Rdeča zvezda da, rdeče zvezde ne

O državnih simbolih, zgodovinskem spominu in samozavesti demokratične Slovenije. 

Pred letošnjo osrednjo državno proslavo ob 35-letnici samostojnosti je bilo sprva določeno, da naj bi na njej sodelovali le prapori oziroma zastave, katerih drog se končuje z grbom Republike Slovenije. To se je zdelo naravno in v popolnem skladju z uradnimi insignijami države. Vendar sta Zveza združenj borcev za vrednote NOB in Društvo TIGR Primorske zaradi tega takoj napovedala bojkot. Na proslavo ne bi prišla, ker ne nameravata spreminjati znakov na vrhu prapornega droga (peterokraka zvezda, lipov list). Po burnem odzivu, ki je znova napovedoval prepirljivo rušenje prazničnega vzdušja, je UKOM poslal novo vabilo: zaželeni so vsi prapori. 

Za ene je bila to razumna korekcija izhodiščnega pravila, za druge ustavnopravno nedopustna kapitulacija pred totalitarnim simbolom. Situacija se je v hipu skrčila na dilemo: zvezde da, zvezde ne. Toda prav v tem tiči težava. Ko situacijo zastavimo kot dilemo, smo odgovor že vnaprej zaprli v zgolj dve možnosti: ena pomeni poraz za eno, druga poraz za drugo stran. 

Ena stran v rdeči zvezdi vidi zgolj najčistejši destilat protifašističnega odpora in narodnoosvobodilnega boja, druga vidi v istem znaku destilat komunistične revolucije, enopartijske diktature, povojnih pobojev, tajne politične policije in agresorske jugoslovanske armade, ki je pod tem simbolom napadla osamosvojeno Slovenijo. Obe strani gledata isti znak, vendar vidita v njem diametralno različne in izključujoče se vsebine.  

Postavlja se vprašanje, ali res obstajata samo ti dve možnosti.  

Spremembe prvega in spremembe drugega reda 

Sistemski teoretiki Paul Watzlawick, John H. Weakland in Richard Fisch so v znameniti knjigi Change, ki je v slovenščino prevedena pod naslovom Na drugačen način, v problemskih situacijah razlikovali med spremembami prvega in spremembami drugega reda.  

Sprememba prvega reda poteka znotraj obstoječega problemskega okvira. Njegovih temeljnih pravil ne postavlja pod vprašaj, ampak spreminja količino, intenzivnost ali razporeditev že znanih ukrepov. Če pritisk ne deluje, ga povečamo; če pojasnilo ne prepriča, ga ponovimo glasneje; če prepoved ne zaleže, jo zaostrimo. Takšno ravnanje je lahko v številnih okoliščinah smiselno, težava pa nastane, kadar pravilo, po katerem iščemo rešitev, samo perpetuira problem. 

Sprememba drugega reda pa poseže natančno v to pravilo. Ne sprašuje le, katera stran naj popusti, kateri ukrep naj obvelja in kateri ukrep se mora umakniti, ampak vpraša po tem, ali je izhodiščna opredelitev problema sploh ustrezna. Ne izbere samo nove poteze, ampak spremeni pogled na problemski okvir, v katerem se problem obnavlja. To spremembo imenujemo preokvirjanje ali reframing. 

Skratka: sprememba prvega reda deluje samo znotraj danega okvira, sprememba drugega reda pa poseže v prevpraševanje in refleksijo okvira samega.  

Sprememba drugega reda vpraša po tem, ali je izhodiščna opredelitev problema sploh ustrezna. 

Jedro Watzlawickovega uvida je paradoksalno: problemi včasih ne vztrajajo zato, ker jih mi ne bi reševali, ampak ravno zato, ker jih rešujemo na neustrezen način. Mati, ki zaradi otrokovega joka vsak dan ostane z njim v vrtcu, stisko kratkoročno pomiri, dolgoročno pa utrjuje prepričanje, da otrok ne more sam ostati v vrtcu. Ko otroka nekega jutra pripelje v vrtec oče, ne poveča pritiska in ne doda novih razlag. Preprosto prekine vzorec, ki je težavo vzdrževal, in situacija se uredi.  

Watzlawick pripoveduje anekdoto o francoskem policijskem poveljniku, ki dobi v predrevolucijskem času ukaz, naj pariški trg z demonstranti izprazni tako, da strelja na drhal. Namesto uresničitve grožnje poveljnik množici pove, da ima ukaz streljati na drhal, ker pa pred seboj vidi veliko uglednih meščanov, jih prosi, naj se takoj umaknejo, da bo lahko varno izpolnil ukaz. Trg se v hipu izprazni. Ljudje se niso umaknili kot poražena drhal, ampak kot ugledni meščani. Poveljnik ni povečal sile; spremenil je interpretacijo problemskega okvira (policija – drhal; častitljivi meščani – drhal) ter nalogo rešil na drugačen način in brez nepotrebnih žrtev. 

