Kdo je močnejši, hitrejši in spretnejši? Vaške igre v Lončarovcih privabile 18 ekip

Na 29. vaških igrah v naselju Lončarovci v občini Moravske Toplice so se ekipe pomerile v sestavljanju kmečkega voza, prenosu vode, hoji po močvirju in vlečenju vrvi. A bolj kot rezultat je štel vaški ponos, druženje in tradicija, ki se v Prekmurju očitno še ne da kar tako.

Lončarovci so za en dan postali središče vaškega dogajanja v občini Moravske Toplice. Na 29. vaških igrah so se zbrale ekipe iz različnih krajev, vsaka s svojimi navijači, svojo taktiko in, kot se za tak dogodek spodobi, tudi z željo po zmagi.

Letos je gostiteljstvo pripadlo Lončarovcem. Kot je povedal predsednik Krajevne skupnosti Lončarovci Tomaž Koltai, si tega niso prislužili po naključju. V zadnjih letih so redno sodelovali na tekmovanjih, lani pa na vaških igrah v Andrejcih osvojili prvo mesto. S tem so si priborili čast, da igre letos pripravijo doma.

Organizacija takšnega dogodka po njegovih besedah ni majhen zalogaj, a v kraju so bili že od začetka veseli in ponosni, da lahko gostijo občinski dogodek, ki vsako leto poveže vasi iz Moravskih Toplic.

Prijavljenih je bilo 18 ekip za glavni sklop iger, dodatnih 12 ekip pa še za posebno kategorijo vlečenja vrvi. Tekmovalci so se pomerili v različnih igrah – sestavljanju kmečkega voza, vleki vrvi, prenosu vode in drugih. Na prvi pogled gre za zabavo, a hitro postane jasno, da vaške igre niso samo spontano popoldansko druženje. Ekipe se nanje pripravljajo, nekatere tudi trenirajo, organizatorji pa so pred tekmovanjem omogočili ogled iger, da so se udeleženci lahko seznanili s pravili in potekom disciplin. 

Posebno pozornost je pritegnilo sestavljanje kmečkega voza, disciplina, ki najbolj neposredno povezuje današnje tekmovanje s spominom na nekdanje življenje na podeželju. Hitrost je pomembna, a ni dovolj. Voz mora biti pravilno sestavljen in funkcionalen. Kot je pojasnil eden od sodnikov, se pri tej disciplini ocenjuje pravilnost sestave, nato pa še čas. Najboljše ekipe voz sestavijo v približno minuti in desetih oziroma minuti in dvajsetih sekundah, sodelujejo pa trije tekmovalci. 

Da je tekmovanje resno zastavljeno, kaže tudi sodniška ekipa. Igre je spremljalo šest sodnikov; trije so bili zadolženi za sestavljanje kmečkega voza, trije pa za ostale discipline. Pazili so na pravilno izvedbo, čas in kazenske točke, denimo ob prestopih ali nepravilni drži. Zmagajo tisti, ki so najhitrejši, a hkrati naredijo najmanj napak. 

Največ navijaške energije je bilo pričakovano pri vlečenju vrvi. Tam ni veliko prostora za taktiziranje, čeprav so tekmovalci dokazovali nasprotno. Eden je v smehu dejal, da je recept za zmago preprost: »Dost jest, pol leta prej.«

Pri tej igri se hitro pokaže, katera ekipa ima največ moči, usklajenosti in vztrajnosti, ob robu pa tudi, katera vas ima najglasnejše navijače. Tekmovalnega duha ni manjkalo. Na vprašanje, ali so prišli zgolj sodelovat ali zmagat, so nekateri brez oklevanja odgovorili, da po zmago. Razlog je jasen, zmaga namreč pomeni možnost, da se vaške igre naslednje leto preselijo k njim. Ekipa iz Bogojine je stavila predvsem na sestavljanje voza, saj, kot so dejali, »naši moški znajo«.

Iz Vučje Gomile so samozavestno napovedali, da so dobri v vsem. Drugod so prisegali na manj treninga in več talenta.

A bistvo vaških iger je širše od rezultatov. Dogodek je namenjen povezovanju krajev v občini Moravske Toplice, ki jo sestavlja več krajevnih skupnosti in vasi. Na enem mestu se srečajo ljudje različnih generacij, od otrok do starejših, ki se ob takšnih igrah spomnijo tudi življenja, kakršnega danes skoraj ni več. 

Eden od starejših udeležencev je ob pogledu na igre dejal, da ga spominjajo na mladost in na čase, ko so otroci pasli krave, s seboj vzeli jabolko ali kos kruha in dan preživeli precej bolj preprosto kot danes.

Druga sogovornica je poudarila, da je takšnih dogodkov danes še posebej vesela, ker je življenje na vasi drugačno kot nekoč, kmetij je manj, ljudje pa se redkeje srečujejo.

Prav zato so vaške igre priložnost, da se znova vidijo starejši in mlajši, domačini in sosedje iz drugih vasi. 

Tudi otroci so imeli svoj del dogajanja. Nekateri so prvič sodelovali, drugi so že poznali pravila in navijali za svojo vas. Med ekipami je bilo opaziti tudi podmladek, kar je za organizatorje eden od dokazov, da tradicija še živi.

Vaške igre tako niso le obujanje preteklosti, ampak tudi način, kako mlajšim pokazati, kaj je nekoč sestavljalo vsakdan na podeželju. Ob vsem tekmovanju, smehu in navijanju so Lončarovci dokazali, da vaške igre še vedno znajo napolniti prostor z energijo, ki je v sodobnem tempu pogosto manjka. Malo zares, malo za šalo, z veliko ponosa in še več druženja. In prav v tem je njihov čar, za en dan niso pomembne samo minute in rezultati, ampak občutek, da vas še zna držati skupaj.