Dr. Karl Hren: Ljudem so zaradi slovenščine odkrito grozili

Intervju: dr. Karl Hren, direktor Mohorjeve družbe Celovec

Letos, ko z dvignjeno glavo in globokim domoljubnim zanosom obeležujemo častitljivih 35 let, odkar smo Slovenci uresničili tisočletne sanje naših prednikov in svojo samostojno državo neizbrisljivo vrisali na politični zemljevid sveta, se moramo ustaviti in zazreti onkraj naših meja. Meje Republike Slovenije namreč ne predstavljajo in nikoli niso predstavljale meja celotnega slovenskega naroda. V sklopu oddaj 35 let Slovenije smo na pogovor povabili dr. Karla Hrena, zavednega Slovenca in direktorja Mohorjeve družbe Celovec.

Če želimo razumeti globino koroškega vprašanja, moramo razumeti vašo osebno zgodbo. Rojeni ste leta 1973, ko so bili pritiski na koroške Slovence izjemno hudi.

Rodil sem se v Celovcu, moje otroštvo in odraščanje pa sta minila v majhni vasi Goriče pri Žitari vasi. To je območje Podjune, vzhodni konec Koroške, kamor pridete, če se iz Slovenije prebijete čez Jezerski vrh in skozi Železno Kaplo. Če govorimo o zunanjih simbolih pripadnosti, moram poudariti, da v naši vasi dolga desetletja nismo imeli dvojezičnega krajevnega napisa. Dobili smo ga šele leta 2011, in sicer na osnovi sodbe ustavnega sodišča in posledičnega političnega kompromisa. Slika tistega časa in tudi današnjega pa jasno kaže, da se je za ohranjevanje slovenskega jezika treba nenehno in z garanjem zavzemati.

V vasi mojega otroštva je bilo veliko fantov mojih let. Naš glavni pogovorni jezik, ko smo se igrali na cesti, je bila že takrat nemščina. Razlog za to tragično izginjanje jezika je bil v tem, da številni starši – govorim o generaciji mojih staršev – zaradi hudih političnih in družbenih pritiskov niso več govorili slovensko s svojimi otroki. V naši družini je bilo k sreči drugače; slovenščina se je ohranila. Stari starši so govorili slovensko, starši so govorili slovensko in otroci smo govorili slovensko.

Z vrstniki sem bil tako v neobičajnem položaju. Večinoma niso več govorili slovensko, z njihovimi starši pa sem se jaz še vedno pogovarjal v slovenskem jeziku. Vrstniki so jezik deloma razumeli, nekateri so zmogli spregovoriti nekaj besed, mnogi pa so bili že popolnoma nemško govoreči. Ta krivica me je kot politično mislečega človeka zelo zgodaj usmerila v zavzemanje za manjšinske interese in popravo teh zgodovinskih zmot.

Ko sem se pogovarjal s Slovenci v Argentini ali v Italiji, sem opazil izjemen ponos in naravno težnjo po ohranjanju maternega jezika znotraj družine. Kje pa tičijo zgodovinske in sociološke korenine in razlike?

Razmere za Slovence na Koroškem so bile skozi zgodovino neprimerljivo težje in specifične. Izhodišče je bilo južna Koroška, to klasično dvojezično ozemlje, ki se razteza od Šmohorja na skrajnem zahodu pa vse do Dravograda na vzhodu. Tisti govorci, ki so imeli slovenščino za materni jezik, so bili soočeni s surovo izbiro: ali se prilagoditi in asimilirati ali pa vztrajati in nositi posledice. In ta izbira večinoma ni bila prostovoljna.

Prisotni so bili izjemno močni ekonomski pritiski. Ljudem so odkrito grozili, da bodo izgubili službo ali druge eksistencialne možnosti, če bodo s svojimi otroki govorili 'manjšinski' jezik. Na drugi strani pa se je slovenščina najlepše in najmočneje ohranila tam, kjer je živelo ekonomsko neodvisno prebivalstvo – to so bili kmetje. V času hladne vojne se je ta pritisk zlil z ideologijo. Nemški nacionalisti so začeli enačiti slovenski jezik s komunizmom. Zato je bil datum osamosvojitve Slovenije leta 1991 za nas tako katarzičen – ta konotacija s komunizmom je takrat dokončno odpadla, na drugi strani Karavank pa je nastala demokratična, prijateljska država.

