V Egiptu odkrili več kot 300 pozabljenih risb arhitekta slovenskega rodu

Več kot 300 pozabljenih risb Antona Laščaka naj bi nekoč rešili iz smetnjaka v Kairu. Med najdenimi deli so načrti egiptovskih palač ter neuresničeni projekti goriških cerkva.

V garaži egiptovskega umetnika v kairski četrti Zamalek je med tisoči zvitkov papirja ležala pozabljena arhitekturna dediščina. Risbe, ki naj bi jih nekdo pred tem rešil iz smetnjaka, so dolga leta ostale skrite pred javnostjo. Med pregledovanjem gradiva je francoska raziskovalka Mercedes Volait na enem izmed načrtov opazila podpis Antoine Lasciac. Ime ji je bilo znano. Pripadalo je arhitektu slovenskega rodu, ki je konec 19. in v začetku 20. stoletja ustvarjal za egiptovsko aristokracijo ter pozneje postal glavni arhitekt palač egiptovskega kediva.

V garaži egiptovskega umetnika v kairski četrti Zamalek je med tisoči zvitkov papirja ležala pozabljena arhitekturna dediščina.

Odkrili so več kot 300 večinoma še neobjavljenih arhitekturnih risb Antona Laščaka. Med njimi so načrti egipčanskih palač, stanovanjskih stavb, okrasnih arhitekturnih elementov in dveh neuresničenih sakralnih projektov v Gorici.

Gradivo večinoma izvira iz obdobja med letoma 1896 in 1922. Posamezni dokumenti merijo skoraj dva metra, številni pa so zaradi dolgotrajnega hranjenja v zvitkih izjemno občutljivi.

Pot risb iz Egipta je vodila prek Francije v Gorico, kjer se je Laščak leta 1856 rodil slovenskima staršema. Zbirko je pridobila Fundacija Carigo, ki jo je septembra 2026 predstavila javnosti ob 170. obletnici arhitektovega rojstva. Izbrane risbe so prvič postavili na ogled, celotno gradivo pa čaka nadaljnjo strokovno obdelavo.

Več kot 300 risb se je vrnilo v arhitektovo rojstno mesto

Francoska raziskovalka Mercedes Volait je na najdene risbe opozorila goriškega arhitekta in zgodovinarja arhitekture Diega Kuzmina, ki Laščakovo ustvarjanje raziskuje že več desetletij. Leta 2015 ga je sprejela v Parizu in mu pokazala odkrito gradivo. Iz njunega sodelovanja se je razvila pobuda, da bi risbe vrnili v Gorico, kjer se je arhitekt rodil. Zbirko je nazadnje pridobila Fundacija Cassa di Risparmio di Gorizia, krajše Carigo.

Pridobitev je fundacija javnosti predstavila 21. septembra 2026, natanko ob 170. obletnici Laščakovega rojstva. Dogodka so se udeležili raziskovalka Mercedes Volait, zgodovinar Diego Kuzmin in restavrator Adriano Macchitella, ki je predstavil stanje najdenega gradiva. Predsednica fundacije Roberta Demartin je ob tem poudarila, da pridobitev pomeni pomemben prispevek k poznavanju arhitektovega ustvarjanja in zgodovine Gorice.

Predsednica fundacije Roberta Demartin je ob tem poudarila, da pridobitev pomeni pomemben prispevek k poznavanju arhitektovega ustvarjanja in zgodovine Gorice.

Risbe so bile desetletja shranjene v zvitkih in mapah. Macchitella je ob prvem pregledu odkril izjemno občutljive dokumente, ki so zaradi dolgotrajnega hranjenja ohranili zvito obliko. Nekateri se po razvitju niso obdržali na ravni površini, najdaljši dokument pa meri 1,75 metra. Že začetno pregledovanje, štetje in fotografsko evidentiranje so trajali več dni.

Gradivo je izdelano na različnih vrstah papirja in z različnimi risarskimi tehnikami, zato bodo morali konservatorji pri vsakem dokumentu posebej oceniti njegovo stanje. Fundacija uradno govori o več kot 300 risbah, pri prvem pregledu pa je bilo v nekaterih poročilih navedeno tudi drugačno število posameznih listov. Dokončno število bo zato mogoče natančneje določiti šele po katalogizaciji celotne zbirke.

Gradivo je izdelano na različnih vrstah papirja in z različnimi risarskimi tehnikami.

