Možina in Makarovičeva jutri znova na sodišču; odvetnik Sluga nasprotuje javni razpravi o primeru

Na ljubljanskem okrajnem sodišču se bo jutri dopoldne predvidoma nadaljevala obravnava v primeru tožbe novinarja dr. Jožeta Možine proti pesnici Svetlani Makarovič.

Medijsko odmeven je primer tožbe dr. Jožeta Možine, ki Svetlano Makarovič toži zaradi žaljivega in sramotilnega besedila Utrip laži, ki je nastal kot odgovor na Možinovo oddajo Utrip. Besedilo je Makarovičeva prvič javno prebrala januarja 2022 na protivladnem protestu kolesarjev, kasneje pa se je to zgodilo še večkrat, in sicer na 'borčevskih' prireditvah in kongresu stranke Mihe Kordiša Mi, Socialisti!.

Makarovičeva v svoj zagovor pravi, da gre za satiro in da Možina v njenem besedilu nastopa simbolično, čeprav je omenjen poimensko.

A stroka se s tem ne strinja. V Domovini smo namreč že obširno predstavili mnenji dr. Urške Perenič in dr. Matije Ogrina, strokovnjakov s področja literarnih ved, ki sta prepričana, da gre v primeru Utripa laži za sramotilno besedilo.

S tem se strinja tudi Možina, ki poudarja, da Makarovičeva ni zanikala njegovih dejstev o dražgoški bitki, ampak se je spustila na osebno raven s ciljem njegovega ponižanja. Možina se sicer zaveda, da je kot novinar in zgodovinar javno izpostavljena oseba, a ne pristaja na žaljivke, poniževanje in obrekovanje.

Besedilo Utrip laži brez argumentov

Tudi sicer je znano, da je bil odvetnik Makarovičeve David Sluga doslej v svojih nastopih na sodišču žaljiv do Možine, češ da je Možina denimo provokator in plačanec, s čimer bi lahko skušal normalizirati izrazoslovje, ki ga je v svojem besedilu uporabila Makarovičeva – »poklicni lažnivec«, »ponižni hlapec vlade«, da »potvarja zgodovino«, je »izdajalec«, »obrekljivec brez časti«, »Jezik za zobe, Možina!« itn.

A Možina se sprašuje, katero konkretno neresnico iz Utripa je Makarovičeva izkazala, katere dogodke naj bi po njenem mnenju potvarjal, koga naj bi izdal in katera navodila vlade naj bi opravljal. Sprašuje se tudi, kako lahko izraz »izkozlal je Pričevalce« prispeva k razpravi o zgodovinskih dejstvih.

Očitek: napadi na sodnico

Obramba Makarovičeve po naših informacijah zdaj skuša prikazati, da se preko medijskih objav in usmerjevalcev javnega mnenja nedopustno pritiska na neodvisno sodnico v primeru, ki še ni pravnomočno končan. Spomnimo, na Domovini smo julija pred obravnavo, ki je bila zaradi bolezni Makarovičeve nato odpovedana, objavili mnenja Jana Zobca, ddr. Klemna Jakliča, dr. Milčka Komelja in dr. Jožeta Muhoviča, ki so vsak s svojega zornega kota predstavili pogled na omenjeni spor.

Obramba je prepričana, da bi opazovalec dogajanja lahko sklepal, da je sodišče izpostavljeno institucionalnemu in javnemu pritisku. Pri čemer dodajo, da ta sovpada s spremembo vlade, ki da jo Možina očitno podpira, ona pa podpira njega. Na kakšen način institucije pritiskajo na sodišče, ni jasno.

Zanimivo, prav besedilo Utrip laži Makarovičeva utemeljuje s svobodo izražanja, a ko gre za nasprotna mnenja, svoboda izražanja nima več veljave. Ali pa gre morda le za poskus zavlačevanja?

Ustvarjanje vtisa, da gre za sprejemljivo komunikacijo

Tudi sicer se v javnosti skuša ustvariti vtis, da gre v primeru Utripa laži za sprejemljivo raven komunikacije. »Sklicevanje na umetniško svobodo ob tako prostaških izpadih v javnosti, ki so se ponovili tudi na javnih proslavah z nepolnoletnim bralcem zmerljivke, postavlja vprašanje, kakšni kriteriji na Slovenskem sploh veljajo za umetniško delovanje,« se je v Domovini spraševal dr. Milček Komelj. Dodal je, da umetniško dejanje nikoli ne more postati politični aktivizem, spremenjen v prostaško zmerjanje.

