[Duhovna misel] Kakšna skala je papež?

Duhovna misel za 22. nedeljo med letom: Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

Peter je skala Cerkve zaradi svoje vere, vendar je prva in edina skala Cerkve Kristus sam. Petrova služba pomeni predvsem ohranjanje in verodostojno posredovanje vere v Jezusa Kristusa kot Odrešenika. Oblast »zavezovanja in razvezovanja« pomeni odgovornost za vodenje skupnosti in odpiranje poti v Božje kraljestvo. Peter in papeži ostajajo ljudje, zato so zmotljivi v mnogih političnih, gospodarskih, kadrovskih in drugih svetnih vprašanjih. Papeževa temeljna naloga je, da Cerkev nenehno vrača h Kristusu, edini pravi Skali, na kateri Cerkev obstaja in bo obstala.

Komentar: Kakšna skala je papež?

Evangelija prejšnje in današnje nedelje sta vsebinska celota. Potem ko je Peter izpovedal vero v Jezusa Kristusa kot Mesija – Odrešenika, je sledila Jezusova obljuba o neuničljivosti Cerkve – skupnosti, ki jo je utemeljil na apostolih. Po veroizpovedi je najprej sledilo deklarativno priznanje z Jezusove strani: res je, kar je izpovedal Peter, vendar to ni njegovo spoznanje, ampak razodetje Boga samega. Temu sledi Jezusova utemeljitev Cerkve in Petrovega mesta v njej: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Vzhodne Cerkve razlagajo to utemeljitev v Origenovem duhu. Zagovarjal je stališče, da je skala, na kateri je zgrajena Cerkev, Petrova vera. Če kristjani verujejo to, kar veruje Peter, potem Cerkev stoji na skali in sile podzemlja je ne bodo premagale.

Sv. Avguštin je to razlagal drugače. Skala, na kateri je zgrajena Cerkev, je Kristus, kakor je to razumel tudi apostol Pavel. Od Kristusa – Skale ima Peter – Skala svoje ime. Avguštinova razlaga je močno vplivala na celotni srednji vek.

Obstaja še rimska razlaga; ta istoveti skalo s Petrom oziroma papežem. To razlago je posebej v duhovnem smislu poudarjal papež Leon Veliki. Cerkev je takrat na skali, ko Petrova veroizpoved ostane živa po vsakokratnem papežu.

Grün pravi, da mu je najbližja Origenova razlaga. Jezus blagruje Petra zaradi njegove vere in uvida, ki mu ga je dal sam nebeški Oče. Ta vera je za kristjane merilo. Pri tem ne gre zgolj za deklarativno veroizpoved, ampak se ta preverja v življenju. Ko Božji sinovi in hčere izkušajo osvobajajočo moč vere, božje dostojanstvo in živost življenja, ki izvira iz Jezusove božanske narave, se ta vera potrjuje v konkretnem življenju.

Jezus spregovori tudi o tem, kakšno moč in oblast ima Peter pri določanju, kaj ljudi zavezuje in kaj ne. To naročilo se je v veliki meri nanašalo zgolj na zakrament sprave. Pravilno razumevanje Petrove službe je, da Jezusov nauk avtentično in verodostojno prevaja v vse zakone in predpise, ki so potrebni za pomembne življenjske položaje. Torej je dolžnost vodstva Cerkve, da ljudem odpira možnosti, da pridejo v Božje kraljestvo.

Ključ je prispodoba, simbol moči in oblasti. Kdor ima ključe, ta odpira vrata življenja. Zavezovati in razvezovati je pri Judih pomenilo določati, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. To lahko razumemo v luči sprejemanja in odklanjanja oseb pri sprejemu v občestvo Cerkve. Lahko pa se nanaša tudi na odvezo v zakramentu sprave.

Po veroizpovedni deklaraciji sledi popolnoma nasprotna – kontrastna situacija. Ko Jezus učencem sporoči, da bo moral trpeti, ga Peter pokliče na stran in mu dopoveduje, da to nikakor ne pride v poštev. Če ga je Jezus pohvalil, ko je izpovedal vero vanj, ga je zdaj izjemno grobo zavrnil: pobere naj se, ker misli kot hudobni duh. Vse lepo in prav, če verujemo v Jezusa, vendar pri tem ne moremo mimo ali celo prezreti trpljenja. Prav dejstvo trpljenja je za mnoge razlog pohujšanja nad vero, Cerkvijo in končno nad Jezusom kot Odrešenikom. Brez trpljenja ni življenja! Razumevanje krščanskega življenja, ki bi se izognilo vsakemu trpljenju, je popolnoma mimo realnosti, ki se je zgodila Jezusu samemu kot Božjemu Sinu.

Ključ je prispodoba, simbol moči in oblasti.

Cerkve ne bi bilo in je ni brez vere v Jezusa Kristusa Odrešenika. On je temelj oziroma skala, na kateri stoji. Vloga Petra in papežev je, da na to skalo neprestano spominjajo in lastno pomembnost v tej luči relativizirajo. Papež ni mali »bog«, prav tako ni absolutni vladar, tudi zmotljiv je v zadevah, ki niso najtesneje povezane z vero v Jezusa Kristusa Odrešenika. Papeži so se motili v političnih, gospodarskih, kadrovskih in drugih svetnih zadevah. Tako kot Peter so pogojeni s svojim značajem in kulturo, iz katere so izšli. Vrhovno oblast ima papež skupaj z zborom škofov na koncilih. Kot pravi Katekizem Katoliške Cerkve, je karizma nezmotnosti vezana na stvari vere in nravnosti; ta pa sega tako daleč, kakor daleč se razteza zaklad Božjega razodetja (890–891).

Zgodovina je pokazala in potrdila, da krščanske Cerkve brez vrhovnega pastirja v eni osebi niso dovolj samostojne, trdne, odprte in svobodne.