35 let samostojne Republike Slovenije – od sanj o novi Švici do švicanja

Petintrideset let je v življenju posameznika doba, ko se mladostna zanesenost prevesi v zrelo odgovornost. Za državo bi moralo veljati podobno. Ko letos poleti praznujemo 35. obletnico slovenske državnosti, je čas za pošten, iskren pogled v ogledalo.

Od starodavne veličastne simbolike Karantanije in knežjega kamna, ki je v naši kolektivni zavesti stoletja ohranjal pradavno demokratično izročilo, do današnjih dni, ko se ob davčnih obremenitvah in političnih razkolih sprašujemo, kam je izginila tista prešerna slovenska enotnost. Smo na stičišču, kjer moramo razumeti svojo preteklost in poskrbeti za nov preporod, da bi lahko rešili svojo prihodnost.

Ko letos poleti praznujemo 35. obletnico slovenske državnosti, je čas za iskren pogled v ogledalo.

Prebujanje naroda in slovenska pomlad

Zgodba o samostojni Sloveniji se ni začela leta 1991, ampak je tlela desetletja, preden je izbruhnila v polnem sijaju. Prelomni trenutek se je zgodil spomladi 1988 z afero JBTZ. Aretacija in sojenje četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl) pred vojaškim sodiščem v Ljubljani sta na Roško cesto pripeljala deset tisoč Slovencev, ki so celo množično stali na strehah bližnjih garaž. Strah pred totalitarnim režimom je zamenjal pogum.

Tisti pravi, monumentalni izbruh narodne zavesti se je zgodil 21. junija 1988 na Kongresnem trgu, kjer se je zbralo osupljivih 30.000 do 40.000 tisoč zavednih Slovencev. Ko je Tone Pavček tistega dne pred nepreglednim morjem ljudi prebral Majniško deklaracijo, ni bral zgolj političnega manifesta, temveč je bral oporoko prebujenega naroda, ki je zahteval suvereno državo.

Odbor za varstvo človekovih pravic je postal valilnica slovenske pomladi, civilna družba je oživela in z Majniško deklaracijo (1989) smo prvič jasno in glasno zahtevali suvereno državo slovenskega naroda.

Glavni akterji tistega časa so znali preseči osebne in ideološke razlike. Očetje naroda, kot so bili dr. Jože Pučnik, France Bučar, Ivan Oman, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Janez Janša in mnogi drugi, so v okviru koalicije DEMOS zastavili jasen cilj.

Očetje naroda, kot so bili dr. Jože Pučnik, France Bučar, Ivan Oman, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Janez Janša in mnogi drugi, so v okviru koalicije DEMOS zastavili jasen cilj.

Od Nove revije do Demosa: Intelektualni in politični temelji naše suverenosti

Glavni akterji tistega časa so znali preseči osebne, svetovnonazorske in ideološke razlike ter stopiti skupaj v trenutku, ko je šlo za zgodovinsko preživetje naroda.

Politični in intelektualni arhitekti naše svobode so v okviru koalicije DEMOS zastavili jasen in neomajen cilj. Ko danes govorimo o temeljih državnosti, ni mogoče mimo osrednje figure slovenske pomladi, dr. Jožeta Pučnika, katerega disidentska drža, moralna avtoriteta in jasna vizija so delovali kot glavni motor osamosvojitvenega procesa.

Ob njem so z državniško modrostjo narodovo usodo krojili velikani, kot so bili dr. France Bučar, kleni in povezovalni Ivan Oman ter prvi predsednik demokratično izvoljene vlade Lojze Peterle. Težko breme operativne in obrambne organizacije sta nosila Igor Bavčar in Janez Janša.

Vendar pa ta zgodovinski mozaik ne bi bil popoln brez ključnega intelektualnega zaledja, ki je prebudilo speči narod in mu dalo legitimnost za zahteve po suverenosti. Vizionarski pisci prelomne 57. številke Nove revije so narodu postavili intelektualni temelj za lastno državo. 

