Trump bo gostil Xija v ZDA

Kitajski predsednik zadnja leta redko obiskuje druge države, v ZDA se je mudil leta 2015 ko je bil predsednik Barack Obama. Tokrat gre za obratni obisk, saj se je ameriški predsednik Trump že mudil v Pekingu maja 2026. Oba državnika bosta nadaljevala s temami iz Pekinga, kot na primer globalno neravnovesje v mednarodni trgovini in zakonski okvir umetne inteligence (UI).

Xi je pospešil obiske držav

Xi Jinping se je pred ameriškim obiskom med leti 2023 in 2025 mudil v večini pri tesnih zaveznicah, ostali voditelji držav so morali na obisk v Peking. Večkrat je bil v Rusiji, Vietnamu, Kambodži, potem je obiskal še Severno Korejo in predvsem Kavkaz ter države jugovzhodne Azije. V letu 2026 je obiskal le Severno Korejo in Kirgizistan, zadnjega predvsem zaradi vrha Šanghajske organizacije za sodelovanje. Pred srečanjem v ZDA pa so obiski dobili pospešek. Med 2. in 3. septembrom bo obiskal Egipt, potem pa se bo udeležil še vrha BRICS v Indiji med 12. in 13. septembrom.

Kaj želi doseči Xi – indijska konkurenca

Kitajsko vodstvo je ugotovilo, da so ZDA prešle v diplomatsko ofenzivo in opravile serijo srečanj z Indijo, bližnjevzhodnimi in afriškimi državami. Indija si namreč prizadeva zahodu omogočiti del alternativnih trgovskih poti izven kitajskega vpliva, torej konkurenco kitajski svilni poti. Indija se dogovarja z zalivskimi in evropskimi državami za pot, ki bi zaobšla Kitajsko, Rusijo in Iran. Enako se Indija ponuja kot alternativo za del kitajskega izvoza tako Evropi kot ZDA. Indija je zagnala Iniciativo Atmanirbhar Bharat za proizvodnjo v ključnih industrijah, kot na primer proizvodnja polprevodnikov, elektronike in obrambe.

Ne glede na indijsko zaostajanje za kitajskim izvozom, ki je del kitajskega orožja, se je Indija vrgla v diplomatsko ofenzivo po svetu. Z ZDA so sklenili trgovinski sporazum Bilateral trade agreement (BTA), ki cilja na zmanjšanje carin med državama in močnejše dolgoročno sodelovanje. Indiji je namreč jasno, da ni enakopravna partnerica v BRICS, Kitajska pa ne namerava Indiji prepustiti večjega vpliva v organizaciji, ali celo regiji. Kitajska se zaveda, da indijska politika niha med potrebo po večjem ekonomskem sodelovanju s Kitajsko, po drugi strani pa se trudi kitajski vpliv zmanjšati.

Indija se ponuja kot alternativo za del kitajskega izvoza tako Evropi kot ZDA.

Na primer, Indija je izstopila iz regionalnega partnerstva (RCEP) leta 2019, potem je olajšala pot za kitajske strokovnjake, nato so omejili izvoz itd. Obe državi se sicer zavedata ekonomske moči Kitajske, medtem ko se Kitajska trudi monopolizirati azijsko ekonomijo, se Indija trudi obdržati moč, neodvisnost in samozadostnost. Indija zato razmišlja o ustanovitvi ministrstva kot je japonsko ministrstvo za ekonomsko varnost.

Zakaj gre Xi v Egipt

Egipt je država, ki drži odprta vrata vsem, torej ne vstopa v zavezništva, ki bi omejila njegovo ekonomsko in vojaško delovanje. Egipt zato ni podpisal Obrambnega sporazuma iz Meke s Savdsko Arabijo, Turčijo in Pakistanom, čeprav so vse tri članice pričakovale vstop Egipčanov. Egipt ravno zaradi politike odprtih vrat ni želel vstopiti v zavezništvo, saj odlično sodeluje z Indijo in Združenimi arabskimi emirati (ZAE), kar tvori paralelno obrambno in ekonomsko alternativo. Podobno se Egipt pogovarja z Američani, Rusi, Evropejci in Kitajci.

Egipt je konec avgusta gostil skupne vojaške vaje s Kitajsko, imenovane 'Eagles of Civilization 2026'. Xi se bo mudil v Egiptu, ker želi odpreti pogovore o poglobljenem vojaškem sodelovanju, saj Kitajska želi odpreti vojaške baze drugod po Afriki, ne le v Džibutiju. Toda Egipt ni navdušen nad tujimi vojaškimi bazami v Rdečem morju ali drugod po severni Afriki. Egiptovski odnos s sudansko vlado se je močno poslabšal potem, ko je ta obljubila pomorsko bazo Rusiji v Port Sudanu. Vsakršno rožljanje med velikimi silami v Rdečem morju Egiptu povzroči velik ekonomski glavobol.

