[Duhovna misel] »Samo Ti«!

Duhovna misel za 6. velikonočno nedeljo: Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14, 15–21)

V komentarju razmišljamo o ljubezni kot pogosto zlorabljenem, a hkrati temeljnem pojmu, ki oblikuje človekovo identiteto v odnosu do drugega.Ljubezni ni mogoče ukazati, saj gre za svoboden in notranji odnos, tudi v odnosu do Boga. Svetopisemska zapoved ljubezni je predstavljena kot modro usmerjanje, ne kot tog predpis. Zvestoba enemu Bogu in enemu partnerju je osrednja za razumevanje ljubezni in osebe v bibličnem kontekstu.Ljubezen združuje lepoto in trpljenje ter hkrati pomeni prejemanje in darovanje v odnosu do Boga in ljudi.

Komentar: »Samo Ti«!

Mnogi resni misleci menijo, da je beseda ljubezen ena najbolj zlorabljenih besed v naši medčloveški komunikaciji. Pod njo se prodaja vse: od najhujše pornografije do najbolj radikalnih oblik žrtvovanja za druge. Filozofi, kot so Buber, Ebner, Rosenzweig in Levinas, so zaznali in v svoji misli razvili idejo, da se človekov jaz razvije samo v odnosu do drugega, do ti. Torej je ljubezen tista, ki ustvari osebo, jo oblikuje in ji da samobitnost.

Ljubezen je tista, ki ustvari osebo, jo oblikuje in ji da samobitnost.

V krščanski katehezi in oznanjevanju smo neštetokrat slišali, da je glavna zapoved ljubezen do Boga in bližnjega. To je lahko reči, težko pa uresničiti. Kaj naj bi to konkretno pomenilo? Ljubiti Boga? Najprej - ljubezni se ne da ukazati; razen tega je Bog popolnoma neoprijemljivo bitje, za razliko od drugega človeka. In končno - ljubezen zadeva naše najbolj notranje, intimno področje, kjer se svobodno odločamo o odnosu do drugega. To je področje, ki ga nihče ne more ukazovati ali predpisovati. Kako naj ljubimo Boga, če ga niti ne vidimo? Ali ni ta zahteva nekakšna prazna zračna blazina nekje med oblaki? Balon? 

Svetopisemske zapovedi seveda niso cestnoprometni predpisi. Zapoved ljubezni je navodilo, usmeritev. Nemški izraz »Weisung« je med jeziki pomensko najbližji pojmu modro navodilo oziroma usmeritev. Vsi drugi jeziki, tudi grščina in latinščina, so pomensko bližje predpisu, zapovedi. Umetna inteligenca nam to dobro pojasni: »Nemščina je tu nekoliko posebna: ohranja staro germansko povezavo med ‘kazati smer’ in ‘biti moder’. Medtem ko drugi jeziki poudarijo ukaz (mandata, orders) ali vodenje (odēgíes, navodila). Zato lahko rečemo: ‘Weisung’ je etimološko bližje ‘modremu usmerjanju’ kot pa goli zapovedi.« Ko v krščanski terminologiji uporabljamo besedno zvezo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega, dejansko zameglimo modrostni vidik in nekaj tako kompleksnega, kot je odnos do Boga in bližnjega, zvedemo na ukaz, normo, predpis.

Ko Sveto pismo govori o ljubezni, lahko pomislimo na mestno obzidje. Ljubezen je pojem, s katerim se želi skupnost obvarovati pred propadom. Znotraj mestnega obzidja živi skupnost, ki je obsojena na življenje in smrt. Ljubezen je tako varuhinja življenja pred smrtjo. Pomembno je, da smo znotraj obzidja in ne zunaj njega, kjer je smrtno nevarno. Božje ljudstvo Izrael je kot nekakšna mestna utrdba, obzidje okrog Jeruzalema. Ljubiti Boga je v Stari zavezi pomenilo, spoštovati in upoštevati njegova življenjska navodila ter njegovo navzočnost v zgodovini izraelskega ljudstva. Ohranjati to, je bilo najbolj sveto in pomembno. Tudi Jezus pravi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil ter se mu razodel.« Iz teh Jezusovih besed je več kot očitno, da Bog ni zadrt, samozadosten samec, ampak bitje odnosa.

Ljubezen je pojem, s katerim se želi skupnost obvarovati pred propadom.