Enotnost, ki je premikala gore

Vrhunec te politične in narodne zrelosti je bil plebiscit, 23. decembra 1990. Zgodovinskih 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev je obkrožilo »ZA«. Tiste dni nismo bili ne levi ne desni; bili smo Slovenci, združeni v upanju na lastno državo in obljubo, da bomo postali »nekakšna druga Švica« – gospodarsko uspešna, poštena, demokratična in pravno urejena družba.

Bili smo Slovenci, združeni v upanju na lastno državo in obljubo, da bomo postali »nekakšna druga Švica«.

Ta neustavljiva in plemenita energija se je prelila v prelomni 26. junij 1991. Na Trgu republike se je na osrednji državni proslavi ob razglasitvi samostojnosti zbrala nepregledna množica več deset tisoč državljanov. Zadrževali smo dih in brisali solze, ko smo prvič v zgodovini opazovali uradni dvig nove slovenske zastave in prisluhnili znamenitim, vizionarskim besedam Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Tisti večer nismo bili le priče zgodovini – mi smo jo ustvarjali. Nov dan je res prišel.

Sledila je vojna za Slovenijo junija in julija 1991. Z orožjem in izjemno taktično zrelostjo Teritorialne obrambe in slovenske policije smo ubranili svojo suverenost pred agresijo JLA.

Prelomni trenutki na mednarodnem parketu so sledili kmalu zatem – izjemnega pomena je bilo priznanje s strani Vatikana in Nemčije v začetku leta 1992, kar je sprožilo plaz mednarodnih priznanj in dokončno uveljavitev Republike Slovenije na svetovnem zemljevidu.

O(samo)svojitev očaka: Ko je Slovenska zastava zaplapolala na 2864 metrih

A osamosvojitev ni bila razglašena le na ljubljanskih trgih, temveč tam, kjer je srce slovenstva najtrdnejše – na vrhu našega očaka, Triglava. Zgodba, ki v sebi nosi izjemno simbolično težo in neizmeren patriotski naboj, se je odvila že nekaj dni pred uradno državno proslavo.

Bilo je 12. junija 1991, v dneh, ko se je v zraku že vonjal smodnik in ko so se enote Jugoslovanske ljudske armade pripravljale na agresijo. V strogi tajnosti in ob izjemno zahtevnih vremenskih pogojih se je 27-članska ekipa, sestavljena iz gorskih reševalcev in zanesenjakov pod vodstvom Janeza Brojana ter ob prisotnosti legendarnega fotoreporterja Joca Žnidaršiča, s helikopterjem podala na Aljažev stolp.

Tam zgoraj, tik pod nebom, so razobesili našo svetinjo. Ker nov državni grb v takratni skupščini uradno še ni bil potrjen, je na vrhu Triglava zaplapolala čista slovenska trobojnica – dokončno in za vselej očiščena rdeče zvezde. Fotografije, ki so nastale tistega dne, so postale ikona slovenske neodvisnosti. Povedale so več kot tisoč resolucij, Triglav je bil znova zares naš, Slovenija pa je bila pripravljena na samostojno pot.

Tragični opomin in sence tranzicije

Slovenska demokracija je svojo nedolžnost izgubila zgodaj. Atentat na Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu, ni bil le tragičen uboj ekscentričnega politika, temveč dogodek, ki je brutalno spremenil potek volitev in slovenske politične zgodovine. Kramberger je imel s svojo ljudsko retoriko veliko privržencev in je jemal glasove »etabliranim« političnim silam obeh polov. Njegova smrt, katere ozadje po mnenju mnogih še danes ni povsem pojasnjeno, je ostala vse do danes temen madež slovenske tranzicije.

Tukaj pridemo tudi do ključne, verjetno, celo usodne napake slovenske osamosvojitve: nismo opravili lustracije. Medtem, ko so države, kot je Češkoslovaška pod vodstvom Václava Havla, dosledno onemogočile pripadnikom nekdanjih tajnih služb in partijske nomenklature dostop do ključnih funkcij, smo v Sloveniji izbrali »spravo« brez resnice. To je omogočilo, da so se stari centri moči neopazno prelili v gospodarstvo, medije in sodstvo. Posledice čutimo še danes.

