Na ministrstvu Svizu očitali strašenje učiteljev z odpuščanjem

Na šolskem ministrstvu so se na obvestilo o 22.605 podpisih pod peticijo Sviza odzvali z očitki o zavajanju zaposlenih in ustvarjanju strahu pred izgubo službe. Sklicevali so se na opozorila nekaterih ravnateljev o načinu zbiranja podpisov ter od vodstva sindikata zahtevali pojasnila. Ponovili so zagotovilo, da odpuščanja učiteljev ne načrtujejo. Ob današnjih očitkih o zavajanjih se odpira vprašanje, kdo odgovarja, kadar ljudje sprejemajo odločitve na podlagi neresničnih informacij.

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino obvestil, da je pod peticijo zaposlenih v vzgoji in izobraževanju zbral 22.605 podpisov. Na ministrstvu pod vodstvom Boruta Rončevića so navedbe, na katerih je temeljila peticija, označili za zavajajoče in neresnične. Po njihovih navedbah so nekateri ravnatelji opozorili, da naj bi pri zbiranju podpisov uporabljali neresnične informacije in zaposlene strašili z izgubo službe. V odzivu so poudarili, da je Rončević že večkrat zagotovil, da odpuščanja učiteljev ne bo. »Še posebej nesprejemljivo je, da je Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije kljub seznanjenosti s temi zagotovili nadaljeval zbiranje podpisov na podlagi trditev o domnevnem odpuščanju učiteljev,« so zapisali. Takšno ravnanje so ocenili kot zavajanje zaposlenih in nedopustno ustvarjanje strahu ter negotovosti.

Od vodstva Sviza pričakujejo pojasnila

Na ministrstvu so spomnili, da je minister tudi na seji pristojnega odbora državnega zbora poudaril, da reforma šolstva ne predvideva odpuščanja učiteljev. Dodali so, da odpuščanj ne načrtujejo niti mimo reforme. Ob tem so podvomili, koliko podpisnikov je poznalo stališča ministrstva in koliko jih je peticijo podpisalo zaradi strahu pred izgubo zaposlitve. Od vodstva Sviza so pričakovali pojasnila o opozorilih glede zbiranja podpisov ter odgovorno komunikacijo, utemeljeno na dejstvih. »Učitelji imajo pravico do resničnih informacij in svobodne odločitve, brez pritiskov in neutemeljenega strahu pred izgubo zaposlitve,« so poudarili.

Štrukelj podpise označil za mandat sindikatu

V Svizu so podpise zbirali med 12. in 23. oktobrom, glavni tajnik Branimir Štrukelj pa je rezultate predstavil na novinarski konferenci 6. novembra. Peticija je bila usmerjena proti odpuščanju in prekinitvi plačne reforme, zmanjšanju števila predstavnikov zaposlenih v svetih zavodov ter izključevanju sindikata iz priprave šolske reforme. V pozivu k podpisovanju so v sindikatu svoje pomisleke povezali s predvidenim zmanjšanjem mase plač v javnem sektorju ob dogovorjenih zvišanjih plač. Izrazili so še skrb, da bi prihranke iskali s povečanjem tedenske učne obveznosti.

Štrukelj je ob predstavitvi peticije povedal, da so med zbiranjem podpisov zaznali previdnost in strah zaposlenih glede tega, kdo bi lahko videl njihova imena. Zato so jim zagotovili, da podpisnih obrazcev ne bodo izročili ministrstvu. Zbrane podpise je označil za močan mandat sindikatu, da zahteve iz peticije zagovarja in uveljavlja. Na ministrstvo so poslali besedilo peticije in podatek o številu podpisnikov, izvirnike pa shranili na sedežu sindikata, kjer so ministru ponudili možnost vpogleda.

Sindikat naj bi sodeloval pri delovnopravnih vprašanjih

Na ministrstvu so v odzivu pojasnili še, da bo Sviz kot socialni partner vključen v obravnavo delovnopravnih vprašanj ter položaja in pravic zaposlenih. Cilj reforme so opisali kot izboljšanje pogojev za delo učiteljev in ravnateljev, krepitev strokovne avtonomije, zmanjšanje administrativnih obremenitev ter boljšo strokovno podporo. Poudarili so, da bodo upoštevali in nadgradili dobre rešitve iz dosedanjega strokovnega dela, med drugim iz Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja ter poročil o kakovosti šolskega sistema. Po njihovih podatkih je na prvih treh strokovnih posvetih sodelovalo 160 ljudi, od tega 131 predstavnikov pedagoške stroke.

