Dr. Aleš Jug: Globalno segrevanje? Pri požarih je zatajil človek

Intervju: dr. Aleš Jug, strokovnjak za požarno varnost

Od začetka avgusta je v Evropi zagorela površina, ki ustreza skoraj četrtini ozemlja Slovenije, požarna sezona pa se še ni iztekla. O tem, zakaj Evropa letos gori tako močno, kako nastanejo najnevarnejši požari in kaj lahko za lastno varnost naredimo doma, je več povedal dr. Aleš Jug, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za požarno varnost.

Evropa je dobesedno v plamenih. Ogromno stvari se je moralo poklopiti, morda tudi nekaj smole, da danes celina gori.

Nekaj elementov se je moralo med seboj povezati, zato moramo najprej našteti tiste ključne za nastanek požara. V stroki izhajamo iz klasičnega požarnega trikotnika: za gorenje potrebujemo gorljivo snov, vir vžiga in kisik. Pri požarih v naravnem okolju je gorljiva snov biomasa, torej trava, grmičevje in drevesne krošnje, tega pa imamo v Sloveniji veliko, saj smo ena bolj pogozdenih držav v Evropi. Drugi element je kisik oziroma zrak, tu gre predvsem za veter. Letos smo imeli veliko povezanih požarov prav zaradi močnih vetrov, ki so nekaterim požarom omogočili pomik tudi 20 in več kilometrov na uro, kar je za Evropo redek pojav.

Tretji element je vir vžiga. Tudi pri visokih temperaturah, recimo 40 in več stopinjah Celzija, požara v naravnem okolju ne bo, razen če ga zaneti strela. Danes so aktualni predvsem človeški dejavniki. Devet od desetih požarov v naravnem okolju zaneti človek, od tega je približno štirideset odstotkov namernih. Namerni vzroki so lahko koristoljubje, zavarovalniška prevara, prikrivanje drugega kaznivega dejanja, otroška igra ali psihološka motnja, ki ji rečemo piromanija. Zanesljivih podatkov je malo, a ocene kažejo, da je pri približno treh odstotkih vzrok prav piromanija.

Devet od desetih požarov v naravnem okolju zaneti človek, od tega je približno štirideset odstotkov namernih.

Gre torej za zelo zahtevno gasilsko forenziko, iskanje vzroka in nastanka požara. Kako zapleteno je to, glede na to, kako veliki so ti požari in koliko za sabo zbrišejo?

Preiskovanje požara navadno razdelimo na dva dela. Prvi je iskanje vzroka, torej zakaj in kje je zagorelo. Pri tem se gledata smer širjenja požara in delež zgorele biomase, uporablja pa se tudi forenzična kemija, ki preveri, ali je bilo za vžig uporabljeno kaj drugega, na primer vnetljive tekočine. Drugi del je iskanje motiva, kar je pogosto še bolj zapleteno. Te preiskave so dolgotrajne in pogosto ne pripeljejo do jasnega odgovora, tako da veliko požarov na koncu ostane nepojasnjenih.

V Sloveniji imamo pri tem zelo dobre strokovnjake, predvsem pri policiji, ki ima svoj nacionalni forenzični laboratorij. Na Zavodu za gradbeništvo se prav v prihodnjih tednih pogovarjamo o skupnem sodelovanju na tem področju. Tudi mi smo že sodelovali pri analizah nekaterih požarov. Lahko rečem, da smo na tem strokovnem področju povsem primerljivi s svetom in znamo dobro raziskati tudi požare v naravnem okolju.

V oddaji smo pripravili tudi posnetke satelitskega sistema Copernicus, ki prikazuje gibanje in radiacijo požarov. Na svetovnem zemljevidu so zelo močno obarvani Sibirija, Afrika in deli Južne Amerike. Kaj nam ta karta pove?

Intenzivne barve pomenijo intenzivno gorenje in sproščanje velike količine delcev, kar navadno pomeni, da gre za obsežne požare, ki jih ne gasijo ali pa jih gasijo z nižjo prioriteto. To zagotovo velja za dele Sibirije, pogosto tudi za Aljasko in nekatere zvezne države na severozahodu Združenih držav Amerike, kot sta Montana in Severna Dakota. Tam je pristop h gašenju povsem drugačen, ker gre za redko poseljena območja. V Evropi je razlika ta, da se naši požari pogosto približujejo urbanemu okolju, zato jih moramo obravnavati drugače in hitreje ukrepati.