Evroatlantske zmage in domači porazi

Ne glede na notranja trenja je Slovenija na zunanjepolitičnem področju nizala uspehe. Vstop v NATO in Evropsko unijo leta 2004 ter uvedba evra in vstop v schengensko območje leta 2007 so bili vrhunci naše integracije v zahodni svet. Zdelo se je, da smo sanje izpolnili.

Toda domača realnost je postajala vse bolj grenka. Zadnja desetletja so pošteno zaznamovale odmevne politične afere, ki so razgalile sistemsko korupcijo in klientelizem. Od Depale vasi, afere Patria, do zloglasnega TEŠ 6, ki je postal spomenik potratnosti, bančne luknje, ki smo jo sanirali davkoplačevalci, do zloglasnih žilnih opornic in spornih nabav v zdravstvu, ugrabljenosti medijev in gospodarskih družb.

Stigma korupcije se je zažrla v pore družbe. Narod se je radikalno razdelil na »leve« in »desne«. Povezanost iz časa plebiscita je izginila, nadomestil pa jo je boj za prevlado, kjer se demokratične zahteve in pravica do boljšega življenja utapljajo v političnem prerivanju. Kot da so na slovenski narod tam zunaj političnih parketov pozabili.

Vstop v NATO in Evropsko unijo leta 2004 ter uvedba evra in vstop v schengensko območje leta 2007 so bili vrhunci naše integracije v zahodni svet.

Vlade, stranke in mandatarji (1990–2026)

Za popolno razumevanje slovenske politične dinamike v zadnjih 35 letih je ključen pregled vseh dosedanjih vlad in njihovih voditeljev.

Diplomatski vrhunci: Ko je bila Slovenija središče svetovne politike

Zunanja politika mlade države se ne meri le s podpisanimi pogodbami v Bruslju, temveč z ugledom in težo, ki jo država uživa v očeh svetovnih velesil. Slovenija je imela v svojih prvih dveh desetletjih izjemno diplomatsko dinamiko. Bili so časi, ko Ljubljana ni bila le majhna prestolnica na sončni strani Alp, ampak stičišče, kjer so se sprejele zgodovinske odločitve in kjer so svetovni voditelji priznavali slovenski uspeh.

Sveti oče na slovenskih tleh: Epohalni obisk Janeza Pavla II. (1996 in 1999)

Med vsemi obiski tujih državnikov ima absolutno politično, duhovno in čustveno prvenstvo obisk papeža Janeza Pavla II. med 17. in 19. majem 1996. Vatikan je bil med prvimi, ki je prepoznal pravico slovenskega naroda do samoodločbe, papež pa je imel do Slovenije globoko osebno naklonjenost.

Njegov prvi obisk leta 1996 je bil več kot le verski dogodek; bil je dokončna potrditev slovenske kulturne in državne identitete v družini krščanske Evrope. Celoten narod je dihal kot eno. Nepozabno je ostalo srečanje z mladimi na letališču v Postojni, kjer je več kot 50.000 fantov in deklet svetemu očetu za njegov 76. rojstni dan zapelo »Vse najboljše«. Papež, že vidno oslabel zaradi bolezni, je takrat z žarečimi očmi in dvignjeno roko Slovencem zapustil preroško popotnico: »Korajža velja!« Ta stavek ni bil namenjen le vernikom, ampak celotnemu narodu, ki je stopal na pot tranzicijskih preizkušenj.

Sveti oče se je vrnil v Slovenijo še 19. septembra 1999, ko je v mariborskem Teznem pred več stotisočglavo množico za prvega slovenskega blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška. S tem dejanjem je papež slovenski narod postavil na piedestal tistih kultur, ki imajo trdne moralne in izobraževalne temelje. Njegovi obiski so bili vrhunec narodnega ponosa, trenutki, ko so se slovenska srca zmehčala in ko je politično prerivanje za hip utihnilo.

Njegov prvi obisk leta 1996 je bil več kot le verski dogodek; bil je dokončna potrditev slovenske kulturne in državne identitete v družini krščanske Evrope.