Jasno je, da ima Makarovičeva izdatno podporo zaledja, kot smo pisali, tudi na RTV Slovenija, ki je svojega zaposlenega pustila na cedilu in od tožbe odstopila. Prav tako Možini niso stopile v bran organizacije, ki sicer rade zagovarjajo novinarsko svobodo.

Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko pa je v mandatu vlade Roberta Goloba Makarovičevi naknadno izplačalo denarni del Prešernove nagrade v znesku 8.346 evrov. Na sporno potezo je opozorilo tudi računsko sodišče, ki je v revizijskem poročilu navedlo, da za izplačilo ni bilo zakonske podlage.

Odvetnik Makarovičeve molči, odzval se je Možina

Z vprašanji smo se pred tednom dni obrnili na Davida Slugo, odvetnika Svetlane Makarovič. Vprašali smo ga, ali se Makarovičeva jutrišnje obravnave namerava udeležiti in kaj od nje pričakuje. Odgovora do objave članka nismo prejeli.

Smo se pa pogovarjali z dr. Jožetom Možino, ki nam je povedal, da pričakuje, da bo do obravnave tokrat vendarle prišlo in da se bo primer po več letih zaključil. Znano je tudi, da pričakuje obsodbo Makarovičeve – od nje zahteva opravičilo, objavo sodbe in plačilo 2.000 evrov odškodnine. Kot pravi, gre za najhujši javni napad v zadnjih več deset letih na javno osebo, ki nima drugega cilja kot ponižanja in razčlovečenja.

Možina izpostavlja, da umetniška prepoznavnost Makarovičeve ne more služiti kot opravičilo za celostno osebno in poklicno diskreditacijo. Poudarja, da njegovo dostojanstvo ni manj vredno zato, ker je za Makarovičevo ali del javnosti nazorsko nesprejemljiv.

»Če bi za upravičenje poimenskega sramotenja zadostovali politično nestrinjanje, sloves avtorice in oznaka satire, bi se poniževanje standardiziralo kot običajna cena novinarskega dela. Javnosti bi bilo sporočeno, da lahko nepriljubljenega avtorja brez zadostne podlage razglasi za poklicno nepoštenega, ga poniža pred množico in mu ukaže molčati. To bi ožilo prostor svobodnega izražanja in spodbujalo nadaljnje osebno obračunavanje,« je jasen.

1. Predmet spora: konkretno osebno in poklicno sramotenje

Tožnik je v svojih dosedanjih navedbah jasno opredelil predmet postopka. Ne zahteva sodnega odločanja o vrednotenju partizanstva, domobranstva, zgodovine druge svetovne vojne ali političnih strank. Prav tako ne uveljavlja protipravnosti splošnih stališč, kot sta »partizanstvo je vrednota« in »smrt fašizmu«. Njegov zahtevek zadeva poimensko usmerjen napad na njegovo čast, dobro ime in poklicno integriteto. Ta razmejitev je odločilna: toženka ne more odgovoriti na očitke o osebnem sramotenju zgolj z zagovorom političnih stališč, ki jim tožnik v tem postopku sploh ne odreka dopustnosti.

Posebej je treba poudariti okoliščine nastopa. Tožnik je že v drugi pripravljalni vlogi opisal, da je toženka 21.1.2022 na javnem shodu besedilo deloma izkričala ob vsesplošnem odobravanju množice, in se skliceval na posnetek dogodka. Pri tej navedbi vztraja: javno sramotenje je spremljalo bučno, huronsko odobravanje, poimensko napadeni novinar pa je bil pred občinstvom prikazan kot človek, vreden prezira in utišanja. Sodišče naj pri ogledu posnetka presodi tudi način izrekanja in odziv občinstva. Odobravanje množice osebnega poniževanja ne spremeni v argument; lahko pa bistveno poveča njegovo težo in zastraševalni učinek.

