Teze za spremembo zdravstvene paradigme: od promocije bolezni k promociji zdravja

Počutim se zelo podobno, kot se je verjetno počutil Martin Luther pred več kot petsto leti, ko je na koncu temeljitega razmisleka zbral pogum in na vrata katedrale obesil svoje teze, ki so zahtevale radikalno spremembo v cerkvi. Tako tudi sam, potem ko sem zbral dovolj poguma, v nadaljevanju 'obešam' svoje teze v Domovino, ki naj nadomesti vrata nekoč znane katedrale. Naj spremenijo paradigmo v zdravstvu od promocije bolezni k promociji zdravja.

Po poti, po kateri nas vodijo sedanji politiki zadnjih dvajset let, ni rešitve; čeprav se njihove obljube lepo berejo in slišijo, pa se na koncu mandata vedno sesujejo kot hišica iz kart in mi spet ostanemo tam, kjer smo bili na začetku mandata, oziroma mnogokrat v še slabšem stanju. Tako potujemo iz iluzije v iluzijo, na področju zdravstva pa je po vsakem mandatu slabše. To dokazuje tudi dejstvo, da je v zadnjih letih vsak minister za zdravje končal svoj mandat v povprečju v enem letu in pol.

Dobiček v zdravstvu

Živimo nekaj stoletij naprej od časa, v katerem je živel Luther, v času neoliberalizma, ko kraljuje dobiček, dobiček in še enkrat dobiček. In ta dobičkarski koncept se skuša skozi vsa glavna in stranska vrata pripeljati tudi v zdravstvo, ki z obravnavo bolnikov lahko ceno za svojo storitev dviga v nebo. Spoznavamo, da tudi nebo ni več meja, saj bi človek za ozdravitev dal resnično prav vse, tudi nebo.

Glavni cilj politikov ni zdrav človek, ampak bolnik, ki ga postavijo v središče. On je zanimiv predvsem zaradi dobička, ki ga številni pridobijo pri njegovi zdravstveni obravnavi. Prišli smo do paradoksa, da je pomemben predvsem bolnik, ki je finančno in dobičkarsko interesanten, ne pa zdrav človek, ki ne potrebuje kurativnih storitev zdravstva, na katere je vezanih polno podizvajalcev.

Še pred nekaj leti, leta 2020, ko smo bili v epidemiji kovida, smo za slovenski zdravstveni sistem porabili 2,4 milijarde evrov. Letos se bližamo sedmim milijardam evrov denarja, pa se v kuloarjih sliši, da ima ZZZS že na polovici leta visoko izgubo.

Skrajni čas je, da se vprašamo, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom in denarjem, ki ga prostovoljno in solidarnostno zberemo za zdravstvo. Koliko denarja sploh potrebujemo, da bo ZZZS končno poslovala brez izgube in čakalnih vrst? Ne nazadnje, ali je sploh mogoče doseči, da ZZZS ne bi imela izgube ob sedanji paradigmi zdravstva, usmerjeni v bolezen in zdravljenje? Ali je sploh mogoče doseči spremembe, ki so žal le obljube politikov in nas iz ene stiske potiskajo v še večjo stisko?

V sistemu, kakršnega imamo, tega ni mogoče doseči, mi pa še naprej vztrajamo na tej poti brez rešitev, zato potrebujemo nekoga, ki bo na vrata nabil teze ter nam odkrito pokazal naše zmote in si nakopal težave, ker ga bodo vsi hoteli prepričati, da se moti.

Temeljno vprašanje

Ko se v tako kratkem času poveča poraba denarja za program ZZZS za več kot skoraj trikrat in ste še vedno v izgubi, je čas za temeljno vprašanje: Ali smo res na pravi poti? Ali je to, čemur sledimo, tudi uresničljivo?

Pravo pot naj bi nam nakazali strankarski programi, od katerih je najpomembnejši v tem trenutku strankarski zdravstveni program Demokratov Anžeta Logarja in program, ki ga je predstavil minister Tadej Ostrc v parlamentu, ki ga bo zdaj vsakodnevno tudi uresničeval, saj je na volitvah dobil našo podporo.

