Zaradi laži in zavisti

V soboto, 6. junija, bo ob 11.00 pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu spominska slovesnost na kraju, kjer so bili ustreljeni in zmetani v brezno številni fantje in možje.

Ko so leta 2022 zaključili z izkopavanjem jame, so našteli posmrtne ostanke kar 3.450 ljudi. Večinoma so bili to Slovenci, nekaj je bilo tudi Hrvatov. Najverjetneje so bili pripeljani tja iz komunističnega koncentracijskega taborišča v Šentvidu nad Ljubljano. V tem breznu je bilo pomorjenih za 69 avtobusov ljudi. Si predstavljamo to množico? Pobiti so bili v prvih dneh junija 1945; torej v 'svobodi', po koncu vojne. Tudi če bi bili česa krivi – pa večinoma niso bili – to nikakor ni način, kako se ravna z ljudmi. To je barbarstvo brez primere. Tega so se storilci in tisti, ki so jim to morijo ukazali, zavedali, zato so skušali grobišče prikriti. Razstrelili so cel obod brezna, že med morijo; tako je pomorjene prekrivala debela plast razstreljene kamnine. V jamo so čez še živeče ljudi nametali tudi živega apna in plina. V naslednjih letih so okoli brezna zasadili smreke. Ne, ker bi imeli tako zelo radi naravo, ampak da bi prikrili svoj nesluteni zločin.

O dogajanju v breznu so pričali ljudje, ki so se uspeli iz njega rešiti. V jami ni bilo sovraštva; sovraštvo je bilo zunaj nje. V jami so bili strah, smrtna groza, jok, molitev, misel na domače in celo prošnje za odpuščanje krvnikom. Na drugi strani, zunaj brezna, pa so vladale zavist, laž in želja po oblasti.

Večkrat se vprašam, koliko krvnikov bi enako kot takrat opravilo svoje 'delo', če bi se prej zares posvetili vsakemu človeku, se z njim pogovorili in ga spoznali? Prepričana sem, da bi bilo v tem primeru umorjenih veliko veliko manj ljudi.

Vsi ti – in še mnogi drugi – so bili pomorjeni, ker si je nekdo domišljal, da bi lahko bili 'nevarni'. Ker so bili delavni, podjetni, ustvarjalni, pošteni, domoljubni, verni. Ker niso sledili (revolucionarnim) parolam. Ker so razumeli, da svet na temeljih laži, zavisti in egoizma ne more obstati.

 Ker so razumeli, da svet na temeljih laži, zavisti in egoizma ne more obstati.

Saj se spomnimo besed Staneta Dolanca: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug.« Gre za zavist, izkoriščanje drugih in željo po oblasti. Kako očitno se ta princip delovanja kaže v teh dneh, ko se oblikuje nova vlada. Koliko brezsramnih laži in koliko podtikanja poslušamo. Pomislimo na nedeljski govor Roberta Goloba na Jančah; na poniževalno izvajanje poslanke Lene Grgurevič v državnem zboru; na grožnje z aktivacijo množic kolesarjev; na žaljive napade medijev na poslance in bodoče ministre; celo smrt je zarezala v sicer sončno nedeljo.

Bravo @ZanMahnic. 👏
V preteklem mandatu je točno to počela, ali pa še slabše, zdaj pa naj cvili. pic.twitter.com/1SrkD52VmF

— Zmago J. Plemeniti (@ZmagoPlemeniti) June 2, 2026

Videti je, kot da prejšnja oblast ne pozna prav nobene razumne meje. Nikakor se ni pripravljena umakniti s svojih položajev in spustiti vajeti iz rok, kot jih nikoli zares ni. Lahko bi rekli, da gre na žive in mrtve. Dobesedno. Ker če ne bodo na oblasti oni, bo pa kdo drug. In če je drug, je za njih problem … Toda: zakaj že? Zakaj je tako težko izpustiti iz rok nekaj, za kar si bil sicer nekaj časa odgovoren (pustimo sedaj ob strani, da zelo neuspešno), ampak ni tvoje? No, naj ne bi bilo. A tega Robert Golob in njegov cvetober levih aktivistov ne razumejo. Prepričani so, da jim oblast pripada. In s tem vse materialno, kar sicer ustvarjajo in ustvarjamo drugi, oni pa v imenu oblasti pobirajo – prevečkrat zgolj za svoje žepe.

Lahko bi rekli, da gre na žive in mrtve. Dobesedno. Ker če ne bodo na oblasti oni, bo pa kdo drug.

Pri tem se ne izbira sredstev. Koncept je možno vzdrževati le z lažjo, prevaro, pritiski in nasiljem, ne nujno fizičnim, če je treba, pa tudi. Seveda je taki združbi vsak pošten, iskren, delaven, odgovoren in kritičen človek v napoto. Najprej zato, ker jih lahko v njihovih rabotah razgali ter s tem izgubijo ugodnosti, potem pa zato, ker rani njihov napihnjeni ego. Za zavistne in oblastne ljudi je resnica zato preveč boleča. Oni imajo namreč edini pravico imeti prav. Po revolucionarnem in komunističnem načelu je treba drugače misleče tako ali drugače odstraniti, ker so moteči. Ker jim, hote ali nehote, nastavljajo ogledalo in jih s tem opozarjajo, da nimajo in ne delajo prav.

Takšnih ljudi pa ne srečujemo zgolj v politiki, ampak tudi v drugih skupnostih, pravzaprav neodvisno od ideologije ali politične usmeritve. Toda način delovanja je mnogokrat isti – slepo sledijo zavisti, verjamejo lažem in prevaram, želijo ustvariti svet po svoji meri, mehurček, v katerem jih nihče ne moti. Ob sicer kopici lepih besed in izjav za javnost zapirajo pot ljudem, ki imajo drugačno mnenje, ki zmorejo zdravo kritiko, so ustvarjalni, iskreni, podjetni. Te opazi le pozorno oko, sočutno uho, odprto srce in svoboden um.

Koliko takih je zaradi laži in zavisti izgubilo življenje … V Macesnovi gorici in še marsikje drugje. Nekoč in danes.

Ljudi, ki zmorejo zdravo kritiko, so ustvarjalni, iskreni, podjetni, opazi le pozorno oko, sočutno uho, odprto srce in svoboden um.

(D254, 3)