Jankovićeve sežigalnice očitno ne bi drago plačali le z zdravjem

Smer evropske politike je zelo jasna – tudi sežigalnice odpadkov bodo morale plačati strošek emisij, ki jih izpuščajo v okolje. Predlog Evropske komisije za reformo evropskega sistema trgovanja z emisijami predvideva, da se emisije iz sežiganja komunalnih odpadkov postopoma vključijo v sistem EU ETS. Po trenutno predstavljenem predlogu bi se vključevanje sežigalnic začelo leta 2031 in postopoma izvedlo do leta 2034. Vse to pa postavlja pod vprašaj enega ključnih argumentov, s katerimi je župan Zoran Janković javnosti predstavljal projekt sežigalnice – nižje položnice.

Evropska komisija je 17. julija predstavila predlog ciljno usmerjene reforme evropskega sistema trgovanja z emisijami (EU ETS), s katero želi po letu 2030 dodatno zmanjševati emisije ter okrepiti načelo, da onesnaževalec plača. Predlog med drugim predvideva postopno vključitev sežigalnic komunalnih odpadkov v sistem EU ETS med letoma 2031 in 2034.

Upravljavci sežigalnic bi morali za izpuste ogljikovega dioksida fosilnega izvora, ki nastajajo predvsem pri sežiganju plastike in drugih fosilnih materialov v odpadkih, kupovati emisijske kupone. To bi povečalo stroške sežiganja ter okrepilo spodbude za zmanjševanje količine odpadkov, ločeno zbiranje, recikliranje in uporabo tehnologij za zajemanje ogljika. Predlog še ni dokončno sprejet, saj ga morata potrditi Evropski parlament in Svet EU.

Strošek izpustov bi plačale tudi sežigalnice

Tudi sežigalnice odpadkov bodo torej morale plačati strošek emisij, ki jih izpuščajo v okolje. To po mnenju zunajparlamentarne stranke Pirati bistveno spreminja okoliščine pri načrtovani gradnji sežigalnice odpadkov v Ljubljani. S tem se po besedah predsednika stranke in mestnega svetnika Jasmina Feratovića postavlja pod vprašaj enega od ključnih argumentov, s katerimi je župan Zoran Janković javnosti predstavljal projekt sežigalnice. Obljubljal je namreč občutno pocenitev ogrevanja tudi zato, ker sežigalnice – v nasprotju z obstoječimi objekti Energetike Ljubljana – ne plačujejo emisijskih kuponov.

Če bo predlog sprejet, sežigalnice te prednosti več ne bodo imele. »Ta predpostavka ne more biti več podlaga za resno finančno načrtovanje, strošek ogrevanja bo namreč še kako odvisen od cen emisijskih kuponov,« je opozoril Feratović. Po dokumentaciji Mestne občine Ljubljana je za izvedbo projekta predvidenih približno sedem let, začetek obratovanja pa se omenja okoli leta 2034. Po vsej verjetnosti bi bila ljubljanska sežigalnica tako že ob začetku obratovanja vključena v sistem trgovanja z emisijami.

Še pred kratkim je Mestna občina Ljubljana javno navajala ocenjeno investicijsko vrednost gradnje sežigalnice na okoli 200 milijonov evrov. V občinskem promocijskem gradivu je bilo navedeno, da naj bi ta znesek vključeval tudi potrebno razširitev sistema daljinskega ogrevanja in posodobitev RCERO Ljubljana. Novejše javno objavljene informacije pa govorijo o bistveno višjih številkah, približno 398 milijonih evrov brez DDV.

Po besedah Feratovića, ki se bo jeseni v Ljubljani potegoval za županski stolček, je problematično, da kljub velikosti projekta še vedno ni jasno predstavljeno, kako in po kakšni ceni naj bi se vročevodno omrežje razširilo na četrtni skupnosti Vič in Rudnik, kjer je gostota stanovanjske gradnje relativno nizka, svojevrsten izziv pa predstavlja tudi barjanski teren. Brez teh podatkov namreč ni mogoče verodostojno trditi, da bo projekt znižal položnice.

