[Duhovna misel] Jezus kot primer dobrega voditelja

Duhovna misel za 4. velikonočno nedeljo (Nedelja dobrega pastirja): Jn 10,1–10.

Evangelist Janez govori o Jezusu kot vratih in dobrem pastirju, kar sodobnemu človeku ni več samoumevno. Vrata simbolizirajo varnost in pot do Boga, pri čemer Jezus sebe predstavi kot edino pot do Božje skrivnosti. Podoba pastirja kaže na Boga, ki skrbi za vsakega posameznika in ga vodi v polnost življenja. Dober pastir pozna svoje ovce, jih kliče po imenu, jih posluša in jih ne zapusti v nevarnosti. Te lastnosti so tudi zgled za vsakega voditelja, ki mora graditi odnose zaupanja, poslušanja in ljubezni.

Komentar: Jezus kot primer dobrega voditelja

Na nedeljo dobrega pastirja beremo evangelij, ki je pisan na kožo beduinskim pastirjem ovac. Sodobni urbani človek nima več te izkušnje in si lahko ta evangelij razlaga zelo po svoje. Nekatere zelo moti govorjenje o ovcah v evangelijih, češ: za kaj nas pa ima ta Jezus in to krščanstvo? Ljudje ne bi radi bili ovce, a hkrati bezljajo za vsemi reklamnimi in modnimi kriki kakor ovce za pastirjem, ko jim prinese sol.

Ljudje ne bi radi bili ovce, a hkrati bezljajo za vsemi reklamnimi in modnimi kriki kakor ovce za pastirjem, ko jim prinese sol.

Evangelist Janez v današnjem evangeliju uporabi za Jezusa dva simbola: vrata in pastirja. Tisti, ki imajo kakršnokoli predstavo o ovčji staji, vedo, da so to običajno lesene lope z zelo improviziranimi vrati, kar lahko še danes vidimo na jadranski obali ali na otokih.

Kaj pomenijo vrata v svetopisemskem pomenu in s katerimi vrati se je poistovetil Jezus, ko pravi: »Jaz sem vrata za ovce«? Kdor je kdaj bil v Jeruzalemu, je videl ostanke templja, mestno obzidje in seveda mogočna vrata v obzidju starega dela mesta. Vrata so v Jezusovem času predstavljala vhod v notranjost mesta in so simbolizirala varnost pred različnimi zunanjimi vsiljivci ali napadalci. Zunaj obzidja, na drugi strani vrat, so bili puščava in roparji. Čuvaji ob mestnih vhodih so bili zadolženi, da pravočasno opozorijo na nevarnosti, ki bi lahko pretile od zunaj. Po stari orientalski navadi so stražarji zvečer izstreljevali žareče puščice v temo, da bi pregnali zle duhove in opozorili morebitne napadalce, da je mesto pod stražo.

Vrata so v Jezusovem času predstavljala vhod v notranjost mesta in so simbolizirala varnost pred različnimi zunanjimi vsiljivci ali napadalci.

V našem času so vhodna hišna vrata prevzela vlogo mestnih vrat. Vrata, ki so zaklenjena in utrjena z zapahi ter pod alarmom, predstavljajo del naše sodobne kulture, ki se zapira pred drugimi ljudmi in ima strah pred njimi ter morebitnimi nepridipravi. Danes so ograje okrog hiš in dobro zaprta vrata tudi simbol določene socialne ozkosti in izoliranosti. Mestna vrata so izginila in nimajo več nobene vloge. V svetopisemskem razumevanju pa so vrata predstavljala tudi tisti del mesta, kjer se je odvijalo največ družabnega in poslovnega življenja. Pri mestnih vratih so se sklepale kupčije in izrekale sodbe.

Jezusovo poistovetenje z vrati je bilo provokativno. Vrata k ovcam so za Jeruzalemčane pomenila, da so takoj pomislili na vzhodna vrata jeruzalemskega obzidja, ki se še danes imenujejo ovčja vrata. Kasneje so jih poimenovali tudi Štefanova vrata, ker je bil pri njih usmrčen sv. Štefan, ali Marijina vrata, ker naj bi Marija živela v njihovi bližini. Vsekakor je bil dostop do templja skozi ta vrata.

Jezus se je nahajal na tempeljski ploščadi in gledal, kako ljudje prihajajo skozi ta vrata do templja, v svetišče Boga, najvišjega pastirja. In na tem svetem kraju reče: »Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven ter bo našel pašo.« To je bila podobna provokacija kot tista, ko je rekel, da bo ta tempelj porušil in ga v treh dneh znova sezidal. Jezusovo telo je novi tempelj in hkrati živa vrata, ki vodijo v Božjo skrivnost. Kdor torej želi priti do Boga, mora stopiti skozi Jezusa. On vodi do živega in skrivnostnega Boga, ki se je po njem na poseben način razodel. Ne ovčja vrata in tempelj, ampak Jezus in njegovo življenje nas pripeljeta do Boga, ki se je razodel po svojem Sinu.