Prosim, pojasnite razliko med drevesnimi vrstami.

Oljka je značilna po tem, da ima izredno gost les, gost les pa se zelo težko vžge. Poleg tega je oljka listavec, kar jo uvršča med drevesne vrste, ki so za požar razmeroma varne, podobno kot drugi listavci pri nas. Na Krasu in v Sredozemlju pa imamo veliko iglavcev, na primer rdeči bor, brin, jelko in smreko. Te drevesne vrste imajo v iglicah veliko aromatskih smol, ki so goriva in gorijo izredno hitro. Ta goriva se pred vžigom segrevajo, izhlapevajo, nato pa se vžgejo tudi hlapi, zato je videz takega požara pogosto podoben gorenju naftnih derivatov, energije pa je zelo veliko.

To je razlog, da se nižje grmičevje, na primer brin, ob prisotnosti vetra tako hitro razvije v velik požar. Zanimivo je tudi, da požar v naravnem okolju ni nujno škodljiv za gozd, saj gre za naravni dejavnik obnove. V Avstraliji se gozdovi evkaliptusa na naraven način obnavljajo prav s pomočjo požara, pri nas, na primer na Krasu po požaru leta 2022, pa je obnova vegetacije precej počasnejša.

Na Krasu in v Sredozemlju imamo veliko iglavcev. Te drevesne vrste imajo v iglicah veliko aromatskih smol, ki so goriva in gorijo izredno hitro.

Imamo posnetek enormnega požara ob belgijsko-nemški meji, kjer se vidi skoraj ravna, zelo dolga požarna linija. Kako nastane tako dolga fronta?

Do tako dolgih požarnih front pogosto pride, ko veter točkovni požar najprej pomakne v eno smer, nato pa se obrne. Točka, ki je prej gorela v eni smeri, tako postane del zelo dolge požarne fronte. Take primere poznamo tudi pri nas na Krasu. Take požare je zelo težko gasiti, potrebnega je ogromno moštva in velike količine vode, poleg tega gost dim in oblačnost lahko onemogočita uporabo letalstva. Takrat je vse odvisno od gasilcev na tleh.

Tovrstni požari tvorijo zelo velike količine dima. Ocenjujemo, da približno trideset odstotkov zgorele drevesne mase razpade prav v dim. Dim je kombinacija trdnih, tekočih in plinastih snovi, med drugim ogljikovega dioksida, ogljikovega monoksida, žveplovega dioksida in dušikovih oksidov, škodljivi so tudi drobni delci, ki se usedajo v pljuča. Ta dim lahko potuje tudi več tisoč kilometrov, podobno kot vulkanski pepel. Že leta 1922 so dim požara na Krasu zavohali v Ljubljani, letos so podobno vonjali po zažganem tudi ob reki Sotli, ko je veter zapihal v pravo smer.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da gre za enega najhujših požarov v zgodovini Francije. Govorimo o predelu okoli Bordeauxa v pokrajini Gironde, kjer naj bi po nekaterih podatkih zgorelo 115.000 hektarjev.

Francija ima tu eno posebnost. Gre za predel v okolici Bordeauxa, kjer so v 19. stoletju zamočvirjeno zemljo poskušali izsušiti tako, da so posadili borovce, ki dobro uspevajo tudi ob suši. Ta rešitev je sčasoma ustvarila ogromno količino biomase, ki je z leti pravzaprav ušla izpod nadzora. Ko taka količina gorljive snovi zagori, nastane požar, ki je za gasilce izjemno težko obvladljiv, zato se je o njem tako dolgo govorilo, deloma tudi zato, ker so čakali spremembo vremena in dež, da bi se požar sploh dal pogasiti.