Bill Clinton na Kongresnem trgu (1999): »Bog blagoslovi Slovenijo!«

Le nekaj tednov po koncu Natovega bombardiranja v Zvezni republiki Jugoslaviji, 21. junija 1999, je Slovenijo obiskal prvi predsednik Združenih držav Amerike Bill Clinton. Ta obisk je bil jasen geopolitični signal: Slovenija je bila prepoznana kot otok stabilnosti, zgodba o uspehu in prihodnja članica evroatlantskih povezav.

Množica, ki se je zbrala na Kongresnem trgu v Ljubljani, je bila navdušena. Clinton je v svojem prepoznavnem karizmatičnem slogu, ob boku takratnega predsednika Milana Kučana in premierja Janeza Drnovška, nagovoril Slovence z vzklikom, ki ga prevajalka ni prevedla dobesedno: »God bless Slovenia« (Bog živi Slovenijo). Spremljal ga je tudi legendarni igralec slovenskih korenin Danny DeVito, kar je dogodku dodalo pridih svetovnega blišča. 

Obisk predsednika Združenih držav Amerike je bil jasen geopolitični signal: Slovenija je bila prepoznana kot otok stabilnosti, zgodba o uspehu in prihodnja članica evroatlantskih povezav.

Vrh Bush-Putin na Brdu (2001): Kjer se je pisala svetovna zgodovina

Morda največji logistični in diplomatski podvig v zgodovini samostojne države pa se je zgodil 16. junija 2001. Slovenija je bila izbrana za prizorišče prvega zgodovinskega srečanja med novim ameriškim predsednikom Georgeom W. Bushem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Svetovni mediji so takrat poročali izključno s posestva Brdo pri Kranju. V času, ko so bili odnosi med velesilama napeti zaradi širitve zveze NATO in protiraketnega ščita, je Slovenija odigrala vlogo nevtralnega, varnega in profesionalnega posrednika. Bush je po srečanju izrekel slavni stavek, da je pogledal Putinu v oči in »začutil njegovo dušo«. Slovenija se je s tem dogodkom vpisala na zemljevid globalne vrhunske diplomacije kot most med Vzhodom in Zahodom.

V času, ko so bili odnosi med velesilama napeti zaradi širitve zveze NATO in protiraketnega ščita, je Slovenija odigrala vlogo nevtralnega, varnega in profesionalnega posrednika.

Kraljevski pečat in geopolitična ravnotežja

V naslednjih letih so se obiski pomembnih državnikov vrstili. Leta 2008, v letu prvega slovenskega predsedovanja Svetu EU, nas je obiskala britanska kraljica Elizabeta II. s princem Filipom. Obisk britanske monarhinje je pomenil najvišje možno diplomatsko priznanje slovenski državnosti in zrelosti.

Na drugi strani pa so obiski Vladimirja Putina – predvsem tisti leta 2016 ob stoletnici Ruske kapelice pod Vršičem – domači in mednarodni javnosti kazali, kako kompleksno in včasih tvegano je slovensko geopolitično gibanje med zvestobo zahodnim zaveznikom in ohranjanjem zgodovinskih vezi z Rusijo.

Vsi ti obiski dokazujejo eno: Slovenija je imela potencial, ugled in spoštovanje največjih igralcev na svetovnem odru. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ob 35. obletnici, pa je, ali smo ta kapital v zadnjih letih zapravili v drobnih notranjepolitičnih zdrahah in ali nas svet danes še vedno vidi kot tisto ambiciozno državo, ki je nekoč gostila predsednike velesil in svetnike.

Obisk britanske monarhinje je pomenil najvišje možno diplomatsko priznanje slovenski državnosti in zrelosti.

Od svetovne diplomacije do ugrabljene države

Če je bila osamosvojitev veličasten akt narodove volje, je bila tranzicija, ki je sledila, prepogosto poligon za največjo prerazporeditev bogastva v zgodovini Slovenije. Ko danes govorimo o tem, zakaj plačujemo ene najvišjih davkov v Evropi, zakaj je podjetniška pobuda dušena in zakaj se cedijo solze ob pogledu na plačilne liste tistih, ki dejansko ustvarjajo dodano vrednost, odgovora ne smemo iskati le v napačnih ekonomskih politikah. Iskati ga moramo v fenomenu ugrabljene države.