V središču pozornosti programa je po njegovih besedah pacient – bolnik (ali še bolj natančno, bolezen), kar se politično lepo sliši, ima pa ravno zato tudi veliko bolj tragične posledice. Pazite na dikcijo: najprej morate zboleti, postati pacient, da ste nato lahko deležni pozornosti programa sedanjega ministra. Razlog je neoliberalistično jasen: pacient je tisti, ki prinaša denar (dobiček) zavodom in zasebnikom, in ne zdrav človek. Zdravje za zdravstveni sistem ni vrednota, saj se v obstoječem sistemu da zaslužiti ravno zaradi bolezni; bolezen drugih je nekaj koristnega za razvoj zdravstva, javnega in zasebnega, ker na podlagi bolezni dobijo sredstva za opremo in kadre.

Bolezen kot blago

Zaradi več bolezni in večjega števila bolnikov bolnišnice dobijo več denarja. Bolnišnice, zdravstveni domovi in zasebniki preživijo, če imajo dovolj bolnikov, ne če imajo veliko zdravih ljudi, saj ZZZS ne plačuje za zdravje; plačuje za obravnavo bolezni. Tako je bolezen postala tržno blago, ki se prodaja, in politično blago, ki prinaša glasove.

ZZZS pa plačuje programe in storitve. Bolj kot jih plačuje, več je novih in vse bolj potrebnih storitev in zaposlenih. Vse več ljudi je bolnih in več jih je v čakalnih vrstah, čeprav nam zna nekdanji minister Samo Fakin povedati, da si ne zna razložiti, zakaj je tako, saj se število zaposlenih v zdravstvu z nekoč okoli 30.000 zdaj približuje 60.000, a posledice tega se v praksi ne vidijo.

Sistem zelo dobro deluje v tržnem gospodarstvu in bolezen se trži na vseh ravneh. Čeprav se je bivši predsednik vlade Golob tako trudil, da zdravstvo ne bi bilo tržna dejavnost, je ravno v njegovem mandatu to tudi dokončno postalo.

Če boste prebrali program Demokratov, boste v celi vsebini programa samo dvakrat srečali besedo preventiva, dobili pa boste veliko idej za reorganizacijo sistema zdravljenja in obravnave bolezni. Program je izrazito kurativen, torej takšen, za katerega se je že pred leti pokazalo, da ga ne obvladamo in da ne deluje.

Bolezen je postala tržno blago, ki se prodaja, in politično blago, ki prinaša glasove.

Premalo preventive

Ponovno delamo iste napake. Naj mi oprostijo, toda javnega zdravja kot pomembnega promotorja zdravja in zdravega okolja, ki edino zmanjšuje vstope v programe zdravljenja, je bore malo ali nič v tem zdravstvenem programu. Gre za izrazito promocijo zdravljenja, za kar pa že danes nimamo dovolj denarja. Če smo zdravstveni sistem postavili tako, da primarno zdravi bolezni in da tisti, ki delujejo v sistemu, dobijo praviloma plačilo predvsem za zdravljenje bolezni, smo tam, ko je človek za zdravstvo pomemben in donosen šele tedaj, ko zboli. Tedaj imajo zaposleni v zdravstvu koristi od njega, ko si ga pošiljajo od specialista do specialista in ko dnevno nastajajo novi programi in stroški za zdravljenje obolelih, se predpisujejo bolniške ter veliko zdravil ob vedno premajhnem prihodku denarja za program.

Zdi se, da je prihod novih obolelih v sistem neomejen. To zahteva tudi neomejena sredstva za izvajanje programov, za širjenje programov, ki jih ni, zato se bodo čakalne vrste še naprej podaljševale in zasebni sektor v zdravstvu se bo širil.

