51 let po umoru znova odprli preiskavo

Enainpetdeset let po brutalnem umoru italijanskega režiserja, pisatelja in pesnika Piera Paola Pasolinija so rimski preiskovalci znova odprli enega najbolj skrivnostnih kriminalnih primerov v italijanski zgodovini. Čeprav je bil za umor obsojen 17-letnik, so že prvostopenjski sodniki ugotovili, da najverjetneje ni deloval sam. Poznejše preiskave so razkrile genetske sledi neznanih oseb, pojavile pa so se tudi informacije o morebitni vpletenosti organiziranega kriminala, ukradenih filmskih posnetkih in političnih motivih. Zdaj naj bi obstajala še priča, ki je preiskovalci doslej niso zaslišali.

Rimsko tožilstvo je na 51. obletnico smrti italijanskega režiserja, pisatelja in pesnika Piera Paola Pasolinija, 2. novembra, odprlo nov preiskovalni spis, ki ga bo vodila tožilka Silvia Santucci. Kot je poročala italijanska tiskovna agencija Ansa, je odločitev sledila zahtevi odvetnika Stefana Maccionija, ki se z okoliščinami umora ukvarja že skoraj dve desetletji. Maccioni je novo zahtevo vložil novembra lani in jo maja letos dopolnil z dodatnimi ugotovitvami. V preteklosti je zastopal Pasolinijevega bratranca Guida Mazzona, zdaj pa med drugim zastopa režiserja Davida Grieca, pisatelja Giovannija Giovannettija in novinarsko zbornico dežele Lacij. Tožilstvo je predhodni zahtevi za ponovno odprtje preiskave leta 2016 in 2023 zavrnilo. Tokrat je po poročanju rimskega časnika Il Tempo odvetnik predložil tudi podatke o doslej nezaslišani priči in opozoril na nove ugotovitve, ki naj bi izhajale iz pregleda arhivskih televizijskih posnetkov javne radiotelevizije RAI. Kaj je pravzaprav sprožilo dvome o že davno pravnomočno razsojenem umoru?

Noč, ko so umorjenega režiserja našli na nogometnem igrišču

Pasolini je 1. novembra 1975 popoldne še dajal intervju novinarju Furiu Colombu. Pogovarjala sta se med četrto in šesto uro, naslov pogovora pa je predlagal režiser sam: »Vsi smo v nevarnosti.« Intervju naj bi pred objavo naslednji dan še pregledal, vendar ga ni nikoli dočakal. Objavljen je bil šele 8. novembra, teden dni po njegovi smrti. Zvečer je Pasolini odšel v Rim, kjer se je srečal s 17-letnim Giuseppejem Pelosijem, fantom z vzdevkom Pino la Rana, ki se je preživljal tudi s prostitucijo in manjšimi tatvinami. Z režiserjevo Alfo Romeo sta se odpeljala v restavracijo Al Biondo Tevere, kjer sta se ustavila okoli 23. ure. Po spominih iz restavracije je jedel samo Pelosi. Od tam sta nadaljevala proti Ostii, obalnemu predelu Rima. Kaj se je zgodilo po njunem prihodu na območje nekdanjega pristanišča za hidroplane, ostaja predmet nasprotujočih si razlag.

Okoli 1.30 ponoči so policisti na obalni cesti ustavili vozilo Alfa Romeo, ki je vozilo v napačno smer. Za volanom je sedel Pelosi. Avtomobil ni bil njegov, temveč Pasolinijev. Šele okoli 6.30 zjutraj je prebivalka bližnjega naselja barak, na improviziranem nogometnem igrišču opazila nekaj, kar je sprva imela za kup odpadkov. Ko se je približala, je ugotovila, da gre za moško truplo. Kot je junija letos v obsežni rekonstrukciji poročal Corriere della Sera, so ob truplu ležali krvavi kosi lesa, razbita tabla z napisom Via dell'Idroscalo, lasje in drugi sledovi nasilja. Režiserjev obraz je bil skoraj neprepoznaven. Imel je številne poškodbe glave, prsnega koša in trebuha, deset zlomljenih reber ter polomljene prste leve roke. Čez njegovo telo je zapeljal tudi avtomobil. Truplo je okoli desete ure dopoldne prepoznal Pasolinijev dolgoletni prijatelj, igralec Ninetto Davoli. V naslednjih urah je bila pozornost preiskovalcev usmerjena predvsem v Pelosija. Ker je vozil avtomobil pokojnega in pozneje priznal umor, se je zdelo, da so storilca našli praktično še pred odkritjem trupla. Toda na prizorišču so se začele težave, ki so preiskavo spremljale še naslednjih pet desetletij.

