Al Kajda in ISIS v osrednji Afriki destabilizacijo izkoriščata za širitev

Centralna Afrika še vedno ne dobi dovolj pozornosti v zahodnih medijih in zahodni politiki, čeprav se tam širita predvsem Al Kajda in Islamska država (ISIS). Po aprilskem fiasku ruskih in vladnih sil v Nigerju, Čadu in Burkini Faso poskušajo ruske Afrika Korps in vladne sile ponovno zavzeti predele, od koder so bili izgnani. To jim uspeva počasi z resnimi posledicami za regijo. Po drugi strani pa islamistične organizacije širijo priljubljenost med prebivalstvom.

Destabilizacija je glavni cilj islamistov

Jama'at Nusrat al-Islam wal-Muslimin (JNIM), ki je podružnica Al Kajde v Sahelu in osrednji Afriki, je po uspešnih bojih z Afrika Korps (nekdanji Wagner ruske afriške enote) in vladnimi silami v Burkini Faso zadal nalogo za popolno destabilizacijo države. Enako cilja v Nigru, Čadu in Mavretaniji, kjer destabilizacija prinese šibke vlade in represivne organe. JNIM je sicer zelo uspešna pri zasedbi mest, kot na primer celotne vodne poti do Timbuktuja, vendar ima cilj ustvariti razmere, ki bi morda pripljale do islamistične revolucije.

Cilj je islamistična revolucija po vzoru Irana in Sudana ter izpeljava načrtov, ki sicer niso uspeli na Arabskem polotoku v 90. letih 20. stoletja ter v 21. stoletju v Iraku in Siriji. Al Kajda in Iran nista uspela z islamistično revolucijo na Arabskem polotoku, ker sta naletela na relativno učinkovito sodelovanje med zalivskimi kraljevinami in ZDA ter napadom 11. septembra, ki je dokončno utrdil savdsko in ameriško sodelovanje. Po drugi strani ljudstvo v arabskih državah ni bilo naklonjeno iranskemu slogu revolucije.

Islamistična revolucija – Al Kajdin model nasprotuje ISIS

Kasneje je Al Kajda nasprotovala ISIS ko je ta okupirala velika ozemlja Sirije in Iraka ter začela izvajanje popolne Islamske države, ki sledi Koranu oziroma vsaj tako so si to predstavljali. Al Kajda je ISIS nasprotovala ne zaradi nestrinjanja z islamističnim sistemom, ampak ker so opozarjali na taktično nemogoč podvig upravljanja s tako velikim ozemljem brez večinske podpore ljudstva. Ideja Al Kajde je bil Homeinijev model podpore ljudstva, prevzem represivnih organov in gradualistična, vendar represivna izgradnja sistema.

Zawahiri je takratnega emirja Islamske države al-Bagdadija opozarjal, da bo nemogoče vojaško nadzorovati ozemlje, ki mu nasprotuje velik del regionalnih in svetovnih sil. Zawahiri je še opozoril, da reklamiranje šeriatskega kaznovanja na televiziji in internetu prinaša slabo publiciteto, ki bo velik del muslimanov obrnila proti takšnemu državnemu sistemu. Nazadnje pa je Bagdadiju priporočil, da naj namesto množičnega preganjanja in represije nad lokalnimi ljudmi poskuša z njimi sodelovati, jim pomagati in zmanjšati revščino. To je bil učinkovit model, ki ga je skupaj z velikim islamističnim filozofom al-Turabijem, očetom modernega terorizma, izpopolnil nekdanji sudanski predsednik Omar al-Bashir.

Brez učinkovite mreže mošej, šol, socialnih pomoči itd. podpora islamistični državi ne bo delovala. Takšen model je v bistvu plod egiptovske Muslimanske bratovščine, ki ga je desetletja izvajala v Egiptu. Ta model mednarodna Muslimanska bratovščina izvaja še danes preko humanitarnih, kulturnih in izobraževalnih organizacij, ki značilno delujejo v sklopu lokalnih mošej. Ta model je med najuspešnejšimi in preverjenimi sistemi, ki je odlično pripomogel k razširitvi islamističnih organizacij po Evropi in svetu. V Evropi je ta model organiziral in izpeljal al-Zawahiri preko svojega mednarodnega predstavništva v Ženevi (več o tem si lahko bralci preberete v seriji člankov 'Rojstvo terorizma za 21. stoletje', ki je redno objavljena v tedniku Domovina).

