Sporazum ZDA – Iran: sporazum je podpisan, obe strani razglasili zmago

Ameriški predsednik Donald Trump in predsednik iranskega parlamenta Ghalibaf sta sporočila, da je memorandum o začetku pogajanj za trajni mirovni sporazum podpisan. Oba sta razglasila zmago, še vedno pa čakamo na detajle o memorandumu. Iran je v javnost dal informacijo, da so dobili od Američanov pravico do pomorskih pristojbin za prehod Hormuške ožine. ZDA te informacije niso niti potrdile niti zanikale. Če to drži, potem je Trump kapituliral pred Iranom, kar bo ena bolj nerazumljivih odločitev te vojne.

Izraelski umik iz Libanona ni med pogoji

ZDA so sporočile, da izraelski umik iz Libanona ni med pogoji v memorandumu, niti ni pogoj za začetek pogajanj z Iranom. Trump je ob srečanju s francoskim predsednikom Manuelom Macronom poudaril, da končanje spopadov na libanonskem ozemlju ne bi smelo predstavljati težav, zato morajo imeti pogovor z Hezbolahom. Takšni ideji je pritrdil Macron, čeprav gre bolj za vprašanje izvedbe. Hezbolah ni samostojna organizacija, ampak jo vodi Iran, zato bo potreben pogovor najprej z Iranom.

Prav tako pa je Trump poudaril, da če Hezbolah napade Izrael z raketami, potem ima Izrael pravico do odgovora in obrambe. Sprememba kritike Izraela je bila verjetno potem, ko sta po telefonu govorila z izraelskim predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem. Hezbolah namreč še vedno bombardira cilje v Izraelu.

Ugibanja o dogovoru – Hormuška ožina naj bi se odprla v petek

Podrobnosti o dogovoru še ni, več anonimnih uradnikov iz ameriške administracije pa nakazuje, da bo dogovor podoben tistemu, ki ga je sklenil nekdanji predsednik Obama. Kakšne bodo podobnosti z JCPOA, moramo še videti, toda če bo dogovor dejansko takšen, potem bo moral Trump odgovoriti na vprašanje, zakaj je prvi sporazum razveljavil, če je potem sklenil podobnega. Trump sicer zanika, da je podoben, in pravi, da je dosegel dosti bolj ugodne pogoje za ZDA in mednarodno skupnost.

Ključno vprašanje je nadzor upoštevanja sporazuma, ki ga med JCPOA praktično ni bilo in je prihajalo do situacij, ko IAEA ni imela več dostopa do nuklearnih kapacitet Irana, oziroma so se iranski uradniki lagali.

Prav tako bi podoben sporazum lahko pomenil politično bombo, ki bi jo izkoristili Demokrati na vmesnih volitvah, kjer bi javno spraševali, čemu razveljavitev JCPOA, vojna in nato podpis podobnega sporazuma. ZDA so prav tako zanikale iranske navedbe, da bodo dobili 12 milijard USD zamrznjenih sredstev še pred začetkom pogajanj, ki se bodo začela 60 dni po podpisu sporazuma. Trump je sicer potrdil, da bodo Hormuško ožino odprli v petek po podpisu sporazuma.

V Ženevi naj bi bili prisotni JD Vance in Ghalibaf, ali bo podpis v živo ali virtualno, pa še ni jasno. Prav tako še ni jasno, kdo se bo s kom rokoval, kar je pomembno za javnost v obeh državah.

Umik ameriške mornarice in iranski prevzem Hormuške ožine je resna grožnja za svet

Največje težave za ZDA bi prišle iz iranskega neupoštevanja pogojev iz memoranduma. Zato je vprašanje, ali bodo ZDA umaknile mornarico, ali bodo pomorske sile ostale v bližini. Če se ameriška vojna mornarica umakne, potem lahko Iran zapre ožino pod svojimi pogoji in prisili zalivske države v plačevanje pristojbine.

Enako velja za vse ostale prevoznike. Iran bi prav tako lahko omejil plovbo tankerjem in tako sam pogojeval, katere ladje lahko prečkajo ožino, s čimer bi izsiljeval regijo v svoj prid. Če bi Američani umaknili mornarico in bi Iran prevzel nadzor nad ožino, potem bi bila vrnitev ameriške vojske bistveno dražja od trenutne blokade. S takšnim prevzemom pa bi Iran lahko celo dejansko razglasil zmago.

Odnosi Izrael – ZDA

Ni več skrivnost, da so odnosi med Izraelom in ZDA na zelo nizki točki. V primeru slabega sporazuma bo izraelska varnost močno ogrožena. Izraelska pridružitev ameriškemu napadu na Iran se je do določene mere prekrivala, izraelski diplomati pa si verjetno niso predstavljali, da bo Trump takoj pokleknil in predal Iranu štafeto. Videti je podobno, kot da bi se zavezniki januarja leta 1944 začeli pogajati o mirovnih pogajanjih s Himmlerjem. Netanjahu si verjetno ni nikoli predstavljal, da bo se bo Trump tako hitro umaknil, saj je imel vse karte v rokah.

Za Izrael bo nov Iran predstavljal novo realnost, kjer se bo počutil še bolj opogumljenega. Zelo verjetno prihodnje ameriške administracije ne bodo šle v podobne avanture, kar je Izrael že izkusil pred desetletji, ko ga je napadlo več arabskih držav. V Jom Kipurski vojni je bil v glavnem osamljen z več porazi, ko pa se je vojna obrnila v njihov prid, so jih ZDA zaustavile praktično 100 km pred Kairom.