Ko govorimo o ljubezni, govorimo tudi o tem, kar se dotakne našega srca. Zaljubljenca si govorita: »Samo ti, samo tebe ljubim. Nikogar drugega, nikoli in nikdar.« Takšna zagotovila so tvegana in vir neštetih dram, a kljub temu predstavljajo vrh človeške srčne etike. »Samo ti« pomeni tveganje, hkrati pa srečo in blaženost, če je takšna ljubezen uresničena. Vzporednica med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga je na poseben način izražena v Visoki pesmi. Versko razumevanje ljubezni je najbližje zakonski ljubezni. Izrael je pripadal enemu Bogu, ne več božanstvom. To je bilo osrednjega pomena za judovstvo. Ne številni partnerji, ampak samo eden in ta je bil, kot pravi Sveto pismo, ljubosumni Bog, ki je izključeval druga božanstva. Številna božanstva lahko sicer častimo, vendar celotnega panteona ni mogoče ljubiti. Tako kot je mogoče s številnimi partnerji spolno občevati, ni pa mogoče vseh imeti rad oziroma jih ljubiti. Zato ni naključje, da Sveto pismo pogosto primerja odnos do Boga z odnosom med možem in ženo, mnogoboštvo pa s prostitucijo in promiskuiteto.

Zaljubljeni vzklik »samo ti« je prisoten v Stari zavezi, ko gre za vprašanje odnosa do Boga Jahveja in drugih božanstev ter za odnos v zakonski zvezi oziroma za prelom zvestobe v zakonu. Jahve želi, da se časti njega, in je v tem smislu netoleranten do drugih božanstev; to očitajo nekateri sodobniki krščanstvu in drugim monoteističnim veram. Samo Jahve je hkrati stvarnik, izvor modrih življenjskih navodil in osvoboditelj. Kdor upošteva njegovo »netolerantnost« do drugih božanstev, bo bogato nagrajen, kajti, kdor reče Bogu »samo ti«, temu tudi Bog odvrne »samo ti«. Ali drugače: Bog je izbral Izrael iz ljubezni in ta mu jo je dolžan vračati.

V hebrejščini sta besedi »izbrati« in »ljubezen« teološko zelo povezani. Kako naj Izrael ljubi Boga? Tako da ga posluša, kot je zapisano na številnih mestih Stare zaveze. Bog je izbral Izrael, samo to ljudstvo in nobenega drugega. Po eni strani je to nekaj izjemnega, po drugi pa tudi razlog za jezo in ljubosumje. Stvarnik vsega stvarstva je izbral prav Izrael. Pri preroku Jeremiju beremo: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.« (Jer 31,3) Bog je izbral to ljudstvo, ki ima tradicionalno več sovražnikov, kot je njih samih. Temu ljudstvu je rekel: »Samo ti.«

V Janezovem evangeliju in današnjem odlomku je to zelo očitno: »V nadaljevanju stvarjenja po Besedi, ki pomeni razumnost in red, prebiva učlovečena Beseda med nami ljudmi, da bi nam zagotovila mir. Stvarjenje je veličina in lepota, ljubezen pa je tista, ki v zaupanju ohranja življenje.« (Berger, 125) Skrivnost celotnega stvarstva ni samo red, ampak ljubezen. Ljubezen Jezusovih učencev je uboga in ranljiva, vendar je ljubezen, ki kljub nezvestobi vedno znova pride na dan ter išče smisel, prostor in red. Jezus to ljubezen sprejme. »Samo ti«, zvestoba enemu Bogu in enemu partnerju, je odločilnega pomena za razumevanje osebe v bibličnem kontekstu. Lahko govorimo o »zdravilni netolerantnosti« do drugih božanstev in drugih partnerjev; ta netolerantnost je tudi danes v nevarnosti, tako na verskem kot zakonskem področju.

Skrivnost celotnega stvarstva ni samo red, ampak ljubezen.

Zvestoba enemu partnerju in enemu Bogu je odločilnega pomena za pojmovanje osebe in osebnosti v krščanskem pogledu na ljubezen. Ljubezen v zvestobi pomeni, da vztraja kljub vsem nevarnostim in težavam, tudi križem in preizkušnjam. Le tako ohrani človek samega sebe in ne raztrga mreže, v kateri živi.

Tako je ljubezen po eni strani nekaj lepega in hkrati nekaj težkega. Lepota je eros, moč in čudenje. Trpljenje pomeni sprejemanje naših meja, samote in grenkobe. Ljubimo tiste, ki nas osvojijo, in tiste, ki nas v preizkušnjah ne zapustijo. Vsaka ljubezen je uživanje in darovanje. Oboje velja tudi za naš odnos do Boga, za našo skupnost z njim in za naše medosebne odnose.

Ljubezen v zvestobi pomeni, da vztraja kljub vsem nevarnostim in težavam, tudi križem in preizkušnjam.