Božidar Jezernik in spomin revoluciji

Jezernik najprej predlaga, da bi morali odgovoriti na osnovno vprašanje, o čem sploh govorimo. (Spet nagibanje k tavtologiji: morali bi govoriti, o čem bomo govorili.) Kolikor sem razumel, govorimo o naslednjih stvareh:

1. o simbolih oz. o spomenikih, ki opozarjajo na oz. slavijo pretekle dosežke in njihove avtorje,
2. o pomenu in obstojnosti/trajanju teh spomenikov,
3. o razliki oz. razdalji med temi spomeniki in stvarmi oz. osebami, ki jih spomeniki predstavljajo.

Pomen simbolov in spomenikov

Ad 1) Beseda simbol prihaja iz grškega symballein, ki pomeni zložiti, pravzaprav ujemanje ali skladnost dveh delov, ki sta bila nekoč eno. Tako je npr. spomenik generalu Maistru načeloma skladen z osebo, ki se je imenovala Maister in je dosegla neki pomemben zgodovinski premik. Bistvo posrečenega spomenika je v tem, da je vzor in zgled za večino sodobnikov in naslednikov.

Ad 2) Simboli – kot so npr. podobe ali spomeniki – pa doživljajo različne usode. Bodisi jih častimo ali pa jih zavračamo in celo uničujemo. Znane so recimo usode budističnih spomenikov, ki so jih rušili v Afganistanu ali v Mjanmaru. Rušilci (ikonoklasti) so nasprotovali verski rabi podob ali zagovarjali uničenje  takšnih podob, npr. »člani skupnosti vzhodne pravoslavne cerkve v 8. in 9. stoletju, ki so odklanjali rabo ikon«. Mnogi verski gorečneži napadajo ali smešijo tradicionalne ali čaščene institucije ali ideje, ki so po njihovem mnenju zmotne ali utemeljene na praznoverju. Ponekod podobe preganjajo, drugod jih častijo. Ponekod dovoljujejo samo predpisane podobe, drugod upodabljanje sploh ni dovoljeno in ga nadomeščajo gesla (v takšni ali drugačni pisavi). Znani so primeri z upodabljanjem Mohameda (nemiri v Parizu zaradi objave v Charlie Hebdo). Ponekod so ikone obvezne, ponekod prepovedane.

Simboli – kot so npr. podobe ali spomeniki – doživljajo različne usode. Bodisi jih častimo ali pa jih zavračamo in celo uničujemo.

Ad 3) Avtor tega besedila seveda nisem 'ikonoklast'. Ko sem bil ljubljanski župan (1994–1997), sem nasprotoval uničevanju spomenikov, ki ponazarjajo med vojno okupirano Ljubljano. Takšna je bila 'Pot spominov in tovarištva' (PST). V primeru PST gre za koristno sprehajališče okrog Ljubljane, ki je izgubilo ideološki pomen in ob katerem noben sprehajalec ne pomisli na socializem ali na revolucijo.

Kaj nam spomeniki povedo o preteklosti

PST seveda ni spomenik, kot so bili nekoč spomeniki Hitlerju, Mussoliniju, Stalinu, nekdanjim avstrijskim ali jugoslovanskim gospodarjem. To ni isto kot spomeniki Titu, Kardelju ali Kidriču. Ob pogledu nanje se tako rekoč vsak mimoidoči spomni na revolucionarne čase in na komunistične nespodobnosti, ki jih je vsaj v glavnem odpravila osamosvojitev. Razdalja med jugoslovansko revolucijo in letom 2026 je tako velika, da ne sodi v središče prestolnice, ampak kvečjemu na muzejsko razstavo obdobja 1941–1990.

