Tih' bod', ker si neumna

V preteklem tednu smo lahko spremljali več šolskih primerov preusmerjanja pozornosti od vsebinskih tem k nizkim udarcem po človeku. Spremljali smo blatenje, klevetanje, žaljenje in napade na posameznike, ko bi morala jasno spregovoriti dejstva in strokovni argumenti. Toda če slednjih ni, se nekateri poslužijo osebnih napadov. Bodoče psihologe, pravnike, učitelje, politologe, podjetnike, komunikologe … bi z izseki dogajanja tega tedna lahko na fakultetah zelo nazorno poučili …

V nekaj urah po tem, ko je minister dr. Borut Rončević javnost obvestil, da je imenovan strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, so v nekaterih medijih in na družbenih omrežjih žaljivo izpostavljali posameznike, češ, kaj pa imajo pri reformi šolstva. Pri tem so bili posebej izpostavljeni Aleš Primc, dr. Jože Možina, Blaž Cvar in še kdo. Čeprav je minister jasno povedal, da je v strokovnem svetu 11 članov sedanjih ali nekdanjih učiteljev in ravnateljev, da sodelujejo tudi predstavniki gospodarstva in delodajalcev, lokalnih skupnosti kot ustanoviteljic vrtcev in osnovnih šol ter drugi strokovnjaki, argument kritikov ni utišal. Žaljivke in napadi na ministra in člane so bili brutalni, osebni, nizki. S tem da so dosedanja pedagoška 'stroka' in politični odločevalci naredili, kar pač so, in da so rezultati na vseh področjih iz leta v leto slabši – ne zgolj pismenost, tudi raven logičnega mišljenja, pomnjenja, koncentracije, ustvarjalnosti, telesne gibljivosti in zdravja, več je osebnih stisk in psihiatričnih obravnav otrok. Očitno je nekaj v sistemu močno narobe in je prav, da vajeti prevzamejo drugi. Z več istega, kar se je izkazalo za neuspešno, ne more biti spremembe – v nekaj desetletjih smo to že lahko spoznali.

(IMENA) Aleš Primc, Jože Možina, Blaž Cvar ... Rončević imenoval strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja https://t.co/W5Pt0ffia8

— Večer (@vecer) September 30, 2026

Sestava strokovnega sveta za reformo šolstva je izjemno pestra, zajema strokovnjake z mnogo različnih področij, delovnih okolij in dolgoletnimi izkušnjami. To daje upanje, da bo reforma šla v smeri celostnega razvoja otrok, izobraževanja za prihodnost, in kot je minister povedal, da se bodo otroci učili, kako, ne pa, kaj misliti. To je temeljni preobrat, ki ga trenutni vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje. Verjamem pa, da si globoka omrežja ravno tega preobrata ne želijo; ne želijo izpustiti iz rok nadzora nad tem, kaj naj bodoči odrasli mislijo. Ko namreč človek razmišlja odprto, neobremenjeno, ko ne sledi slepo ideološkim usmeritvam, postane za enoumni sistem moteč. Minister Rončević si je s svojo odločnostjo in vztrajnostjo prislužil celo naslovnico Mladine in vrsto člankov. Uredniki in novinarji so izpostavili njegovo zasebno življenje, problematizirali so njegove osebne značilnosti in odločitve, toda med vsemi navedbami ni moč najti strokovnega argumenta, s katerim bi nasprotovali njegovim odločitvam v zvezi z reformami. Le napadi, žalitve in diskreditacija na osebni ravni. V ozadju pa želja po nadzoru in moči ter zavist.

Reforma bo. Podpirajo jo javnost, učitelji in zaposleni v vzgoji in izobraževanju. Oblikovali smo strokovni svet, v katerem imajo ključno vlogo praktiki: kar 11 članov je sedanjih ali nekdanjih učiteljev in ravnateljev. Sodelujejo tudi predstavniki gospodarstva in prihodnjih delodajalcev (GZS, OZS, KGZS), lokalnih skupnosti kot ustanoviteljic vrtcev in osnovnih šol ter drugi strokovnjaki. Pedagoškemu establišmentu, ki nosi odgovornost za sedanje stanje, nismo prepustili vodenja reforme. Odziv je na naslovnici: osebno blatenje, zbujanje zavisti in podtikanje privatizacije šolstva. Fotografije iz mojega zasebnega življenja naj bi nadomestile argumente o prihodnosti šole. Toda otroci potrebujejo znanje, učitelji avtoriteto in podporo, šolstvo pa rezultate. Reforma bo. Tudi po tej naslovnici.

