Francoska dirka za vrh EU in vpliv na predsedniške volitve leta 2027

Francoski predsednik Emmanuel Macron je gostil mednarodni vrh 'Izberimo Francijo', kjer povabijo potencialne mednarodne investitorje in predstavijo, kako privlačna naj bi bila Francija za tuje investicije. Macron je ob koncu vrha na javni tiskovni konferenci povedal, da so mednarodni investitorji obljubili za 93 milijard EUR investicij v francoska podjetja. Macron se poizkuša z več načini uveljaviti kot vodilna država v EU, zato želi prevzeti ekonomske vajeti in obrambne naloge, ki jih sicer zagotavljajo ZDA. Z ameriškim predsednikom Trumpom sta v neke vrste rivalstvu, zato si Macron prizadeva pokazati Evropski uniji in svetu, da to zmore.

Investicije v Francijo in 'Francija 2030'

Francija je tradicionalno najbolj privlačna destinacija za tuje investitorje v EU in večna rivalka Nemčije, ki se že dalj časa sooča s padajočimi tujimi investicijami. Tuje investicije so lani v Nemčiji padale že osmo zaporedno leto in dosegle najnižjo raven v sedemnajstih letih. Toda tudi Francija ima po posameznih letih velikanske razlike v tujih investicijah. Na primer, rekordno leto 2022 je imelo preko 109 milijard USD v francosko ekonomijo, medtem ko so leta 2023 padle na 8,8 milijard USD. Francija je še vedno v vrhu EU, ki se sicer sooča s 7% padcem tujih investicij. Toda po drugi strani imamo nove države kot je Poljska, ki ima 10% rast tujih investicij.

France 2030 je 54 milijard EUR vreden strateški in investicijski načrt, ki ima za cilj razvoj novih majhnih modularnih nuklearnih reaktorjev, vodilno vlogo v proizvodnji vodika, industrijsko dekarbonizacijo, dva milijona električnih vozil, kmetijsko revolucijo, razvoj kadrov za zaposlitve prihodnosti, izgradnjo nizko ogljičnega letala ter raziskovanje morskih globin in vesolja. Glavni cilj je neodvisnost Francije od tujih dobav, ki so ključnega pomena za delovanje in preživetje države. Zaradi izkušnje med pandemijo covida, ko je Francija ostala brez ključnih sestavin v farmaciji in življenjsko pomembnih produktov, kot na primer medicinske maske in komponente za ventilatorje, se je Macron določil sprejeti načrt za stabilnost Francije.

Francija se zaveda, da ima v omenjenih ciljih več rivalov in konkurentov. Ameriški zakon o znanosti in čipih je alociral 280 milijard USD samo v subvencije za razvoj in proizvodnjo čipov. Zakon za zmanjšanje izpustov ogljika predvideva več kot 370 milijard USD za razvoj čistih energij. To je brez 400 milijard, ki so jih za razvoj nuklearne energije, kjer bo Japonska skupaj z ZDA investirala 100 milijard USD v modularne nuklearne reaktorje. To je brez sredstev iz savdskega sklopa investicij, ki so v višini 1 bilijona USD.

Drugi rivali so še nemška Industriestrategie 2030, korejski K-Chips program in japonska zelena GX transformacija.

Vrh 'Izberi Francijo 2030'

Macron je sporočil, da so države in privatni investitorji obljubili za 93 milijard EUR investicij v francoska podjetja. Gre za 71 projektov in 15.600 novih zaposlitev.

Japonska SoftBank bo investirala 45 milijard EUR v izgradnjo kapacitete za UI infrastrukturo, ki bo potrebovala 5 GW za nove podatkovne centre v mestih Dunkirk, Bosquel in Bouchain. Gre za enega od korakov, ki naj bi EU postavil na zemljevid velikih igralcev na področju UI. Tajvanski Foxconn bo investiral v projekt UI še 120 milijonov EUR, francoski Ardian in podatkovni center Verne Global bosta investirala 5 milijard EUR v podatkovni center poleg Pariza, kanadski Brookfield pa je obljubil še 10 milijard EUR za podatkovni center v Escaudainu. Francija bo s temi investicijami postala največja država z UI projekti v Evropski uniji.

Kaj pesti Francijo – ekonomija

Poleg dobrih novic o tujih investicijah pa se Francija sooča z več ekonomskimi težavami. Francija ima najvišji primanjkljaj, to je 5,7% BDP, kar jo postavlja kot največjo kršiteljico Maastrichtskih pravil. Četudi Nemčija načrtuje 4.1% primanjkljaja pa gre ta na rovaš obrambnim izdatkom, kar je pod novimi pravili dovoljeno.