Govorci, ki so imeli slovenščino za materni jezik, so bili soočeni s surovo izbiro: ali se asimilirati ali pa vztrajati in nositi posledice.

Obred ustoličevanja knezov na knežjem kamnu in kasneje na vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju, kjer je kmet v slovenskem jeziku spraševal bodočega vladarja po njegovih namenih, je bil tako napreden, da je iz njega navdih črpal celo ameriški predsednik in pisec deklaracije neodvisnosti Thomas Jefferson. Kako se je izgubila ta veličastna slovenska dediščina – celo do te mere, da je bil knežji kamen leta 1905 v muzeju v Celovcu uporabljen kot stojalo za odlaganje plaščev?

Res je, zgodba o spoštovanju in razvrednotenju karantanske dediščine je tesno povezana z razvojem nacionalizma. Pred nastopom nacionalnega divjanja v 19. stoletju je bil odnos do slovenščine in te dediščine v nemških intelektualnih krogih precej drugačen in celo pozitiven. Vzemimo za primer revijo Carinthia, ki kot koroško zgodovinsko glasilo izhaja že vse od leta 1818. V njenih prvih letih so v njej sodelovali tudi zavedni koroški Slovenci, kot je bil duhovnik in narodni buditelj Urban Jarnik. Takrat so bili vsi Korošci, ne glede na to, ali so govorili slovensko ali nemško, ponosni na to, da so imeli svoje neodvisne slovenske kneze in deželnega patrona, svetega Domicijana, slovenskega plemiča, ki se je v Millstattu spreobrnil v krščanstvo. Vendar se je to v drugi polovici 19. stoletja z nemškim nacionalizmom radikalno spremenilo. Karantanska zgodovina je bila načrtno potisnjena v pozabo.

Obred ustoličevanja, ki je bil izjemno napreden in je vključeval knežji kamen, gosposvetsko cerkev in vojvodski prestol, je vse do 15. stoletja – natančneje do ustoličenja Ernesta Železnega leta 1414 – potekal izključno v slovenskem jeziku. Zanimivo je, da se je ta obred v okrnjeni obliki in v nemščini ponovil samo še enkrat, v 16. stoletju, ko so bili zaradi protestantizma deželni stanovi dovolj močni, da so Habsburžane prisilili v podreditev.

Odnos do knežjega kamna je bil v kasnejših obdobjih včasih res tragikomičen. Za slovensko govoreče kroge je bil to sveti simbol tisočletne prisotnosti, za nemško govoreče kroge pa zgolj nepomemben kamen. Stvari so se znova zaostrile, ko je samostojna Republika Slovenija knežji kamen upravičeno uporabila kot svoj simbol in ga upodobila na nacionalni strani kovanca za dva centa. Takratni deželni glavar Jörg Haider je zagnal pravo politično in propagandno histerijo, češ da gre za »krajo koroške zgodovine«. Knežji kamen so iz depoja prestavili na najbolj reprezentativno mesto sploh – v dvorano grbov v koroškem deželnem parlamentu (deželni hiši).

Obred ustoličevanja je vse do 15. stoletja potekal izključno v slovenskem jeziku.

Pred več kot sto leti zgodovinar Martin Wutte utemeljil vindišarsko teorijo, ki je koroške Slovence umetno in kruto razdelila na tako imenovane zveste 'vindišarje' in na 'nevarne, nacionalne' Slovence.

Dejanska, objektivna resnica je zelo preprosta: beseda Windisch je v svojem izvoru povsem nevtralen, starodaven nemški izraz za slovenščino. Ko je Jurij Dalmatin v 16. stoletju prevedel Sveto pismo v slovenski jezik, je na naslovnici v nemščini pisalo, da gre za prevod v vindišarsko govorico (in windische Sprach). To je bil standardni nemški termin. Šele na začetku 19. stoletja so intelektualci in pisci, kot je bil Urban Jarnik, v nemščini začeli uporabljati nov izraz Slowenisch za označevanje standardne, knjižne slovenščine, medtem ko je preprosto ljudstvo še naprej uporabljalo izraz Windisch. Podobno imamo v slovenščini izraz 'laški' (za Italijane), kar vidimo pri laškem rizlingu ali poimenovanjih za Laško.

