Inženir Anton Suhadolc, tesen Plečnikov sodelavec (1. del)

Inženir Anton Suhadolc je do leta 1937 za Jožeta Plečnika opravljal statične izračune in vodil najmanj 21 gradenj Plečnikovih projektov. Matija in dr. Anton Suhadolc sta v samozaložbi izdala zajetno knjigo z naslovom Ing. Anton Suhadolc in podnaslovom Opis del inž. Antona Suhadolca.

Ing. Anton Suhadolc se je rodil 2. julija 1897 v Zeleni jami, Ljubljana, očetu Antonu Suhadolcu, železničarju in materi Mariji Peruzzi, babici in trgovki. V osnovno šolo je hodil na Ledino, nato je bil dijak na realki na Vegovi ulici, kjer je bil učni jezik nemščina. Leta 1915 so ga mobilizirali, na fronto ni bil poslan zaradi neke bolezni. Konec vojne je doživel v Sarajevu. Leta 1914 je delal na ljubljanski železniški postaji. Po koncu vojne je želel tam delo nadaljevati, a mu je njegov bivši šef rekel, da ga je škoda za pisarniško delo, naj gre raje študirat. Res se je jeseni 1918 vpisal na zagrebško univerzo. Leta 1919 se je maja začel v Ljubljani Začasni visokošolsko-tehnični tečaj, ki je trajal do decembra 1919 in je štel za dva semestra tehnike. Naslednje šolsko leto se je vpisal v drugi letnik študija tehnike, smer gradbeništvo. Ker četrtega letnika v Ljubljani ni bilo, je šel za eno leto v Brno na Moravskem, kjer je leta 1922 tudi diplomiral. Po prihodu v Ljubljano ga je profesor mehanike Alojz Kral vzel za asistenta za mehaniko. Eno leto je tudi predaval mehaniko za kemike. Leta 1929 je odpovedal službo na Univerzi in postal samostojni gradbeni inženir.

Za Jožeta Plečnika je opravljal statične izračune

Kmalu po nastopu službe je kot asistent spoznal profesorja Jožeta Plečnika. Zanj je opravljal statične izračune, vodil najmanj 21 gradenj Plečnikovih projektov. Ker pa si je želel samostojnega projektiranja, se je sodelovanje s Plečnikom leta 1937 končalo. Do začetka druge svetovne vojne je projektiral mnoge zgradbe. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1948, je bil primoran iti v državno službo, kar mu ni ustrezalo. Po nekaj letih, ko je končal nadzidavo, prenovo in opremo sodnijske palače v Ljubljani za pokojnim arh. Costaperarijo, ga je minister za pravosodje zaposlil na sodniji kot gradbenega inženirja, ki je skrbel za ureditev sodnijskih poslopij in opreme po Sloveniji. Na tem mestu je deloval do leta 1960, nato se je zaposlil v podjetju Ljubljanske mlekarne. Po krajšem času je odšel v pokoj. Zelo ga je prizadelo, ko so mu leta 1978 vzeli vrt, na katerem so sezidali poslopje Ljudske milice, izpostava Bežigrad. Umrl je 14. marca 1983.

Kmalu po nastopu službe je kot asistent spoznal profesorja Jožeta Plečnika. Zanj je opravljal statične izračune, vodil najmanj 21 gradenj Plečnikovih projektov.

Ves čas življenja je bil sodni cenilec.

O vsakem delu, ki ga je opravil, je podal opis

Leta 1985 je izšla knjiga Plečnik in jaz, v kateri so objavljena pisma Jožeta Plečnika Antonu Suhadolcu in spomini Antona Suhadolca na Jožeta Plečnika. Uredil jo je in uvod napisal Peter Krečič. Leta 2001 je v samozaložbi izšla knjižica pod naslovom Pri partizanih, dnevnik treh mesecev pri partizanih. Zdaj sta njegova potomca Matija (vnuk) in dr. Anton Suhadolc v samozaložbi izdala zajetno knjigo (475 strani) z naslovom Ing. Anton Suhadolc in podnaslovom Opis del inž. Antona Suhadolca.