Zasebni sektor je žal za mnoge še edina možnost, da pravočasno pridejo do ustrezne diagnostike in zdravljenja, seveda če imajo denar. Če ga nimate, čakate v čakalni vrsti, ste v bolniški in pojeste veliko zdravil, da krotite svojo bolezen in v času čakanja povečujete stroške zdravljenja.

Če finančnih sredstev ni dovolj v ZZZS, bo politika posegla po proračunu in prerazporedila proračunski denar za zdravstvo, samo da bo bolnik, ki je postal središče dogajanja, zadovoljen, saj mu je v predvolilnem času in ob nastopih v parlamentu politika obljubila, da bo bolnik v središču pozornosti.

Družba bolnih

Bolezen, čeprav se čudno sliši, prinaša koristi tudi bolnikom, saj dobijo status bolnika, čakajo v čakalni vrsti, ob tem dobivajo plačano boleznino, ni jim treba hoditi v službo. Tako počasi postajamo družba bolnih, ki jo financirajo zdravi, kolikor jih je sploh še ostalo. Od tod naprej se bo stanje samo še slabšalo, politiki pa nam bodo pripovedovali pravljice, kako nam bodo pomagali, kako bo bolnik v središču pozornosti in kako nam bodo skrajšali čakalne dobe, čeprav še sami ne vedo, kako od volitev do volitev.

Tistim, ki ste do sedaj pozorno prebirali moje razmišljanje, je že popolnoma jasno, da bi naša prioriteta moral biti zdrav človek in ne bolnik. Za zdravje bi morali skrbeti od nosečnosti, rojstva do smrti, in to tako posameznik kot družba. Naš cilj bi moral biti, da umiramo zdravi. Če bi bil to resnično naš cilj, bi vse manj ljudi vstopalo v programe zdravljenja, ker jih zaradi zdravega načina življenja sploh ne bi potrebovali in čakalne vrste bi bile zgodovina.

V programu Demokratov za zdravstvo ni skrbi za okolje, ki s svojimi pogoji bivanja pogosto pogojuje bolezen. Kancerogene snovi nam počasi razvijajo rakava obolenja v našem telesu, preobilna in nezdrava prehrana nam zvišuje telesno maso, z njo pa predčasno pridejo povišan tlak, kardiovaskularna obolenja in diabetes. Premalo gibanja, še posebej v naravi, ima številne posledice, da ne govorim o preobilnem pitju alkoholnih pijač, ki nam letno vzame več kot 800 življenj, in vse pogostejših duševnih motnjah.

Naša prioriteta bi moral biti zdrav človek.

Skrb za zdravje

Predsedniki vlad in ministri so tisti, ki morajo politiko voditi tako, da bo pospeševala zdravje ter podaljševala zdravo in plodno življenje ljudi v njihovih državah v vseh sektorjih, ki jih koordinirajo. Vodenje vlade mora teči v duhu zdravega načina življenja. Vsak predpis in zakon mora biti pretehtan tudi z vidika zdravja posameznika in skupnosti.

Šele ko bo zdravje postalo bolj pomembno kot bolezen, se bo zmanjšala potreba po zdravljenju, po dodatnih posteljah in dodatnih kadrih in takrat bomo tudi začeli obvladovati čakalne vrste.

Do tedaj pa se bomo morali skupaj naučiti, kako pospeševati in promovirati zdravo okolje in zdravje vsakega posameznika. To pa zahteva tudi drugo politiko na področju zdravja, kot smo ji priča v Sloveniji v zadnjih desetletjih.

Na začetku vsakega mandata je čas za spremembo zgrešene dosedanje paradigme na področju zdravstva, kasneje se začetniške napake samo še ponavljajo in povečujejo do končnega odstopa ministra in potem prebivalci ponovno tečemo nov krog. Koliko krogov bomo še tekli, preden se bomo končno odločili za novo paradigmo ohranjanja in pospeševanja zdravja, ki mora biti prioriteta v vseh političnih dokumentih – to je pravo vprašanje za današnji čas.

(D256: 20-21)