Rešitev druge vrste ni mehkejša različica istega ukaza in ni kompromis med streljanjem in nestreljanjem. Je izstop iz okvira, v katerem sta bili na voljo samo dve možnosti. Rešitev druge vrste je zahtevnejša, ker od udeležencev terja, da opustijo interpretacijo, ki jih je pred tem držala v slepi ulici. Seveda pa preokvirjanje ne sme zamegliti dejstev, suspendirati prava ali zahtevati sprave brez resnice. Njegov namen ni zmanjševanje teže sodbe, temveč prizadevanje, da postanejo okoliščine presojanja preciznejše. 

Preokvirjanje ne sme zamegliti dejstev, suspendirati prava ali zahtevati sprave brez resnice. 

Rešitve druge vrste v evangeljskih prilikah 

Premike, ki so po svoji zgradbi podobni spremembi drugega reda, najdemo tudi v evangelijih. To sicer niso zgodovinski dokazi sistemske teorije, so pa pripovedne in etične analogije, ki kažejo, kako se rešitev včasih rodi šele tedaj, ko se spremeni vprašanje, ne zgolj odgovor.  

Ko učitelj postave vpraša Jezusa: »Kdo je moj bližnji?« (Lk 10, 30), želi pravzaprav določiti mejo svoje dolžnosti: komu sem še dolžan pomagati in komu ne. Jezus pri tem ne ponudi popolnejšega seznama ljudi, ki sodijo v krog bližnjih, ampak vprašanje obrne: ni odločilno, kdo že pripada mojemu krogu bližnjih, temveč komu se sam približam kot bližnji. Težišče se premakne od razvrščanja drugih k lastni odgovornosti.  

Podoben obrat se zgodi v priliki o cesarjevem novčiču (Mt 22, 17–22). Vprašanje o davku cesarju je bilo Jezusu zastavljeno kot past: podreditev Rimu ali upor proti njemu. Jezusov odgovor »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« ne izbere ene ali druge polovice pasti, ampak razloči ravni oblasti in človekove odgovornosti (država, Bog). V obeh primerih rešitev ni brezoblična sredina. Pravzaprav šele sprememba ravni pristojnosti omogoči zahtevnejšo in natančnejšo moralno presojo.  

Enako vprašanje se zato postavlja tudi pri sporu s prapori: ali je umik sporne zahteve pomenil kapitulacijo – ali zgolj spremembo okvira? 

Je umik zahteve kapitulacija? 

Zaplet s prapori je mogoče razumeti na način rešitve druge vrste. Prvotna zahteva je hotela zagotoviti simbolno enotnost državne proslave. Namen je bil razumljiv: dan državnosti mora brez dvoumnosti govoriti iz simbolnega reda samostojne Republike Slovenije. Toda legitimno izbrano sredstvo je začelo proizvajati nasprotni učinek. Namesto enotnosti je nastal bojkot, namesto praznika prepir, namesto državnih simbolov in državniške samozavesti je pozornost ukradla – peterokraka zvezda. 

Ko je bila protokolarna zahteva umaknjena, to samo po sebi še ni pomenilo, da je država peterokrako zvezdo sprejela za svoj simbol. Pomenilo je le, da je razlikovala med državnim simbolom in praporom zgodovinske vrednosti. To razlikovanje je odločilno. Navzočnost nekega prapora še ni njegovo povzdignjenje v državno insignijo. Dovoliti ne pomeni nujno potrditi; vključiti ne pomeni izenačiti. 

Na državni proslavi morajo imeti nesporno prvenstvo zastava, grb in himna Republike Slovenije. To so ustavnopravni znaki države, ki je nastala z demokratično voljo državljanov in s prelomom s prejšnjo ureditvijo. Toda iz tega ne sledi, da na proslavi ne smejo biti navzoči občinski, vojaški, policijski, veteranski, društveni ali drugi prapori. Ti ne postanejo državni simboli že samo zato, ker so z državnimi simboli na isti proslavi. 

Namesto državnih simbolov in državniške samozavesti je pozornost ukradla – peterokraka zvezda. 

Zgodovina ni nedolžna – a tudi enobarvna ne 

Takšno razlikovanje ne pomeni, da je rdeča zvezda nedolžen simbol. Ni. Nosi težko in protislovno zgodovinsko prtljago. Pod njo so se ljudje borili proti okupatorju; po vojni pa so se z njo legitimirali revolucionarna oblast, ideološki monopol, fizično nasilje, tajna politična policija in sistem političnega izključevanja. Pod njo je JLA napadla Slovenijo. Nobene od teh plasti ni mogoče izbrisati. 

