Triumf demokratov, polom republikancev, krivdo nosi Maga

Republikanci skorajda ne pomnijo tako slabega rezultata na volitvah, saj so izgubili nekaj tradicionalno republikanskih držav, kot je Teksas, republikanski kandidati pa so izgubili proti radikalnim demokratom, ki tipično ne bi prišli blizu Capitol Hilla. Rezultati kažejo, da bodo republikanci zelo težko ponovno prevzeli kongres leta 2028, kar bi pomenilo možnost za prevzem kongresa ali senata šele leta 2032. Izjave in podpora republikanskim kandidatom s strani predsednika Donalda Trumpa so verjetno bolj škodovale kot pomagale, prihaja pa obdobje, ki bo težko tako za demokrate kot za republikance.

Volitve v senat in kongres

Štetje glasov še ni končano, toda po preštetih glasovnicah imajo demokrati že večino v kongresu in senatu. V tem trenutku imajo demokrati 54 sedežev v senatu, kjer je za večino potrebnih 51 sedežev, in 228 v kongresu, kjer je za večino potrebnih 218 sedežev. Republikanci so zaenkrat izgubili sedem sedežev v senatu in 25 kongresu, štetje glasov za kongres pa še ni zaključeno, zato končnih rezultatov še ni. Republikance sicer težko prevzema optimizem, saj so si kandidati v več okrožjih tako blizu, da bo štel vsak glas, kar pomeni, da lahko izgubijo še več glasov.

V novem senatu in kongresu demokrati ne bodo imeli lahkega dela, saj niso enotni, kar že kažejo spori med njimi, kjer se sredinski člani stranke večkrat spopadejo z bolj skrajnimi ali celo ekstremističnimi predstavniki ljudstva. Demokratska stranka je razklana in v tem trenutku še ni jasno, ali se bo pomaknila še bolj na levo ali bodo tradicionalni kandidati težili k sredini. Teksaški zmagovalec za senat James Talarico je že povedal, da bo težil k sredini in je pripravljen delati s Trumpom, medtem ko zmagovalec iz Michigana Abdul El-Sayed že udarja z vsemi topovi.

Abdul El-Sayed bo postal senator

Najbolj presenetljiva je zmaga za sedež v senatu Abdula El-Sayeda v Michiganu, ki predstavlja rdeče-zeleno koalicijo znotraj demokratske stranke. El-Sayed je znan po svojih skrajnih stališčih, njegova družina pa naj bi bila povezana z Muslimansko bratovščino. Kandidiral je kot predstavnik deprivilegiranega ljudstva, svojega protikandidata pa je obtožil povezav z milijarderji.

Javno je namreč oglaševal, da noče denarja korporacij za svojo kampanjo. Toda pozabil je povedati, da se ne brani denarja od organizacij, ki jih financirajo korporacije ali milijarderji, kot na primer Sorosevi skladi. Morda je bil to razlog, da je njegov nasprotnik Mike Rogers v zadnjih mesecih zbral devet milijonov ameriških dolarjev, El-Sayed pa več kot 30 milijonov.

El-Sayed je znan po svoji napadalni retoriki, zelo težko tudi sprejema kritike. Njegov verbalni napad na novinarja Skynews Jamesa Matthewsa je pokazal, da gre za agresivnega moža, s katerim bodo verjetno težko delali tudi demokrati. Novinar Matthews ga je želel vprašati nekaj vprašanj, El-Sayed pa ga je grobo verbalno napadel in prijel za obe rami, kar je bilo popolnoma neprimerno. Kako bo predsednik odbora demokratov v senatu Chuck Schumer shajal z El-Sayedom je težko napovedati, vendar če upoštevamo sredinsko naravnanost trenutnih demokratskih senatorjev, potem bo sobivanje z nekom, ki je na skrajnem polu levice, izjemno težko.

Težava republikancev v Michiganu je bila kampanja, ki se je izključno osredotočila na karakter El-Sayeda ter njegove povezave z islamizmom in Muslimansko bratovščino. Največ so El-Sayedu pomagali nekdanji predsednik Barrack Obama, ki med demokrati uživa veliko podporo, in sindikalna združenja, ki so v Michiganu tradicionalno zelo močna. Kot kaže, so judovski volivci sprejeli opravičilo za njegove antisemitske izjave po napadu na sinagogo v Detroitu, čeprav je s podobnimi izjavami nadaljeval kasneje. Ali mu bo uspelo postati bolj zmeren v svojih izjavah in dejanjih, bo pokazal ob nastopu funkcije senatorja.