Kdor želi priti do Boga, mora stopiti skozi Jezusa.

In kako razumeti Jezusa kot pastirja? Ta simbol je prisoten v Psalmu 23 in v 34. poglavju Ezekielove knjige. Psalm opisuje pot, ki jo pastir prehodi s svojo čredo, vendar ne do mirne oaze sredi puščave, ampak do vrnitve v Očetovo hišo. Tudi v tem primeru se misli na tempelj, ki je kraj daritve in kjer se dogaja večna gostija. Pastir, ki pripelje do templja, ni eden od mnogih beduinskih pastirjev, ampak je to sam Gospod, ki privede svojo čredo do zadnje in večne večerje.

Pri Ezekielu je pastir klasična prispodoba za kralje, ki so izgubljene ovce prepustili same sebi, da so se razkropile in postale plen sovražnikov. Najbolj rejene med njimi so kralji dali pobiti za svoje pojedine. Prerok upa, da bo takih pastirjev kmalu konec, saj bo prišel pastir, ki bo s svojimi ovcami ravnal popolnoma drugače: »Izgubljeno bom iskal, razkropljeno pripeljal nazaj, ranjeno obvezal, bolno okrepil, krepko in močno pa bom varoval; pasel jih bom s pravičnostjo« (Ezk 34,16).

In kakšne lastnosti ima dobri pastir, o katerem piše Janez in ki je model za sodobnega voditelja, tako duhovnega kot posvetnega. Še danes beduini prakticirajo to, da imajo vse ovce svoja imena, in če se katera izgubi, jo kličejo po imenu. Vsaka je zanj dragocena, saj predstavlja del njegovega premoženja. Med pastirji in ovcami se razvije poseben medosebni odnos.

To, da Jezus, kot pastir vsakega pozna po imenu, ima globlji pomen: on je tisti, ki vsakega pozna v globino njegove duše. Vsak človek je vreden zaupanja z Jezusove strani, da ga kliče po imenu. Ta lastnost dobrega pastirja je nujno potrebna za dobrega voditelja – bodisi podjetja, političnega ali duhovnega – da svoje sodelavce in člane skupnosti pozna, jih kliče po imenu in da se med njimi razvije visoka stopnja zaupanja. Le na ta način lahko skupaj delajo in gradijo skupnost, ki ima skupno motivacijo in cilje.

To, da Jezus, kot pastir vsakega pozna po imenu, ima globlji pomen: on je tisti, ki vsakega pozna v globino njegove duše.

Druga lastnost je slišati in poslušati drug drugega oziroma slišati Jezusov glas, ki prihaja do nas po Božji besedi, znamenjih časa in drugih ljudeh. Tudi v tem primeru gre za pomembno kakovost v vsaki skupnosti, da se ljudje med seboj slišijo, da slišijo voditelja in da on sliši njih. Ta vidik je zelo močno poudarjen v sinodalnem procesu, ki ga je sprožil pokojni papež Frančišek.

Naslednja kvaliteta pastirja je, da je pripravljen iti na čelu svojih članov, še posebej, ko preti kakršnakoli nevarnost. Po pravilu sicer ovčji pastir hodi za njimi, izjemoma pred njimi. V Jezusovem primeru je ravno obratno, saj je on tisti, ki je pred vsemi nami prvi šel na križ, v preizkušnjo, v epicenter zla. Pomembno je, da voditelj ne pusti svojih sodelavcev na cedilu, da ne pobegne, ko ga ti najbolj potrebujejo, in da je skupnost povezana tudi v najtežjih trenutkih in preizkušnjah. Na primer: škof ima posebno dolžnost, da ostane s svojimi verniki tudi za ceno smrti. Pastir je dolžan dati življenje za ovce, kot pravi prerok Izaija: »Bil je mučen, pa se je uklonil in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ni odprl svojih ust« (Iz 53,7).

Pomembno je, da voditelj ne pusti svojih sodelavcev na cedilu, da ne pobegne, ko ga ti najbolj potrebujejo, in da je skupnost povezana tudi v najtežjih trenutkih in preizkušnjah.

Zadnja kvaliteta dobrega pastirja oziroma voditelja zadeva medsebojno poznavanje, ki ga evangelist primerja z odnosom med Božjim Sinom in Očetom. Tako kot se poznata Sin in Oče, naj se poznajo pastirji – voditelji in njim zaupani ljudje. Ker je Bog ljubezen, je tudi odnos med Očetom in Sinom lahko samo ljubezen. K takšnemu odnosu so povabljeni pastirji – voditelji in ljudje, ki so jim zaupani v določeni skupnosti ali kolektivu.