— Borut Rončević (@BorutRoncevic) October 1, 2026

Podobno preusmerjanje pozornosti smo spremljali na novi obravnavi sojenja Svetlani Makarovič, ki jo dr. Jože Možina toži zaradi razžalitve. Zadeva se vleče več let, toda argumentov, ki bi ubranili njene izjemno sramotilne, v javnosti izrečene in tudi večkrat ponovljene besede, ni. Nobene utemeljene razprave niso podali niti zgodovinarji, ki jih gospa omenja v svojo obrambo (Božo Repe, Martin Premk, Jože Pirjevec). Odgovora na vprašanje, kakšni so strokovni argumenti Makarovičeve za žalitev, Možina ni dobil. Njenim sramotilnim besedam v bran z argumenti ni stopil nihče – je pa seveda veliko opravičevanja, češ da je dobra pisateljica (pri čemer mnogi dvomijo tudi v avtorstvo pesmi in pravljic, ki so objavljene pod njenim imenom), da pripada rdeči zvezdi in celo – ne boste verjeli – da je stara in bi ji zato res lahko oprostili.

Medtem je proti sramotilnemu besedilu Makarovičeve stopila vrsta priznanih strokovnjakov, ki so svoje stališče utemeljevali z dognanji s področja prava, umetnosti in literature. Ker smo jih objavili tudi v Domovini, je sodišče moralo prebrati celo naše članke. Javna strokovna razprava je bojda pritisk na sodišče, je prispevkom v Domovini nasprotoval odvetnik Makarovičeve. Po drugi strani pa očitno po mnenju nje in njenega odvetnika ni pritisk na sodišče, ko Makarovičeva Možino tudi na obravnavi osebno napade – ko mu oponese, da nima pojma o novinarski etiki, da je povezan s Cerkvijo, ko mu očita »ultrajanšizem«, »koritarstvo«, »ukradeno« Prešernovo nagrado in še kaj.

Svoj koncept je Makarovičeva izrazila tudi, ko je po obravnavi na vprašanje novinarke, ki ga ni niti poslušala, odgovorila: »Tih' bod', ker si neumna.« Ni bila pomembna vsebina vprašanja, ampak osebni napad na novinarko z oznako, da je neumna. Verjetno se v življenju prej še nista srečali …

Za trenutek odložite delo, naslonite se nazaj in si predstavljajte, da je to Stevanović izrekel novinarki. Tako samopašništvo, nesramnost, nadutost in primitivnost, kot jo vidimo pri tem polu, je bilo pred vstopom v (real)politiko nepredstavljivo. https://t.co/UrjnJVxQHQ

— Resni.ca (@resni_ca) October 2, 2026

Način utišanja drugače mislečih z diskreditacijami se skuša zadnje čase pospešeno standardizirati kot nekaj normalnega, s tem pa prikriti pomanjkanje vsebinske razprave. Težava tovrstnega preusmerjanja pozornosti z argumentov na osebo je, da:

1. stvári ne moremo priti do dna in je razrešiti na podlagi dejstev in preverljivih argumentacij;
2. s prenosom na osebno raven odpremo pot, da se na osebo sproži plaz gneva in sovraštva od ljudi, ki dotične zadeve ne poznajo, znajo pa žaliti in teptati;
3. se tovrstni način izredno hitro sprejme kot normalen in postane način doseganja ciljev in delovanja družbe.

Slednje še posebej z leve strani spremljamo že dlje časa, stvar pa postaja vse bolj razširjena. Ni pa nova. Tudi v času medvojnih in povojnih pobojev so pobijali in zapirali ljudi zgolj zato, ker so bili ali bi lahko bili ideološko na drugi strani, po umorih pa so o njihovi domnevni krivdi širili laži ...

To je tisti grši del sveta okrog nas. Pa ne le v politiki, pač pa tudi v družbenem, poklicnem in žal pogosto tudi osebnem življenju. Diskreditacija, laži, klevetanje, hinavščina – vse zato, da bi prikrili resnico, dejstva, bistvo. To ima lahko zelo hude, nepovratne posledice. To je pokvarjeno in zavržno. Če za to vemo in smo tiho, pomagamo vzdrževati moč tistih, ki se tega poslužujejo, in pomagamo oblikovati novo normalnost.

(D272, 3)

Diskreditacija, laži, klevetanje, hinavščina – vse zato, da bi prikrili resnico, dejstva, bistvo. Če za to vemo in smo tiho, pomagamo vzdrževati moč tistih, ki se tega poslužujejo.