Zato Egipt ostaja odprt in vojaške vaje z Egiptom ne pomenijo avtomatičnega zavezništva in tesnega približevanja. Egipt je imel vojaške vaje z Indijo imenovane 'Cyclone' med 9. in 17. aprilom 2026, s Turčijo (Friendship Sea) leta 2025, z Grčijo Ciprom, Savdsko Arabijo in Francijo (Medusa 14) leta 2023 in 2025, z ZDA (Bright Star) leta 2023 in leta 2025 itd. Torej Egipt sledi nacionalnim interesom in je pripravljen delati z vsemi, nenazadnje je sklenil z Izraelom največji sporazum o dobavi plina vseh časov.

EU se nagiba k severni Afriki – težava za Kitajsko

EU je v trgovinskem sporu s Kitajsko zaradi novega omnibusa zakonov, ki nalagajo podjetjem standarde v veljavi tudi za evropska podjetja. To pomeni, da so na primer zahteve okoljske zakonodaje zahtevane tudi za proizvodnjo na Kitajskem. Poleg tega je EU naložila evropskim podjetjem večje število dobaviteljev, kar bi preprečilo monopolizacijo Kitajske pri dobavi surovin in polizdelkov.

Za Kitajsko to predstavlja velikanski problem, kajti njena politika nebrzdanega izvoza in trgovinskih presežkov mora imeti konstantni dovod novih trgov, sicer lahko del industrije na Kitajskem tudi kolapsira. Kitajska namreč zavrača večanje kupne moči prebivalstva, presežki pa so del premoženja Narodne banke Kitajske, ki ga porablja za subvencije, izgradnjo diplomatske in vojaške moči ter podkupnine. Gre za zunanjo strategijo, ki v tem trenutku odlično deluje, vendar je odvisna od širjenja izvoznih trgov, ker pa gre za podoben sistem kot pri piramidnih shemah, se lahko število trgov zmanjša in povzroči kolaps izvoza.

Kitajska zavrača večanje kupne moči prebivalstva, presežki pa so del premoženja Narodne banke Kitajske, ki ga porablja za subvencije, izgradnjo diplomatske in vojaške moči ter podkupnine. 

EU se je zato začela nagibati k severni Afriki, ki ima v zadnjih letih veliko širjenje proizvodnje, od avtomobilske, plastične in druge industrije. Evropa je že zgodovinsko vezana na Mediteran, poleg tega je blizu, transportne poti so kratke in niso odvisne od napadov Hutijev ali drugih militantnih skupin po svetu. Evropa se tega dobro zaveda, zato je stkala več tesnih vezi z Egiptom, Marokom, Alžirijo in Tunizijo ter uradno vlado v libijskem Tripoliju. Za Kitajsko to predstavlja veliko težavo in prenos dela njihove proizvodnje v druge države. Zato je Xi obiskal lani Maroko, letos pa še Egipt.

Na koncu je potrebno omeniti še zahodno-afriški plinovod od Nigerije do Maroka in potem v Evropo, ki je pomemben za pocenitev evropske energije. Ta projekt je plod sodelovanja držav zahodne Afrike, evropskega, ameriškega in arabskega denarja ter predstavlja zahodni pomik nazaj k Afriki. To lahko sproži sodelovanje, ki so ga ruski državni udari in kitajski poceni krediti v preteklosti izrinili iz celine.

Iranska situacija

ZDA so se odločile, da bodo proti Iranu vršile ekonomsko blokado in tako poizkusile zlomiti Iran. Ameriška javnost napadu na Iran ni več naklonjena, ameriška vojska pa opozarja Trumpa, da je vojska preveč razpršena po svetu. O zalogah prestreznih raket je bilo več govora, ampak, ker gre za vojaško skrivnost, ne vemo, kakšne so dejanske zaloge. Ne glede na retoriko tudi Iranu ni čisto jasno, kako bo situacijo rešil. Iran zamuja z izplačili plač, ekonomska situacija se bliža točki preloma, prodajo pa le 30% izvoza energentov pred vojno. Glede plina je Kitajska našla rešitev v lastnih vrtinah, medtem ko sporazum z Rusijo o dodatni dobavi iz Sibirije še ni dokončen, ker pogajanja potekajo v smeri višjih diskontov.

Kitajska je imela velike rezerve nafte pred vojno, vendar so začeli čutiti višanje cen nafte, predvsem pa plina. Iran je Kitajski dobavljal visoko diskontirano nafto, podobno kot Venezuela, zdaj pa je prisiljena več nafte na mednarodnih trgih. Cena za prebivalstvo je ponovno presegla 1 USD na liter, kar podraži tako življenje Kitajcev kot industrije. To je sicer daleč od 1.45 USD na liter, ki ga je dosegla leta 2022, vendar ob podatkih, da potrošnja na Kitajskem pada, bi se višje cene prelile še v več pesimizma med prebivalstvom. Za Kitajsko je torej ključnega pomena hitra rešitev blokade Hormuške ožine in sprostitev trgovskih poti.