Odsotnost lustracije – tako politične kot pravne in ekonomske – je namreč omogočila, da so se omrežja nekdanjega sistema elegantno prelila v strukture nove, demokratične in kapitalistične države. Rodil se je »pajdaški kapitalizem«, v katerem uspeh ni bil odvisen od inovativnosti in trdega dela, temveč od pripadnosti, pravih telefonskih številk, dostopa do državnih bank in političnega zaledja.

Izostala lustracija

Ko iščemo razloge za današnjo ugrabljeno državo in ujetost v sistemsko korupcijo, trčimo ob najbolj usodno napako slovenske osamosvojitve: izostanek lustracije. Medtem ko je Češkoslovaška pod vodstvom Václava Havla že leta 1991 razumela, da zdrave demokracije ne moreš graditi z rablji prejšnjega sistema, in je pripadnikom tajnih služb z zakonom prepovedala dostop do ključnih funkcij, smo mi izbrali »spravo« brez resnice.

Posledice te zgodovinske zablode so danes naša kruta realnost. Stara nomenklatura – t. i. »rdeča flota« nekdanje Udbe in partijskega vrha – ni izginila na smetišče zgodovine. Samo elegantno je zamenjala svoje plašče. Z nevidno roko je privatizirala tranzicijo ter svoje monopole neovirano prelila v bančni sistem, upravljanje državnega premoženja, medije in pravosodje. V politiki pa ta ista omrežja z lansiranjem instantnih »novih obrazov« za en mandat še danes uspešno preprečujejo resnične reforme.

Zaradi te neopravljene domače naloge Slovenija ni nikoli doživela prave katarze. Brez lustracije smo dopustili, da nam državo in njeno prihodnost soustvarjajo tisti, ki ji intimno nikoli niso želeli dobro. Dokler kot družba ne bomo zmogli te neusmiljene refleksije, se bomo ob vsakih volitvah znova spraševali, zakaj naša državna barka še vedno pluje po navodilih starih, 'nevidnih' kapitanov.

Dokler kot družba ne bomo zmogli te neusmiljene refleksije, se bomo ob vsakih volitvah znova spraševali, zakaj naša državna barka še vedno pluje po navodilih starih, 'nevidnih' kapitanov.

Korupcija kot nacionalni šport slovenske politike

Sistemska korupcija v Sloveniji ni bila nikoli zgolj serija posameznih ekscesov; postala je »modus operandi«, vgrajen v samo arhitekturo odločanja. Zadnjih petintrideset let je posejanih z mejniki, ki so siromašili državljane:

• Divja privatizacija in propad gigantov: Od oškodovanja družbenega premoženja v devetdesetih, pidovskih baronov do izčrpavanja in propada industrijskih stebrov (od Tama do Litostroja). To je bil čas, ko so se delile karte prvotne akumulacije kapitala.
• Tajkunska prevzemanja in bančna luknja: Vrhunec finančnega inženiringa smo doživeli v letih pred veliko gospodarsko krizo (2008), ko so izbranci s krediti državnih bank, brez ustreznih zavarovanj, kupovali slovenska podjetja. Ko se je sistem sesul, so ostale milijardne izgube.
• Sanacija bank v letih 2013 in 2014 nas je stala več kot 5 milijard evrov. Reševali smo jih davkoplačevalci – delavci, espejevci in pošteni podjetniki, torej delovni Slovenci. Zasebni dobički so ostali v davčnih oazah, izgube pa so bile brutalno socializirane.
• Spomenik potratnosti – TEŠ 6: Energetika in infrastruktura sta tradicionalno največji molzni kravi sistemske korupcije. Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj je šolski primer, kako se projekt iz začetnih obljub o nekaj sto milijonih evrov podraži na astronomsko milijardo in pol. Lobistična mreža, ki je obvladovala politiko ne glede na barvo vlade, je dokazala, da kapital in provizije ne poznajo ideoloških ločnic. To je tragična lekcija, ki nam mora, ko danes kot suverena država načrtujemo energetske mega-projekte za prihodnost, viseti pred očmi kot Damoklejev meč.
• Korupcija, ki ubija – zdravstvo: Če je pri bankah šlo »samo« za denar, se gre pri zdravstvu za naša življenja. Afera z žilnimi opornicami, preplačane medicinske nabave, vzdrževalne pogodbe in informacijski sistemi so razgalili mafijski ustroj znotraj javnega zdravstva. Medtem ko ljudje umirajo v čakalnih vrstah, se milijoni evrov izgubljajo v rokah dobaviteljskih hobotnic.

