Levičarski ekstremizem brez zavor? Konservativnemu novinarju zažgali avtomobil in objavili njegov naslov

Julian Reichelt. Vir: Wikipedia

V nemški prestolnici so neznanci sredi noči zažgali avtomobil Juliana Reichelta, nekdanjega odgovornega urednika časnika Bild in sedanjega vodje konservativnega medija NIUS. Vozilo je povsem uničeno, v njem je zgorel tudi otroški sedež.

Toda požigu je sledilo še precej bolj skrb vzbujajoče sporočilo. Na levičarski spletni platformi Indymedia so anonimni avtorji prevzeli odgovornost za napad, objavili novinarjev zasebni naslov in zatrjevali, da požig njegovega avtomobila sploh ne pomeni napada na svobodo tiska. Njihovo opravičilo? Reicheltove politične in novinarske usmeritve. Primer, ki ga preiskuje nemška državnovarnostna policija, odpira nevarno vprašanje, kako daleč so pripravljeni iti skrajneži pri obračunavanju z drugače mislečimi in kdo si po njihovih merilih sploh še zasluži pravico do svobodnega izražanja.

V petek, 13. novembra, okoli pol tretje ure zjutraj je mimoidoči na ulici Knesebeckstraße v berlinskem okrožju Charlottenburg opazil goreč avtomobil in poklical gasilce. Ko so ti prispeli na kraj dogodka, je bilo vozilo že v celoti zajeto v plamenih. Od avtomobila znamke BMW, ki ga je uporabljal nemški novinar Julian Reichelt, je ostala le še ožgana razbitina. Ogenj je skoraj povsem uničil vozilo, ki je pripadalo medijskemu podjetju. Po uradnih podatkih berlinske policije v požaru ni bil nihče poškodovan.

Policija je potrdila sum namernega požiga. Ker obstaja možnost politično motiviranega kaznivega dejanja, je preiskavo prevzel oddelek za državno varnost pri berlinskem deželnem kriminalističnem uradu. Preiskovalci ugotavljajo, kdo je vozilo zažgal, kako je požig izvedel in ali je bil novinar tarča prav zaradi svojega dela.

Reichelt o tem ne dvomi. Po njegovem prepričanju ni šlo za naključno uničevanje tujega premoženja, temveč za načrtovan poskus zastraševanja. Nekdanji urednik največjega nemškega tabloida Bild je danes eden najbolj prepoznavnih obrazov konservativnega spletnega medija NIUS, ki ostro kritizira nemško levico, migracijsko politiko, politični aktivizem in delovanje uveljavljenih medijev. »Popolnoma jasno je, da je šlo za ciljan napad,« je po požigu sporočil Reichelt. Dogodek je označil za poskus ustrahovanja novih neodvisnih medijev, ki nasprotujejo levemu ekstremizmu.

Prepričan je, da so napadalci pred dejanjem ugotovili, kateri avtomobil uporablja. Še posebej pretresljivo podrobnost je razkril dan po požigu. Na sovoznikovem sedežu je bil otroški sedež, ki se je v ognju stopil. Fotografije uničenega avtomobila so hitro zaokrožile po nemških medijih. Za policijo je predmet preiskave kaznivo dejanje, za Reichelta pa tudi neposredno opozorilo, da so neznanci pripravljeni poseči v njegovo zasebno življenje.

Vir: nius.de

V sporočilu objavljen domači naslov 

Le nekaj ur po požigu, v petek ob 14.55, se je na platformi Indymedia pojavilo anonimno sporočilo z naslovom »Julian Reichelt, ti pes!«. Njegovi avtorji so zapisali, da so v noči pred načrtovano sobotno demonstracijo generacije Z v Berlinu zažgali avtomobil nekdanjega urednika Bilda. Sporočilo ni vsebovalo zgolj domnevnega priznanja. Avtorji so se obširno posvetili Reicheltovemu novinarskemu delu, ustanovitvi medija NIUS in njegovemu financiranju. Omenili so nemškega podjetnika Franka Gotthardta, ki finančno podpira medij, ter Reichelta označili z vrsto žaljivk in ideoloških obtožb.

Zapis so med drugim označili z oznakami Antifa, antirasizem in feminizem. Te oznake same po sebi ne dokazujejo identitete storilcev, razkrivajo pa politično govorico, s katero anonimni avtorji predstavljajo domnevni napad. Še pomembnejše je njihovo razumevanje novinarske svobode. Zatrjevali so namreč, da svoboda tiska po definiciji varuje novinarsko delo pred posegi države, njihov napad na Reicheltov avtomobil pa zato ni napad na svobodo tiska.

Avtorji zapisa so Reicheltu pripisali rasizem, sovraštvo do žensk in transfobijo, nato pa poskušali upravičiti domnevno nasilje z njegovimi stališči. Namesto argumentov, javne polemike ali pravnih sredstev so kot sredstvo obračunavanja ponudili ogenj. Ob tem so zapisali še, da je razlogov za njihovo opozorilo toliko, da jih ni mogoče prešteti na prste ene roke. V sporočilu pa so objavili tudi novinarjev zasebni naslov in na koncu navedli še datum 20. november, a brez pojasnila, kaj naj bi pomenil. Na isti dan so sicer napovedani novi protesti pobude Gen Z regelt.

Berlinska policija je potrdila, da sporočilo pozna in preverja njegovo pristnost. Na platformi Indymedia lahko vsebine anonimno objavlja kdorkoli, v preteklosti pa so se tam pojavila tudi lažna priznanja kaznivih dejanj. Zato za zdaj ostaja odprto, ali so avtorji zapisa resnično sodelovali pri požigu. Povsem jasno pa je, da je bilo javno objavljeno besedilo, ki nasilje nad novinarjem upravičuje z njegovimi političnimi stališči.

