Nekoč podpornik Janše, danes zgrožen: »Imamo opravka z ljudmi, ki so nam ugrabili državo«

Nekdanji minister za zdravje prof. dr. Dušan Keber, danes član iniciative Glas ljudstva in eden najglasnejših kritikov nove desne vlade oziroma Janeza Janše, se je oglasil na Facebooku. Njegov zapis odseva eno samo sovražnost, nestrpnost, strah; ob zavedanju, da se bo nekaj spremenilo v smeri demokracije, enakopravnosti vseh državljanov na račun do zdaj privilegiranih, po njihovem mnenju edinih sposobnih za oblast, kot je nekoč izjavil tovariš Stane Dolanc.

Sporočil je, da je Slovenija ugrabljena država, in nadaljeval: »Slovenija nima več samo slabe vlade. Ima oblast, ki je izgubila verodostojnost, politično spodobnost in moralno pravico, da od državljanov zahteva zaupanje. Pred nami ni skupina ljudi, ki bi se zmotila pri eni ali drugi odločitvi. Pred nami je politična druščina, ki je oblast pridobila z obljubami, ki jih je takoj poteptala, nato pa začela z ustavo, zakoni in institucijami ravnati kot svinja z mehom. Kar ji je v napoto, razglasi za sovražno. Kar bi jo moralo nadzorovati, si podredi. Kar bi morala pojasniti, prikrije. Kadar jo ujamejo pri laži, ne odstopi, ampak proizvede novo.«

Keber pravi, da ne gre za politike, ki zgolj ne razumejo, da so bili izvoljeni za varuhe skupnega dobrega in zaščitnike najbolj odrinjenih. Ravnajo, kakor da so dobili mandat, da državo razkosajo kot plen. Politično prevaro so spremenili v način vladanja: kradejo pomen besedam, dostojanstvo institucijam, zaupanje državljanom in prihodnost državi. Govorijo o ustavi, medtem ko jo kršijo. Govorijo o pravni državi, medtem ko odpravljajo njene varovalke. Govorijo o demokraciji, medtem ko preprečujejo razpravo, utišajo nasprotnike in oblast spreminjajo v zasebno lastnino.

Nadaljuje: »Kar je bilo nekoč razlog za odstop, danes postane povod za napad na novinarja, sodnika, sindikalista ali opozicijo.« Zaključi z opozorilom, da je zato »ne smemo samo prezirati. Obravnavati jo moramo kot resno nevarnost. V rokah ima državni aparat. Lahko spreminja zakone, nastavlja ljudi, odpira in zapira postopke ter odloča o denarju, službah, policiji, medijih in javnih ustanovah.«

Veliko sovražnosti, besa je v svoje besede vlil g. prof. dr. Dušan Keber, dr. med. Zakaj nekaj podobnega ni izlil na vlado dr. Roberta Goloba, ki je veliko obljubljala, a ničesar uredila? Predsednik je lagal, zavajal, ni realiziral, kar si je sam naložil v povezavi z integriteto. Še najmanj je realiziral v zdravstvu! Takoj na začetku je prelomil obljubo, kaj obljubo, podpis pogodbe o posebnem plačnem razredu za zdravstvo!

Zakaj je v nadzorne svete, tudi bolnišnic, nastavljal kadre iz Gen-I, ki niso imeli pojma o delovanju tega sistema? Zakaj se ob omenjanju odrinjenih ni spotaknil v posle družine Pirc Musar, zakaj se ni spotaknil ob dohodke dr. Goloba v javnem gospodarskem podjetju itd.? A minister Keber pa nič! Zakaj dr. Goloba ni opozoril, da je nekoga in z njim njegove somišljenike zaradi omejitev v času covida-19 nesprejemljivo, šokantno imenovati fašist?

Sam je ob povsem nemogočih razmerah v domovih za ostarele, s pomanjkanjem kadra, brez cepiva in zdravil, kar ni bila posledica vladanja g. Janeza Janše, vedel le to, da bi bilo potrebno prezračevanje. Smešno! Zakaj se ni obregnil ob manipulacije dr. Goloba glede prispevkov Slovenije za Nato, kar je sramota za vse nas! Ne, to ga ne zanima! Zanima ga politikantstvo samozvanega Glasu ljudstva ter nastopanje v spremstvu g. Jaše Jenulla. S tem daje veliko 'teže' tudi svojim nastopom! Ne vem, ali se tega zaveda.

Kdo je profesor dr. Keber, ki si dovoli toliko sovražnosti, politikantskih neresnic zapisati v nekaj odstavkih?

Dr. Keber je bil odličen študent medicine. Že tedaj ambiciozen, usmerjen v fakultetno kariero in dobro oborožen, kako je treba napredovati v 'brezrazredni' družbi. V kratkem času po zaključku študija leta 1972, po poroki s kolegico iz vplivne družine Kavčičev, je uspel zgraditi atraktivno hišo za Bežigradom. Drugi si kaj takega v tistem času niso mogli privoščiti.