In kaj je ob vsem tem počela pravna država? Prepogosto si je zatiskala oči. Slovensko sodstvo je z dolgotrajnimi postopki, ki so se končali z zastaranjem ali procesnimi napakami (spomnimo na farsično rušenje in ponavljanje sojenj v najodmevnejših zadevah, od gospodarskega kriminala do zloglasnega primera Patria, ki je ohromil slovenski politični prostor in ga še bolj radikaliziral), izgubilo zaupanje javnosti.

Sistemska korupcija je najhujši davek, ki ga plačujemo državljani. Delitev naroda na »leve in desne« je za tiste v ozadju zgolj dimna zavesa, predstava za javnost, medtem ko se v zakulisju neovirano sklepajo posli in delijo državne milijarde.

Država, ki dopusti takšno erozijo morale in vladavine prava, ne more ponuditi »nove Švice«, temveč kvečjemu tranzicijsko močvirje, iz katerega se bomo izkopali samo takrat, ko bomo »lopatam, ki nalagajo prazno slamo« in pijavkam končno rekli bobu bob.

Slovensko sodstvo je z dolgotrajnimi postopki, ki so se končali z zastaranjem ali procesnimi napakami izgubilo zaupanje javnosti.

Glas ljudstva iz vaških gostiln, družabnih omrežij in brezna javnega sektorja

Če želimo zares razumeti, kje je Slovenija po 35 letih, ne smemo poslušati le sterilnih izjav iz parlamentarnih dvoran. Stopiti je treba med ljudi; na družbena omrežja, brati je treba komentarje pod članki ali pa preprosto prisluhniti debatam v kateri koli vaški gostilni. Povsod bomo naleteli na isto: na neizmeren gnev, razočaranje in utrujenost naroda.

Ta umetna delitev na »naše« in »vaše«, na leve in desne, je postala popolna dimna zavesa. Medtem, ko se ljudje prepirajo o ideologiji, se v ozadju dogaja tiha, a uničujoča transformacija slovenske države: vsesplošen razmah državne uprave in javnega sektorja, sistemska korupcija, politične afere, davčni primež in kaos na slovenskih cestah.

Aparat javnega sektorja se je razrasel čez vse razumne meje. Postali smo država uradnikov, agencij, direktoratov in neskončnih administrativnih ovir, ki preprosto dušijo tisti del Slovenije, ki dejansko ustvarja na trgu – obrtnike, podjetnike, kmete in delavce v realnem sektorju.

Vsaka nova vlada obljublja vitko državo in debirokratizacijo, realnost pa je radikalno nasprotna.

Masa plač v javnem sektorju neobvladljivo raste, učinkovitost storitev za državljane pa pada. Čakalne dobe v zdravstvu se podaljšujejo, gradbena dovoljenja se čakajo mesece ali leta, podjetniška pobuda pa se utaplja v morju obrazcev. Realni sektor z vedno večjim naporom polni proračunsko blagajno, iz katere se hrani ta prebujeni birokratski aparat.

Izgubili smo tisto ključno povezanost iz časa osamosvojitve – povezanost do jasnih demokratičnih zahtev in pravice do boljšega življenja. Glas ljudstva danes ne zahteva nemogočega; zahteva le to, kar nam je bilo obljubljeno pred 35 leti: pošteno plačilo za pošteno delo, državo, ki je servis državljanom, in konec ideološkega izčrpavanja, ki nas potiska na obrobje razvite Evrope.

Izgubili smo tisto ključno povezanost iz časa osamosvojitve.

Kako naprej, Slovenija?