Da se za splošnimi oznakami ostre kritike in satire ne bi izgubila dejanska vsebina napada, tožnik ponovno izpostavlja naslednje navedke in vprašanja. Pri metaforah ne zahteva dokazovanja njihovega dobesednega pomena, temveč presojo njihove povezave s predmetom kritike in njihove vloge v celotnem osebnem napadu.

Očitkoma poklicnega laganja in potvarjanja sledita moralno razvrednotenje in živalska primerjava, celoto pa sklene poimenski ukaz k molku. Tožnik izpostavlja, da takšno zaporedje učinkuje kot celostna diskreditacija njegove osebnosti in njegove legitimnosti opravljati novinarsko delo. Ponižujoče podobe ga prikazujejo kot bitje, ki naj bi bilo vredno prezira, ne kot sogovornika, čigar trditve bi bilo treba vsebinsko zavrniti. V tem konkretnem pomenu tožnik zatrjuje razčlovečujoči učinek napada.

Presoja mora zajeti celoto: očitke poklicne nepoštenosti, osebno poniževanje, način javne izvedbe in sklepni ukaz k molku. Prizadeta je sama podlaga novinarskega in raziskovalnega dela, zaupanje v poštenost avtorja. Tožnik je v dosedanjih vlogah pojasnil osebno prizadetost in poseg v poklicni ugled ter pri teh navedbah vztraja.

Dodatno izpostavlja povsem neizzvano sramotenje pričevalcev Pričevalcev, starostnikov, ki v televizijskih oddajah pod tožnikovim avtorstvom izpričujejo svoje življenjske zgodbe. Gre za preživele žrtve fašističnega, komunističnega in nacionalsocialističnega nasilja. V tej oddaji so nastopali preživeli nacističnih taborišč, partizanski in domobranski veterani in podporniki OF ter žrtve revolucionarnega nasilja. Tožnikova navedba ni, da bi bili zaradi svojega trpljenja izvzeti iz preverjanja. Poudarja, da pavšalno zaničevanje oddaje in pričevanj ne ovrže nobenega pričevanja in ne dokazuje njegove poklicne nepoštenosti. Nasprotno pa izpostavlja razsežnost, vulgarnost in neargumentiranost tožilkinega sramotenja.

2. Kaj naj bi bilo v Utripu neresnično in zakaj se ponavljajo diskreditacije

Tožnik je že v drugi pripravljalni vlogi postavil preprosto vprašanje: katera njegova navedba v Utripu z dne 15.1.2022 je neresnična? Pri njem vztraja. Če toženka opravičuje očitka poklicnega laganja in potvarjanja zgodovine z vsebino tega komentarja, mora odgovoriti na to vprašanje. Težkih osebnih očitkov ne utemelji s tem, da ji zgodovinska razlaga ni všeč.

V prvi pripravljalni vlogi, točka 4, str. 2–3, toženka tožniku pripisuje zanikanje pomena dražgoške bitke, civilnih žrtev, partizanskega boja, osvoboditve in celo osamosvojitve. Tožnik je takšen prikaz svojega komentarja zavrnil. Toženka je navedla, katera sporočila mu pripisuje; s tem pa še ni navedla in dokazala, kaj je dejansko izrekel neresničnega. V navedeni vlogi ni citata konkretne neresnične povedi iz Utripa in ni soočenja takšne povedi z virom, ki bi jo ovrgel. Celo nasprotno, v predmetni oddaj Utrip tožnik izrecno pravi, da je odpor proti okupatorju visoko etično upravičen.

Ko je nato tožena stranka predložila govor dr. Boža Repeta iz leta 2013 in doktorsko disertacijo dr. Martina Premka, je tožnik v drugi vlogi izrecno odgovoril, da z njima ni izpodbijana nobena konkretna navedba iz oddaje. Predložitev besedil o pomenu dražgoške bitke še ne ovrže komentarja, ki je v ospredje postavil trpljenje domačinov in njihovo doživljanje tragedije. Tožnik je pojasnil podlago v pričevanjih Dražgošanov, tudi Ludvika Jelenca, predsednika Zveze borcev, ter se skliceval na konkretna pričevanja in svoj odgovor ZZB. Pri teh razlogih vztraja.