Največji polom za republikance sta Teksas in Kansas

V Teksasu je James Talarico z veliko večino, skoraj 20 odstotkov, premagal republikanskega kandidata Kena Paxtona, kar so sicer raziskave javnega mnenja kazale že dalj časa, toda preteči bo moralo še nekaj časa, da bodo republikanci dojeli ta šok. Teksas je ena izmed najbolj republikanskih držav, zadnji demokratski senator pa je prišel iz Teksasa leta 1993. Ne glede na zmago demokratov za senatorski sedež bo večina kongresnikov iz Teksasa še vedno iz republikanske stranke.

Še bolj zanimiv je Kansas, kjer ni bilo demokratskega senatorja že od leta 1939, ko je potekel mandat Georgeu McGillu. Tokrat je zmagal Adam Hamilton, sicer nekdanji republikanec.

Za razliko od El-Sayeda sta Talarico in Hamilton zmerna centristična demokrata, kar bo nekoliko ublažilo odnose znotraj demokratske stranke, ki je očitno presekana na več frakcij. Talarico je poudaril, da je nekoč imel nekoliko bolj skrajne poglede, kar se tiče tem, kot je sprememba spola, vendar pravi, da je dozorel in je bližje sredini ali celo republikanskim stališčem. Prav tako je povedal, da ne želi zagnati protitrumpovske platforme, ampak je pripravljen delati s trenutno administracijo v dobro ZDA. Enako stališče ima McGill in tudi več drugih centrističnih demokratskih senatorjev, ki niso del ekstremističnega pola demokratičnih socialistov znotraj demokratske stranke.

Prva izvolitev Trumpa in Mage

Maga in Trump so nasledniki čajankarjev, ki so se pojavili v času nekdanjega predsednika Georga Busha ml., začeli gibanje proti tradicionalnemu delu republikanske stranke in Bushovemu mandatu. Njihova platforma je bil nastop proti reaganizmu, republikanskemu konservativizmu in sredini ter aktivni vlogi ZDA v svetu. To je danes del Trumpove in Magine politične platforme: nasprotovanje Natu, pomoči zaveznicam in sklepanje enostranskih pogodb z avtokrati, ki so sicer nasprotniki ameriških zaveznic.

Na površje so prišli ideali po vzoru gibanja America First, ki ga je vodil Charles Lindbergh. Nastalo je pred drugo svetovno vojno in je zagovarjalo izolacionizem ZDA poleg nasprotovanja ameriški vključitvi v protihitlerjevsko koalicijo. Zagovarjali so sklepanje sporazumov z diktatorji, kar bi preprečilo še eno vojno in posledično ameriške žrtve, svet pa bi se izognil ekonomskemu armagedonu.

Treba je sicer omeniti, da je gibanje America First vključevalo pripadnike vseh strank – republikance, demokrate, socialiste, komuniste in druge, torej ni šlo za republikansko gibanje. Zelo podobno je danes na obeh skrajnih polih levice in desnice, primera sta Hasan Piker in Tucker Carlson, ki imata več skupnih kot drugačnih mnenj.

Prihod Obame in 'prebujenske' (woke) ideologije

Prvi mandat Obame in kasneje poraz zmernega republikanca Mitta Romneyja je mnogo volivcev potisnilo v radikalno desno krilo, ki je za neuspeh krivilo republikanske tradicionaliste in neoliberalce. Obamov mandat je v Ameriko pripeljal 'prebujensko' (woke) ideologijo, ki je del platforme ekstremistične levice in izhaja iz teorije intersekcionalnosti.

Ta je polarizirala ZDA in do skrajnih absurdov pripeljala tematiko, ki se tiče sprememb spola, rasnih odnosov, kriminalitete, kolonializma idr. Ljudje so šli skozi obdobje levega McCarthyzma, kjer so zaradi rabe svobode govora, drugačnega mnenja ali nasprotovanja prebujenski ideologiji izgubljali službe, lov na čarovnice pa je postal del vsakdana.

Prvi Trumpov mandat leta 2016 je bil posledica nasprotovanja ravno takšni prebujenski ideologiji in koruptivnemu delu demokratske stranke, ki so ga volivci videli v nekdanji zunanji ministrici Hillary Clinton. Trump je kampanjo že zastavil na žalitvah, ne pozabimo namreč, kako se je norčeval iz ameriškega vojnega junaka in senatorja Johna McCaina, zaradi brutalnega vojnega ujetništva v rokah Vietkonga ni mogel več popolnoma dvigniti rok. Toda Trump je bil znan poslovnež in znana televizijska osebnost, volivci pa so se prenajedli levih ekstremistov v demokratski stranki.