V zadnjih letih se je boj za oblast med levimi in desnimi strankami le še stopnjeval. Državljani smo postali ujetniki vedno višjih davkov in birokracije, medtem ko se kakovost javnih storitev, predvsem zdravstva, slabša. Namesto da bi živeli sanje o »novi Švici«, danes dobesedno »švicamo« pod bremeni nepremišljenih fiskalnih politik, nerealnih ideoloških eksperimentov in stagnacije.

Namesto da bi živeli sanje o »novi Švici«, danes dobesedno »švicamo« pod bremeni nepremišljenih fiskalnih politik, nerealnih ideoloških eksperimentov in stagnacije.

V letu 2026, ko je bil za mandatarja znova potrjen Janez Janša, se Slovenija ponovno nahaja na prelomnici. Desnosredinska vlada prevzema krmilo v času, ko je nujna gospodarska konsolidacija in obnova nacionalnega ponosa, a tudi v času globoke polarizacije. Rešitev ni v maščevanju, temveč v vrnitvi k vrednotam slovenske pomladi, k pravni državi, spodbujanju podjetniške pobude in ustvarjanju zdravega okolja, kjer se delo in inovativnost splačata.

Slovenija je preživela vojno, tranzicijo in afere. Naša slovenska duša je trdoživa, a vse preveč potrpežljiva. Čas je, da znova najdemo tisto plebiscitarno enotnost, ki nas bo popeljala iz krča ujetosti, ter nam vrnila našo slovensko državo, Slovenijo, v kateri bomo vsi državljani svobodno in ponosno dihali.

Da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan ...

Za zaključek tega našega preleta skozi petintridesetletno zgodovino slovenske državnosti se moramo vrniti k tistemu, ki je našemu narodu vdahnil dušo in mu napisal večni testament. Ko je France Prešeren v Zdravljici, naši himni in svetilniku slovenske biti sanjal o dnevu, ko bo »prepir iz sveta pregnan«, ni zgolj koval mojstrskih stihov ob kozarcu rujnega. Slikal je preroško vizijo domovine, ki zmore preseči lastne zamere, preseči umetne politične delitve in preseči tisto majhnost, ki nas prepogosto hromi. Toda mi v Ljubljani hodimo po slovenski himni...

Danes, petintrideset let po tem, ko smo na plebiscitu z neverjetno enotnostjo izpisali svojo usodo in postali gospodarji na svoji zemlji, potrebujemo Prešernovega duha bolj kot kadarkoli prej. Želimo si državo, v kateri »prostost sveta« ni le mrtva črka v ustavnih aktih, temveč resnična svoboda – svoboda podjetnega in ustvarjalnega duha pred birokratskimi sponami, svoboda od sistemske korupcije ter svoboda napredne misli, ki nas bo popeljala nazaj med najuspešnejše evropske narode.

Naj bo ta veliki jubilej naš skupni »na zdravje« novi zarji slovenske prihodnosti. Čas je, da dokončno odvržemo verige zgodovinskih bremen in tistega izčrpavajočega bratomornega klanja, ki prepogosto zastruplja naše medsebojne odnose. Združimo znova tisto najboljše, kar nosimo v slovenskem genotipu – našo pregovorno neizmerno delavnost, izjemno inovativnost in globoko, iskreno ljubezen do te čudovite slovenske dežele, od strmih sten Triglava do prekmurskih ravnic, od alpskih dolin do slovenske Istre.

Kot narod smo z osamosvojitvijo in zmago v vojni že dokazali, da znamo in zmoremo premikati gore in pisati svetovno zgodovino, ko si podamo roke. Naj znova napoči čas, ko bomo, kot pravi naš največji poet, v sosedu prepoznali »soseda in ne vraga«, in ko bo naša Slovenija ponovno postala domovina miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja.

Vzemimo nazaj svojo usodo, stopimo pokončno in se s ponosom zazrimo v jutrišnji dan. Imamo suvereno državo, imamo znanje in imamo srce. Zato dvignimo čaše – za našo prihodnost, za našo Slovenijo in za ta prečudoviti kos zemlje pod Triglavom: Žive naj vsi narodi, ki hrepené dočakat' dan!

Kot narod smo z osamosvojitvijo in zmago v vojni že dokazali, da znamo in zmoremo premikati gore in pisati svetovno zgodovino, ko si podamo roke.