Kdo vlada v Sahelu

Rusija in njene marionetne vlade, ki so jih postavili v državnih udarih med letoma 2020 in 2023, so v Sahelu izjemno šibke, saj v glavnem nadzirajo mesta, medtem ko podeželje nadzirajo razne islamistične in druge milice. Nekatere milice se namreč zavzemajo za odcepitve držav, kot so na primer Tuaregi. Gre za mešanico milic, povezanih s terorističnimi organizacijami, kot je na primer Al Kajda, potem za solo akcije ruske Afrika Korps, ki so vpletene v tihotapljenje ljudi, drog, orožja in zlata.

Enako velja za oborožene kriminalne skupine, ki vodijo ilegalne tihotapske karavane od obal zahodne Afrike skozi Sahel na sever preko Libije do končnega cilja – Evrope. S tihotapljenjem se ukvarjajo kriminalne skupine, teroristične organizacije, Afrika Korps in vlade, vendar se vsak bori za svojo tihotapsko pot. Tako kot žena notranjega ministra Nigra Mohameda Toumbe, vpletena v shemo tihotapljenja Malijcev v Španijo.

Kakšen je načrt Al Kajde

JNIM se je lotila destabilizacije Sahela premišljeno in zaenkrat deloma uspešno. Deloma zato, ker so vladne sile v Maliju in Burkini Faso začele skupaj z Afrika Korps operacije proti JNIM. Toda borci Al Kajde operirajo premišljeno in se ne spuščajo v velike bitke kot ISIS v Siriji in Iraku, kjer so pričakovali armagedonsko bitko pred prihodom zadnjega preroka. Al Kajda pripravlja nov propagadni material za svetovno javnost, kjer bodo predstavili uspehe iz kampanje 25. aprila, predvsem v Bamaku in zavzetje Kidala v Maliju.

Mali je še vedno najbolj vroča točka, kjer so operacije vladnih sil skupaj z Afrika Korps največje. Te so napadle več vasi in mest v regiji Kajes in ubile tudi več civilistov. To izkorišča JNIM, saj ta dejansko prepusti vladnim silam nasilne vojaške operacije, ki za sabo potegnejo jezo in gnev lokalnega prebivalstva. Tak način čiščenja sovražnika namreč potisne v vrste JNIM vedno več podpornikov, lokalno prebivalstvo pa jih vidi kot rešitelje.

Tako imajo v puščavskih državah lokalne vlade in Afrika Korps vedno manj oporišč in prijateljskih mest. V državah, ki so odvisne od dveh ali treh glavnih poti, je to ključnega pomena, kar je lepo vidno ravno v Maliju. Prebivalci mesta Azavad so tako mednarodno skupnost javno zaprosili za pomoč, vendar so naleteli na gluha ušesa, kajti Mali ni Gaza in je zato politično nezanimiv. To pa izkoristi Al Kajda, edina organizacija, ki lahko ponudi pomoč.

JNIM spodbuja destabilizacijo

JNIM ima še eno taktiko – lokalnim vladam prepušča nasilno nasprotovanje nad islamskimi skupinami na univerzah in akcije proti priljubljenim klerikom. Vrhovno sodišče v Ouagadougouju v Burkini Faso je v ruskem slogu zaradi kritik oboroženih sil prepovedalo delovanje študentskih organizacij, za kar je zagroženih osem let zapora. JNIM je že javno obsodila korumpirana sodišča in požela simpatije prebivalcev glavnega mesta.

Podobno je v Bamaku, kjer so ulični grafiti polni protivladnih in protiruskih sporočil, Ruse pa obtožujejo izdajstva. V Burkini Faso je vlada Burkinabéja aretirala izjemno priljubljenega klerika Mohameda Kindo, ki ima izjemno priljubljenost med prebivalstvom. Poleg tega so ga še pretepli in žalili ter maltretirali njegovo družino, kar je sprožilo val ogorčenja po celotni državi. Izburhnili so protesti in spopadi s policijo, kar je voda na mlin Al Kajdi.