Pri tem požaru se je pojavil tudi zelo zanimiv pojav, ki mu rečemo pyrocumulonimbus, torej požarni oblak. Nastane, ko gori zelo intenzivna količina gorljivih snovi, vzgonski del produktov gorenja pa ustvari oblak, ki zaradi trenja z okoliško zračno maso povzroči lastno vremensko dinamiko. Lahko se pojavijo vetrovi, ki so povsem drugačni od tistih, ki sicer pihajo v tem okolju, včasih tudi strele in nevihte. Gre za najbolj intenzivno fazo požara v naravnem okolju, ki jo v Evropi redko vidimo. Po zadnjih razpoložljivih podatkih govorimo o skoraj 5.764 presežnih smrtih zaradi kombinacije vročinskega vala in požarov, evakuirati pa je bilo treba med 200.000 in 250.000 ljudi na območju Cap Ferreta v pokrajini Gironde, kar je približno toliko, kot bi morali evakuirati celotno Ljubljano.

Imamo tudi posnetek iz Francije, ko je med poročanjem novinarke v ozadju nenadoma eksplodiral eden izmed zbiralnikov goriva. So to tihe bombe v hišah?

Ti požari so zelo specifični. Ko gredo naprej za svojo požarno fronto, lahko zajamejo tudi objekte, industrijske obrate, skladišča in naftne derivate. Pri tem se pojavi še ena pomembna dinamika, ki ji rečemo eruptivni požar. Zaradi intenzivnega gorenja nastane veliko več vnetljivih plinov, kot jih lahko zgori na mestu nastanka, zato se ti plini premaknejo drugam in se lahko vžgejo tudi v obliki ognjene krogle nekaj sto metrov stran od izvornega požara. Zato gasilci pogosto poskrbijo, da v bližini takih požarov ni dodatnih virov vžiga.

Kurilno olje je vnetljiva tekočina z visokim plameniščem, vžge se nekje nad 55 stopinjami Celzija, če pa se vžge cisterna kurilnega olja, to praviloma pomeni, da je objekt že v celoti zgorel. To je velika varnostna težava za gasilce, saj pogosto ne vedo, kaj je znotraj objekta, ki mu grozi požar (morda hranilnik energije ali baterije, ki gorijo še bolj nevarno kot kurilno olje). Podobno velja za plinske jeklenke za gospodinjski plin. Če je jeklenka odprta in povezana s trošilom, plin preprosto zagori kot navadno gorivo.

Nekoč je bil na krasu vsak koder zemlje pašnik, danes je to pogosto zaraščeno območje z veliko biomase.

Starejši ljudje in tudi avstralski staroselci so od nekdaj vedeli, kako se kosati z ognjem. Požarne stene, kamnite ograje na kraškem območju, paša drobnice. Katere so te naravne rešitve pred požari?

Požari v naravnem okolju so zelo kompleksna težava in jih moramo tako tudi obravnavati. Ključno je, da zmanjšamo količino biomase; manj kot je je, manjša je nevarnost. Zelo značilen preventivni ukrep je uporaba drobnice za pašo, s katero se vegetacija naravno redči. Nekoč je bil na Krasu vsak koder zemlje pašnik, danes je to pogosto zaraščeno območje z veliko biomase. Analize kažejo, da do polovice požarov v naravnem okolju nastane do petdeset metrov od ceste, na primer zaradi odvrženega cigaretnega ogorka, zato je čiščenje vegetacije ob prometnicah toliko pomembnejše.

Grčija je ena od evropskih držav, ki ima zakonski predpis, po katerem morajo lastniki objektov v bližini naravnega okolja redno čistiti vegetacijo okoli svojih stavb. Če tega ne storijo, plačajo kazen, storitev pa zanje opravi država. To je eden tistih preventivnih ukrepov, ki zmanjšajo verjetnost, da požar iz naravnega okolja sploh preide na objekt. Tudi pri nas, na primer na krasu, imamo pogosto ravno obraten problem, saj imamo radi bujno vegetacijo okoli hiš, ki nam daje senco in prijetno počutje, a se lahko obrne proti nam, ker omogoča prenos požara na stavbo. Enako se je pokazalo pri nedavnem požaru pri Omišu na Hrvaškem, kjer so bili nekateri objekti obdani z borovci, ki so nato zagoreli.

Grčija ima zakonski predpis, po katerem morajo lastniki objektov v bližini naravnega okolja redno čistiti vegetacijo okoli svojih stavb.

Zelo veliko je gorelo tudi na Hrvaškem, pri Omišu je bilo videti skoraj apokaliptično.