Kakšna je vsebina te podatkovno zelo dragocene knjige? Ing. Anton Suhadolc je v času od približno leta 1970 do 1980 pregledal vse zavitke načrtov, ki jih je hranil, in verjetno tudi nekaj pismenih dokumentov v zvezi z izvajanjem teh načrtov. O vsakem delu, ki ga je kdaj opravil in je nanj v svojem arhivu naletel, je podal opis tega dela, včasih zelo podrobno, včasih bolj skopo. Dela je opisoval tako, kot so mu prišla pod roko. Ta popis del so sorodniki našli šele pred nekaj leti. Dr. Tatjana Kastelic Suhadolc je to besedilo prepisala v celoti, kar je bila zelo težka in dolgotrajna naloga, rokopis je namreč dokaj težko čitljiv. Na nekaterih mestih kakšne besede niso mogli dešifrirati. V takem primeru so ali besedo izpustili in na njenem mestu pustili prazen prostor, včasih so besedo iz smisla nadomestili s primerno. V stavčno konstrukcijo in v rabo danes neobičajnih besed niso posegali, besedilo so spremenili le v primerih, ko je šlo za očiten lapsus ing. Antona Suhadolca. Naredili so tudi seznam imen oseb, ki so v besedilu omenjene.

Kdaj in kje sva se spoznala s Plečnikom

Poglejmo najprej, kaj je ing. Anton Suhadolc napisal o srečanju s Plečnikom. »Kdaj in kje sva se s Plečnikom spoznala. Jaz sem koncem leta 1922 v Brnu končal moje šolanje za stavbenega inženirja na tamkajšnji tehnični visoki šoli. Še isti dan sem se odpeljal v Prago, kamor me je povabil moj znanec. Bil sem tam tri dni in sem si moral Prago sam ogledati, ker znanec in žena nista imela časa, bila sta zaposlena.

Pot je vodila tudi na Hradčane. Tam sem nekoga vprašal, če je arh. Plečnik tam. Odgovoril mi je, da ga ni. Jaz sem bil kot študent v Ljubljani pomožni asistent pri prof. dr. Al. Kralu. Kot tak sem vedel, da je bil leta 1921 Plečnik imenovan za rednega profesorja arhitekture in da se trenutno še mudi v Pragi, zato sem ga tam tudi iskal.«

Plečnik je bil z menoj zelo ljubezniv in me je zelo očaral

»Meseca februarja 1923 sem nastopil službo pravega asistenta zopet pri profesorju Al. Kralu. Leta 1922 je naredilo podjetje Slograd, kjer je bil tudi Kral zaposlen, prizidek k stari hiši Korunova 4, ki je bila sicer last Andreja Plečnika. Prizidek pa je pustil napraviti arh. J. Plečnik. Leta 1922 je bila hiša prizidek že pod streho. Nekaj tednov zatem, ko sem jaz službo pri prof. Al. Kralu nastopil, pride on k meni in mi pravi. Jaz sem vas pri prof. J. Plečniku priporočil, da napravite obračun vseh del, ki jih je Slograd na prizidku k hiši Karunova 4 napravil in vas prosim, da se čimprej oglasite pri prof. Plečniku. Bil sem zelo vesel, da bom videl tega profesorja, saj je bilo o njem že toliko govora. Napotil sem se k njemu v njegovo delavnico, ki je bila takrat zelo velika. On me prijazno sprejme in sva se začela pogovarjati o vsem mogočem. On je bil zelo zadovoljen, da napravim obračun vseh del, ki jih je na prizidku k hiši Karunova 4 napravilo podjetje Slograd. Med drugim sem mu tudi povedal. da jaz ne nameravam ostati na univerzi, ker želim priti h kakšnemu večjemu podjetju, kjer bi izvajal večje stvari. On me je verno poslušal, na koncu pa mi pravi: malo počakajte, morda pride kaj za Vas po moji strani.

Jaz sem potem željen obračun napravil, s čemer je bil Plečnik zadovoljen. Takrat sva se zopet pogovarjala o raznih rečeh, nakar sem odšel. Bil je Plečnik z menoj zelo ljubezniv in me je zelo očaral. Tudi takrat nisem slutil, kako odločilnega pomena je bilo to srečanje za mojo bodočnost.«

Dom duhovnih vaj poleg jezuitskega sa­mostana v Ljubljani

Dom duhovnih vaj stoji poleg jezuitskega sa­mostana ob cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. To je bil prvi večji stavbni projekt, pri katerem je sodeloval ing. Anton Suhadolc.

