»Kultura in prosveta naša bo osveta« in kaj imajo pri tem slovenske univerze, akademije in muzeji

Da sta kultura in prosveta naše maščevanje, je ironična ugotovitev še iz časa Titove Jugoslavije. S temi besedami so ljudje namigovali na politično vlogo prosvetnih, kulturnih in agitpropovskih društev pod komunistično oblastjo. Kultura in kulturne ustanove so bile poleg šol močno orodje ideološke vzgoje, oblikovanja družbene zavesti in ohranjanja vrednot komunistične revolucije. Kultura je idealno politično orodje, ker se zdi tako nepomembna in nevtralna.

Za lažje razumevanje bomo prisluhnili francoskemu filozofu Paulu Ricœurju. Civilizacijo, pravi, opredeljujejo tri ravni resničnosti. Prva je raven dobrin in pripomočkov, druga raven so institucije, tretja pa vrednote. Kultura se nanaša predvsem na raven vrednot. Ricœur je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazal, da je evropska skupnost prepleten civilizacijski proces, ki poteka na omenjenih treh ravneh resničnosti. Opozoril je, da če nočemo, da postane zgolj ekonomska utopija, morajo izobraženci prevzeti skrb za politično raven institucij in kulturno raven vrednot. Gospodarstvo potrebuje jasna politična pravila in pravni okvir. Ključnega pomena pa so skupne identitete, oblikovane na podlagi skupnih vrednot, pri čemer so tradicije živ spomin evropske civilizacije.

Lekcija leta 1968

V Franciji se te dni vrstijo številni protesti dijakov, ki so prerasli v nasilje in uničevanje. Nič novega. Starejša generacija se še spominja študentskih protestov maja 1968, ki so ustavili Francijo in 'odstopili' legendarnega predsednika Charlesa de Gaulla. Osrednji povod za proteste sta bila vojna v Vietnamu in boj za večje civilne svoboščine, toda torišče gibanja je predstavljala seksualna revolucija. Mladi so se, tako se je vsaj zdelo, uprli zahodnemu kapitalizmu in izkoriščanju revnega sveta. A ko se ozremo nazaj skozi prizmo petih desetletij in pol, prepoznamo nekaj drugega. Generacija uporniškega, hedonističnega in svobodomiselnega življenjskega sloga, ki se ni ozirala na družbene norme, pravila ali tradicijo, se je spremenila v kar najbolj hedonističnega potrošnika. Je šlo za upor zaradi krivic ali boj za pravico do uživanja sadov kapitalizma? Študentska 'revolucija', ki velja za upor proti meščanskim, patriarhalnim in tradicionalnim vrednotam, je v resnici razpihala žerjavico liberalizma. Rodila se je postmoderna, ki je z zanikanjem vrednot, tradicije in resnice spodjedla civilizacijo in kulturo Zahoda.

Odlična prispodoba tedanjih 'revolucionarnih' dogodkov je okruten obračun študentov s profesorjem Paulom Ricœurjem leta 1968. Tedaj že uveljavljeni filozof Paul Ricœur je bil dolga leta profesor na Sorboni, kjer se je soočal z okostenelim sistemom izobraževanja. Z veseljem je sprejel mesto na manjši univerzi v Nanterru in postal dekan. Prizadeval si je za dialoškost v izobraževalnem procesu in pravice študentov. (Kasneje je priznal, da ni pravilno ocenil ključne vloge avtoritete.) Ob izbruhu uporov je preprečil vdor policije na univerzo, a zavrnil brezpogojno podporo skrajnim političnim skupinam med študenti. Maoisti so profesorja, meni nič, tebi nič, zgrabili in ga vrgli v smetnjak. Paul Ricœur, ki je svojo filozofsko resnico gradil na protestantskem etosu, je zapustil Francijo. Odšel je v prostovoljno 'izgnanstvo' v ZDA, kjer so univerze pod njegovim vplivom doživele velik preporod. Kot njegov največji prispevek pa vendarle štejemo nov koncept Evrope, ki ga je utemeljil na skupnih vrednotah. V prvi vrsti prepoznava judovsko-krščanske in grško-rimske vrednote, ki so se jim v tisočletjih pridružile tudi druge, mnogo bolj lokalno obarvane tradicije.

Ricœur je prepoznal vrednote za temelj vsake kulture in enega od treh stebrov civilizacije. Izobražence je opozarjal na moralno dolžnost ohranjanja civilizacijskih norm. S tem je izpostavil tudi vlogo izobraževalnih in kulturnih ustanov pri vzgoji v duhu skupnih evropskih civilizacijskih vrednot in ohranjanja tradicije. Toda da so šole, univerze, akademije, muzeji in galerije ključne kulturne ustanove ali pa orodje politike, smo zelo hitro spoznali tudi mi v socializmu.

