Fajonova brez Sahela: zdaj jo čaka le še stara služba na RTV

V nedeljo zvečer je Tanjo Fajon poklicala Kaja Kallas. Sporočilo je bilo kratko: njene kandidature za posebno predstavnico Evropske unije za regijo Sahel ni več. Fajonova, ki je pred sedmimi tedni zapustila ministrski stol, se je tako znašla natanko tam, kjer je bila spomladi, z eno samo zanesljivo opcijo v žepu. Naslov te opcije je RTV Slovenija. Nominacijo, ki ji jo je konec junija ponudila Kallasova, je po njenih besedah pod pritiskom slovenske vlade in Evropske ljudske stranke umaknila, prav ta, prejšnji delodajalec pa jo medtem že tri mesece »tiho« čaka.

Trije meseci, ki hitro tečejo

Zakon o poslancih daje nekdanjim funkcionarjem, katerih delovno razmerje je med mandatom mirovalo, pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto v treh mesecih po prenehanju funkcije. Enako velja za ministre. Fajonova je mandat zunanje ministrice predala Tonetu Kajzerju 4. junija 2026, ko je oblast prevzela nova, desnosredinska vlada Janeza Janše. Rok za njeno morebitno vrnitev na RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV) tako teče do začetka septembra. Preden je leta 2009 kandidirala za evropsko poslanko, je Fajonova štirinajst let delala na RTV, od tega osem let kot dopisnica iz Bruslja. Zadnje mesece pred odhodom v politiko je bila razporejena na tretji program Radia Slovenija Ars. Prav tja naj bi se po poročanju Dela in N1 zdaj vrnila. RTV obstoja pravice ni zanikala, konkretnih dogovorov pa uradno ni potrdila.

Star vzorec v novi preobleki

RTV ni od nekdaj javni zavod, ki bi mu politika pustila mir. Ustanova je izšla iz jugoslovanske Televizije Ljubljana, novo vodstvo pa se je prerekalo z levico že v prvih letih po osamosvojitvi, ko je šlo za vprašanje, kdo bo sedel v uredniških stolih nove države. Od takrat se je zgodba ponavljala v valovih: obtožbe o desnih pritiskih v času Janševih vlad, nato obtožbe o levi kadrovski prevladi po tako zvani depolitizaciji leta 2022. Kdo je v katerem obdobju imel prav, je stvar presoje in ne tega članka, dejstvo pa je, da hiša že tri desetletja živi v senci suma, da služi eni politični strani bolj kot drugi, ne glede na to, kdo trenutno vlada.

Že drugič v pol leta

Fajonova ne bi bila prva. Mojca Šetinc Pašek, ki na marčevskih volitvah ni ponovila poslanskega mandata, se je na RTV že vrnila, in sicer v uredniško-producentsko enoto kulturno-umetniškega programa, ne v informativni program. Izbira ni naključna: vrnitev stran od novic naj bi zmanjšala vtis konflikta interesov. Da bi se v pol leta na isto hišo vrnila dva nekdanja politična obraza Socialnih demokratov, pa je dovolj, da si zasluži lasten odstavek v zgodbi o RTV.

RTV Slovenija - gojišče za levo politiko

Fajonova in Šetinčeva se pridružujeta dolgemu seznamu. Nataša Pirc Musar, Majda Širca, Danica Simšič, Ljerka Bizilj, pa tudi Tamara Vonta, Melita Župevc in Irena Joveva s POP TV, vsi so pot v politiko začeli v novinarski suknji in pristali predvsem v strankah leve ali sredinsko liberalne sredine. Domovina je že leta 2019 na podlagi lastne raziskave objavila, da se v Sloveniji devet od desetih novinarjev, ki prestopijo v politiko, pridruži levim strankam, novinarji RTV pa med njimi ne izstopajo kot izjema, temveč prednjačijo.

Med imeni, ki jih navajajo tudi drugi mediji, so še Mirjam Muženič, Nika Benedik, Nuša Baranja in Dejan Karba, pa tudi Marta Kos, nekdanja dopisnica RTV iz Berlina, ki je pot nadaljevala kot veleposlanica in generalna sekretarka Foruma 21. Primeri obratne smeri, denimo nekdanjega urednika Večera Mira Petka ali voditelja Nova24TV Jureta Ferjana, oba pozneje poslanca SDS, obstajajo, a so občutno redkejši in jih omenjajo predvsem viri, ki jih navajam zaradi celovitosti slike.

Iz samega števila primerov še ne pomeni, da RTV vselej poroča pristransko. Sledi vprašanje, zakaj se krog, novinar – politik - spet novinar, tako vztrajno sklepa v eno politično smer in kaj to pove o tem, kdo se na javni televiziji sploh počuti doma. Del odgovora gre iskati tudi v izobrazbeni strukturi uredništev, saj velik del novinarskega kadra prihaja s Fakultete za družbene vede, ki jo kritiki radi označujejo za ideološko homogeno, čeprav gre pri tem za oceno in ne za dejstvo.

Kaj pravi stroka in »vrteča vrata« na RTV-ju

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) o »vrtečih vratih« na RTV Slovenije govorijo brez politične obarvanosti, a nič manj ostro. Novinarstvo in politika sta po njihovi oceni nezdružljivi področji, saj mediji nadzorujejo oblast, zato po njihovem nekdo ne more biti hkrati novinar in politik. Kandidatura za volitve po njihovem mnenju pomeni očiten konflikt interesov, zato mora novinar v času kampanje delo opustiti. Posebej občutljiva je po oceni DNS prav vrnitev iz politike na javni medij, kakršen je RTV, kjer gre za denar vseh davkoplačevalcev in ne za zasebno uredništvo. V društvu dodajajo, da je presoja, ali javnost takemu novinarju še verjame, na koncu vedno stvar bralcev in gledalcev samih, ne uredništva.

