Škof Andrej Saje: Prihodnosti ni mogoče graditi na pozabi, temveč na resnici

Danes je bila v spomin na pomorjene žrtve komunističnega nasilja pri breznu pod Macesnovo gorico obletna slovesnost s sveto mašo in kulturnim programom. Na kraju smrti 3.450 žrtev se je ponovno zbrala množica ljudi, tudi premier Janez Janša. Slavnostni govornik je bil prof. dr. dr. Klemen Jaklič, čigar celotni nagovor najdete tukaj. Sveto mašo je vodil škof dr. Andrej Saje, njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju. Slovesnost je s petjem obogatil oktet In spiritu.

Spominska slovesnost je navzoče povezala v liturgičnem spominu na mučeništvo Slovencev med revolucijo in po njej. Dogodek je tako kot že vrsto let prej organizirala Nova slovenska zaveza.

Trenutke tovrstnih spominskih srečanj prevevata sočutje in mir, nikakor ne sovraštvo. Le obžalovanje za tolikim trpljenjem fantov in mož ter žalost ob zavedanju, kakšna država bi Slovenija lahko bila, če ne bi bil ta cvet slovenske inteligence, poštenosti, podjetnosti in delavnosti umorjen ali izgnan.

Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik 16. slovenske vlade Janez Janša, ki se je žrtvam spoštljivo poklonil. Prisotnih je bilo še nekaj drugih predstavnikov slovenskega političnega vrha, predsednice Nataše Pirc Musar pa na dogodku ni bilo.

🇸🇮 Predsednik vlade @JJansaSDS se je danes udeležil svete maše in spominske slovesnosti ob breznu pri Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu ter položil venec žrtvam povojnih pobojev. pic.twitter.com/c6oeDwzTSl

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) June 6, 2026

Nagovor škofa dr. Andreja Sajeta 

»Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9)

Od odprtih grobov do odprtih src

Berila: Ezk 37,12–14; Ps 85; Rim 12,17–21; Mt 5,1–12

Spoštovani predstavniki političnega, gospodarskega in kulturnega življenja Republike Slovenije, vodstvo Nove slovenske zaveze in drugih javnih ustanov, dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, spoštovani svojci pobitih žrtev, bratje in sestre v Kristusu!

Macesnova gorica je kraj, kjer se slovenska zgodovina dotika najglobljih vprašanj človekovega dostojanstva, resnice in smisla življenja. V teh gozdovih so bili po koncu druge svetovne vojne brez sodbe usmrčeni številni ljudje. Mnogi so bili desetletja brez imena v javnem spominu in brez kraja, kjer bi njihovi svojci mogli prižgati svečo ali zmoliti molitev.

Kot ljudje in kot verniki smo prišli sem, da izrazimo spoštovanje njihovemu dostojanstvu ter prosimo Boga za prihodnost našega naroda. Nobena človeška beseda ne more v celoti zajeti bolečine izgube. Cerkev uči, da je spoštovanje pokojnih eno temeljnih znamenj človeške kulture. Pravica do groba in dostojnega pokopa izraža spoštovanje do človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

S hvaležnostjo pozdravljamo prizadevanja za dostojen pokop žrtev prikritih grobišč in ohranjanje njihovega spomina. Tudi nedavno sprejeti Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč razumemo kot pomemben korak v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva in zgodovinskega spomina. Vsak človek ima pravico do imena in do groba. Kadar narod spoštljivo poskrbi za svoje pokojne, krepi temelje medsebojnega spoštovanja in zaupanja.

Prerok Ezekiel govori ljudstvu, ki je izgubilo vse. (Ezk 37,12–14) Zdi se, da je prihodnost zaprta. Prav v takšnem trenutku Bog spregovori: »Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov.« Bog odpira grobove. Človeka kliče iz teme v luč ter vrača dostojanstvo tistim, katerih glas je utihnil.

Ko danes poslušamo te besede pod Macesnovo gorico, jih slišimo z veliko občutljivostjo. Tukaj so bili desetletja skriti grobovi, številne družine pa so nosile bolečino brez javnega priznanja. Toda človek v Božjem spominu nikoli ni pozabljen. Bog pozna vsakega človeka po imenu. Pred njim ima vsak svoje dostojanstvo in svojo zgodbo.

