z lesovi. Prek železnih predalčnih nosilcev sem položil na razdaljo 5 m I nosilce, na katerih je bil položen lesen strop.«
»Mislim, da je leta 1926 potoval pater provincial z nekim skrivnostnim patrom Pacifikom, ki je govoril predvsem angleško, v Ameriko in tam prosil za podporo k gradnji nove cerkve v Šiški.«
Leta 1926 so v dosti surovi cerkvi brali prvo mašo
»Nastalo je vprašanje, iz kakšnega gradiva naj bodo okvirji oken in vrat na glavnem vhodu. Stali bi 200.000 din, če bi bili omenjeni iz kamna. Plečnik mi je rekel, napraviti okvirje iz cementa ali ometa. Ker sem pa vedel, kako Plečnik visi na kamnu, sem za hrbtom vseh začel pogovore s kamnosekoma Vodnikom in Tomanom. Dogovoril sem se za neko vsoto in sam naročil to kamnoseško delo. Ko sem dne 16. 8. 1926 pisal Plečniku v Prago, sem mu omenil, da se okvirji oken za cerkev v Šiški že klešejo pri kamnoseku. Pisal sem tudi, da sem govoril s patrom Salvatorjem in mu povedal o klesanju okvirjev, je ta samo prikimal. Bili so potem ti okvirji plačani od frančiškanov. V tem pismu omenjam tudi dan 1. X. 1926, na kateri dan mislim se je še v dosti surovi cerkvi brala prva maša. Slovesna otvoritev pa je bila leto kasneje. Bilo je ogromno ljudi dopoldne pri maši. S Plečnikom sva šla popoldne, ko so peli litanije. Na kor so postavili orgle iz podružnice Sv. Jerneja v Šiški.
Kmalu, ko smo začeli zidati na cerkveni stavbi, me vpraša Plečnik, če bi si upal zidati stebre z 4–5 cm močne opeke. Rekel sem mu, da bi šlo. Takoj sem se spravil na risanje oblikovnikov za razne debeline stebrov. Za velike stebre sem rabil 3 različne velikosti opeke v loku. Vzorec sem oddal v opekarno Jelovšek na Vrhniki. Prve izvode opeke sva si s Plečnikom skupaj ogledala in niso bili slabi.«
Pozneje se je izkazalo, da je slišnost v novi cerkvi slaba
»Bilo je proti jeseni leta 1926. Na ta dan so podrli vse odre, koj nato je prišel Plečnik in lahko ogledoval stebre in nastali prostor. Dobil sem pismo, ki ga je frančiškansko vodstvo dne 21. IX. 1926 naslovilo na gradbeno direkcijo, kjer ugotavlja, da je cerkev toliko gotova, da bi se lahko brala 3. V. 1926 maša v čast 700-letnici smrti sv. Frančiška Asiškega in prosi za pregled narejene stavbe. Če je komisija resnično prišla, ne vem. Gotovo pa je, kar sem že omenil, da se je prva maša v novi cerkvi vršila že leta 1926.