Tožnik zato vztraja: toženka ni dokazala niti ene konkretne neresnične navedbe, s katero bi utemeljila očitek poklicnega laganja. Na ravni zgodovinskih dejstev je njena obramba ostala brez konkretno izkazanega očitka, ki bi upravičeval takšno diskreditacijo. Tudi morebitna dokazana napaka še ne bi sama po sebi dokazovala zavestnega laganja, kaj šele upravičevala celotnega niza poniževanj. Predmet preverjanja morajo biti določene navedbe in dokazi, ne politično nelagodje ob slišanem. Končno pa gre za novinarsko zvrst komentar, kjer se od avtorjev pričakuje osebni pogled.

Prva vloga toženke se sklicuje na zasebni posvet z znanim slovenskim zgodovinarjem. Toda njegovega imena, besedila mnenja in strokovnih razlogov ne predstavi. Sklicevanje na neimenovano avtoriteto ne more zapolniti te dokazne vrzeli. Enako velja za predlog postavitve izvedenca: dokazni predlog sam še ni strokovna ugotovitev. Toženka mora pokazati, katero konkretno vprašanje o resničnosti navedbe naj bi se z dokazom razjasnilo.

Tožnik je že v drugi vlogi navedel tudi javni odziv Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino. Društvo je poudarilo pomen pričevanj domačinov in pozvalo k dostojni razpravi z nasprotnimi dejstvi. To stališče ne nadomesti presoje posameznega zgodovinskega podatka, jasno pa nasprotuje prikazu, da je tožnikovo delo mogoče strokovno odpraviti že s politično oznako.

Prav tako povezava z oblastjo ni samoumevna. Tožnik je v drugi vlogi pojasnil, da je pripravil avtorski novinarski komentar v okviru dela na javni RTV. Ni sprejemal oblastnih odlokov in ni izvrševal politične oblasti. Iz nasprotovanja takratni vladi ne sledi dokaz, da je novinar njen hlapec. Tudi zgodovinsko dejstvo prisege drugih oseb, na katero se toženka sklicuje pri oznaki izdajalca, ne dokazuje nobenega tožnikovega izdajstva.

3. Nadaljevanje osebnega in strokovnega diskreditiranja v postopku

Toženka je že v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da tožnik ni nepristranski novinar in zgodovinar, ter skušala to predstaviti celo kot splošno znano dejstvo. Tožnik takšno izhodišče odločno zavrača. Sporna ocena ne postane splošno znano dejstvo zato, ker jo ponavlja določen politični ali medijski krog. Še manj postane dokaz zavestnega laganja.

V drugi pripravljalni vlogi je tožnik opozoril, da je pooblaščenec nasprotne stranke na naroku zanj uporabljal oznake »politični nastavljenec, politični plačanec, agitator in provokator«. V peti je znova opozoril na oznaki agitatorja in političnega delavca. Vloga z dne 15. 9. 2026 nadaljuje napad na njegovo človeško in strokovno verodostojnost prek izbire sogovornikov v oddajah. Tožnik pri svojih prejšnjih procesnih navedbah vztraja.

V tem prepoznava isti način obrambe od začetka postopka: tožnika je treba najprej prikazati kot človeka, ki naj bi si vse izrečeno zaslužil, nato pa s takšno podobo opravičevati prvotno sramotenje. Nove diskvalifikacije niso dokaz za stare. Njihovo ponavljanje v sodni dvorani jim ne daje dejanske podlage. Tožnik odločno nasprotuje temu, da bi se nevzdržne osebne žalitve relativizirale z dodatnim osebnim in poklicnim razvrednotenjem.

Procesna obramba omogoča odločno izpodbijanje zahtevka in konkretno kritiko tožnikovega ravnanja. Ne upravičuje pa nepotrebnega osebnega sramotenja nasprotne stranke. Tožnik predlaga, naj sodišče opisano ponavljanje diskreditacij izrecno upošteva pri presoji obrambne argumentacije in zahteva njeno stvarno utemeljitev. Stranka, ki išče varstvo dostojanstva, s tem ne daje privolitve v nadaljnje poniževanje med samim postopkom.

4. Satira ne more biti izgovor za sramotilno besedilo

Tožnik izrecno zavrača opredelitev konkretnega besedila kot satire. Gre za paskvil oziroma sramotilno besedilo, katerega težišče je osebna in poklicna diskreditacija poimensko določenega človeka. Verz, rima in sloves avtorice tega ne spremenijo. Oznaka satire ne more delovati kot vnaprejšnja oprostilnica.