Nezavarovano prizorišče in dokazi, ki jih niso ustrezno raziskali

Policija prizorišča ni ustrezno zavarovala. Okoli trupla, ki je bilo prekrito z rjuho, so se zbirali radovedneži, na območje pa so lahko vstopali tudi drugi prebivalci naselja. Francoski Le Monde je v obsežni preiskavi ob 50. obletnici umora opozoril, da policisti niso vzpostavili varovanega območja, čeprav so bili na tleh številni sledovi, ki bi lahko pomagali rekonstruirati napad. Še resnejše pomanjkljivosti je leta 2022 ugotovila italijanska parlamentarna komisija za boj proti mafiji. V uradnem poročilu je opozorila predvsem na dve opustitvi. Preiskovalci niso zaslišali nekaterih prebivalcev okoliških barak, ki so v noči umora slišali dogajanje in bi po ugotovitvah komisije lahko že takrat opozorili na več napadalcev. Prav tako niso opravili dovolj poglobljenih preiskav Pasolinijevih poškodb in predmetov, s katerimi so bile povzročene. Komisija je pomanjkljivosti pripisala tudi takratni nerazvitosti kriminalističnih preiskovalnih metod.

Po poročanju Le Monda je že prvi zdravniški pregled nakazoval možnost, da poškodb ni povzročil en sam človek, vendar te ugotovitve niso bile ustrezno vključene v sodno obravnavo. Takšne napake so pomembne predvsem zato, ker je bil poznejši dokazni postopek v veliki meri odvisen od Pelosijevih izjav. Zanesljivost njegove zgodbe pa se je z leti izkazala za vse bolj vprašljivo.

Pelosi je po aretaciji priznal, da je ubil Pasolinija, vendar je zatrjeval, da se je branil pred režiserjevim spolnim napadom. Po njegovi prvotni različici naj bi se srečanje sprevrglo v pretep, med begom pa naj bi z avtomobilom povozil režiserja. Toda že prvostopenjsko sodišče njegovi razlagi ni v celoti verjelo. Sodniki rimskega sodišča za mladoletnike so 26. aprila 1976 Pelosija obsodili na devet let, sedem mesecev in deset dni zapora zaradi naklepnega umora, storjenega v sodelovanju z neznanimi osebami. V obrazložitvi sodbe so po navedbah Corriere della Sera poudarili, da dokazi močno kažejo, da Pelosi tisto noč ni bil sam. Pritožbeno sodišče je decembra istega leta to ugotovitev odpravilo in ocenilo, da je bil za umor odgovoren samo Pelosi. Italijansko kasacijsko sodišče je takšno odločitev aprila 1979 potrdilo. Toda zgodba se ni končala.

Maja 2005 je Pelosi v televizijski oddaji Ombre sul giallo na RAI preklical svoje priznanje. Zatrdil je, da Pasolinija sploh ni ubil, temveč da so ga napadli trije neznanci, ki so govorili z močnim južnoitalijanskim naglasom. Po njegovi novi različici naj bi se moški nenadoma pojavili v temi. Eden je napadel in zadržal Pelosija, druga dva pa sta se spravila na režiserja. Med pretepanjem naj bi ga zmerjali s homoseksualnimi in protikomunističnimi žaljivkami. Pelosi je zatrjeval, da je molčal zaradi groženj njemu in njegovi družini. Pasolinija naj bi pozneje med pobegom z avtomobilom povozil po nesreči, ker v temi ni videl, da leži na tleh. Toda njegova poznejša različica je bila prav tako problematična. Ni ponudil dovolj preverljivih podatkov o domnevnih napadalcih, njegove izjave pa niso pripeljale do identifikacije novih osumljencev. Pelosi je umrl leta 2017, ne da bi pojasnil vsa protislovja med svojimi izjavami.

Pet nepojasnjenih genetskih profilov

Leta 2010 se je primer znova znašel v rokah preiskovalcev. Tokrat so uporabili sodobnejše forenzične metode in pregledali predmete, ki so bili ohranjeni po umoru. Karabinjerji iz specializiranega forenzičnega oddelka RIS so na Pasolinijevih oblačilih in drugih dokaznih predmetih odkrili pet različnih genetskih profilov, ki jih niso mogli povezati z znanimi osebami iz preiskave. Posebno pozornost so namenili sledovom na notranji strani režiserjevih kavbojk in na predmetih, povezanih z njegovim avtomobilom. Odvetnik Maccioni je menil, da so rezultati pomemben pokazatelj prisotnosti drugih ljudi na prizorišču zločina. Toda preiskovalci niso mogli ugotoviti, komu sledi pripadajo. Prav tako ni bilo mogoče zanesljivo določiti, kdaj so nastale. DNK bi lahko na oblačila prišla pred umorom, med napadom ali celo pozneje, ko dokazi niso bili ustrezno zaščiteni -zato pet genetskih profilov samo po sebi ni pomenilo dokaza o petih dodatnih storilcih.