Žal se niti komunisti po II. svetovni vojni ali po revoluciji niso veliko ozirali na kulturno dediščino, droben primer je uničenje spomenikov in preimenovanje ulic: med drugim so odpravili mestno četrt Gradišče, ker je – baje – Kardelj naročil, naj namesto ožine, kot je bila pred Kongresnim trgom, naredijo cesto, ki bi bila dovolj široka za prvomajske parade. Porušili so Kozlerjevo hišo in še mnoge druge, ki so spominjale na njihove razlaščene lastnike. Odpravili so praznovanje Miklavža in Božiča; cerkve – če jih niso porušili – so spremenili v filmske ateljeje.

V parlamentu in na vladi smo brez pomisleka odstranili Titov tip in uradno sliko. In kolikor vem, so Titove slike izginile iz vseh pisarn in uradov, čakalnic in dvoran. 

Če znamo ločiti partizanščino in komunistično revolucijo, naj vse, kar je v zvezi z revolucijo, pospravijo nekam, kjer se mimoidoči ne bodo spraševali, ali je Slovenija še vedno socialistična republika Jugoslavije. Na enem od treh (očitno nedotakljivih) spomenikov na Trgu republike, ki ga je propadli komunistični režim imenoval Trg revolucije, namreč piše:

Vsa skrivnost Jezernikovega učenega pisanja je skrita v pomanjkanju razlage tega napisa in odgovora na vprašanje o umestnosti takšnih spomenikov.

Razdalja med jugoslovansko revolucijo in letom 2026 je tako velika, da ne sodi v središče prestolnice, ampak kvečjemu na muzejsko razstavo obdobja 1941–1990.

Gre za relativno preprosto stvar. Nekateri spomeniki so prijetni na pogled, celo paša za oči. Drugi služijo politični mobilizaciji. Kaj naj bi sicer pomenil s strani Golobove vlade ukinjeni Muzej slovenske osamosvojitve? Po eni strani je šlo za mobilizacijo levičarskega poistovetenja s socializmom in z revolucionarno Jugoslavijo, po drugi za preprečitev nasprotnega istovetenja, za prikrivanje in zakrivanje samostojne države Slovenije. Namesto spomenika osamosvojitvi, torej prvi neodvisni in samostojni državi slovenskega naroda, imamo spomenike revoluciji, socializmu in Jugoslaviji; torej državi, ki je ni.

Pravna in ustavna razprava

Zgoraj navedeni tekst iz neveljavne ustave države, ki je ni, naj bi bil zacementiran z zakonodajo o zavarovanju kulturne dediščine. Ne glede na to, da res nisem pravnik, ampak sem bil med drugim tudi član vlade in zakonodajnega telesa, je seveda – pa ne samo meni – jasno, da je ustava nad posameznimi zakoni in da je zakon o zaščiti jugoslovanske ustave in revolucije protiustaven in ga je potemtakem treba spremeniti oz. odpraviti.

V tem trenutku ima slovenska prestolnica na Kongresnem trgu, tj. na prostoru nekdanjih garaž republiške skupščine, skrajno zanikrn – iz dveh velikanskih praznih betonskih blokov sestavljen – 'spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam', ki mu mimoidoči ne posvečajo nobene pozornosti, kvečjemu čutijo zadrego. Božidar Jezernik zagovarja še en tak 'spomenik' na Trgu republike, da ne bi motil revolucionarnih kolosov na drugi strani.

Zakone je treba uskladiti z veljavno ustavo Republike Slovenije.

Upam, da bo nova vlada zmogla toliko pameti in moči, da bo umaknila nespametne in strah zbujajoče spomenike; da bo znala spoštovati dejstva in žrtve za domovino.

Če bo na položaj ministra za šolstvo in znanost prišel primerno razgledan človek; če se bo našla založba, ki bo pripravljena objaviti necenzurirano zgodovino Slovenije, bodo to gotovo pomembni koraki k takšnemu spoštovanju. Vendar pametni ministri in necenzurirana zgodovina ne bodo dovolj in še daleč ne bodo vse, kar smo dolžni storiti za sproščeno življenje naše države. Zakone je treba uskladiti z veljavno ustavo Republike Slovenije. Ob tem bi lahko poskrbeli spravo med vladajočimi in opozicijskimi strankami, ki je nikoli ni bilo.