Lojze Hlede: Glasba, ki spominja na mlada leta

Glasba oziroma pesem ni samo tisto, kar z navidezno nitko povezuje dušo in telo, temveč so to tudi spomini, je vračanje v tiste čase in kraje, kjer smo pesem prvič slišali, kaže pa tudi odnos do naših najbližjih, do znancev in prijateljev, do domovine. 

Ko se razcvetijo češnje, ko zapiha z morja topel vetrič, ko se v gozdu oglasi kukavica, se vedno spomnim na naše primorske rojake onkraj nekdanje meje. Tam prava pomlad vedno pride prej, tam so doma veseli in srčni ljudje, tam je doma več odprtosti kot drugod. 

Veseli Števerjanec

Slovensko zamejstvo mi je srčno še posebej blizu. Tako Koroška, ki ji zdaj pravijo avstrijska Koroška, čeprav tam živijo še vedno v veliki meri naši ljudje, kot tudi tisti zavedni Slovenci onkraj nekdaj državne meje na briških tleh. Med temi mi je še posebej blizu srca briška vasica Števerjan, kjer sem bil vsaj desetkrat na njihovem narodno-zabavnem festivalu, s posebno lepimi spomini pa se v mislih vračam tudi k Lojzetu Hledetu, k enemu najbolj ponosnih Slovencev na tem koščku prelepe zemlje. 

In kdo je Lojze Hlede?  

Kdor se le malo zanima za glasbo, ve, da je gospod Hlede odličen zamejski harmonikar z diatonično harmoniko, avtor skladb, vodja svoje glasbene skupine in – kot mu radi rečejo – oče velikega glasbenega festivala.  

Rodil se je 30. junija 1946 v Števerjanu, v kmečki družini Albina in Marcelle Sala. Starša sta najprej delala pri nemški družini v Leipzigu, kjer sta se tudi spoznala. Oče je bil pozneje zaposlen v tekstilni tovarni v Podgori (Gorica), mama je bila doma s štirimi otroki. Imeli so manjšo kmetijo. Lojze je imel še brata Edija in Bruna ter sestro Marijo. 

Lojze je dobil prvi stik z glasbo oz. petjem v števerjanskem cerkvenem zboru, pozneje pa je prepeval v mešanem pevskem zboru pod vodstvom Hermana Srebrniča. Osnovno šolo je obiskoval v Števerjanu, nato pa strokovno v Gorici. Izučil se je za zidarja, od leta 1972 naprej pa je imel samostojno gradbeno podjetje. 

Pri dvanajstih letih se je s pomočjo učitelja Maksa Debenjaka naučil igrati na 80-basno klavirsko harmoniko. Po končani vojaščini si je nabavil 120-basno. Z glasbeno skupino, ki je delovala pod okriljem Kulturnega društva Frančišek Borgia Sedej, so igrali predvsem ob najrazličnejših priložnostih v domačih krajih. Vodil jih je Herman Srebrnič. Za začetek delovanja svoje skupine šteje leto 1968, a do glavnega preloma je prišlo leta 1975, ko je Lojze ustanovil svoj ansambel, Ansambel Lojzeta Hledeta z diatonično harmoniko. Ves čas mu je bil namreč vzor Lojze Slak oziroma Ansambel Lojzeta Slaka s Fanti s Praprotna. Na začetku je Lojzetova glasbena skupina štela šest članov, zatem se je razširila na dvanajst in v taki obliki je delovala nespremenjeno celih 15 let.  

Lojze Hlede je odličen zamejski harmonikar z diatonično harmoniko, avtor skladb, vodja glasbene skupine in oče velikega glasbenega festivala. 

Ansambel Lojzeta Hledeta

Lojze Hlede je ustvaril 57 melodij in štiri besedila. Glasbo je ustvarjal na besedila. Pisali so jih Ivan Malavašič, Sašo Martelanc, Jerica Koren in drugi. 

Ansambel Lojzeta Hledeta je kot ena najboljših zamejskih skupin večkrat nastopil na Prazniku pomladi v Doberdobu, na Prazniku solate v Trstu, na Prazniku češenj v Mačkovljah, sicer pa največkrat na slovenski strani v krajih ob Soči. Uspešno se je predstavil tudi na ptujskem festivalu narodno-zabavne glasbe.  

Lojzetova glasbena skupina je ves čas muzicirala po Slakovem vzoru, pa vendar je našla tudi svoj način izražanja, predvsem v ljudski pesmi in v oktetu, ki je bil sestavljen iz članov njegove glasbene skupine. Izdal je pet kaset in dve plošči: Narodne, Naša pesem, Čez mejo v vas, Večer v Števerjanu, Leta mladosti, En-dva-tri in Jubilejni pozdrav. Poleg številnih gostovanj in priznanj se je Lojze še posebej razveselil, ko so mu domači v letu 2022 dali notografirati njegove skladbe in jih izdali v posebni brošuri. 