Drugo orožje JNIM je nadzor nad lokalno ekonomijo. Ravno zaradi omejenih transportnih poti in nadzora nad severovzhodnim Malijem je JNIM uspešno blokirala ceste in omejila dostop do kmetijskih površin, trgov, poleg tega pa uvedla striktno upoštevanje šeriatskega prava. Nadzorujejo mrežo poti v regijah Mopti in Bandiagara ter strateški most Parou–Songobia most.

Velik del poljščin se proda tudi v glavnem mestu, kjer zdaj cene naraščajo, prebivalci pa krivijo vlado. To je najbolj vidno v Bamaku. Z nadzorom nad hrano so prebivalci v omenjenih regijah prisiljeni sprejeti JNIM in njihovo striktno šeriatsko zakonodajo, valovi beguncev zaradi vladnega bombardiranja pa celotno situacijo le še poslabšujejo. Tako začnejo lokalni starešine počasi sodelovati z JNIM in ustvarjati odnos, ki kasneje celo ostane. Ne glede na striktno interpretacijo šeriatskega prava pa so v JNIM previdni toliko, da pustijo manjšine pri miru, če le plačujejo zakat. Manjšine imajo namreč tudi svoje milice, zato je to pomembno.

Gradualni uspehi teorističnih organizacij

Iz vedno večjega kaosa, nezadovoljstva in protestov nastaja destabilizacija vlad in represivnih sil, ki gre v prid terorističnim organizacijam. Ruske sile niso kos nastali situaciji, usposabljanje lokalnih armad pa ni uspešno, saj v njih vladata klientelizem in korupcija. Zato se ne gre čuditi, da ima Islamska država v provinci zahodna Afrika (ISWAP) vedno večje uspehe. Predvsem pa to velja za JNIM, podružnico Al Kajde, ki uspešno širi nadzor nad ozemlji. Benin in Niger sta zato morala sprožiti obsežnejše operacije proti teroristom, medtem ko v Maliju in Burkini Faso te potekajo že od aprila.

Toda Rusija je z izvedbo napadov na Kidal ravno med kurban bajramom povzročila večjo škodo kot korist, saj so pobili veliko civilistov. Kidala niso zavzeli, ker ga ima v rokah še vedno JNIM, je pa zato več drugih mest padlo v roke Al Kajde v regiji Segou. Zaradi kaosa so operacije ISWAP v Nigeriji bistveno lažje ne glede na sodelovanje med nigerijsko in ameriško vojsko pri preganjanju teoristov. Ne le to, Islamska država province centralna Afrika (ISCAP) je začela obsežne operacije v Kongu, kar poslabšuje še nedavni izbruh ebole. V Senegalu je predsednik Diomaye s položaja odstranil predsednika vlade Ousmana Sonka, na ulicah pa so tako podporniki kot protestniki, kar kaže, da še ena država v regiji drvi v kaos.

Kaj lahko pričakujemo

V tem trenutku širitev islamističnih terorističnih organizacij najbolj rešuje spor med Al Kajdo in Islamsko državo. Enotna organizacija bi namreč dosti lažje opravljala vojaške operacije. Po drugi strani pa so lokalne vlade nemočne pri učinkovitem preganjanju terorizma. Te vlade, ki jim je na oblast pomagala Rusija, so precenile sposobnost Rusije pri zaščiti njihovih interesov, vedno bolj pa imajo občutek, da se Rusija bolj zanima za rudnike zlata in tihotapljenje kot resno vzpostavitev varnostnega sistema.

Najbolj se v regiji pozna odsotnost Evrope, ki bi s svojimi silami tam morala biti prisotna. Zato so morda Trumpove kritike evropskih obrambnih sistemov dobre za močnejšo evropsko vojsko, ki bi lahko opravljala varnostne naloge v Afriki. Ne nazadnje velike količine kokaina, migrantov in orožja pridejo ravno v zahodnoafriška pristanišča, potujejo preko Sahela v Libijo in od tam v Evropo. Z blagoslovom Rusije! EU ne nadzira več omenjenih tokov, kar potrjujejo tudi evropski mejni organi. Vsekakor pa se bodo teoristične organizacije v Sahel in drugih predelih Afrike širile, kajti gre za najbolj plodovito območje zaradi nestabilnosti in korupcije.