Namesto argumentov, javne polemike ali pravnih sredstev so kot sredstvo obračunavanja ponudili ogenj.
Vir: Shutterstock

Ko svoboda govora velja samo za ideološko primerne

Primer Juliana Reichelta je toliko bolj pomenljiv zaradi širšega političnega ozračja v Nemčiji. NIUS je medij, ki ostro nasprotuje številnim usmeritvam nemške levice in liberalnih političnih krogov, zaradi svoje izrazito polemične uredniške politike pa je pogosto tarča kritik. Tudi posamezni predstavniki nemške politike so v preteklih mesecih na račun portala uporabljali izjemno ostre izraze.

Predsednik deželne vlade Schleswig - Holsteina Daniel Günther iz CDU je januarja letos v oddaji Markusa Lanza na televiziji ZDF NIUS označil za sovražnika demokracije. Njegov nastop je sprožil burno razpravo tudi zaradi vprašanj o regulaciji in morebitni cenzuri medijev oziroma družbenih omrežij. Günther je pozneje pojasnil, da se je njegov pritrdilni odgovor na vprašanje o omejevanju nanašal na družbena omrežja za mlajše od 16 let, ne na prepoved novičarskih portalov.

Toda prav izraz »sovražnik demokracije« odpira širše vprašanje odgovornosti političnega jezika. Kritika posameznega medija, njegovih napak in politične usmeritve je povsem legitimna. Nekaj drugega pa je, kadar se političnega ali novinarskega nasprotnika ne obravnava več kot udeleženca javne razprave, temveč kot nevarnost, ki jo je treba odstraniti iz nje.

Reicheltova uredniška politika je lahko komu všeč ali ne. Lahko jo ima za preveč ostro, pristransko ali provokativno. O posameznih objavah NIUS so odločala tudi nemška sodišča, ki so nekatere trditve medija prepovedala. Toda prav za takšne primere obstajajo sodni postopki, pravica do popravka, javna kritika in novinarski standardi. Nobeden od teh mehanizmov ne predvideva, da se politično nezaželenemu uredniku ponoči zažge avtomobil. Če je meja dopustnega novinarstva odvisna od tega, katero politično stran podpira posamezni urednik, potem svoboda tiska ni več pravica, ampak privilegij, ki ga deli močnejša politična skupina.

Fotografija je simbolična. Vir: Unsplash

Berlinski požig ni osamljen primer: konservativnemu novinarju so avtomobil zažgali že dvakrat

Podoben primer je nemška prestolnica doživela že pred leti. Tarča napadov je bil konservativni kolumnist časnika B.Z. Gunnar Schupelius, znan po kritičnih zapisih o berlinski mestni politiki. Marca 2014 so neznanci zažgali avtomobil, ki ga je uporabljal. Požar je poškodoval tudi več drugih vozil.

Decembra 2019 je sledil nov napad, v katerem je njegov avtomobil znova zgorel. Za drugi primer je še posebej pomemben uradni dokument berlinskega senata iz januarja 2020. V odgovoru na poslansko vprašanje je takratna berlinska uprava za notranje zadeve izrecno zapisala, da se požig Schupeliusovega avtomobila iz decembra 2019 obravnava kot levičarsko ekstremistično kaznivo dejanje. Razlog je bilo tudi priznanje, objavljeno na Indymedii, v katerem so anonimni avtorji napad utemeljevali z novinarjevim delom ter vsebino njegovih člankov in kolumn.

Če je meja dopustnega novinarstva odvisna od tega, katero politično stran podpira posamezni urednik, potem svoboda tiska ni več pravica, ampak privilegij, ki ga deli močnejša politična skupina.

Medtem ko so preiskovalci leta 2019 na podlagi takratnih ugotovitev govorili o levičarsko-ekstremističnem ozadju, je treba pri Reicheltovem primeru na dokončno policijsko opredelitev še počakati. Vendar zgodovina berlinskih napadov kaže, da nasilje proti konservativnim novinarjem ni zgolj hipotetična nevarnost. Še bolj skrb vzbujajoče je sporočilo, ki ga takšna dejanja pošiljajo drugim novinarjem. Za ustrahovanje namreč ni nujno, da napadalci dosežejo popoln molk. Dovolj je že, da mora urednik pred objavo naslednjega kritičnega članka razmišljati tudi o varnosti svoje družine, doma in premoženja.

Novinarji obsodili napad

Požig je sprožil odzive tako med politiki kot v nemški novinarski skupnosti. Politiki AfD so ga označili za napad na svobodo tiska, solidarnost z Reicheltom pa je izrazil tudi politik liberalne FDP Wolfgang Kubicki. Ta je opozoril, da vsakdo, ki želi z nasiljem ustrahovati novinarje, ne nastopa zgolj proti posameznemu mediju, ampak proti demokraciji in pravni državi.

Oglasil se je tudi publicist Alan Posener, dolgoletni sodelavec časnika Welt, ki je napad opisal kot strahopetno zastraševanje. Po njegovi oceni je namen takšnega dejanja jasno sporočilo, da napadalci vedo, kje njihova tarča živi, in se pri uveljavljanju svojih ciljev ne bodo ustavili pred nasiljem.

Posebej odločno se je odzvala organizacija Novinarji brez meja. Njen predstavnik Christian Mihr je zavrnil razlago iz anonimnega sporočila, da svoboda tiska novinarje ščiti zgolj pred državo. Opozoril je, da morajo države novinarje varovati tudi pred nasiljem tretjih oseb ter da svoboda izražanja vključuje tudi stališča, ki se marsikomu zdijo žaljiva ali šokantna. Organizacija je zahtevala učinkovito zaščito Reichelta in resno obravnavo objave njegovega domačega naslova.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike