Madžarska odpira arhive tajne policije, Slovenija še vedno čaka na Beograd

Madžarska bo v sredo, 4. novembra, na spletu odprla javno dostopno zbirko evidenc nekdanje komunistične tajne policije. Na spletu bodo objavili evidence z imeni od 50.000 do 60.000 ljudi, povezanih z nekdanjimi državnimi varnostnimi službami. Medtem ko Madžarska po več kot treh desetletjih od padca komunizma odpira novo poglavje soočanja s preteklostjo, Slovenija še vedno nima dostopa do pomembnega dela arhivov nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, ki so ostali v Beogradu. Njihovo izročitev je predsednik vlade Janez Janša pred dnevi postavil tudi kot pogoj za napredek Srbije pri vključevanju v Evropsko unijo.

Madžarski premier Péter Magyar je v soboto potrdil, da bodo dokumenti nekdanje državne varnosti javno dostopni 4. novembra.  Kot je poročala madžarska tiskovna agencija MTI, bo s tem njegova vlada izpolnila eno pomembnejših predvolilnih obljub stranke Tisza, ki je aprila letos končala šestnajstletno vladavino Viktorja Orbána. Magyar je ob napovedi poudaril, da bo razkritje za številne družine zapoznelo, težko in občutljivo, vendar brez soočenja s preteklostjo po njegovem prepričanju ni mogoče dokončati prehoda iz nekdanjega režima. Datum objave ni naključen - 4. novembra 1956 je sovjetska vojska začela odločilno vojaško posredovanje za zatrtje madžarske revolucije. Da bodo na Madžarskem po dolgih letih odpirali komunistične arhive smo sicer poročali že junija.

Na spletnem portalu Nyitottaktak.hu bodo lahko državljani brezplačno in brez registracije iskali po arhivskih evidencah nekdanjih komunističnih varnostnih služb. Iskanje bo mogoče po imenih, rojstnih podatkih, tajnih imenih in arhivskih oznakah. Direktor arhiva Gergő Bendegúz Cseh je na novinarski konferenci pojasnil, da bodo v prvi fazi objavili tri vrste gradiva: registracijske kartone sodelavcev, dnevnike njihovega pridobivanja in podatke iz nekdanjih elektronskih evidenc,  ki vsebujejo tudi tajna imena. Podrobnejši dosjeji bodo sledili v drugi fazi, ki bo sledila najpozneje 25. februarja prihodnje leto, ko bodo objavili še več kot 9.000 podrobnejših dosjejev o pridobivanju sodelavcev. Posamezni dokumenti obsegajo več deset, nekateri pa celo več sto strani.

Po navedbah arhivistov je v ohranjenih evidencah od 50.000 do 60.000 imen. To sicer ne pomeni, da so bili vsi navedeni posamezniki dokazano aktivni ovaduhi. Med njimi so tudi uslužbenci varnostnega aparata in osebe, ki jih je tajna policija poskušala pridobiti za sodelovanje. Nekatere so v sodelovanje prisilili z grožnjami in izsiljevanjem, druge so pridobili z ugodnostmi. Zgodovinski arhiv madžarskih državnih varnostnih služb opozarja, da so dokumenti ponekod nepopolni in da navedb nekdanjih varnostnih služb ni mogoče samodejno sprejeti kot zanesljivih dejstev. Zaradi varstva zasebnosti bodo prekriti tudi nekateri občutljivi osebni podatki, med drugim o zdravstvenem stanju in spolnem življenju. Kljub temu gre za pomemben premik. Madžarska doslej ni omogočala tako širokega javnega dostopa do evidenc komunistične tajne policije. Vpogled je bil praviloma omejen na raziskovalce in posameznike, ki so želeli pridobiti dokumentacijo o sebi ali svojih bližnjih.

Slovenija zahteva arhive nekdanje Udbe in vojaške protiobveščevalne službe

Vprašanje arhivov komunističnih tajnih služb je v zadnjih dneh ponovno postalo aktualno tudi v Sloveniji. Predsednik vlade Janez Janša je 26. oktobra, po zmagi študentske liste na parlamentarnih volitvah v Srbiji, sporočil, da Slovenija ne bo soglašala z nadaljnjim napredkom Srbije na poti v Evropsko unijo, dokler ji ta ne izroči arhivov nekdanjih jugoslovanskih služb, ki se nanašajo na Slovenijo. Zahteva vključuje dokumentacijo Udbe oziroma Službe državne varnosti (SDV), Jugoslovanske ljudske armade, zveznega sekretariata za notranje zadeve in drugih nekdanjih zveznih služb. Janša je dva dni pozneje poudaril, da ne gre za novo zahtevo. Po njegovih besedah je Slovenija izročitev dokumentacije zahtevala že v času prejšnjih vlad pod vodstvom SDS, Srbija pa naj bi jo tudi obljubila. Ob tem je nekdanjim levosredinskim vladam očital, da tega vprašanja niso ustrezno uveljavljale.