Ta slika je za nas res nekaj neobičajnega, take požare praviloma vidimo v Združenih državah Amerike, ne pa v naši bližini. Gre za območje pod Omiško dinaro, hribom, visokim okoli 860 metrov, s strmimi pobočji. Za tisti dan je bila napovedana burja s sunki do 85 kilometrov na uro, ko pa je burja prišla čez greben in pospešila po pobočju navzdol proti morju, so hitrosti vetra zlahka presegle 100 kilometrov na uro. Tak veter nosi žareče delce, veje in dele dreves ter omogoča izjemno hitro napredovanje požara, zaradi česar postane praktično neobvladljiv.

Ob vrhuncu sredi avgusta je bilo evakuiranih več kot 2.500 ljudi, zgorelo je okoli tisoč hektarjev površin, 58 stanovanjskih objektov in kar 25 plovil v marinah. Plovila so pogosto plastična, gorijo tudi njihove cerade in plastični bokobrani, na njih pa je pogosto tudi posoda z gorivom, kar dodatno hrani ogenj. Požar se je začel ponoči, ko letalstvo ne more leteti, zato so gasilci vso noč predvsem branili objekte, dokler niso v jutranjih urah prileteli štirje kanaderji in štirje air tractorji.

Na posnetkih z jadranske magistrale smo videli množico zapuščenih avtomobilov. Kako hitro se avto vname, ko ga zajame ogenj?

Avto se lahko pelje skozi plamen, ne da bi se takoj vžgal, videli smo tudi gasilska vozila, ki so peljala skozi ogenj, ne da bi zagorela. Nevaren postane, če v ognju obstane ali pa vozi prepočasi. Temperature v takem požaru hitro dosežejo 600, 700 in več stopinj Celzija, avto pa se vžge nekje pri gostoti energije 20 do 30 kilovatov na kvadratni meter, pri čemer so plastični odbijači in notranji blatniki tisti deli, ki se vžgejo prvi. Ob Omišu je bila v tem pogledu srečna okoliščina ta, da je bilo ob cesti morje, kamor so ljudje pobegnili, nato pa jih je reševala domača mornarica.

V Evropi za gašenje uporabljajo tudi novo letalo airbus. Kako se to letalo primerja s tistimi, ki jih poznamo pri nas?

Ta airbus s seboj nosi okoli 20 kubičnih metrov vode, pomešane s posebnimi retardanti za učinkovitejše gašenje, air tractor ima okoli tri kubične metre, kanader pa okoli šest. Nekoč so Američani za gašenje prilagodili tudi boeing 747-400, ki je lahko odvrgel kar 74 kubičnih metrov vode, a je logistika uporabe tako velikih letal zelo zahtevna in danes niso več v uporabi. Take naprave so idealne za zelo raven teren, kot je bil videti pri požaru ob belgijsko-nemški meji, v Sloveniji, kjer je teren zelo razgiban, pa uporaba takega letala verjetno ne bi prišla v poštev.

Skupna flota evropskega mehanizma rescEU je v letu 2026 obsegala 22 namensko pripravljenih letal, od tega 14 srednjih amfibijskih letal kanader CL-415, osem lahkih letal air tractor AT-802 in pet helikopterjev, stacioniranih v 12 državah članicah Evropske unije, na voljo pa je bilo tudi 777 vnaprej določenih kopenskih gasilcev iz 14 držav za posredovanje na najzahtevnejših območjih. Slovenija ima štiri air tractorje, ki jih ocenjujem za precej optimalno rešitev za naš teren, saj so zelo agilna letala in lahko vodo zajemajo na morju, rekah in nekaterih jezerih, na primer Bohinjskem, Blejskem ali Velenjskem jezeru.

Slovenija ima lepo geostrateško lego, blizu je Dalmacija, blizu so tudi grški otoki. Kako to, da imajo Čehi in Slovaki svojo bazo evropske letalske flote, mi pa zaostajamo?

Morda se znamo tudi premalo pohvaliti s tem, kako dobri smo in kaj vse znamo, smo pa tudi zadržani in včasih med sabo premalo sodelujemo, kar nas pri teh stvareh lahko udari. Hrvaška nas na tem področju precej prehiteva, saj zna dobro stopiti skupaj. Gasilska vozila, na primer, pogosto kupujejo v kontingentih, kjer se več držav dogovori za nakup dvajsetih ali več vozil hkrati, kar jim omogoča veliko boljše pogajanje o ceni. Pri Splitu so v kraju Vučevica z evropskimi sredstvi zgradili tudi zelo sodoben vadbeni center, namenjen usposabljanju za gašenje požarov v naravnem okolju, ki naj bi postal tudi izhodišče za helikopterje pri reševanju na cesti.