»Jaz sem imel v svojih rokah predvsem razpis raznih obrtniških del in njih obračune, izvrševal nekatere podrobne načrte, delal statične račune in načrte ter gojil stike med Plečnikom in stavbenim gospodarjem, ki je bil pater rektor Ivan Tomc, vodja jezuitskega samostana. To stavbo smo pričeli spomladi leta 1924 in končali jeseni leta 1925. Obračunske zadeve pa so segle še v leto 1926. Temeljni kamen je blagoslovil škof Anton Jeglič, ta veliki, slovenski človek. Umrl pa je pozabljen v samostanu Stična.

Plečnik je stavbo večkrat videl in je bil z izvršitvijo zadovoljen. Ko smo bili s stavbo že precej visoko, to je bilo v počitnicah leta 1924, sem bil jaz tam sleherni dan in uradoval v jezuitski knjižnici. Od tam sem moral večkrat pisati g. Plečniku v Prago, kjer je delal za dom predsednika Masaryka. Pisal sem seveda zaradi raznih pojasnil. Po nekih zapiskih sem jaz pisal Plečniku v Prago 5 pisem, od katerih imam tudi nastavke.

Izvajalci so bili: za zidarstvo ing. Viktor Acetto, tesarstvo Anton Štebe iz Komende, mizarstvo Viška mizarska zadruga, krovstvo Bocan iz Tržiča, vodovod inž. Gustav Zemanek, plin Mestna plinarna, elektrika Mestne elektrarne, pečarstvo Kalmus in Ogorelec, podi deščice Ant. Bokal, terazzo Vinko Battelino, steklo Al. Parselin, pleskarstvo Černe in Jančar, slikanje R. Plečko. ključavničar Ang. Markovič, pasar Drnovšek. Polir je bil Franc Dimc, starejši, zelo spreten človek, ki mi je nekoč dejal: Če na neki stavbi niso urejeni dimniki, ali če ni urejene kanalizacije, ni nič vredna. Na tej stavbi sta se učila njegova sinova Franc in Viktor, ki sta postala izvrstna zidarja in potem izvrstna polirja. Sta pa sicer že oba pokopana. Z Acettom se nisva dobro razumela, ker je večkrat pogledal preko dovoljenega. Obračun je bil z majhnim prepirom poravnan. On ni bil urejen človek, kar je potem z načinom svojega življenja tudi dokazal. Je tudi že pokojni. Z drugimi obrtniki nisem imel težav. Njegov brat Ferdinand pa je bil zelo pošten mestni uradnik, ki je bil obenem tudi sodni izvedenec za stavbno stvar.«

Cvetličnjak na vrtu jezuitskega samostana

»Obstoja posnetek, načrt te stavbe, za katero je napravil načrt sam Plečnik. Načrt je bil odobren: 20. VI. 1925. Tudi to stavbo sem jaz vodil. Ta stavba je bila okrogla z okenskim manjšim dodatkom. Zunanji premer stavbe je bil 10x10m. Višina glavnega prostora je bila 5,00 m, zunanjega pa 2.60 m. Stavbica je bila pogreznjena v zemljo, iz zemlje je je bilo 1.50 m. Dostopna je bila iz kleti zakristije cerkve Sv. Jožefa in iz pritličja so vodile stopnice v tla cvetličnjaka. Zidarska dela je v režiji izvršil zidarski mojster Ivan Vižintin.

Druga dela so bila predvsem mizarska, steklarska in električarska. Začeli smo zidati leta 1925, končana pa je bila stavba mislim leta 1926. Kolikor vem, so jo precej kritizirali. Bil pa je to Plečnikov sen, ki bi ga le on s pridom uporabil.«

Jezuitska grobnica pri Sv. križu

»To je risal tudi Plečnik, če imam kak posnetek, ne vem. Tudi to stavbo sem jaz zelo zelo skrbno vodil. Bila je gotova za vse svete leta 1924. Delali so na tej stavbici Accetto, kamnosek Vodnik in menda še kdo. Za to delo sem se zelo zavzel in sem Plečniku, ko je prišel pogledat gotovo stvar, rekel, da jaz ne nameravam delati kot polir. Nato, ko se je čutil nekoliko prizadetega, me je lepo potolažil in rekel, saj bo prišlo kaj večjega, kar se je tudi zgodilo. Bil pa sem zelo sebičen.«

Namestitev stebra v ograjo jezuitskega samostana

»Steber stoji nekako pred stikom starega poslopja in novega doma duhovnih vaj. Do postavitve tega stebra je prišlo na ta način. Plečnik je ogledal na dvorišču kamnoseštva Al. Vodnik okoli 4.0 m dolg steber narejen iz jeseniške brečije. Bil je seveda okrogel. Takoj je sklenil, kje ga bo uporabil. Naredil je načrt, ga predložil jezuitom, ki so ga takoj odobrili. Jaz sem seveda prevzel vso organizacijo v svrho izvedbe tega načrta. To je bilo leta 1924.