In še ena anekdota, ki veliko pove o tem, kako srčni so bili Lojzetovi muzikanti. Lojze pripoveduje: 

»To je bilo v času, ko smo igrali vse sobote in nedelje. Med drugim tudi na šagri v Grgarju na Banjški planoti. Za igranje smo imeli pogodbo od osmih zvečer do enih ponoči. Organizatorjem sem obljubil, da bomo – če bo dobro razpoloženje – za isti denar zaigrali kakšno skladbo tudi po dogovorjeni uri. Plesalci pa so bili tako razpoloženi, da smo šagro potegnili, za prvotno dogovorjeno plačilo, za cele štiri ure. Mnogi so odšli s šagre naravnost k jutranji maši ...« 

Prvi števerjanski festival so domačini, z Lojzetom v ospredju, organizirali leta 1971.

Oče števerjanskega festivala

Prvi festival narodno-zabavne glasbe je bil leta 1969 na Ptuju. Obiskali so ga tudi veseli Števerjanci in se nazaj grede, kar v avtu, dogovorili, da bodo v mali briški vasici tudi sami začeli prirejati podobno glasbeno srečanje oz. tekmovanje. 

Prvi števerjanski festival so domačini, z Lojzetom v ospredju, organizirali leta 1971. Od tistega leta naprej je potekal vsako leto, razen v času korone. Letos bo na vrsti že 49. To je vsekakor fenomen, vreden vse pohvale. Tako so Števerjanci malo zamejsko briško vasico postavili na veliki slovenski glasbeni zemljevid. 

Števerjanski festival ima pred drugimi tovrstnimi prireditvami, ki so vzniknile po ptujskem festivalu, veliko prednost! Ker tu ni bilo nobenega predizbora, se nanj lahko prijavijo povsem neznani ansambli, za katere je to lahko odskočna deska. Kako koristno pa je bilo to, kažejo podatki, da so se potem v veliki svet glasbe prav po zaslugi števerjanskega festivala povzpeli tako pomembni ansambli, kot so Fantje z vseh vetrov, Štajerskih sedem in Primorski fantje. 

Lojze Hlede o začetkih pripoveduje takole: 

»Na prvem festivalu, ki se je odvijal še v naši dvorani kulturnega doma, so nastopili le štirje ansambli. Domači ansambel Minide in trije iz matične Slovenije. Drugi se je odvijal že na prostem. Grof Florentini nam je nesebično odstopil prekrasno prizorišče: travnik ob svojem gradu. Po petnajstih letih pa nam zaradi svoje turistične dejavnosti ni mogel več nuditi gostoljubja in se je festival preselil pod borovce, na stalno veselično prizorišče. V tem času posebej za to postavimo oder na prostem, za zabavo po festivalu pa je poskrbljeno s pokritim delom.  

Zelo me veseli, da je potem, ko smo starejši Števerjanci prenehali s tovrstno dejavnostjo, naše poslanstvo prevzela števerjanska mladina, ki je prav tako srčna in vneta, kot smo bili v mladih letih mi.« 

Glasba so spomini

Lojze Hlede je v ansamblu igral na prav posebno harmoniko. Mojstra izdelovalca harmonik Ivana Železnika je namreč nagovoril, da mu je naredil frajtonarico s tipkami. Na začetku je malce okleval, na koncu pa je le pristal na to. Sicer pa Lojze Hlede – v maju bo dočakal osemdeset let – živi tako od spominov kot prijetnega občutka, da je starejša generacija podarila nekaj lepega mlajšim in da na števerjanskih tleh tradicija lepo teče naprej.  

»Glasbena pot, ki sem jo prehodil, je bila pomemben del mojega življenja. Glasba se mi je zasidrala v dušo in njeno ustvarjanje je bilo zame nekaj samoumevnega. Skladbe so nastajale iz želje, da bi se slovenska pesem slišala in ostala za vedno nekje napisana. Vesel sem tudi svoje harmonike, ki je drugačna od običajnih. Hvala g. Železniku, da mi je uresničil mojo željo!  

 Lepo je tudi to, da smo festivalsko tekmovanje prinesli v Števerjan. Kar nekaj sem pripomogel k temu, da je danes naša vas prepoznavna daleč naokrog. Bilo mi je prijetno, ko smo srečevali ansamble, z njimi igrali in si bogatili izkušnje. Ta zvrst glasbe mi je še vedno najljubša. Morda tudi zato, ker me veže na mlada leta.« 

Izdelovalca harmonik Ivana Železnika je Lojze Hlede nagovoril, da mu je naredil frajtonarico s tipkami.

(D253: 58-59)