Prekopavamo, pokopavamo in ne pokopljemo naših rajnih

Predsednica republike je samo sebe prekašala v dozdevni modrosti pri ponovnem zaviranju pokopa v vojni in revoluciji pobitih Slovencev. Njena izjava je bila nepotrebna in nedostojna skrb ponosne dedinje revolucionarjev, saj je pametovala: »Sprava v slovenski družbi se ne more zgoditi brez širšega družbenega konsenza. Če želimo doseči spravo, se moramo pogovarjati – levi, desni, tisti na sredini, vsi skupaj, ki smo dolžni, da ta dostojni pokop enkrat v Sloveniji resnično izvedemo.« Žal ni prerokovala, kdaj bomo dočakali Janković-Kučanov in Premk-Repetov »širši družbeni konsenz«.

Pokop na Plečnikovem stadionu

»Lahko se jih pokoplje tudi na Plečnikovem stadionu, tam, kjer so prisegli Hitlerju,« si je dovolil svinjati v državnem zboru poslanec Svobode dr. Martin Premk. To ni bilo duhovičenje nekoga ob šanku, ampak izjava poslanca in doktorja zgodovinskih znanosti. Verjetno še ni prebral ne statuta domobrancev ne zapisa njihove prisege, ampak ima za verodostojno zgolj komunistično mantro, ki sloni na propagandnem govoru generala Rösenerja ob prisegi. V ozkem obzorju in védenju doktor zgodovine Premk verjetno še ni uzrl ne študij dr. Petra Urbanca o kolaboraciji v luči vojnega prava in ne temeljite analize Mateja Leskovarja o tej problematiki, ki v nadaljevanjih izhaja v Domovini.

Poglejmo, kje in kako se je mojstril doktor zgodovine Martin Premk. Diplomiral in doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegov mentor je bil prof. Božo Repe. Tisti Repe, ki je med drugim na šeststo straneh popisal biografijo (hagiografijo) Milana Kučana. Premkova doktorska disertacija, ki ima naslov Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941, je izšla pri Modrijanu leta 2012. Nisem je bral, ampak sem se obrnil na UI, ki pravi:

»Premk izhaja iz ugotovitve, da upor proti okupatorju v Sloveniji ni bil spontana ali izolirana reakcija, ampak rezultat predhodnega organiziranja Osvobodilne fronte, širjenja odporniških mrež in vse večjega nasilja okupacijskih oblasti. Posebej poudarja nacistične raznarodovalne ukrepe na Gorenjskem, izseljevanje prebivalstva, prepoved slovenskega jezika in represijo nad civilnim prebivalstvom, kar je po njegovem mnenju ustvarilo pogoje za množično podporo partizanskemu gibanju. V Poljanski dolini so se tako že jeseni 1941 oblikovale močne organizacijske strukture OF in prve oborožene skupine. Osrednji del disertacije je namenjen tako imenovani poljanski vstaji decembra 1941, ki jo avtor razume kot eno največjih organiziranih ljudskih vstaj proti nacizmu na Slovenskem v začetnem obdobju vojne. Analizira delovanje Cankarjevega bataljona, mobilizacijo domačinov, potek spopadov z nemškimi enotami ter širše dogajanje na Gorenjskem, vključno z boji na Pasji ravni in poznejšo dražgoško bitko. V disertaciji avtor zavrača interpretacije, ki zmanjšujejo pomen zgodnjega partizanskega odpora. Posebej opozarja, da so bile represalije, požigi vasi in usmrtitve talcev del načrtne nacistične politike zastraševanja, ne pa posledica samega obstoja odpora.«

»Nepristranski« zgodovinar je pozabil na vlogo komunistične partije, ki jo zavije v celofan OF. In seveda na katastrofalne posledice njemu tako ljubega partizanstva na Gorenjskem v nadaljnjih letih vojne: »osvobajanje« Poljan z uničenjem cerkve, tragedija Dražgoš, teror in požigi v Selški dolini. Pozabil je seveda na komunistično revolucijo in poboje, zaplembe in izgone. Rek »gliha skup štriha« še kako velja za dvojec Premk-Repe, ki ni bil zmožen celovito obdelati vojnega dogajanja v Poljanski dolini, ampak se je zadovoljil le z opevanjem vstaje. Naj se gresta učit k Jožetu Možini in njegovemu mentorju Borisu Mlakarju, naj klavrno doktorsko delo Poljanska vstaja primerjata s Slovenskim razkolom in se skrijeta v mišjo luknjo.

»Nepristranski« zgodovinar Premk je pozabil na katastrofalne posledice njemu tako ljubega partizanstva na Gorenjskem.

Rusi na ljubljanskih Žalah

Vsi, »ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo (Prešeren)«, zagovarjamo pokop naših pobitih rojakov v Ljubljani. S pristankom barbarskega župana ali brez, s konsenzom predsednice republike ali brez njega. Lažnive izgovore župana o tem, da je pokopališče Žale namenjeno le Ljubljančanom, so snovalci pravkar sprejetega zakona že prepričljivo ovrgli. Med drugim navajajo, da so na ločenih oddelkih Žal pokopani nemški in italijanski vojaki, pa tudi vojaki iz prve svetovne vojne. Slednji imajo večni počitek v kostnici, ki je bila zgrajena po načrtih Edvarda Ravnikarja leta 1939. V njej je 5.258 pokojnikov različnih narodnosti: avstro-ogrski vojaki; ruski, srbski in romunski vojni ujetniki; judenburški uporniki; koroški borci za severno mejo.