Rimsko sodišče je maja 2015 preiskavo ponovno zaključilo. Sodnica Maria Agrimi je sprejela oceno tožilstva, da zbrano gradivo ni zadostovalo za nadaljnje postopke. Kot sta takrat poročala Rai News in Corriere della Sera, je obramba vztrajala, da bi bilo mogoče z dodatnimi primerjavami vsaj nekatere sledi povezati s konkretnimi osebami. Prav to je bil tudi eden osrednjih razlogov za novo zahtevo leta 2023, ko je Maccioni predlagal širšo primerjalno analizo treh posebej izpostavljenih genetskih sledi. Po navedbah Rai News so v predhodni preiskavi za primerjavo uporabili približno 30 vzorcev DNK.

So ga v Ostio zvabili z ukradenimi posnetki filma?

Druga preiskovalna smer sega nekaj mesecev pred Pasolinijevo smrt. Poleti 1975 so iz filmskega skladišča v Rimu izginili originalni filmski koluti s prizori iz več produkcij, med drugim Pasolinijevega zadnjega filma Salò ali 120 dni Sodome. Ukradeni so bili tudi deli filmskega gradiva drugih režiserjev, med njimi Federica Fellinija. Pasoliniju so bili izgubljeni posnetki posebej pomembni. Film je bil v zaključni fazi nastajanja, za nekatere prizore pa naj bi ostale samo slabše rezervne kopije. Režiserjev sodelavec Sergio Citti je že leta 2005 predstavil možnost, da so Pasolinija na usodno srečanje zvabili prav z obljubo o vrnitvi ukradenega gradiva. Po tej razlagi Pasolini v Ostio ni prišel zgolj zaradi spolnega srečanja s Pelosijem, temveč naj bi se nameraval sestati z ljudmi, ki so imeli njegove filmske kolute. Srečanje bi bilo lahko vnaprej pripravljena past.

Teorija je dobila novo težo leta 2022, ko je pred parlamentarno komisijo za boj proti mafiji pričal Maurizio Abbatino, nekdanji pomemben član rimske kriminalne združbe Banda della Magliana. Abbatino je povedal, da je kot mladenič sodeloval pri kraji filmskih kolutov. Po njegovi izpovedi je krajo naročil lastnik nezakonite igralnice Franco Conte, ki naj bi Pasolinija osebno poznal. V poročilu parlamentarne komisije je navedeno, da se je Abbatino spominjal treh velikih kolutov filmskega gradiva, ki jih je s skupino drugih mladeničev odnesel iz objekta v okolici ulice Via Tiburtina. Povedal je tudi, da je Pasolinijev avtomobil nekoč opazil pred Contejevo igralnico. Komisija je zato obravnavala možnost, da je bila kraja filmskega materiala povezana s srečanjem, na katerem je režiser izgubil življenje. Med možnimi udeleženci so se pojavile tudi osebe iz rimskega kriminalnega podzemlja. Toda Abbatino je potrdil svoje sodelovanje pri kraji, ne pri Pasolinijevem umoru. Njegova izpoved ni dokazala, da so tatovi organizirali napad, niti da je Banda della Magliana naročila režiserjevo smrt. Kljub temu je parlamentarna komisija ocenila, da bi bilo treba to povezavo nadalje raziskati. Prav tako je opozorila, da tradicionalna razlaga o nasilju med spolnim srečanjem ne pojasni vseh okoliščin primera.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Città Pasolini Archivio (@cittapasolini)

Je Pasolini vedel preveč o italijanskem političnem podzemlju?

Ob domnevni povezavi z organiziranim kriminalom se že desetletja pojavlja še politična razlaga umora. Pasolini je bil eden najbolj kritičnih italijanskih intelektualcev svojega časa. V časopisnih komentarjih je napadal politične elite, korupcijo, neofašistična gibanja in povezave med državnimi institucijami ter prikritimi centri moči. V času smrti je pripravljal nedokončani roman Petrolio oziroma Nafta, v katerem se je med drugim ukvarjal z italijanskimi energetskimi, poslovnimi in političnimi krogi. Posebej zanimiva je povezava z Enricom Matteijem, nekdanjim vodilnim človekom italijanske energetske družbe ENI, ki je leta 1962 umrl v letalski nesreči. Njegova smrt je bila predmet številnih preiskav in ugibanj o morebitni sabotaži. Pasolini je raziskoval tudi vlogo Matteiovega naslednika Eugenia Cefisa. V romanu se je dotikal razmerij med gospodarsko močjo, politiko in obveščevalnimi strukturami. Kot je v lanski obsežni raziskavi poročal Le Monde, odvetnik Maccioni domneva, da bi lahko režiserjevo ukvarjanje s temi vprašanji predstavljalo motiv za načrtovan umor. K temu se navezuje tudi domnevno izginulo poglavje romana Petrolio, v katerem naj bi se Pasolini podrobneje ukvarjal z ozadjem Matteiove smrti.