Ideološki stroji

Evropa je dolgo čakala na svojo lekcijo, da je lahko ugotovila, da glavni mehanizmi liberalne demokracije ne delujejo. Nemški fizik in filozof umetnosti Harry Lehmann je nedavno opozoril na vzroke za 'okvaro v strojnici' zahodne demokracije. Ključne ustanove liberalne demokracije, tj. univerze, akademije in muzeji, že dolgo izgubljajo svojo strokovnost. Postajajo ideološki stroji.

Kaj se je zgodilo? Lehmann se je osredotočil na procese ideologizacije v izobraževalnih, raziskovalnih in umetniških procesih. Ugotovil je, da ustanove namesto znanja in umetnosti proizvajajo ideologijo in se spreminjajo v orodja aktivističnih ideologij. Preseneča, da gre pri tem za obrobne, že dolgo prisotne ideologije. Imenujejo jih tanke ideologije, ker se osredotočajo na eno samo politično idejo, npr. podnebje, feminizem, LGBTQ, pa tudi nacionalizem, boj proti rasizmu in diskriminaciji itd. Vsem je skupen radikalizem. Kar pa je novo, je vloga digitalnih medijev, ki omogočajo, da obrobno prodre v jedro družbenih procesov in jih sesuva. Metoda smešenja in blatenja 'nasprotnikov' je bliskovita in takojšnja: objave na družbenih medijih igrajo na čustva za ali proti in izključujejo racionalni ali moralni razmislek (o čemerkoli). Medijsko vsiljeno razdvajanje vodi v ustanovah do vključevanja političnih ciljev, akademska in umetniška svoboda kopnita: prevladujejo politično občutljive teme. Obrobne ideologije so od znotraj razjedle ključne sisteme zahodne demokracije in ogrozile vrednote ter tradicije evropskosti.

Ustanove namesto znanja in umetnosti proizvajajo ideologijo in se spreminjajo v orodja aktivističnih ideologij.

Slovenski muzeji

Se razkulturjanje s pomočjo 'ideoloških strojev' dogaja tudi pri nas? Nedolgo tega je v Novem mestu potekal mednarodni kongres slovenskih muzealcev. Gostje so bili mednarodni strokovnjaki, njihove teme pa aktivistične in slovenskemu okolju povsem vsiljene. Med slavnostnimi gosti je bila tudi dr. Kaja Širok in spet je bila navržena laž o njeni krivični odstavitvi z mesta direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije (pod vlado Janeza Janše leta 2021).

'Izbranka' slovenske muzejske stroke je spričo mednarodne 'elite' in v duhu francoske maoistične mladine iz 68. let prezirljivo odklonila rokovanje in skupno fotografiranje z ministrico dr. Ignacijo Fridl Jarc. Dogajanje postane razumljivo šele v kontekstu celote. Slovenski muzeji se pod okriljem oportunističnih tankih ideologij že dolgo oddaljujejo od svojih družbenih nalog. Najprej se je v devetdesetih zgodil preobrat, spomnimo se razstave Temna stran meseca ali Pot domov. Po prelomu stoletja pa so težka dediščina medvojnih in povojnih tem ter pereči sodobni pojavi izginili iz muzejev. Ključne teme slovenstva in nastanka države, a tudi boleče teme slovenske stvarnosti so izpodrinile politično-elitistične vsebine. Pa vendarle, najpomembnejše družbene vloge sodobnih muzejev se skrivajo v skupnosti, kolektivnem spominu in preizpraševanju zgodovinskih resnic ter znanstvenega enoumja. Muzeje mora voditi povezovanje v pravičnosti do spominjanja vseh.

Le redki slovenski muzeji so zares vraščeni v svoje družbeno okolje. Večina se – pod vodstvom kar treh stanovskih društev, ki se napajajo iz davkoplačevalskega denarja – usmerja k radikalnemu konformizmu. Ob uživanju sadov družbenega sistema trobijo v ideološke rogove in postajajo prostori zabave in doživetij. Tradicionalne vrednote se umikajo profitu, dediščina izginja v mlinih elitističnih idej, ki so glasniki najbolj grobega kapitala, muzeji pa se spreminjajo v ideološke stroje. Kultura in kulturna dediščina sta pri nas že dolgo zgolj obrobna tema, četudi sta ključnega pomena za narodovo preživetje.

Metoda smešenja in blatenja 'nasprotnikov' je bliskovita: objave na družbenih medijih igrajo na čustva za ali proti in izključujejo racionalni ali moralni razmislek.

(D272: 34-35)