Strokovno delo je začel na Inštitutu za gerontologijo Trnovo, ki je delo začel leta 1966 pod vodstvom prof. dr. Bojana Acceta. Žal se je klinika Trnovo sredi 80. let 20. stoletja kljub staranju našega prebivalstva usmerila v kardiovaskularno medicino in raziskave fibrinolize. Leta 1996 so se preselili v UKC in nastal je klinični oddelek za žilne bolezni. V času od leta 1996 do leta 2000 je bil prof. Keber strokovni direktor UKC Ljubljana in od leta 2000 do 2004 minister za zdravje. Vsekakor bi lahko veliko prispeval, da do razpada Inštituta za gerontologijo – klinike Trnovo ne bi prišlo. A ni! Upam si zapisati, da je s tem katastrofalno upočasnil razvoj znanosti in tudi dejavnosti na področju gerontologije.

Kasneje, že v času samostojne Slovenije, je s svojim s. p.-jem kot redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani proti plačilu organiziral tečaj za specializante interne medicine iz elektrokardiografije. Bil lastnik podjetja Educatio Medica. To je v hotelu Lek v Kranjski Gori leta redno organiziralo strokovne tečaje za zdravnike – specializante interne medicine. Stroške so nosile bolnišnice! Toliko o kasneje stalno omenjanih dvoživkah, pa naj je imel take ali drugačne dovolilnice. O lastnih izkušnjah z njim kot direktor, ki sem iz objektivnih razlogov odstopil zaradi podrejenega, ne bom razlagal! Kje je bil in kje je sedaj z etiko in moralo?

Za konec. Kdo je prof. dr. Keber, ki s svojim podpiranjem levice samo razgrajuje javno zdravstvo? Popolnoma jasno je, da brez javnega zdravstva ne gre! Ne more biti razvoja, ne gre obravnava najzahtevnejših pacientov. Vendar bosta uravnilovka in samoupravljanje iz našega javnega sistema pregnala vse več najuspešnejšega kadra. Meritokracije levica ne pozna, pozna samo svoje. In ne pozabimo: javni sistem ne more biti več finančno vzdržen le na osnovi obveznega zavarovanja. To so v EU spoznali že pred leti zaradi staranja prebivalstva, vse dražje medicine, vse večje zahtevnosti pacientov.

Kdo je bil prof. dr. Dušan Keber, dr. med., kot podpornik Janez Janše?

Predpostavljam, da je kaj kmalu po samostojnosti Slovenije zaslutil, da osamosvojitev ni edina prioriteta Demosa, pač pa tudi pot v demokracijo, brez komunizma. To so zaslutili tudi nekateri drugi, ki so v tedanji skupščini vpili: »Ustavite desnico!« Hitro se je obrnil, zapustil 'osamosvojitelje' in se pridružil tistim, ki so se iz pristašev revolucije, brezobzirnega delovanja v totalitarnem sistemu na hitro prelevili v demokrate. Pridružil se je tistim, ki so lahko glede na to, da ni bila narejena lustracija, videli korist zase.

Še kako drži ugotovitev prvih članov Zbora za republiko, ki so junija leta 2004 ugotavljali: »Zdi se, da je uresničen tisti slovenski nacionalni program, ki je bil predstavljen s 57. številko Nove revije (februar 1987) ter s Pisateljsko ustavo (april 1988) in je bil nato udejanjen s plebiscitom za slovensko državo (december 1990), novo ustavo (december 1991), referendumoma o evropski ter evroatlantski integraciji Slovenije (marec 2003) ter nastopom članstva v EU (maj 2004).« Vendar so prepričljiva tudi mnenja in ocene, da je bil navedeni program v celoti uresničen samo glede na svoje institucionalne okvire, glede na dejanska razmerja le delno.

Za novo fasado slovenskega doma je skrite še veliko nepospravljene prtljage iz prejšnjih časov, precej nereda v hiši in na dvorišču, veliko prahu in pajčevin ter še kak okostnjak v tej ali oni omari.

Vsega tega do sedaj nismo uspeli očistiti! Pomembno je poudariti, da smo imeli v 35 letih na čelu vlad leve politike tudi bivše komuniste, prav tako na čelu sveta RTV SLO. Ko je bil na oblasti g. Janez Janša, je njegova vlada vedno imela privesek v obliki Desusa, kar je pomenilo zavoro pri spremembah, potrebnih za prehod v normalno demokracijo brez ideoloških ovir.

Zdaj imamo po zaslugi slabega dela vlade dr. Goloba, interneta, mladih, ki hodijo po svetu, prvič možnost imeti pravo desnosredinsko vlado in možnost realizacije demokracije. Na tej poti je danes sicer veliko težav za majhen narod in državo zaradi globalizacijskih interesov, a kot majhni se moramo boriti za suverenost in svojo identiteto, ki nam jo želi prav leva politika na vsak način oporekati in nas vrniti v 'jugoslovanstvo'.

Več kot očitno je, da je bojazen, da se končno prekineta ideologija totalitarizma, kjer ima prav vedno le ena stran, in 'politična neodvisnost' številnih nevladnih organizacij, neizmerna, razlog histeričnega, agresivnega zapisa izpod peres prof. dr. Kebra. Ob tem je povsem jasno, kam sodi, pokazal tudi časnik Večer in njegova spletna stran.