Francoski predsednik vlade Sébastien Lecornu, za katerega je Macron upal, da mu bo uspelo ekonomske težave zmanjšati, pa je številke še poslabšal. V prvi četrtini leta 2026 so bile napovedi za rast ekonomije 0,2% do 0,3%, rast pa je bila dejansko 0.

Lecornu priznava, da težava ne bo rešena, upa namreč na zmanjšanje primanjkljaja pod 3% leta 2029, čeprav je to malo verjetno. Lecournu se je januarja 2026 skliceval na člen 49.3 francoske ustave za sprejetje preostanka proračuna za leto 2026, ki dovoljuje sprejetje zakona brez glasovanja v parlamentu. Takrat sta namreč stranki La France Insoumise in Nacionalna fronta sprožili začetek nezaupnice, ampak jo je Lecornu preživel, ker je podkupil Socialistično stranko s študentskimi kosili za 1 EUR in gradnjo socialnih stanovanj. Zato se ne gre čuditi, da ima Francija tako visok primanjkljaj.

Istočasno se povečuje javni dolg, ki je dosegel 113% BDP, ki je zdaj na tretjem mestu v EU, pred Francijo sta namreč le še Italija in Grčija. Potrebno pa je omeniti, da Grčija za razliko od Francije svoj javni dolg zmanjšuje, Francijo pa je Evropska komisija dala pod drobnogled preko mehanizma Pakta za stabilnost in rast. Francija bo morala pokazati tujim investitorjem, da je stabilna država s fiskalno disciplino, kajti v nasprotnem primeru bodo prihodnje vlade ekscesno obdavčevale in regulirale podjetja, kar bo povečalo nestabilnost. Dolgoročne kapitalske investicije imajo rade stabilno poslovno okolje, spreminjanje pravil in stroškov za namene polnjenja proračuna pa lahko nazaj udari kot bumerang. Goldman Sachs je zato že znižal napovedi za francosko rast na 0,8% in napovedal rast deficita za 0,1%.

Vlade, ki ne morejo normalno vladati

Največja težava francoskega parlamenta je fragmentacija strank, zaradi katerih je delo vlade onemogočeno. Z državo je v manj kot dveh letih upravljalo pet predsednikov vlad, ki imajo težave s sprejemanjem osnovnih zakonov in proračunov. Zato je v Franciji praktično nemogoče priti do fiskalne discipline, kajti za podporo odločitvam vlade je potrebno obilico obljub in bonbončkov strankarskim interesom, ki potem zagotovijo glasove podpore. Na tak način Francija nikakor ne bo mogla zmanjšati proračunskega primanjkljaja in državnega dolga. Posledice so vidne v negodovanju volilnega telesa in krepitvi populističnih strank. Macron je leta 2017 napovedal dobo reform, do katerih pa ni prišlo. Že želja po javni diskusiji lahko na ceste spravi divje sindikalne centrale in požene razna francoska geta v boj s policijo.

Macronu je sicer uspelo ukiniti ogromne davke na investicije in udejanjiti enotno davčno stopnjo 30% za investicije, ker je verjetno razlog, da je Francija obdržala status države z največjimi tujimi investicijami v EU.

Še en zakon je doprinesel k boljši poslovni klimi v Franciji, to je zakon o sindikalni aktivnosti. Pred omenjenim zakonom so se mala in srednja podjetja morala neposredno pogajati s sindikalnimi centralami, danes pa se lahko z lokalnimi predstavniki v podjetjih. Pred tem je bilo odpuščanje delavcev v Franciji misija nemogoče, kar je pripeljalo do več ali manj začasnih zaposlitev in vedno manj usposabljanja. Pod Macronom je Francija ukinila posebni davek na premično premoženje, kar je enako olajšalo delo podjetjem.

Posledice fragmentiranega parlamenta – reform ni več

Danes je v Franciji nemogoče vladati, stranke so v medsebojni vojni, izsiljevanje je endemično, stranke pa vsako idejo o reformi izkoristijo za prihajajoče volitve leta 2027. Zato je Macron uresničil le nekaj načrtov, čeprav se je nezaposlenost zmanjšala z 10% na 7,2%, nezaposlenost mladih pa s 25% na 20% ravno zaradi reform. Produktivnost je zrasla z 0,6% na 0,8%, verjetno pa bi še več z dodatnimi reformami. Toda ne glede na izboljšanje nekaterih delov francoske ekonomije pa Macron ni mogel izpolniti več, saj je že povišanje pokojninske dobe iz 62 let na 64 pognalo na ulice francoske sindikate.

