72-letnica z Goričkega naj bi v bivalnem kontejnerju preživela le eno zimo, zdaj se bliža že štirinajsta

Matilda Kerec in njen sin Jože sta se po zemeljskem plazu leta 2013 iz razpokane hiše preselila v bivalni zabojnik. Začasna namestitev je postala njun dom – brez kopalnice, brez notranjega stranišča in z vodo, ki sta si jo po ceveh napeljala iz stare hiše. Občina Grad našteva več poskusov pomoči, ki se niso uresničili, sanacija plazu pa bi se lahko začela šele prihodnje leto. Medtem se na nestabilnem pobočju nagiba že zabojnik.

Julija 2013 je bilo v nekaterih medijih mogoče prebrati, da bosta Matilda in Jože Kerec iz Kovačevcev zimo »verjetno dočakala v zabojniku«. Stavek je tedaj opisoval začasno rešitev po naravni nesreči. Danes zveni skoraj preroško – le da Kerečeva v zabojniku nista dočakala ene, temveč do danes že trinajst zim.

Spomladansko deževje je tistega leta v Pomurju sprožilo več kot 300 zemeljskih plazov. Približno 30 so jih našteli samo v občini Grad. Eden je skoraj odnesel tudi skromno hišo Kerečevih. Stene so razpokale, bivanje je postalo nevarno, občina pa je materi in sinu ob hiši postavila bivalni zabojnik. Že takrat je bilo jasno, da si z lastnimi prihodki doma ne bosta mogla obnoviti. Matilda je prejemala okoli 200 evrov pokojnine in 42 evrov socialne pomoči, Jože pa je bil brezposeln in brez dohodkov.

Prav tako so leta 2013 nekateri mediji poročali, da je bila sanacija plazov v veliki meri prepuščena prizadetim občinam in ljudem samim. Občina Grad bi takrat za najnujnejšo sanacijo škode na infrastrukturi potrebovala približno 740.000 evrov, v proračunu pa je imela le dobro polovico tega denarja.

Nekdanji župan Daniel Kalamar je poudarjal, da občina zasebnikom ni dolžna obnoviti poškodovanih hiš, temveč jim mora ob nevarnem domu prek centra za socialno delo pomagati poiskati začasno bivališče. Toda že primerjava med pomurskimi občinami je pokazala, da so se poti pomoči razlikovale.

V Puconcih so denimo zbirali sredstva za prizadeto družino, v Radencih pa drugi družini pomagali plačevati najemnino. V Kovačevcih pri Kerečevih pa je začasno bivališče več kot očitno ostalo končna rešitev. Trinajst let pozneje se je marsikaj spremenilo. Matilda je prestala zdravljenje raka in januarja bo dopolnila 73 let. Ni pa se spremenil naslov njenega stalnega prebivališča. 

Hiša, v kateri ne sme živeti, a brez nje ne more

Stara hiša v grabi je prenevarna za bivanje, vendar je Kerečeva ne moreta preprosto zapreti in pozabiti. V njej sta ostala pralni stroj in del oblačil, od tam si s sinom črpata tudi vodo. Do hiše vodi več kot sto metrov strme poti. Kar je za zdravega človeka kratek spust, je zanjo zaradi bolečin v nogah vsakodnevno tveganje, zlasti kadar je zemlja mokra.

Ko smo jo obiskali, je ob pralnem stroju čakala, da bo lahko oprano perilo odnesla nazaj v hrib. »Zdaj bo ravno opral stroj, da si lahko gor nesem,« je pojasnila. Pot mora včasih opraviti večkrat na dan. »Kam naj pa nesem? Kje naj perem? V šumi, ko grem na WC, tam pri WC-jih naj imam?«

V zabojniku je prostora le za najnujnejše – pograd, skromno kuhinjo, mizo, dva stola, hladilnik in televizijo. Kopalnice ni. Umiva se zunaj v lavorju, okoli sebe pa napne plastiko, da si ustvari vsaj nekaj zasebnosti. »Lavor pa šlauf, pa dam neko plastiko okrog, da se ne vidi, da se tuširam,« nam je opisala svojo kopalnico.

Ob vprašanju, kje pa imata stranišče. Matilda pokaže skozi okno proti gozdu. Do stranišča mora čez neraven teren, podnevi in ponoči, v poletni vročini, dežju, mrazu ali snegu. Vodo sta si Kerečeva iz stare hiše do zabojnika napeljala po plastičnih ceveh. Ker je zabojnik višje na pobočju, jo navzgor potiska črpalka. Težava se pojavi tudi v poletnih mesecih, ko se plastične cevi na soncu ogrejejo in je voda, ki priteče in jo uporabljata tudi za pitje, prevroča.

