[Duhovna misel] Božja resnica ni znanstvena resnica

Duhovna misel za 5. velikonočno nedeljo: Jn 14, 1–12

Evangelist Janez poudarja resnico kot osrednji pojem, ki se v polnosti razodeva v Jezusu kot »poti, resnici in življenju«. Pilatovo vprašanje, »kaj je resnica«, izraža trajno človeško iskanje, ki ga sodobni človek pogosto usmerja v znanost. Sveto pismo razume resnico drugače kot znanost: ne kot preverljivo dejstvo, temveč kot Božje odrešujoče delovanje. Resnica ni stvar ali ideja, ampak oseba – Bog, ki se razodeva v Jezusu Kristusu. Človek lahko to resnico doseže le z osebno vero in s predanostjo, ki vodita v večno življenje.

Komentar: Božja resnica ni znanstvena resnica

Evangelist Janez pogosto uporablja besedo resnica. V Stari zavezi je rečeno, da se je Bog razodel z besedami: »Jaz sem, ki sem.« Jezus kot Božji Sin, to je posebej močno poudarjeno pri evangelistu Janezu, reče o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« S temi zelo močnimi in konkretnimi besedami je o Bogu povedano več kot zgolj to, da je, da obstaja.

Evangelist Janez pogosto uporablja besedo resnica.

V enem od ključnih trenutkov Jezusovega življenja, ko je bilo vse odvisno od rimskega namestnika Poncija Pilata, ta vpraša Jezusa: »Kaj je resnica?« To vprašanje mu je zastavil po tem, ko mu je Jezus rekel, da je prišel na svet, da priča o resnici, in ne zato, da bi konkuriral komurkoli, ki ima oblast na tem svetu. Pilatovo vprašanje je vprašanje, ki si ga človeštvo neprestano postavlja. Odgovore nanj, v obdobju po razsvetljenstvu, išče človek s svojo razumno naravo po znanstvenih poteh. A bolj ko nas obvladuje znanost prek tehnologije, manj je znanstvenih odgovorov na vprašanje, kdo je človek v svojem bistvu. Še slabše, tisto, kar je o človeku znanstveno popolnoma razvidno, nima teže, ki bi jo moralo imeti, ko človek opredeljuje sebe in svojo naravo.

Bolj ko nas obvladuje znanost prek tehnologije, manj je znanstvenih odgovorov na vprašanje, kdo je človek v svojem bistvu.

Za kakšno resnico torej gre, ko Jezus sebe opredeli kot pot, resnico in življenje? Tudi grški filozofi so iskali resnico in prišli do spoznanja, da je resnica tisto, kar ostane, kar ima trajno vrednost. V tem smislu je grška filozofija blizu bibličnemu razumevanju resnice, ki seveda ni to, kar v novem veku razumemo pod resnico, ko gre za vprašanja spoznanja, logike in konsistentne misli. Resnica v Svetem pismu zadeva vprašanje Boga in ne pozitivnih znanosti, niti kakršnegakoli eksperimentiranja in s tem dokazovanja, kar je metoda naravoslovja. Sveto pismo govori o Bogu, o njegovem načinu razodevanja in o moči, ki jo ima v odnosu do drugih božanstev.

Resnica v Svetem pismu zadeva vprašanje Boga in ne pozitivnih znanosti, niti kakršnegakoli eksperimentiranja in s tem dokazovanja, kar je metoda naravoslovja.

»Resnica je moč, ki človeku pomaga, da sprejme in ponotranji vprašanje življenja in smrti,« pravi Klaus Berger. V duhu grške filozofije smo navajeni resnico razumeti v kontekstu soglasja in ujemanja med trditvami in obstoječimi dejstvi. Argumenti določene trditve morajo biti preverljivi in dokazljivi, sicer ni mogoče govoriti o resničnosti nekega pojava. Sveto pismo ni naravoslovni učbenik ali enciklopedija znanosti, zato se tudi pojem resnice razume v drugačnem smislu. Resnica je nekaj, kar prihaja od Boga. Ni odločilna vzročna spoznavnost in dokazljivost, ampak odrešujoče delovanje. Resnica ni stvar in ne zgolj spoznanje o njej, ampak je Bog sam ta resnica.

»Resnica je moč, ki človeku pomaga, da sprejme in ponotranji vprašanje življenja in smrti,« pravi Klaus Berger.

Kdor utemeljuje svoje življenje v veri v resničnega Boga, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, ima tudi moč in milost, da se bori proti smrti in jo končno premaga z večnim življenjem. To pa ni dokazljivo na kratek rok. Delež človekovega spoznanja pri tem ni podoben deležu, ki ga ima na področju spoznavnih teorij. Samo kdor se osebno odloči, da je Jezus njegova pot, ima delež v tej njegovi resnici. Jezusova resnica o človekovem življenju je, da je to življenje večno in da je smrt kot zadnja beseda zemeljskega življenja premagana.

Pilat je dejansko postavil napačno vprašanje, ko je rekel: kaj je resnica. Bolj pravilno bi bilo, da bi vprašal: kdo je resnica. A to je presegalo njegov horizont razumevanja in to težavo imajo znanstveniki vse do danes, ker se o Bogu sprašujejo kot o stvari in ne kot o osebi. V veri ne molimo in ne častimo niti teorije, niti besed, niti knjig ali spoznanj, temveč častimo osebo – troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Ta Bog je resnica; tega Boga je razodel Jezus, ki je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«

 Tudi na ravni medosebnih odnosov ni mogoče graditi zgolj na razumu.

Resnica je torej oseba in približanje tej osebi je možno, če se z njo podamo na pot, tako kot je to edina pot v naših medosebnih odnosih. Tudi na ravni medosebnih odnosov ni mogoče graditi zgolj na razumu, na upoštevanju stvarnosti in spoznanjih o njih. Nobenemu na kraj pameti ne pade, da bi znanstveno proučil, ali je neka oseba zanj tista, s katero želi živeti vse svoje življenje. Če je resnica oseba, potem tej resnici lahko sledimo, če se ji celovito predamo – s srcem, telesom in z razumom. Tako je Jezus tudi pot, ki vodi v življenje, v polnost življenja in v večno življenje.

Vse to je možno, če je trajno, ne zgolj trenutno ali hipno. Resnica se pokaže kot tista, ki preživi vse čase, vse ideologije, vsa kraljestva tega sveta, vse znanstvene in tehnološke napredke, vse generacije in njihovo zgodovino. Božja resnica je večna, zato jih ni več, ampak je ena sama.

Božja resnica je večna, zato jih ni več, ampak je ena sama.