Od slovenskih korenin do egiptovskega dvora

Anton Laščak se je rodil 21. septembra 1856 v goriškem predmestju sv. Roka. Čeprav ga strokovna literatura pogosto predstavlja kot italijanskega arhitekta Antonia Lasciaca, sta bila njegova starša Slovenca. Poročen je bil s Slovenko in je govoril slovensko, vendar se je sam imel za furlanskega oziroma italijanskega domoljuba.

Njegova življenjska pot ga je iz Gorice popeljala na egiptovski dvor, kjer je ustvaril nekatera svoja najpomembnejša dela. Po šolanju na Dunaju je leta 1882 odšel v Egipt. Sprva je deloval v Aleksandriji, kjer je načrtoval palače premožnih družin, poslovne stavbe in druge objekte. Pozneje se je uveljavil v Kairu ter postal osebni arhitekt princa Saida Halima Paše. Leta 1907 ga je egiptovski kediv Abas Hilmi II. imenoval za glavnega arhitekta svojih palač. Laščak je prejel tudi častni naziv beg.

Njegova arhitektura je povezovala evropske arhitekturne sloge z islamskim stavbnim izročilom. V palačah je uporabljal elemente baroka in renesanse, ki jih je dopolnjeval z arabskimi okrasnimi motivi. Prav te značilnosti razkrivajo tudi najdene risbe. Med njimi je študija arabeske za mozaik, izdelana s svinčnikom, tempero in kovinskim pigmentom. Ohranjena je tudi risba glavne fasade večstanovanjske stavbe iz leta 1900.

Zbirka tako poleg razkošnih palač predstavlja tudi druge vrste stavb ter posamezne arhitekturne podrobnosti. Med posebej zanimivimi dokumenti je risba iz leta 1897, na kateri je Laščak preučeval oblikovanje venca in zgornjega zaključka palače Saida Halima paše. Ohranjena je tudi risba projekta za princa Huseina pašo iz leta 1905. Dokumenti omogočajo vpogled v arhitektovo delo za najvplivnejše egipčanske naročnike.

Dokumenti omogočajo vpogled v arhitektovo delo za najvplivnejše egipčanske naročnike.

Najdene risbe razkrivajo tudi njegove načrte za domačo Gorico. Med njimi je tloris cerkve Srca Jezusovega iz leta 1891, izdelan s peresom na prosojnem papirju. Laščakov prvotni projekt je pozneje precej spremenil arhitekt Maks Fabiani. Drugi sklop dokumentov se nanaša na neuresničeni predlog obnove pročelja župnijske cerkve sv. Roka iz leta 1893. Ohranjena sta tudi tlorisa pritličja in pevskega kora.

Laščak je svoj pečat pustil tudi na ozemlju današnje Slovenije. Leta 1907 je na Rafutu pri Novi Gorici kupil zemljišče, na katerem je med letoma 1909 in 1914 nastala njegova vila v neoorientalskem slogu. Ob njej je uredil park z eksotičnimi rastlinami. Vila je s svojim stolpom, ki spominja na minaret, značilen primer arhitektovega prepletanja evropskih in orientalskih vplivov. Umrl je 26. decembra 1946 v Kairu.

Pozabljene risbe po razstavi čakata katalogizacija in restavriranje

Kako so Laščakove risbe končale med odpadki, še ni povsem pojasnjeno. Po pripovedovanju francoske raziskovalke Mercedes Volait naj bi jih nekdo rešil iz smetnjaka po izpraznitvi prostorov, v katerih so jih hranili. Gradivo je nato pristalo v garaži egiptovskega umetnika v kairski četrti Zamalek. Tam je raziskovalka med tisoči zvitkov prepoznala Laščakove načrte in jih odkupila. Risbe so pozneje našle pot v Pariz, od tam pa v Gorico, kjer jih je pridobila Fundacija Carigo. Kdo jih je prvotno zavrgel in kako dolgo so bile shranjene v garaži, ostaja neznano.

Najdene dokumente zdaj čaka zahtevno konservatorsko delo.

Najdene dokumente zdaj čaka zahtevno konservatorsko delo. Restavrator Adriano Macchitella je ob prvem pregledu opozoril na njihovo občutljivost. Zaradi dolgotrajnega hranjenja v zvitkih se nekateri listi po razvitju ponovno zvijajo. Fundacija bo najprej poskrbela za strokovno oceno stanja in katalogizacijo zbirke, nato pa bodo glede na potrebe posameznih dokumentov sledili konservatorski oziroma restavratorski posegi. Dokončnega časovnega načrta za obdelavo celotne zbirke še ni predstavila.

Pred nadaljnjo strokovno obdelavo si lahko javnost ogleda izbor najdenih del.