Podobno sta iz stare hiše v hrib potegnila električne kable, elektro podjetje pa naj bi jima, po plačilu, uredilo tudi elektro omarico, ki stoji za zabojnikom. Ker le ta ni izoliran, se poleti močno segreje, pozimi pa se v njem nabirata vlaga in kondenz.

Zaradi vlage sta v preteklih letih zamenjala že več vzmetnic, za elektriko pa tudi zaradi ogrevanja in hlajenja s klimatsko napravo plačujeta okoli 140 evrov na mesec. Matilda prejema približno 400 evrov hrvaške družinske pokojnine po pokojnem možu. Od tega plačuje položnice in krije vsakodnevne stroške.

Nekaj zelenjave si s sinom pridelata sama. Denarja za nakup drugega bivališča ali temeljito obnovo poškodovane hiše nima. Njena pot med zabojnikom in hišo je težka tudi zaradi zdravstvenih težav. Kot nam je zaupala, je prebolela raka, zaradi katerega je prestala 38 obsevanj in osem kemoterapij.

Na Občini Grad brez konkretnih odgovorov

Primer ni zgodba, v kateri pristojni v trinajstih letih ne bi naredili prav ničesar. Občina Grad je po plazu kupila zabojnik, pozneje načrtovala utrditev njegove podlage in Kerečevima predlagala drugo nastanitev. Prav tako ne gre zamolčati, da Matilda in Jože nista sprejela vsake ponujene možnosti. Toda seštevek vseh poskusov, pogojev, zavrnitev in nedokončanih dogovorov je danes enak – mati in sin še vedno živita brez osnovnih sanitarnih pogojev.

Županja občine Grad Cvetka Ficko je v odgovorih na vprašanja, zakaj niso našli trajnejše rešitve, zapisala, da je mandat nastopila konec leta 2014, zabojnik pa je bil postavljen že prej, zato ne pozna prvotnega dogovora o ureditvi vode, elektrike in strehe.

Po doslej objavljenih podatkih je občina leta 2018 načrtovala izdelavo betonske plošče in dvig zabojnika, vendar posega niso izvedli, ker si Kerečeva med deli naj ne bi zagotovila začasnega bivanja pri sosedu. Ponudili naj bi jima tudi staro hišo v Dolnjih Slavečih, a bi jo morala po Matildinih besedah obnoviti sama, česar finančno ne zmoreta.

Njuna želja, da bi zabojnik prestavili na bližnji travnik, pa zaradi kmetijske namembnosti zemljišča ni bila izvedljiva. Vsak predlog je tako obstal ob drugi oviri. Toda rezultat ostaja enak: ponujene možnosti za revna in zdravstveno obremenjena človeka niso pomenile rešitve, ki bi jo lahko dejansko uresničila. Matilda sicer priznava, da si nove hiše niti ne želi, če bi imela nov, večji bivalni zabojnik na terenu, ki ne polzi in urejeno vodo, bi želela ostati na svoji zemlji.

Začasni dom, v katerem je dočakala starost

Slovenska ustava 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ta določba nikomur sama po sebi ne zagotavlja nove hiše in ne pomeni, da je občina dolžna financirati obnovo zasebnega doma. Toda socialna država se v praksi preizkuša prav v primerih, ko človek zaradi revščine, bolezni in naravne nesreče sam ne more iz začasne namestitve.

Vprašanje zato ni le, kdo je v posameznem letu kaj ponudil in kdo česa ni sprejel. Vprašanje je, kako je mogoče, da med občino, državo, socialnimi službami in drugimi oblikami pomoči v trinajstih letih ni bilo mogoče sestaviti ene izvedljive rešitve. Po letih molka se je na razmere preko medijev odločil opozoriti njun dolgoletni znanec, ki družino pozna približno štiri desetletja. Pravi, da so živeli skromno že prej, po plazu pa še skromneje. Najbolj ga skrbi, da nestabilno pobočje ne bo čakalo na konec postopkov. »Tam je katastrofa. Naj pride en naliv, kontejner gre,« opozarja.

Sam prav tako vidi rešitev v utrditvi terena in novem primernem zabojniku, katerega strošek ocenjuje na približno 13.000 evrov. Poskusili naj bi tudi s prijavo Kerečevih na TV oddajo Delovna akcija, pa so, kot je povedal, prejeli odgovor, da nista bila izbrana, ker v družini ni majhnih otrok.  

Med našim obiskom je Matilda večkrat poudarila, da ne rabi veliko. Da si želi le zdravja in novega zabojnika, v katerem bi imela urejeno kopalnico in pralni stroj. Zaenkrat je še aktivna in lahko poskrbi zase, vendar priznava, da jo bolečine v nogah iz dneva v dan bolj omejujejo pri gibanju. Boji pa se, kaj bo, če nekega dne pristane v postelji ali še huje, če pride neurje in ju skupaj z zabojnikom odnese v grabo.