Azerbajdžan in Armenija, konkurenca svilni poti

Če ima Kitajska odlične odnose s Kirgizijo in Uzbekistanom ter deloma Kazahstanom, ki sicer prav tako predstavlja konkurenco svilni poti v povezavi z Azerbajdžanom, je zadnji večji kamen spotike. Že Kazahstan je preskočil Rusijo in odvzel Kitajski vpliv z novo transportno potjo Osrednjo trans-kaspijsko povezavo, ki je sicer povezana s Kitajsko, nadzor pa je ločen.

Po drugi strani Azerbajdžan v sodelovanju z Armenijo in Turčijo odpira trans-kaspijsko pot (TITR), ki je izven nadzora kitajske Svilne poti, potem pa še trans-afganistansko povezavo ter logistično pot sever-jug. Na ta način bi se povezali z Indijo in Zalivom. Zato je Kitajska predlagala izgradnjo povezave Kašgar (Kitajska) s Taškentom v Kirgizistanu, da bi se priključila uzbekistansko-turkmenistanski poti. Vsekakor je jasno, da tudi Kazahstan ne bo dovolil popolne prevlade in nadzora Kitajski in Rusiji pri odločanju v zvezi s transportnimi potmi.

Srečanje Trumpa in Xija

Omenjene teme bodo vsekakor del razgovorov, čeprav bo Trump ponovno sprožil vprašanje ureditve mednarodne zakonodaje, ki se tiče umetne inteligence (UI). Med zadnjim srečanjem je Kitajska zavrnila celovit sporazum, zato bodo Američani zahtevali ponovno odprtje pogovorov. Kitajska bo v zameno za sprejetje UI sporazuma zahtevala zmanjšanje carin. Te so bile med 34% in 125% v letu 2025, kar je povzročilo padec kitajskega izvoza v ZDA za 20%. Oktobra 2025 so Američani carine znižali, vendar je bil v letošnjem letu upad izvoza še vedno 11%.

V zameno za znižanje carin bodo ZDA zahtevale ukinitev omejitve izvoza redkih zemelj. Prav tako naj bi se ponovno pogovarjali o nakupu petsto Boeingov in nadaljnji uvoz ameriških kmetijskih izdelkov. Trump je nakazal, da bi lahko v zameno za nakup Boeingov dovolili uvoz kitajski električnih avtomobilov. Toda več ameriških strokovnjakov za varnost opozarja, da so kitajski avtomobili praktično vohunske naprave, ki snemajo od cest do dogajanja v kabini, poleg tega pa bi Kitajski podaljšali življenjsko dobo nevzdržnega izvoznega sistema.

Več ameriških strokovnjakov za varnost opozarja, da so kitajski avtomobili praktično vohunske naprave.

Glavne teme bodo verjetno ekonomske narave, koliko časa bodo posvetili nuklearni varnosti in drugim žariščem, pa bomo še videli. Ameriška delegacija je sicer po zadnjem obisku v Moskvi potrdila, da so po pogovorih s kitajskimi kolegi dobili potrdilo, da ne bodo nikoli dovolili Putinu uporabe nuklearnega orožja proti Ukrajini, kaj šele Evropi. Trump je nakazal, da bodo sprožili vprašanje Tajvana, ki je za ZDA eden ključnih varnostnih vprašanj v regiji. Pričakovati je, da Kitajska ne bo odstopila od svojih stališč.

Načrti Kitajske in reakcija zahoda

Xi je večkrat povedal, da vzhod raste, medtem ko je zahod v zatonu. Kitajska je jasno izrazila namen prevzeti pobudo na svetu in postati prva sila. Njena ravnanja v mednarodni trgovini, ki jo uporablja za uničevanje ekonomije drugih držav in povečanje vojske, je jasen znak, da Kitajska ne bo popuščala. Ameriški strahovi so upravičeni, kitajska promocija več velesil pa je pesek v oči. Vsekakor Xi ne razmišlja o veliki konkurenčni sili, s katero bi si delil svet, kar je pokazal z zelo agresivnim vedenjem, kot je omejevanje ključnih surovin in izdelkov Evropi ali ZDA.

Če bo zahod želel preživeti kitajski 'napad', bo moral prevzeti izgradnjo ključnih industrij, zahtevati okoljske standarde za ves uvoz iz Kitajske, vzpostaviti enake bariere kot jih ima Kitajska do zahodnih podjetij, torej omejevanje dostopa, financiranja ter enakost pred zakonom. Vsekakor je nujno, da se zahod zave nevarnosti, kajti absurdno je, da v Evropo prihajajo polni kontejnerji, na Kitajsko pa praktično prazni. Zagon rudnikov redkih zemelj, izgradnja nuklearnih elektrarn za stabilno energijo, vključno s carinami, ki kaznujejo kitajsko subvencioniranje izvoza, je nujno za preživetje zahoda.