Podobno, a z drugačnim poudarkom, na zadevo gleda tudi Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), ki opozarja predvsem na simetrijo: če velja pravilo, mora veljati za vse strani političnega spektra enako, sicer gre za selektivno moraliziranje. Oba poklicna zbora se torej strinjata v diagnozi, razhajata pa se v tem, kako glasno je treba opozarjati na dejstvo, da je bila v zadnjih tridesetih letih asimetrija med levo in desno smerjo prehodov skoraj vedno v korist leve.

Kako to rešujejo drugod v EU in VB

Slovenija pri urejanju vrtečih vrat ni posebnost po problemu, je pa posebnost po odsotnosti pravil. Nemška ARD in britanska BBC imata zapisane etične kodekse, ki novinarjem po vrnitvi iz strankarske politike praviloma prepovedujejo delo na informativnih programih za daljše obdobje, pogosto za več let, in zahtevajo javno razkritje pretekle politične vloge ob vsakem prispevku, kjer bi lahko šlo za navzkrižje interesov. V Sloveniji tovrstnega obveznega premora, tako imenovanega »cooling off«, obdobja ohlajanja, naš zakon ne pozna. Edino jamstvo je razpored dela, o katerem odloča uredništvo samo, kot se je zgodilo pri Šetinčevi.

Zaupanje in denar

Vprašanje vrtečih vrat ni ločeno od vprašanja o RTV prispevku, ki ga vsako gospodinjstvo plačuje ne glede na to, ali javno televizijo gleda. Ankete o zaupanju v RTV so v zadnjih letih dosledno pokazale globok razkorak med volivci leve in desne polovice političnega spektra, pri čemer desni del volilnega telesa, instituciji zaupa občutno manj. Vsaka nova zgodba o vračanju politikov iz ene same strani spektra ta razkorak potrjuje, ne glede na to, ali je vzročna zveza dokazana ali le domnevna. Za javni medij, ki se financira »prisilno«, je to težava, ki je ne reši noben pravni argument o zakonitosti posamezne vrnitve.

Janšev paradoks

Zgodba ima še en obrat. Fajonovo je na pot nazaj proti RTV pravzaprav pahnila lastna, a nova vlada, ne tista, v kateri je sedela sama. Kandidaturo za Sahel ji je konec junija predlagala Kallasova, a je slovensko zunanje ministrstvo pod Kajzerjem presojo postopka označilo za vprašljivo, premier Janša pa naj bi po poročanju RTV Kallasovi osebno sporočil, da Fajonova naloge ni sposobna opravljati. Kallasova je nominacijo v nedeljo umaknila. Vlada, ki najglasneje opozarja na domnevno levo prevlado na RTV, je s tem manevrom Fajonovo, hote ali ne, dodatno približala isti hiši. Golob je medtem javno branil Fajonovo in oviranje njene kandidature označil za škodo za Slovenijo, kar zgodbo iz medijske v čisto strankarsko spremeni že samo po sebi.

Druga plat medalje

Nič od tega ni nezakonito. Pravica do vrnitve velja enako za funkcionarje vseh strank, ne le za tiste iz leve polovice političnega spektra, in enaka pravica bi doletela tudi ministra iz vrst SDS ali NSi, če bi pred politiko delal na RTV. Šetinčeva je bila razporejena stran od novic prav zato, da bi se izognila očitkom, kar kaže, da se v hiši vsaj deloma zavedajo tveganja. RTV je leta 2024 dobila nov zakon o vodenju, ki naj bi jo z reformo sveta in imenovanj bolje zaščitil pred političnimi pritiski s katere koli strani, potrditev na referendumu pa je pokazala, da si tak ščit želi tudi večina volivcev. Zagovorniki depolitizacije opozarjajo, da je prav odprtost do vrnitve nekdanjih zaposlenih, ne glede na politično barvo, del normalnega delovnega prava, ne pa dokaz zarote, in da bi vsak poskus, da bi Fajonovi ali komurkoli drugemu z zakonom naknadno odvzeli pravico do vrnitve, pomenil poseg v pridobljene pravice, ki bi verjetno padel na ustavnem sodišču. Dokazov, da bi katera od vrnjenih novinark po vrnitvi pristransko poročala, za zdaj ni, kar je pri obravnavi cele zgodbe treba jasno ločiti od suma, da bi do tega utegnilo priti.

Kaj čaka Fajonovo, zakonske pravice in pogodbe

Pri Fajonovi gre bolj za simptom kot za škandal. Zakon ji vrnitev omogoča, RTV je nanjo pripravljena, in nihče ji ne more očitati, da izkorišča kaj drugega kot svojo lastno pogodbo. Vendar se vzorec ponavlja tako pogosto, da bi ga lahko označili kot naključje, in prepogosto, da bi RTV lahko računala na zaupanje tistih, ki v njem vidijo dokaz pristranskosti. Rešitev ni v tem, da bi Fajonovi ali Šetinčevi odrekli zakonsko pravico, saj bi to pomenilo kaznovanje posameznic za sistemsko težavo, ki so jo ustvarile institucije, ne one same. Rešitev je v jasnejših, vnaprej zapisanih pravilih, po zgledu tujih javnih medijev: obvezen premor, »ohlajanje«, pred vrnitvijo na uredniško delo, javno razkritje pretekle politične vloge in morda ločitev med tehničnim delovnim mestom in uredniško odgovornostjo. Dokler tovrstnih pravil ni, bo vsaka takšna vrnitev, ne glede na to, kdo se vrača in s katere strani politike prihaja, ohranjala isti dvom o hiši, ki jo obvezno plačujemo vsi.