Župan Janković – in z njim še marsikdo – je pozabil, da je njegovo »mesto heroj« na osrednjem pokopališču namenilo velik prostor za ruski spomenik, natančneje »spomenik sinovom Rusije in Sovjetske zveze, ki so umrli na slovenskih tleh v prvi in drugi svetovni vojni«. Menda naj bi jih bilo 3.000. Kar pozabili smo na sramotni dogodek; spomenik je ob asistenci Boruta Pahorja odkril ruski predsednik Vladimir Putin leta 2016, dve leti po aneksiji Krima. V demokratičnih državah so se ga tedaj že izogibali, mi pa smo ga sprejeli z vsemi častmi, ko je markiral »ruski svet« pod Alpami, od Vršiča do Ljubljane. Površne državljane so tedaj pitali s tem, da so spomenik načrtovali, zgradili in vse stroške pokrili Rusi. Mehek korak ruskega imperializma na »Jankovićevih Žalah« brez enega slovenskega evra ter odličje za Jankovića in ministrico Mrakovo. Slednja je ob začetku »posebne vojaške operacije« odličje vrnila, Janković pa ne. Tovariš Janković, če je res tolikšna stiska s prostorom na Žalah, kot se izgovarjate, pojdite v Moskvo k svojim prijateljem prosit, naj pospravijo svoj spomenik in dajo prostor pokojnim Slovencem. Nekaj ruskih kosti je že od leta 1939 v kostnici, deset let star spomenik pa naj nam bi bil v spomin in – Bog ne daj – v opomin. Peščica ostarelih Prekmurk še ve povedati, kako je potekalo rusko osvobajanje.

Heroji na cesti

Pri prenovi Trga republike in morebitni selitvi tamkajšnjih spomenikov komunistične ere v muzej pozabljamo na civilizacijski zdrs, ki se imenuje grobnica narodnih herojev. Žal smo se navadili, da ta komunistični relikt stoji onkraj Trga republike ob boku zgradbe državnega zbora. Leta 1949 so skrajšali Gledališko ulico (zdaj Župančičevo) in postavili grobnico narodnih herojev ter v njej pokopavali cvetober revolucije. Menda je v njej sedemnajst pokojnikov, vendar ni zanesljivega podatka, koliko jih je resnično pokopanih in koliko jih je le zapisanih na sarkofagu. Čeprav so heroji in verniki revolucije, pa vendarle krščeni ljudje, sredi ceste v neposvečeni zemlji ne morejo imeti večnega počitka! Grobnico s tam pokopanimi »heroji« in bronasta poprsja Janeza Stanovnika, Staneta Kavčiča ter Franceta Bučarja bi morali preseliti na Žale. Prednostna naloga domoljubne oblasti in korak k normalnosti za državo in njeno glavno mesto.

Trg republike naj bi v senci spomenika revolucije in največjega slovenskega zločinca Kardelja dobil spomenik osamosvojitve, bolje rečeno nespomenik, ki Slovence že razdvaja, čeprav je šele na papirju. Načrtujejo, da bi v tlak Trga republike (nekdaj revolucije, nato privatiziran kot »švicarski trg«) vdelali 'lampe', ki bi simbolizirale gibanje ljudi (tavanje ovac?). Upajmo, da bo nova oblast to spakovanje onemogočila. Z dolžnim spoštovanjem do arhitekta Ravnikarja bo treba Trgu republike odvzeti status kulturnega spomenika državnega pomena ter ga primerno urediti času in namenu. Ta status je trg dobil šele leta 2014, pod vlado Alenke Bratušek in ministra za kulturo Uroša Grilca, po vsej verjetnosti zato, da bosta spomenik revolucije in Kardeljev spomenik nedotakljiva. Ob morebitni resni zakonski pobudi za brisanje simbolov komunistične zgodovine izpred palače državnega zbora in v njem (freska Slavka Pengova) bo »ne-bom-tiho« predsednica z zadovoljstvom ugotavljala, da še ni konsenza.

Z dolžnim spoštovanjem do arhitekta Ravnikarja bo treba Trgu republike odvzeti status kulturnega spomenika državnega pomena.

Suhe kosti oživijo

Končajmo razmišljanje s prerokom Ezekielom (Ezk 37), ki govori o upanju, obnovi in oživljenju Izraela po času uničenja in izgnanstva. Suhe kosti zdesetkanega ljudstva so oživljale. Prerokba: »Jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas popeljem v Izraelovo deželo.« Tudi kosti naših prednikov izpred osemdesetih let so vedno bolj žive in prosijo ter vpijejo, naj jih spoštljivo pokopljemo. Želijo si iz zamolčanosti vstopiti v slovensko občestvo živih in mrtvih. Narod namreč ni samo skupnost trenutno živečih, ampak so vanj vključeni tudi predniki, zgodovinski spomin, kultura, jezik in odgovornost do prihodnjih rodov.

Narod ni samo skupnost trenutno živečih, ampak so vanj vključeni tudi predniki, zgodovinski spomin, kultura, jezik in odgovornost do prihodnjih rodov.

(D254: 42-43)