Ljubljančanke in Ljubljančani morajo izvedeti, kolikšna je realna vrednost celotnega projekta v tekočih cenah, koliko bodo znašali stroški financiranja in servisiranja dolga ter koliko bo stala priključitev sežigalnice na sistem daljinskega ogrevanja.

Sežigalnica bi Ljubljano finančno in okoljsko zaznamovala za več desetletij

»Sežigalnici v Ljubljani nasprotujem tudi zaradi resnih zdravstvenih in okoljskih pomislekov,« je poudaril Feratović, ki je spomnil, da zdravniki in drugi predstavniki zdravstvene stroke opozarjajo na zdravju škodljive učinke. Ljubljanska kotlina je slabo prevetrena – temperaturne inverzije, zlasti v hladnem delu leta, lahko zdravju škodljive izpuste zadržujejo v zračnih plasteh blizu tal tudi več dni.

Ljubljana ima že danes velike težave s kakovostjo zraka. Evropska agencija za okolje je Ljubljano že drugo leto zapored uvrstila v spodnji del svoje lestvice, na kateri evropska mesta razvršča glede na zdravstvena tveganja, ki so jim prebivalci izpostavljeni zaradi slabe kakovosti zraka. Na drugi strani pa se projekt sežigalnice predstavlja kot skoraj samoumevna rešitev za odpadke in ogrevanje, čeprav javnost še vedno nima na voljo podatkov o njegovi ekonomiki in vplivih na naše zdravje. »Gre za projekt, ki bi Ljubljano finančno in okoljsko zaznamoval za več desetletij,« je ponovno opozoril Feratović ter dodal, da je sežigalnica projekt, katerega celotno breme bodo nosile občinske finance.

Da je prevetrenost pomemben dejavnik pri umeščanju sežigalnice, izhaja tudi iz Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki jo je Golobova vlada sprejela aprila 2025. Uredba med merili za izbor koncesionarja določa značilnosti predlagane lokacije glede na gostoto naseljenosti, geografsko lego in meteorološke pogoje, pri čemer lahko največ točk dobijo redkeje poseljena in bolje prevetrena območja.

Ljubljana kot gosto poseljeno mesto v slabo prevetreni kotlini je zato po tem merilu v slabšem položaju od morebitnih manj poseljenih in bolje prevetrenih lokacij. Temu se pridružujejo še pomisleki, da bi velika sežigalnica mesto za več desetletij vezala na zagotavljanje zadostnih količin odpadkov ter s tem zmanjšala pritisk za njihovo preprečevanje, ločevanje in recikliranje.

Nižje položnice in čistejši zrak?

Ljubljanski župan je napovedal, da naj bi bile s sežigalnico lahko položnice za ogrevanje nižje za okoli 20 odstotkov, kasneje je govoril celo o 40 odstotkih. Po njegovi oceni naj bi bil hkrati tudi zrak v Ljubljani čistejši. Vendar pa se glede te trditve poraja kar nekaj dvomov. Zdravniki opozarjajo, da prav vsaka sežigalnica onesnažuje – ne glede na to, kje in kako je postavljena. Tudi na MOPE so priznali, da je nemogoče ugotoviti, kako bo sežigalnica vplivala na ravni delcev PM2,5. Sežigalnica bo vir izpustov finih delcev, na drugi strani pa bo (morda) doprinesla k zmanjšanju individualnh kurišč, ki so glavni vir delcev PM2,5.