Zato se je Macron lotil drugih načinov pridobivanja popularnosti – zunanja politika. Če je še pred nekaj leti zagovarjal umik iz Francije in Rusiji v nerazumljivih okoliščinah prepustil nadzor nad centralno Afriko pa je danes ponovno aktiven ravno tam. Macron obiskuje afriške države, se srečuje z ljudmi in verjetno na ta način pridobiva volivce iz afriških migracijskih kvot tudi doma. Po drugi strani je izbral anti-izraelsko retoriko, da se približa islamskim volivcem, kajti nenavadno je, da bi se tako aktivno vključil v politiko tuje države in toleriral celo veliko porast anti-semitizma v Franciji. Nedavno je odkril celo Libanon, ki je zanj postal ena glavnih tem dokler mu Trump ni speljal procesa za vzpostavitev premirja z Izraelom. Še en udarec je živela evropska zunanja politika – Macronova odprta podpora iranskemu teokratskemu režimu tudi potem, ko je ta pobil vsaj 30.000 neoboroženih protestnikov.

Politična klima in volitve leta 2027

Macronova podpora Iranu, Gazi in nastop proti Izraelu ter aktivni obiski Afrike med epidemijo ebole nakazuje, da se med francoskimi liberalci širi strah, da bo v Franciji prišlo do podobnega scenarija kot v Veliki Britaniji in na lokalnih volitvah v Španiji. Tam več ne dobivajo volitev velike stranke, ampak manjše populistične stranke, ki ponujajo levo ali desno alternativo izven ustaljenih političnih elit. Razmerje v parlamentu in volilne ankete kažejo, da pridobivata predvsem Le Penova in Melenchon, ki s pridom izkoriščata nezadovoljstvo vsak na svojem polu.

Če Le Penovi kaže dobro v pridobivanju mest v Nacionalnem zboru, pa Melenchonu kaže dobro v tekmi za predsedniško mesto, kjer sta sicer glavna tekmeca Gabriel Attal in Edouard Philippe, medtem ko Jordanu Bardelli iz Nacionalne Fronte ne kaže najbolje. Težava je, da Attal in Philippe en drugemu odžirata glasove, na čemer pridobiva Melenchon. Zelo nenavadno bi bilo, če bi predsedniško mesto dobil Melenchon, medtem ko bi veliko večino glasov dobila Nacionalna fronta. To bi bila za Francijo še napornejša parlamentarna situacija kot danes.

Toda Francija se vedno bolj deli na dva pola tako kot druge države po Evropi, na primer že omenjeni Velika Britanija in Španija, kaže pa, da se Nemčija hitro približuje takšnemu scenariju. Ne eni strani je francosko prebivalstvo, ki ni del migracijskih tokov iz Afrike in Levanta v zadnjih petdeset letih. Ti so nezadovoljni s širjenjem islamizma, mestnih getov, vedno večji pa imajo občutek, da so v 'drugem planu', vsaj kar se tiče policije in sodstva, zato bodo dali svoj glas raje Nacionalni fronti. Na drugi strani pa so volivci skrajne levice, ki so tradicionalno v Franciji že tako v visokem številu, zdaj pa Melenchon pobira glasove med migracijsko populacijo in se celo zavzema za uničenje tradicionalne francoske kulture.

Kakšna bo prihodnost

Ravno to pa obe strani vedno bolj vleče vsako na svojo stran. Nezaupanje se širi, staro francosko prebivalstvo in migracijsko pa vedno manj štejeta Francijo kot državo, v kateri bi živeli.

Država, kjer več kot polovica prišlekov ne verjame v ustavo in sekularni sistem, bo tega v prihodnosti prej ko slej želela spremeniti. Staro prebivalstvo pa temu nasprotuje in bo zato vedno bolj glasovalo za stranke, za katere menijo, da bodo uspelo tradicijo obdržati. Gre za dva svetova, kjer vedno manj ljudi na eni in drugi strani verjame, da lahko ustaljene politične elite vodijo državo v njihovem interesu. Obe strani sta tako narazen, da bo nekoč moralo priti do konsolidacije mnenj na način, ki bo ali razumen ali pa celo sovražno nastrojen. Ko pa to postane trend v celotni Evropi, potem gre za sistemsko težavo, ki jo ustaljene politične elite porivajo v prihodnost za prihodnje generacije.