Kolikšna je slovenska gasilska mreža?

V Sloveniji imamo približno 1.400 prostovoljnih gasilskih društev, članov vseh starosti je približno 170.000, kar je skoraj osem odstotkov prebivalstva Slovenije. To je izjemno visok delež, saj težko najdemo družino, ki ne bi imela gasilca med sorodniki ali znanci, kar zelo dobro deluje tudi na področju preventive. Operativnih gasilcev, torej takih, ki lahko vsak trenutek pristopijo h gašenju, je med 50.000 in 60.000. Slovenska gasilska organizacija je zgled tudi na svetovni ravni, medtem ko marsikje po svetu prevladuje trend privatizacije in profesionalizacije gasilskih enot, kar pomeni manj gasilcev, ki so sicer nekoliko bolje usposobljeni, a je celoten sistem pogosto dražji.

Operativnih gasilcev je med 50.000 in 60.000. Slovenska gasilska organizacija je zgled tudi na svetovni ravni.

Kako je pri nas z zaznavanjem požarov?

Videokras je na krasu dokaj zastarel sistem videokamer, ki nadzirajo dogajanje na terenu. Gre za kombinacijo termokamer in navadnih videokamer, povezanih na center z operaterjem, ki ob alarmu preveri, kaj se dogaja. Vse bolj se v tujini uporabljajo tudi droni, ki so lahko stacionirani na terenu in jih ob alarmu dvignejo, da preverijo razmere. Francija in Italija to počneta veliko, pri nas smo na tem področju nekoliko za časom in drone uporabljamo premalo, imamo pa ekipe, ki jih lahko hitro pripeljejo na teren.

Francozi imajo danes modele, ki na podlagi resničnih podatkov in umetne inteligence dokaj zanesljivo napovedujejo, kako in v katero smer se bo požar v naravnem okolju razvijal, kar je za taktiko in strategijo gašenja ključnega pomena. Takih orodij pri nas še nimamo. Zato je pri nas toliko pomembnejša vloga meteorologov, saj so za razvoj požara ključni predvsem trije podatki: relativna vlažnost, smer in hitrost vetra ter temperatura zraka.

Malce se odmakniva od gozdnih požarov. Kaj lahko doma naredimo, da si rešimo življenje?

Tudi tu velja podobno pravilo kot pri gozdnih požarih: več kot bo urejenega okolja objekta, manjša bo verjetnost, da bo požar sploh prišel do njega. Znotraj objekta je zagotovo najpomembnejša namestitev javljalnikov dima, ki imajo v enem ohišju baterijo, senzor in zvočilo ter zaznajo požar v nekaj minutah. Tak javljalnik je odlična in poceni naprava, cena se giblje med 20 in 25 evri, pomembna pa je predvsem zato, ker človek med spanjem požara ne zazna. Danes obstajajo tudi sistemi, ki alarm prenesejo na telefon, od koder lahko takoj pokličemo center za obveščanje.

Naslednji pomemben element je javljalnik ogljikovega monoksida, ki nastane pri nepopolnem zgorevanju v pečeh na trdna goriva, je brez barve in vonja, zato ga sami ne zaznamo. V Sloveniji zaradi njega letno umre več deset ljudi, podobno kot zaradi požarov. Za prostore s pečmi na trdna goriva je nameščanje takega javljalnika zakonsko obvezno (obveznost je vezana na bivalne prostore s kurilnimi napravami, ki so odvisne od zraka v prostoru), njegova cena je okoli 40 evrov. Smiselna je tudi naložba v gasilnik na prašek, ki stane okoli 50 evrov. V dvosobno stanovanje lahko torej za 200 do 250 evrov namestimo opremo, ki nas bo o požaru pravočasno opozorila in nam omogočila, da ga morda pogasimo sami, kar ni velik strošek glede na to, kaj je lahko na kocki.

V dvosobno stanovanje lahko za 200 do 250 evrov namestimo opremo, ki nas bo o požaru pravočasno opozorila in nam omogočila, da ga morda pogasimo sami.

(D266: 24-27)