A zanimivo – v Celju, kjer imajo sežigalnico, meritve onesnaženja s finimi delci na letni ravni celo presegajo Ljubljano. V Sloveniji zaradi onesnaženja zraka s finimi delci letno umre več kot 800 ljudi – kot so pisali na portalu Pod črto, ima po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Slovenija v primerjavi s povprečjem držav Evropske unije (EU) nadpovprečne ravni izpustov finih delcev na prebivalca že več desetletij. Prav tako je v Sloveniji smrtnost, ki jo je mogoče pripisati onesnaženju zraka s finimi delci, višja od povprečja držav EU. Dokazov o varni stopnji izpostavljenosti onesnaževalom zraka ni. Več o tem tudi tukaj.

Mestna oblast med koristi sežigalnice uvršča možnost širitve vročevodnega omrežja in zmanjšanja onesnaževanja iz individualnih kurišč. Toda sežigalnica sama po sebi ne pomeni njihove ukinitve. Ljubljanski odlok o prioritetni rabi virov energije daje daljinskemu ogrevanju prednost predvsem pri novogradnjah ter obnovah, pri katerih se menja ogrevalni sistem, medtem ko za obstoječe hiše predvideva šele pripravo posebnih programov energetskih ukrepov.

Ne določa splošnega obveznega priklopa na vročevod niti zapečatenja obstoječih peči in kaminov; občina je v obrazložitvi odloka tudi izrecno navedla, da ta uporabe drv ne prepoveduje. Sežigalnica bi tako lahko začela obratovati, individualna kurišča v Murglah, na Viču, v Rožni dolini, na Brdu ali Rakovi jelši pa bi ostala – skupaj z njihovim vplivom na kakovost zraka.

Po podatkih MOL v RCERO Ljubljana letno nastane okoli 100.000 ton gorljivih frakcij, za njihov odvoz in sežig v tujini pa plačujejo več kot 20 milijonov evrov oziroma več kot približno 200 evrov na tono. Preračunano na 760.000 prebivalcev občin, vključenih v RCERO, to pomeni okoli 2,20 evra mesečno na prebivalca.

Pri primerjavi z načrtovano ljubljansko sežigalnico pa je treba upoštevati, da MOL njeno začetno investicijsko vrednost ocenjuje na približno 200 milijonov evrov, čemur bi se pridružili stroški financiranja, obratovanja, vzdrževanja in po napovedani evropski reformi tudi stroški emisijskih kuponov. Razpoložljivi podatki zato za zdaj ne potrjujejo obljub, da bi bila domača sežigalnica za uporabnike cenejša; ob upoštevanju investicije, obratovanja in prihodnjih stroškov emisijskih kuponov bi bil končni strošek lahko primerljiv s sedanjim ali celo višji.

Javna razprava ali že sprejeta odločitev?

Zoran Janković je maja organiziral »veliko javno tribuno« o sežigalnici – z njo naj bi utišal neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta. Čeprav je tribuno napovedoval več mesecev, o njej ni bilo kaj dosti slišati. Mediji so na dan dogodka pisali predvsem o dogajanju pred tribuno – predstavniki več okoljskih organizacij, zdravstvene stroke in drugih delov civilne družbe so se namreč zbrali in pojasnili, zakaj nasprotujejo načrtom o gradnji sežigalnic. O dogodku smo pisali tukaj.

Namesto polemične razprave pa je nato tribuna ponudila dogodek z okroglo mizo, ki so jo celo poimenovali »Odločitev je sprejeta – kako naprej?«. O tem, kako naprej, so debatirali ljubljanski, celjski in mariborski župan. Po poročanju portala prelom.je se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Razpravi je bilo namenjenih 50 minut, kar zdaleč ni bilo dovolj za vsa ključna vprašanja o smiselnosti sežigalnic, ki jih noče več sofinancirati niti EU. Na portalu so izpostavili tudi moderiranje Slavka Bobovnika, ki sodelujočim ni postavljal primernih oz. pričakovanih vprašanj. Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, predstavnico Umanotere naj bi moderator prekinil po hitrem postopku. »Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso,« so zapisali. Očitno je šlo za režirano promocijo že sprejete politične odločitve.