Pravno podlago za urejanje vprašanja arhivov predstavlja sporazum o nasledstvu nekdanje Jugoslavije, podpisan leta 2001 in uveljavljen leta 2004. Njegova priloga D določa pravila za vračanje arhivskega gradiva, ki je bilo preneseno z območja posameznih republik, ter za razdelitev in dostop do nekdanjih zveznih arhivov. Da problem ni zgolj slovenska politična zahteva, je potrdil tudi Evropski parlament. V resoluciji o Srbiji, sprejeti 7. maja 2025, je izrecno pozval k odprtju nekdanjih jugoslovanskih arhivov, predvsem dokumentacije Udbe in vojaške protiobveščevalne službe KOS, ter k vrnitvi gradiva pristojnim državam naslednicam, če ga zahtevajo.

Kaj skrivajo v Beogradu?

Raziskovalec delovanja Udbe Igor Omerza je v pogovoru za Domovino pojasnil, da so slovenski organi državne varnosti pomemben del dokumentacije redno pošiljali v Beograd. Po njegovih besedah je imela slovenska SDV trinajst regionalnih centrov, njihova poročila pa so prihajala v ljubljansko centralo in se nato po različnih kanalih posredovala političnemu vodstvu ter zveznim organom. Prav zato bi lahko dokumentacija, ki je ostala v Beogradu, vsebovala tudi podatke, katerih izvirniki ali kopije v Sloveniji niso več ohranjeni. Omerza meni, da bi arhivi lahko pomagali razjasniti še vedno odprta vprašanja o delovanju nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, med drugim ozadje afere JBTZ, identiteto nekaterih sodelavcev varnostnega aparata in morebitne podatke o povojnih pobojih. Toda obstaja tudi vprašanje, koliko dokumentacije se je sploh ohranilo. Direktor Arhiva Republike Slovenije Andrej Nared je prejšnji teden pojasnil, da so slovenski arhivisti iz Beograda pred leti prejeli uradno informacijo, da je bilo pet arhivskih fondov nekdanjega zveznega sekretariata za notranje zadeve uničenih ali močno poškodovanih med Natovim bombardiranjem leta 1999. Slovenski arhivisti do tega gradiva niso mogli dostopati, zato navedb o njegovem uničenju niso mogli neposredno preveriti. Nared je ob tem opozoril tudi na previdnost pri pričakovanjih, koliko novih informacij bi bilo mogoče najti v Beogradu - povedal je namreč, da so slovenski strokovnjaki v srbskem vojaškem arhivu že pregledali okoli 146 škatel gradiva, vendar je bilo po njegovih besedah v njih razmeroma malo dokumentacije, povezane s Slovenijo.

Tudi dostop do slovenskih arhivov ni brez omejitev

Slovenija sicer del arhivskega gradiva nekdanje SDV že hrani v Arhivu Republike Slovenije in raziskovalcem omogoča njegovo uporabo. Vendar se je zakonodaja o dostopnosti arhivov v samostojni Sloveniji spreminjala. Omerza je za Domovino spomnil, da je bila pomembna širitev dostopa sprejeta leta 2006 v času prve Janševe vlade. Kasneje so se ponovno pojavili spori o omejitvah dostopnosti in varovanju osebnih podatkov.

Zgodovinarka Andreja Valič Zver je za Novo24TV konec oktobra opozorila, da veljavna zakonodaja v določenih primerih zahteva anonimizacijo osebnih podatkov v arhivskih dokumentih. Po njenem mnenju lahko takšne omejitve otežujejo razkrivanje vloge posameznikov v nekdanjem režimu. Po pojasnilih Arhiva RS je gradivo, nastalo pred 17. majem 1990, načeloma javno dostopno, vendar morajo biti določene kategorije občutljivih osebnih podatkov zaščitene. Za znanstveno-raziskovalne in publicistične namene je pod predpisanimi pogoji mogoče pridobiti tudi izjemni dostop.

Za nekatere družine so arhivi še vedno edina pot do odgovorov

Da vprašanje ni zgolj predmet političnih razprav, kaže tudi peticija za odprtje jugoslovanskih arhivov, o kateri smo na Domovini poročali poleti. Pobudnica dotične peticije Sara Stepanjan si prizadeva za dostop do dokumentacije o preganjanju svojega očeta Agopa Stepanjana, ki je bil v osemdesetih letih obsojen v politično motiviranem vojaškem procesu. Ko sta z materjo leta 2014 v Beogradu poskušali pridobiti dokumentacijo, sta po njenih besedah dobili le zelo omejen vpogled. Peticija poziva k zaščiti in odprtju arhivov OZNE, Udbe in KOS-a ter zagotovitvi dostopa svojcem žrtev nekdanjega režima.