Z nastopom Wuttejeve teorije in kasneje nacizma pa se je ta jezikovna dualnost politično zlorabila za razdvajanje naroda. Nemški nacionalisti so tiste ljudi, ki so se prilagodili in opustili slovenski knjižni jezik ter bili 'prijazni' do nemškega nacionalizma, označili za nemščini prijazne Slovence oziroma Windischarje. Na drugi strani so tiste, ki so kljub strahovitim pritiskom vztrajali pri svoji slovenski identiteti, označili za nacionalne in posledično sovražne Slovence.

15. maja 1955 je bila podpisana Avstrijska državna pogodba (ADP). Njen 7. člen je slovenski manjšini formalno zagotavljal dvojezičnost v javnem življenju, izobraževanju in na topografskih napisih. Kako je danes v praksi?

Zavedati se moramo, da je 7. člen ADP naš absolutno najmočnejši pravni argument. Gre za dokument, ki ima status mednarodnega prava in je ustavni rang v avstrijskem pravnem redu. Vendar pa je najbolj žalostno spoznanje zadnjih desetletij to, da zakonodajalec – torej Republika Avstrija – pri uresničevanju teh pravic močno caplja za razvojem. Avstrijska država sama od sebe ni storila skoraj ničesar, da bi jasno zakonsko opredelila, da je slovenski jezik bogastvo celotne dežele in da ga je treba sistemsko podpirati.

Vse ključne izboljšave, ki smo jih dosegli na področju manjšinskih pravic, so bile v glavnem rezultat naših ustavnopravnih pritožb ali pa drzne samoiniciativnosti znotraj slovenske manjšine. Na pravnem področju je tu odigral pomembno vlogo odvetnik Rudi Vouk. Njegov pravni boj se je začel z na videz banalnim dogodkom – prejel je kazensko odločbo zaradi prehitre vožnje skozi Škocjan. Vendar je Vouk mojstrsko argumentiral, da krajevni napis v Škocjanu (ki hkrati označuje omejitev hitrosti) zaradi manjkajočega slovenskega imena ni bil veljavno objavljen, saj je bil kraj dvojezičen. Ta pritožba je vodila do prelomne razsodbe avstrijskega ustavnega sodišča 13. decembra 2001, ki je ugotovilo, da za postavitev dvojezičnega napisa zadostuje že desetodstotni delež slovensko govorečega prebivalstva v posameznem kraju. Drugi steber pa je bila samoiniciativnost naših institucij. Leta 1989 mesto Celovec kljub zakonskim obveznostim ni želelo ustanoviti javne dvojezične šole na svojem območju. Starši so bili obupani. Takrat je Mohorjeva družba prevzela pobudo, prebila led in ustanovila lastno, zasebno ljudsko šolo. Ta drzni korak je imel daljnosežne posledice, saj je ustavno sodišče le dve leti kasneje odločilo, da je javna oblast dolžna zagotoviti tudi javno dvojezično šolo v Celovcu. Brez mednarodnih pritiskov, vključno z zunanjepolitično pomočjo Slovenije, ter brez naših lastnih tožb se stvari ne bi premaknile.

Vrniva se v pozna 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat se je preko Ljubelja in Jezerskega vrha vil neskončen val nakupovalnih romanj. Kako ste doživljali te trume Slovencev, ki so preplavile vaše kraje?

Nakupovalna mrzlica tistega časa je bila seveda izjemno opazna, a med koroškimi Slovenci, ni nikoli vzbujala negativnih čustev v smislu samega nakupovanja. Tisto, kar smo občutili kot boleče in izjemno neprijetno, je bil jezikovni šum v komunikaciji. Številni kupci iz Slovenije so namreč prihajali v naše kraje in nas v slovenščini spraševali za pot, pri tem pa so uporabljali izključno nemška imena naših krajev. Spraševali so na primer: »Kje pa je Ferlach?« ali: »Kje pa je Klagenfurt?«

Za nas, ki smo se stoletja borili, da bi obdržali slovenska imena, je bilo to razumljeno kot hud udarec, skorajda kot žalitev. Imena, kot sta Celovec ali Borovlje, so bila za nas sveta. Že nacisti so v letih med 1938 in 1941, ko so izdajali dvojezični propagandni list, strogo prepovedovali uporabo slovenskih krajevnih imen v slovenskih stavkih. Zato smo slovenskim nakupovalcem pogosto s ponosom in nekoliko ostro odvrnili: »To ni Klagenfurt, to je Celovec! In to ni Ferlach, to so Borovlje!« Šlo je seveda za nepoznavanje zgodovine s strani kupcev iz Jugoslavije, a nas je vseeno bolelo.