Prerok ne govori le o grobovih, ampak tudi o srcu in prihodnosti. Bog želi odpreti srca živih. Osvoboditi nas želi zaprtosti, strahu in nezaupanja ter nas usposobiti za novo življenje. Zato pravi: »Svojega duha denem v vas in boste oživeli.« Sprava se začne tam, kjer se človek odpre delovanju Božjega Duha. On ozdravlja spomin, krepi pogum za resnico in odpira pot zaupanju.

Psalm poje: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (85,11) To je podoba sprave, kakršno pozna Sveto pismo. Resnica osvetljuje preteklost, pravičnost vrača dostojanstvo, usmiljenje zdravi rane, mir pa odpira prihodnost. Kadar so te razsežnosti povezane, nastaja prostor, v katerem lahko raste občestvo.

Krščanska vera nas uči, da prihodnosti ni mogoče graditi na pozabi, temveč na resnici. Evangelij pa nas vodi k spoznanju, da resnica rodi najlepše sadove tam, kjer jo spremljata usmiljenje in ljubezen. Zato je sprava veliko več kot zgodovinski ali politični projekt. Je duhovna pot očiščenja spomina, ozdravljanja ran in ponovnega odkrivanja bratstva.

To misel nadaljuje apostol Pavel (Rim 12,17–21), ko nas spodbuja: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.«

Pavlove besede ostajajo aktualne tudi danes. Vabijo nas k ustvarjalni moči dobrega. Dobro ni znamenje šibkosti, ampak moč, ki odpira prihodnost, preobraža odnose, zdravi spomin in gradi skupnost. Kristjan je poklican, da ostaja graditelj dobrega, človek spoštovanja, dialoga in miru.

Pavel gre še dlje: »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti.« V teh besedah se razodeva novost evangelija. Kristjan presega logiko nasprotovanja in odpira prostor srečanju. Sprava ni zmaga enih nad drugimi. Je zmaga dobrega, ki človeku omogoči, da v drugem ponovno prepozna brata.

Vrhunec današnjega bogoslužja so blagri. V njih Jezus razodeva obličje človeka, ki živi v luči Božjega kraljestva. (Mt 5,1–12)

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Te besede danes objemajo vse, ki nosijo bolečino izgube. Kristusova tolažba ni oddaljena obljuba. Je njegova navzočnost med nami. V njem spoznavamo, da ima življenje globino, ki presega smrt, in da ljubezen ostaja močnejša od vsakega nasilja.

»Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni.« Pravičnost, o kateri govori Jezus, je hrepenenje po svetu, v katerem je spoštovano dostojanstvo vsakega človeka. Je prizadevanje za resnico, pošten odnos do zgodovine in ustvarjanje družbe, ki spoštuje človeško življenje.

»Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.« Usmiljenje je srce krščanskega življenja. Omogoča, da spomin postane rodoviten. Pomaga, da bolečina ne postane breme prihodnosti, ampak vir sočutja in nove bližine.

In končno: »Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci.« Mir je sad odprtega srca. Rojeva se tam, kjer človek spoštuje resnico, varuje dostojanstvo drugega in gradi mostove. Je dar, ki ga prejemamo od Boga, in naloga, ki nam je zaupana.

Dragi bratje in sestre! Današnja Božja beseda nas vodi od odprtih grobov do odprtih src. Bog odpira grobove, da bi pokojnim vrnil dostojanstvo, srca živih pa usposobil za graditev miru. Tako odpira prihodnost našemu narodu, da bi rasel v resnici, pravičnosti, usmiljenju in medsebojnem spoštovanju.

Pokojne in storilce nasilnih dejanj danes izročamo Božjemu usmiljenju. Njihove svojce priporočamo Božji tolažbi. Za naš narod pa prosimo za modrost in za pogum, da bomo znali graditi prihodnost, utemeljeno na resnici in ljubezni.

Naj se tudi med nami uresničijo besede preroka Ezekiela: »Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo.« (Ez 37,14) Amen.