Zidarska dela je opravil Accetto, kamnoseška A. Vodnik, krožnik, ki je bil na vrhu stebra in ki je bil iz bakra z znaki SHS ali HIS, je napravil pasar Drnovšek. Stvar stoji še danes. vendar je krožnik poškodovan.

V nekem pismu sem Plečniku pravil, da sem nekje ugledal podoben steber in ga kupil za 600 din. In kaj se je s tem stebrom zgodilo pa res prav nič ne vem. K meni ga nisem mogel vzeti, ker jaz v letu 1924 pravega lastnega doma še nisem imel.«

Prižnica v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani

»Tudi za to prižnico je napravil načrt Plečnik. Prej so imeli neko prižnico, s katero pa niso bili zadovoljni, ker so ljudje slabo slišali. Cerkev sv. Jožefa je betonska in menda zato zelo neakustična. Zato je Plečnik postavil novo prižnico, ki je imela nenavadno veliko streho. Podstavek prižnice do parapeta je bila marmornata obloga. Na parapetu je stal steber iz vrhniškega črnega marmorja. Na tem stebru je stala ogromna streha, kateri spodnji pogled je bila lesena polžasta oblika. Tega polža sva v naturi risala z arh. Tomažičem. Jaz sem napravil načrt za nosilno železno konstrukcijo, ki jo je napravil ključavničar Hauptmann iz Zelene jame. Cela stvar je izgledala dosti dobro, kako pa je bilo sedaj z akustiko, pa ne vem.

Zidarska dela je opravil Accetto, kamnoseška A. Vodnik. Sem so spadale tudi stopnice. Kdo pa je napravil lesovje ne vem. Pričeli smo z delom leta 1924.«

Cerkev Sv. Jožefa so ugrabili filmarji

»Cerkev Sv. Jožefa so ugrabili /po letu 1945 komunistični/ filmarji, kaj so napravili s to prižnico ne vem. Vem tudi to, da je Plečnik takrat, ko midva nisva več sodelovala, preuredil tudi glavni oltar na prav lep način. Po govorih sem zvedel, da so novi gospodarji /komunisti po vojni/  ta novi oltar zaščitili. Če za dolgo, pa ne vem. S tem bi bil gotov z opisom del, ki sva jih s Plečnikom opravila v jezuitskem kolegiju, ki je bil z nami kar se da prijazen in se v naše delo ni vtikal. Kar se mene tiče, sem bil sam zelo dobro plačan. Enkrat sem dobil v dar lepo aktovko iz lak usnja. Ta mi je zelo lepo in dolgo služila. Ko pa sem bil leta 1942 v belgijski vojašnici zaprt, mi je Nataša v njej poslala razne dobrote, ki jih pa nisem dobil. Odnesel jih je neki Anton Suhadolc, ki je bil prav takrat tudi zaprt v belgijski vojašnici. Pozneje se je zvedelo, da je ta Suhadolc v Ameriki, kjer se mu menda zelo dobro godi.

Cerkev samo so prevzeli filmarji in ne vem, kaj so storili z notranjostjo. Moj Bog toliko let so tam delali patri, pa tak neusmiljen konec. Sedaj so se menda zopet dobro usidrali v Dravljah pri sv. Roku. Plemeniti gospodar naših dni rektor Franc Tomc pa mislim te nesreče ni doživel. Od patrov, ki so leta 1924 živeli v jezuitskem samostanu, menda živi le še pater Kobi. Leta 1945 ali nekaj pozneje so novi vladarji jezuite pregnali na Bogenšperk. Kaj so v samostanu nastanili ne vem, v Domu duhovnih vaj je bila nameščena mestna porodnišnica, za katero je dom neokusno povečal arh. Kham.«

»Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani so prevzeli filmarji in ne vem, kaj so storili z notranjostjo. Moj Bog toliko let so tam delali patri, pa tak neusmiljen konec.«