Drugi boleči vidik so bili t. i. gastarbajterji, delavci iz Jugoslavije, predvsem Slovenke in Slovenci, ki so se preselili na Koroško zaradi dela. Mnogi izmed njih so se poročili z domačini in izjemno hitro, skoraj čez noč, opustili slovenščino ter se popolnoma prilagodili nemškemu večinskemu okolju.

Slovenskim nakupovalcem smo pogosto s ponosom in nekoliko ostro odvrnili: »To ni Klagenfurt, to je Celovec! In to ni Ferlach, to so Borovlje!«

Na plebiscitu 23. decembra 1990 smo skoraj enotno rekli DA samostojni Sloveniji. Kakšna je bila vloga slovenske manjšine pri priznanju Slovenije?

Leto 1991 je bilo zame in za celotno slovensko narodno skupnost na Koroškem absolutno prelomno. Imel sem 18 let, ravno sem maturiral in vstopal v odraslost, paralelno z mano pa se je osamosvajala tudi Slovenija. Z izjemnim ponosom in simpatijami smo spremljali plebiscit. Spomnim se, kako je tudi avstrijska televizija prenašala prižiganje bakel na Triglavu in tisto nepopisno vzdušje slovenske pomladi. Ta občutek, da bo končno nastala svobodna in demokratična slovenska država, je dal ogromen zagon tudi naši manjšini.

A ta pot ni bila brez ovir tudi na avstrijski strani. Naj vam zaupam simptomatično anekdoto. Tik pred osamosvojitvijo, ko je še obstajala Jugoslavija, smo koroški slovenski mladinci želeli slovensko manjšino predstaviti nemški javnosti. Nismo se želeli skrivati v kakšni zakotni vasi; razstavo smo s panoji postavili v samem središču Celovca, na Novem trgu pri zmaju (Lindwurmu). Bili so povsem nedolžni zgodovinski panoji o Karantaniji in naši prisotnosti. A ker smo sredi Celovca pokazali slovenščino, je prišlo skoraj do fizičnih napadov. Neki starejši gospod me je zmerjal in kričal: »Sie sind ja kein echter Kärntner!« (Vi niste pravi Korošec!) Biti pravi Korošec je v tistem času pomenilo biti asimiliran. Ko pa smo to isto razstavo ponovili leto kasneje, po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju Slovenije, ni bilo niti ene negativne reakcije več. Naenkrat je postalo sprejemljivo biti Slovenec sredi Celovca.

Ko se je junija 1991 začela vojna, smo jo seveda spremljali z zadržanim dihom. Spomnim se, da sem tiste dni delal na kmetiji v gozdu, ko je tik nad mano z grmenjem preletelo vojaško letalo – morda jugoslovansko, morda avstrijsko. Kot 18-letnik sem bil naivno optimističen in prepričan, da bo Slovenija zmagala. Dejansko nismo verjeli, da se bo vzpostavil krut diktatorski režim, saj smo že videli padec Berlinskega zidu ter prerezano žico med Avstrijo in Madžarsko. Bolj nas je skrbelo, kaj se bo zgodilo v večetničnih okoljih, kot je bila Bosna, saj koroški Slovenci iz prve roke vemo, kaj pomeni, ko politika začne razdvajati ljudi različnih narodnosti v isti vasi. Pri mednarodnem priznanju Slovenije pa je manjšina odigrala ključno, pogosto spregledano vlogo. Koroški Slovenec Karel Smolle, nekdanji avstrijski državni poslanec Zelenih, je imel izjemne politične stike in je deloval kot neuradni predstavnik slovenskega političnega vrha na Dunaju. Tudi po njegovi zaslugi in v sodelovanju z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom in nemškim Hansom-Dietrichom Genscherjem se je v Avstriji hitro oblikovalo javno mnenje in politična volja, ki je zagovarjala takojšnje priznanje samostojne Republike Slovenije.

Avgusta 1991 so se pri Najevski lipi zbrali velikani slovenske pomladi: dr. France Bučar, Lojze Peterle, dr. Dušan Plut in drugi. Dr. Bučar je takrat dejal, da je »Slovenija kot nevaren virus svobode v konservativni Evropi in boljševiškem imperiju«, ter opozoril državljane, naj »opustijo socialistično miselnost, po kateri jim je država dolžna zagotavljati vse, in naj raje aktivirajo lastna prizadevanja«. Kako so te besede odzvanjale med koroškimi Slovenci?