Prav zato je nezadostno reči, da zvezda pomeni samo narodnoosvobodilni boj. Enako nezadostno bi bilo trditi, da pogum, žrtve in domoljubje posameznikov pod tem znakom niso obstajali. Zgodovinska presoja mora znati razlikovati med človekom in režimom, med konkretnim dejanjem in ideologijo, med odporom proti okupatorju in vsiljeno revolucijo, med osebnim pogumom in poznejšo zločinsko zlorabo zmage. Demokracija mora prenesti, da je bil odpor proti okupatorju zgodovinsko dejstvo, obenem pa tudi, da ga je komunistična partija z vsiljevanjem svojih mitičnih ciljev vsem ter s svojo oholo brezobzirnostjo grdo zlorabila in umazala. Prenesti mora, da so posamezni partizani lahko ravnali pogumno, hkrati pa tudi, da poboj razoroženih ljudi ni niti maščevanje niti kazen, ampak ... zločin. 

To ni relativizem. Nasprotno: relativizem vse pomeša, razločevanje pa vsaki stvari določi njeno pravo moralno težo. Demokratična država ima pravico in dolžnost jasno povedati, da totalitarizem ni ena od enakovrednih različic demokracije. Hkrati pa ji zaradi te sodbe ni treba izbrisati ljudi, dogodkov in spominov, ki so del njene preteklosti. 

Demokratična država ima pravico in dolžnost jasno povedati, da totalitarizem ni ena od enakovrednih različic demokracije. 

Samozavestna država se ne boji lastne zgodovine 

Slovenska osamosvojitev je bila sama po sebi sprememba drugega reda. Ni šlo le za nekoliko boljši položaj Slovenije v Jugoslaviji, za več avtonomije ali za lepše vedenje federalne administracije do nje. Spremenjen je bil celoten okvir: nastala je samostojna in neodvisna država demokratičnega tipa. Zato njeni simboli niso okras. Izražajo nov idejni, moralni, ustavnopravni in demokratični red. 

Toda demokratična samozavest se ne meri po tem, koliko preteklosti je sposobna odstraniti iz vidnega polja. Meri se po tem, ali jo zna umestiti, razložiti in ovrednotiti. Muzejski predmet, veteranski prapor, strankarski shod in državni simbol niso ista stvar. Če jih obravnavamo, kakor da so ista stvar, sami ustvarimo spor, ki smo se mu želeli izogniti. 

Zato bi bila zrela slovenska rešitev druge vrste ob rdečih zvezdah približno takšna: država naj brez dvoumnosti govori iz simbolnega okvira Republike Slovenije, torej iz osamosvojitve, ustave in demokracije. Tako tudi mora. Istočasno pa naj zgodovinskim organizacijam ne odreka obstoja, temveč naj njihove simbole le postavi v jasen razlagalni okvir. Ne kot simbole države, ampak kot predmete zgodovinskega spomina, ki jih je treba na zunaj in na znotraj jasno razločevati od državnih insignij. Tako se izognemo dvema slabima rešitvama prve vrste: na eni strani podaljševani in ekscesni simbolni restavraciji starega režima, na drugi strani pa izbrisu celotne predosamosvojitvene zgodovine. Še posebej, ker imamo tako ali tako problem s tem, da povojnih pobojev, revolucionarnega nasilja, političnih procesov, usode vernih ljudi v bivšem režimu, partizanskega odpora, državljanske vojne in osamosvojitve praviloma ne obravnavamo kot skupno zgodovino, ampak kot orožje v kulturnem boju. 

Nekaj težjega od zmage 

Rešitve druge vrste so zahtevne, ker od politike terjajo nekaj težjega od zmage: odpoved užitku, da bi nasprotnika ponižali. V evangeljskem jeziku zahtevajo, da bližnjega ne definiramo zgolj po njegovi pravilni pripadnosti, ampak po njegovi ranljivosti in dostojanstvu. V Watzlawickovem jeziku zahtevajo, da ne stopnjujemo iste 'rešitve', ki vzdržuje problem, ampak prepoznamo okvir, iz katerega je treba izstopiti. V političnem jeziku pa zahtevajo institucije, obrede in besede, ki ne ponavljajo travme, ampak jo prevedejo v skupni jezik in ustavni red.  

Slovenija bi takšno rešitev druge vrste našla tedaj, ko bi jasno rekla: naša država je nastala kot demokratični prelom s prejšnjim sistemom, zato njeni državni simboli niso in ne morejo nikoli biti totalitarni simboli; obenem pa se zgodovine ne bomo bali in sramovali, ampak jo bomo razložili, razločili in moralno ovrednotili z distance. To ni popuščanje. To je prehod na raven, kjer resnica ni več orožje za nadaljevanje spora, ampak pogoj skupne svobode in predpogoj konstruktivne politične kompetitivnosti, v kateri so tekmeci tekmeci, ne pa sovražniki na 'napačni strani zgodovine', ki jih je treba likvidirati. Kot že nekoč prej. 

Država naj zgodovinske simbole postavi v jasen razlagalni okvir, kot predmete zgodovinskega spomina, ki jih je treba na zunaj in na znotraj jasno razločevati od državnih insignij. 

(D265, 15-17)