Kdo odgovarja za zavajanje volivcev?

Na zavajanje javnosti so danes opozorili tako Andrej Šircelj kot predstavniki ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino. Toda kdo odgovarja, kadar ljudje na podlagi neresničnih informacij sprejemajo odločitve, tudi na volitvah ali referendumih? Britanski pravnik Sam Fowles je v članku, objavljenem julija 2025 v pravniški reviji Counsel, opozoril na protislovje v delovanju demokracij. Oblast svojo legitimnost črpa iz soglasja ljudi, toda ti potrebujejo zanesljive informacije, da sploh vedo, v kaj privolijo. Politikom je pripisal posebno odgovornost, saj zagotavljajo velik del informacij, na podlagi katerih poteka javna razprava, obenem pa imajo bistveno več možnosti za širjenje svojih sporočil kot drugi državljani. Opozoril je tudi, da so posledice zavajanja v britanskem parlamentu odvisne od političnih razmerij. Politik z zadostno podporo se lahko izogne odgovornosti, čeprav obstajajo pravila, ki prepovedujejo namerno zavajanje parlamenta. Fowles je zato podprl ureditev, v kateri bi o neresničnih navedbah presojal neodvisni organ, politiki pa bi jih morali popraviti ali se soočiti s sankcijami, ob možnosti pritožbe na sodišče.

Politologi Alan Renwick, Matthew Flinders in Will Jennings so po referendumu o brexitu leta 2016 obravnavali podobno težavo pri referendumskih kampanjah. Ugotavljali so, da britanski politični sistem ni znal zagotoviti niti osnovnih standardov resnicoljubnega obveščanja. Med možnimi rešitvami so navedli zakonsko sankcioniranje laži v referendumskih kampanjah, hitrejše objavljanje popravkov z ustrezno vidnostjo in zavezujoč kodeks ravnanja za organizatorje kampanj. Posebej so izpostavili povezavo med pravicami in odgovornostjo - organizatorji uradnih kampanj, ki uživajo ugodnosti, kot so javno financiranje, brezplačno razpošiljanje gradiva in dostop do oddaj, bi morali prevzeti tudi izvršljive obveznosti do volivcev. Pri morebitnem kazenskem sankcioniranju so opozorili na dileme glede svobode izražanja in pristojnosti sodnikov za presojanje političnih navedb.

Zakaj samo razkritje neresnic še ne zagotavlja politične odgovornosti, je pokazala raziskava Brendana Nyhana, Ethana Porterja, Jasona Reiflerja in Thomasa Wooda, objavljena v reviji Political Behavior. V dveh poskusih med ameriško predsedniško kampanjo leta 2016 so preverjali odzive na novinarske popravke zavajajočih navedb Donalda Trumpa. Udeleženci so po seznanitvi s popravki bolje poznali dejstva, tudi Trumpovi podporniki. Raziskovalci pa niso zaznali merljive spremembe njihovega odnosa do kandidata. Popravki so torej zmanjšali napačna prepričanja, ne da bi hkrati zmanjšali naklonjenost politiku, čigar navedbe so bile popravljene.

Odgovornost nosijo tudi novinarji in uredniki

Novinarji in uredniki imajo tudi svojo odgovornost za preverjanje in predstavitev navedb. Pripis »politik je dejal« sam po sebi ne izpolni dolžnosti preverjanja. Tudi Kodeks novinarjev Slovenije zahteva preverjanje točnosti informacij, popravljanje napak, označevanje nepotrjenih navedb in vključitev podatkov, ključnih za razumevanje teme. Ravno Renwick, Flinders in Jennings so v omenjeni analizi kritizirali tudi novinarsko obravnavo referenduma o brexitu. Pri BBC so izpostavili problem razumevanja nepristranskosti kot uravnoteževanja obeh strani tudi pri trditvah, pri katerih so strokovne analize jasno podpirale eno. Opozorili so, da lahko takšno poročanje pomaga predstavljati neresnice kot dejstva. Bralec oziroma gledalec tako dobi vtis, da spremlja dve enakovredno utemeljeni razlagi, čeprav dokazi tega ne podpirajo. Obravnavali so tudi prepozne in premalo vidne popravke. Opozorili so, da je britanski organ za obravnavo pritožb zoper tisk za odločitve praviloma potreboval dva do tri mesece. Predlagali so hitrejše odločanje in popravke, katerih vidnost bi ustrezala vidnosti prvotne objave. Pri referendumu ali volitvah je čas bistven - popravek, objavljen po glasovanju, pri že oddanem glasu ne more več pomagati.