Te besede so izjemno globoke in predvsem brezčasne. Leta 2003 je na istem mestu ob Najevski lipi spomine na te ključne trenutke obudil tudi takratni predsednik dr. Janez Drnovšek, ki se je poklonil borcem na Holmcu in izrekel odločno zavrnitev vseh poskusov blatenja slovenske osamosvojitve. Bučarjevo opozorilo o nujnosti opuščanja socialistične miselnosti je za Slovence še kako aktualno.

Kot manjšinec se zelo zavedaš, da ti obstoj ni podarjen. Podobno kot Švica, ki je prav tako majhna država, a izjemno uspešna, se mora tudi Republika Slovenija zavedati, da suverenost ne pade z neba in ni zagotovljena za vedno. Transformacija iz sistema, kjer je »država dolžna poskrbeti za vse«, v sistem osebne odgovornosti je boleča, a nujna.

Transformacija iz sistema, kjer je »država dolžna poskrbeti za vse«, v sistem osebne odgovornosti je boleča, a nujna.

V Sloveniji smo pogosto priča begu možganov. Kakšna je dejanska slika?

Ko sem pripravljal gradivo za svojo knjigo, sem prišel do zelo specifičnih ugotovitev. Okoli leta 1900 je bilo na avstrijskem Koroškem uradno zabeleženih več kot 75.000 slovensko govorečih prebivalcev. Danes na podlagi analize in dejstva, da ogromno ljudi nad 60 let na našem teritoriju še vedno govori slovensko, ocenjujemo to število na približno 30.000 ljudi z osnovnim ali dobrim znanjem jezika. A pozor – na uradnih ljudskih štetjih (na primer tistem iz leta 2001) se je za slovenski pogovorni jezik izreklo le še dobrih 12.000 oseb. Tistih preostalih 28.000 ljudi jezika namreč ni posredovalo svojim otrokom in vnukom. To je tisti del populacije, ki bo v naslednjih dveh desetletjih zaradi demografije žal izginil, zato so naši asimilacijski trendi še vedno zastrašujoči. Glede migracij iz Slovenije pa opažamo naslednje: po finančni krizi leta 2008 se je močno povečal pritok slovenskih državljanov, zlasti iz nekoliko bolj zapostavljenih obmejnih regij, kot sta Mežiška dolina ali okolica Dravograda, v Podjuno. Gradbene parcele pri nas so včasih celo cenejše, infrastruktura je urejena. Na avstrijskem Koroškem ima trenutno stalno prebivališče že približno 5.000 slovenskih državljanov.

A bistvena razlika je v odnosu do kapitala. V Sloveniji se mi zdi, da je zaradi globoko zakoreninjene socialistične dediščine prisotna določena sumničavost do kapitala in gospodarske uspešnosti. Uspešen slovenski podjetnik je hitro deležen nevoščljivosti in sumov, da je do bogastva prišel na nepošten način.

Uspešen slovenski podjetnik je hitro deležen nevoščljivosti in sumov, da je do bogastva prišel na nepošten način.

Skoraj vsako družbeno omrežje in pametni telefon nam danes v sekundi ponudita avtomatski prevod v stotine jezikov, vi pa se včasih še vedno borite z birokrati za en samcat dvojezični napis. Ali ni to absurden paradoks našega časa?

Paradoks je resnično očiten, vendar mi v tem vidimo in zgrabimo zgodovinsko priložnost. Danes, v dobi umetne inteligence in orodij za avtomatsko prevajanje, ta izgovor v sekundi pade v vodo. Prevodi so praktično zastonj in takojšnji. To nam daje neizpodbiten argument v boju za enakopravno rabo jezika v javni upravi. A mi smo šli pri Mohorjevi družbi še korak dlje in proaktivno prevzeli vajeti v svoje roke. V zadnjih letih smo zagnali in uspešno izvajamo izjemno inovativen evropski projekt »ZILA DIGITAL«. Naš cilj je digitalizacija starodavnega slovenskega ziljskega narečja, ki je na skrajnem zahodnem koncu dvojezičnega ozemlja najbolj ogroženo in tik pred izumrtjem, saj ga govori le še peščica domačinov, ki pravijo, da govorijo 'po našem'.

(D257: 24-27)