Pozneje se je izkazalo, da je slišnost v novi cerkvi slaba. Povabil me je Plečnik nekega dne, da greva prizkušat slišnost v novi cerkvi v Sp. Šiški. Govoril je s prvotno nameščene prižnice Pater Modest. Cerkev je bila prazna in je govor res nekam donel. Plečnik je potem pomaknil prižnico za nekaj metrov bolj v sredino. Jaz sem ničkolikokrat bil pri maši v tej cerkvi. Postavil sem se po navadi pod kor. Če je bila cerkev kolikor toliko polna, sem dobro, glasno pridigo slišal prav dobro. Enkrat pozneje so priredili koncert v novi cerkvi, ker so mislili, da je slišnost ugodna. Jaz sem bil takrat tam. Gotovo pa je, kakor vem jaz, da se tam koncert ni vršil več. Mislim, da je bilo za velikonočno nedeljo 1972, ko sem bil tam zadnjič pri maši. Proti koncu mi ni bilo dobro in sem šel za nekaj časa ven, potem sem šel nazaj. Po koncu maše pa domov.«
Podobne stavbe, kot je bil ta zvonik, še nisem delal
»Jaz hranim nekaj map, ki pričajo o mojih naporih. Bil sem še primeroma mlad, vendar zadosti krepak, da sem vsem težavam odporoval in držal vse obrtnike na mojih vajetih. Mislim, da so frančiškani podvomili v mojo moč, ko je nehal delati Accetto in ko smo morali oddati delo Probudi. Vendar je bil konec le dober in sem prepričan, da sem s svojo skrbjo prihranil frančiškanom težke denarje. Kar pa so meni dali, je bilo več kot skromno. Ko je bil v Šiški župnik dr. Modest Novak, moglo bi biti okoli leta 1930, me je nekega dne povabil k sebi in me prosil, naj pokrenem vse, da bo izvršen tudi zvonik. Bil sem zaradi tega enkrat pri arh. Črnivcu, uradniku gradbene direkcije in sva govorila o načrtih in statiki zvonika. Nisva se ujela in potem sem pustil zvonik izvršiti zgolj po mojih zasnovah. Glavni načrt je izvršil Plečnik, vse drugo pa sem opravil sam. Jaz podobne stavbe kot je bil ta zvonik nisem še delal. Mnogo, mnogo sem prerisal, preštudiral, da sem ujel vse navpične in vodoravne črte. Vse betonsko delo je izvršilo podjetje Vencelj Battelino. Obok je zidal nek zidar. Ostrešje zvonika, ki je iz hrasta, je izvršilo podjetje Ivan Zakotnik, pokril ga je nek Grašič iz Sp. Šiške. Križ pa je mislim napravil J. Weibl, kroglo pa ne vem kdo. Narisal sem tudi oder za zvonove, ki ga je najbrž izvršilo tesarsko podjetje Ivan Zakotnik. Prvi zvonovi so prišli iz Brezij in sem si jih popreje ogledal jaz. Bili so iz litega železa. Za delo pri zvoniku nisem dobil niti dinarja.«
Mnogo, mnogo sem prerisal, preštudiral, da sem ujel vse navpične in vodoravne črte.
Stavbo nove cerkve sem zapustil v prepričanju, da sem opravil gigantsko delo
»Jaz sem zapustil stavbo nove cerkve v prepričanju, da sem opravil gigantsko delo. Da ni bilo vse popolnoma prav je jasno, katero delo pa je brez napak na tem ubogem svetu. Morda pa se je mene kak frančiškan spomnil v molitvi, da sem ostal do danes kolikor toliko zdrav in pri pravi pameti. Pozneje so bili pritegnjeni k raznim delom v cerkvi novi ljudje, ki jim želim, da bi vsi dobro opravili, kakor sem tam dela opravil jaz. Zelo sem ponosen na 36 stebrov iz opeke, ki sem jim jaz oskrbel opeko. Še bolj ponosen sem na ostrešje, ki je zadeva zase. Plečnik pa ni mogel pozabiti, da je napravil te ogromne podstavke pri 20 glavnih stebrih.
Meni je ostalo precej zapisov in načrtov te velike gradnje. Tudi podrobnosti 1:1 vseh važnih profilov. O zvoniku pa nisem našel nobenih zapisov. Morda pa še bom. Takrat, ko smo zidali cerkev v Sp. Šiški, nisem imel nobenega pisalnega stroja in sem dopisoval na roko. Bil pa sem takrat še asistent pri prof. dr. Kralu in sem skočil k asistentu ing. Čopiču, da mi je posodil pisalni stroj, da sem spisal nekatere razne spise. Bil je to takrat asistent pri prof. dr. M. Vidmarju. Čudil sem se, ko je postal komunist in v današnjih razmerah postal nekoč tudi rektor Univerze ljubljanske. Takrat je pozabil na najino prijateljstvo zlasti iz let, ko se je ženil. No seveda jaz sem ostal navaden po nekje osovražen državljan. Je pa on že ranjki.«
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.