Leta 2010 je nekdanji italijanski senator Marcello Dell'Utri javno zatrjeval, da poseduje del izgubljenega rokopisa. Trditev je znova sprožila zanimanje za možnost, da so iz Pasolinijeve zapuščine izginili občutljivi dokumenti. Vendar ni bilo dokazano, da je poglavje vsebovalo razkritja, zaradi katerih bi kdo naročil umor, niti da je Pasolini pred smrtjo razpolagal z dokazi o konkretni politični zaroti. Obstaja pa tudi drugačna razlaga političnega motiva. Italijanska raziskovalna novinarka Simona Zecchi je v svojih knjigah povezovala režiserjev umor z njegovim raziskovanjem skrajne desnice in tako imenovane strategije napetosti, obdobja terorističnih napadov in političnega nasilja v Italiji. Opozorila je predvsem na Pasolinijevo zanimanje za ozadje bombnega napada na milanskem trgu Piazza Fontana leta 1969 in njegove stike z ljudmi, povezanimi s takratnimi ekstremističnimi krogi. Zecchijeva je nasprotovala Maccionijevi osredotočenosti na roman Petrolio in menila, da bi lahko bil motiv povezan z informacijami, ki jih je Pasolini zbiral o političnem nasilju. Različne razlage imajo skupno predpostavko, da je bil režiser tarča načrtovanega napada. Nobena pa doslej ni bila potrjena s sodno ugotovljenimi dokazi o naročnikih ali dejanskem motivu umora.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Città Pasolini Archivio (@cittapasolini)

Skrivnostna priča, ki je policija ni nikoli zaslišala

Posebno poglavje v primeru predstavljajo ljudje, ki bi lahko vedeli več o dogajanju tiste noči. Le Monde je julija lani objavil izjave režiserja Davida Grieca, nekdanjega Pasolinijevega sodelavca in enega od pobudnikov ponovne preiskave. Grieco je francoskemu časopisu povedal, da sta z odvetnikom Maccionijem raziskovala informacije o človeku po imenu Sacha, ruskem državljanu, ki je leta 1975 živel v Italiji. Po njunih trditvah naj bi Sacha videl dogajanje ob umoru, vendar ga policija nikoli ni zaslišala. Približno tri mesece po zločinu se je preselil v New York. Grieco je povedal, da sta razmišljala celo o potovanju v ZDA, da bi ga prepričala k pričanju. Toda po njegovih besedah se je mož pričanja bal, njegova žena pa naj bi vztrajala, naj o dogodkih molči. Te navedbe niso bile neodvisno potrjene, prav tako ni javno znano, ali gre za osebo, ki jo želijo zaslišati v novi preiskavi.

Po današnjem poročanju Il Tempa je odvetnik Maccioni v dopolnitvi zahteve maja letos predlagal zaslišanje še nikoli zaslišane priče. Poleg tega je izpostavil stare televizijske posnetke RAI, ki naj bi ob ponovnem pregledu ponudili dodatne informacije. Njihova vsebina za zdaj ni bila v celoti javno predstavljena. Zato še ni mogoče ugotoviti, ali novi podatki dejansko dokazujejo prisotnost dodatnih oseb oziroma ali bodo omogočili njihovo identifikacijo. Zanimivo pa je, da je Maccioni že pred leti razmišljal tudi o genetski primerjavi z enim od nekdanjih skrajno desnih aktivistov, na katerega naj bi Pelosi opozoril pred smrtjo. Po poročanju Le Monda je skupaj z Griecom preučeval možnost pridobitve vzorca DNK, vendar sta zamisel opustila zaradi vprašljive zakonitosti oziroma dokazne uporabnosti takšnega vzorca.

Pasolini je del otroštva preživel tudi v Idriji

Pier Paolo Pasolini, rojen leta 1922 v Bologni, je imel tudi neposredno povezavo s Slovenijo. Zaradi očetove vojaške službe je družina leta 1930 prišla v Idrijo, kjer je bodoči režiser obiskoval četrti in del petega razreda osnovne šole. Po podatkih Slovenske kinoteke je bil vzoren učenec, Idrijo pa je pozneje omenjal tudi v svoji poeziji.

V Italiji je postal eden najvidnejših povojnih intelektualcev in ustvaril filme, kot so Accattone, Evangelij po Mateju, Teorema in Salò ali 120 dni Sodome. Zadnjega so v kinematografih predstavili šele po njegovi smrti. Njegovo umetniško ustvarjanje so spremljali številni spori in sodni postopki, saj je pogosto izzival takratne družbene, verske in politične norme.