Za polom republikancev sta kriva Maga in Trump

V svojem prvem mandatu je Trump okoli sebe zbral tradicionalne sredinske republikance, kot so Mike Pompeo, Nikki Haley, Mike Pence ali Jim Mattis. Ti so predstavljali zmerni del politike in uspeli vsaj deloma zaustaviti ekscese Mage in njenih medijskih predstavnikov. Toda kasneje so se vsi s Trumpom razšli, predvsem po napadu Mage na kongres 6. januarja pa postali njegovi močni kritiki. Ta napad je bil zanje šokanten, za tradicionalni republikanski establišment popolnoma nesprejemljiv, še manj so razumeli Trumpov pozitiven odnos do napada.

Mandat nekdanjega predsednika Joea Bidna je zaznamovala kondsolidacija Mage znotraj republikanske stranke. Predstavniki, kandidati, medijski vplivneži in drugi predstavniki gibanja Maga so z izjemno učinkovito kampanjo dosegli ponovno nominacijo Trumpa, ki se je v novem mandatu obdal s podporniki gibanja, v adminstracijo pa nominiral zelo lojalne kadre. Šlo je za usodno napako republikanske stranke, ki je imela izjemno priložnost, da bi z zmernim kandidatom na volitvah dobila še večjo podporo.

Za primer lahko damo protikandidatko Trumpa Nikki Haley, ki je predstavljala republikansko sredino in bi po vsej verjetnosti premagala skrajno levo kandidatko demokratov Kamalo Harris. V tistem času je bilo jasno, da si ameriški volivci ne želijo še bolj levega Obame in še več prebujenstva. To je bila izjemna priložnost za republikance, da bi lahko pokazali, da se vračajo k svojim koreninam, saj so imeli volivci dovolj skrajno leve ideologije.

Toda republikanci so namesto vrnitve k tradiciji in zmernosti skrajno levo ideologijo zamenjali za skrajno desno ideologijo Maga. Razdvojena Bela hiša, neodločenost v vojni proti Iranu, vedno višje cene navkljub gospodarski rasti, sovražnost proti zaveznicam in Natu, grožnje Kanadi in Danski, vulgarni govori in dobičkarstvo znotraj administracije so zabili končni žebelj v krsto republikanske stranke na tokratnih volitvah. Ali so se republikanci česa naučili, bomo videli v prihodnosti.

Ali demokrate v prihodnosti čaka podobna usoda

Demokrati so podobno kot republikanci iz političnega oportunizma izkoristili skrajno ideologijo za zmago glasov na volitvah, le da tokrat ni bila Maga, ampak demokratični socialisti v spregi z islamisti. Demokrati se od republikancev niso naučili, da lahko takšna taktika pomeni dolgoročni polom. Republikanski establišment že namiguje, da so storili veliko napako z nominacijo Mage na najvišja mesta v državi.

Trumpov ego je ranjen, toda v vitrino bo lahko dodal še en predsedniški mandat in se v miru upokojil v svoji graščini na Floridi ter z novimi poslovnimi partnerji iz Rusije igral golf. Medtem bodo republikanci poskušali popraviti nastalo škodo.

Demokratični socialisti in islamisti niso prišli v kongres z večino znotraj demokratske stranke, ampak so zelo glasni na ulici ter med vplivneži in aktivisti. Tradicionalnemu demokratskemu establišmentu bodo izdali račun ter zahtevali položaje in podporo. Podobno kot Maga med republikanci. Lahko se vprašamo, kako bo demokratska stranka nadzorovala ekscese skrajnežev in aktivistov, saj to niso politiki, ki so se pripravljeni pogajati in sprejemati kompromise. El-Sayed je primer, ki se bo prej ko slej moral soočiti z novinarji, njegov aktivizem pa bo izbruhnil na plano.

Seveda ne vemo, ali se bo demokratska stranka še bolj množično nagibala skrajno levo, torej v smer Zohrana Mamdanija, ki v tem trenutku prinaša glasove. Ali se bodo demokrati raje obrnili k racionalizmu in stopili nazaj k sredini? Ali so se predvsem kaj naučili od napak nasprotnika? Ali pa se celo obeta kakšna tretja pot zmernih republikancev in demokratov? To bo kmalu pokazal čas.