Kaže, da bo moral Izrael ponovno premisliti svojo strategijo in se manj zanašati na ZDA. Verjetno bo moral več delati na evropski diplomaciji, predvsem pa zamenjati Netanjahuja na naslednjih volitvah, da vsaj pokaže željo po spremembi politike.

Potencialni evropski in ameriški zavezniki bodo zainteresirani za Izrael dokler jih bližnjevzhodna varnostna situacija ne bo prisilila v ukrepanje, sicer jih izraelsko varnostno vprašanje ne bo zanimalo. Izrael mora vsekakor delati na lastni podobi, predvsem na promociji med mladimi in v akademski sferi. Izrael nima milijard evrov kot Katar, da bi jih prelil v zahodne univerze, medije in politiko. Ne glede na pregovorni izraelski vpliv pa je ta neprimerljiv s katarskim ali iranskim, ki je obrodil sadove med mnogimi na zahodu. Če si je Izrael prizadeval za širitev Abrahamskega sporazuma v zalivu, pa ga je verjetno minirala Savdska Arabija, ki je prestopila na os Katar-Iran.

Trump si ne bo premislil – Iran ga je večkrat testiral

Trump verjetno ne bo odstopil od sporazuma, nakazuje pa, da v primeru iranskih kršitev ne bo reagiral. To je Iran testiral v zadnjih dveh mesecih, ko je izzival z raketnimi napadi na zalivske države in ameriška oporišča. ZDA so na ukaz Trumpa obstale z izjemo zadnjih zelo omejenih raketiranj okoli Bandar Abasa, ki pa niso naredila večje škode. Iran je med testiranjem Trumpa spoznal, da lahko prestopi rdečo črto ne le enkrat, ampak večkrat, kar bo šlo v iranski prid v prihodnosti. Težava je tudi Trumpov ego, saj se želi izkazati kot dober pogajalec in se zapisati v zgodovino kot mirovnik.

Po drugi strani pa ima v mislih le še vmesne volitve, ceno goriva ter potencialno izgubo večine v Ameriškem senatu. Po drugi strani so nanj vplivale zalivske države, ki se ukvarjajo s prehodom na ekonomijo, ki ni odvisna od naftnih derivatov, regionalna vojna pa zanje pomeni izgubo potrebnih sredstev.

Nazadnje lahko krivimo tudi Evropo, ki je pregovorno ostala pasivni partner in se bo v konflikt vključila šele ob koncu z uveljavitvijo nadzora v Hormuški ožini in odstranjevanjem pomorskih min. Brez evropskih partnerjev, celovite podpore v zalivu in domačih volilnih glasov se je Trump odločil prekiniti operacijo Epic Fury, Iran pa bo to dejanje izkoristil do popolnosti.

Iranska razglasitev zmage za praznik Ašure

Iran je namenoma povlekel podpis memoranduma v sredino junija, ker prihaja praznik Ašura, ki je eden najpomembnejših iranskih šiitskih praznikov. Ta praznik je nastal potem, ko je eden izmed okrutnih tiranskih voditeljev ubil imama Huseina v Karbali in velja za vrhunec šiitskih praznovanj. Zato Iran strateško načrtuje tudi pogreb nekdanjega velikega ajatole Alija Hameneja 4. julija, ko bodo ZDA praznovale 250. obletnico ustanovitve federacije. Teokratski režim vidi Hameneja kot mučenika, podobnega Huseinu, to pa bo eden izmed najbolj promoviranih dogodkov leta, s katerim bodo poizkušali utrditi teokratske elite.

Najbolj bodo trpeli Iranci, ki jih bo režim še naprej zatiral, politične nasprotnike in disidente pa bodo streljali in obešali. IRGC bo ostala okrutna in brez milosti, velik del Irancev pa bo pristal v njenem mlinskem kolesu. Ponovno pa se poraja vprašanje, kako trden je režim, saj so informacije skoraj nične, notranja razmerja pa so skrhana.

Dejstvo je, da je vladanje v vojni lažje, ker različne frakcije delajo za isti cilj, situacija se spremeni ko pride čas miru. Takrat se pokaže, kako globoke so razpoke med vladajočimi, predvsem v luči slabih ekonomskih razmer, nasilja države nad prebivalci in splošnega nezadovoljstva.

Primerjave z JCPOA

Velja omeniti, da gre za temeljno razliko med JCPOA in današnjo situacijo. Takrat Iran ni bil bombardiran in zaveza za Iran brez nuklearnega orožja bo delovala le pod učinkovitim nadzorom in prisilo. To bomo videli kmalu – če se celotna operacija Epic Fury takoj zaključi in umakne, potem Iran ne bo imel nikakršne motivacije po upoštevanju in uveljavitvi sporazuma.

Če ZDA v primeru kršenja ne bodo uveljavile sankcij, blokirale ožine in celo raketirale iranskih ciljev, potem bo Iran dejansko uveljavil lastno voljo. V tem primeru bo Iran lahko razglasil zmago. Toda le, če je režim znotraj trden in konsolidiran, sicer bo tudi iranska zmaga kratkotrajna.