Prva pripravljalna vloga toženke razkriva, da se je o širokem pravnem varstvu izražanja posvetovala s pravnim strokovnjakom. To ni literarnovedna razčlenitev konkretnega besedila. Pravni nasvet o mejah dopustnega ne dokazuje satirične narave nastopa, zatrjevano pričakovanje pravnega varstva pa samo po sebi ne odloči vprašanja protipravnosti. Toženka ne more najprej razglasiti besedila za satiro in nato prav iz te nedokazane predpostavke izpeljati njegove dopustnosti.

Že k drugi pripravljalni vlogi tožnika je bil priložen članek dr. Matije Ogrina »Utrip laži«, satira ali utrip politike? z dne 9.10.2024. Ogrin konkretne očitke primerja z literarnovednimi merili in ugotavlja, da »ni med njimi praktično nobenega ujemanja«. Poudari razliko med prikazom napake in prikazovanjem človeka kot odvratnega ter besedilo poveže z namernim uničevanjem javne osebnosti. Tožnik prevzema prav te razloge: osebno razvrednotenje, odsotnost izkazane podlage za očitke in napad na javno zaupanje v njegovo delo.

Tožnik vztraja tudi pri analizi dr. Urške Perenič, navedeni v tretji in peti pripravljalni vlogi. Po tam navedenih razlogih je bistveni smoter besedila diskreditacija osebnosti in dela napadenega posameznika. Njeni razlogi in Ogrinova razčlenitev zahtevajo vsebinski odgovor. Vloga toženke z dne 15.9.2026 jima ne postavi nasproti primerljive strokovne analize, temveč ponovi oznako satire.

Tožnik predlaga, naj sodišče to opredelitev zavrne in sporni poseg presodi po njegovi dejanski vsebini ter vseh pravno pomembnih okoliščinah. Literarnovedna presoja ne nadomesti pravnega tehtanja; preprečuje pa, da bi bilo to tehtanje opravljeno na neobrazloženi predpostavki o satiri. Žanrske oznake ni mogoče uporabiti kot nadomestilo za presojo besed, ki so bile izrečene.

5. Argumenta akademikov Milčka Komelja in Jožefa Muhoviča

Akademik dr. Milček Komelj v prispevku Zaradi zaščite posameznika in umetnosti z dne 5.7.2026 jasno zapiše: »Nikakor pa ne gre za ustvarjalno satiro«. Umetniški ugled avtorice ločuje od odgovornosti za konkretno ravnanje in opozori tudi na ponovitev z mladoletnim recitatorjem. Tožnik prevzema njegovo izhodišče, da rima in ustvarjalni opus ne dajeta nedotakljivosti pri poseganju v dostojanstvo drugega.

Akademik dr. Jožef Muhovič v prispevku Umetnost se sramuje biti alibi za poniževanje z dne 6.7.2026 razlikuje med kritiko zgodovinskih tez ali metod in moralnim poniževanjem osebe. Uporabo oznake satire v tem primeru označi kot »sredstvo mimikrije in imunizacije pred sodno odgovornostjo«. Tožnik prevzema vsebinski ugovor zlorabe te oznake in argument, da znano umetniško ime ne podeljuje dodatnih pravic do poniževanja drugih.

Tožnik se torej opira na štiri poimensko opredeljene strokovne obravnave: Pereničeve, Ogrina, Komelja in Muhoviča. Njihove razčlenitve imajo različen obseg in strokovno izhodišče, povezuje pa jih zavračanje uporabe umetniške oziroma satirične oznake kot opravičila za konkretno osebno diskreditacijo. Temu se pridružujeta pravna argumenta Jana Zobca in ddr. Klemna Jakliča, obravnavana v nadaljevanju.

Nasproti tem razlogom v pregledanih vlogah toženke ni poimensko opredeljene in predstavljene nasprotne strokovne analize konkretnega besedila. Sklicevanje na neimenovanega sogovornika, napoved dokazovanja ali predlog izvedenca ni že takšna analiza. Tožnik zahteva odgovor na vsebino, ne preštevanja uglednih imen.

Tudi še tako široka podpora v političnih in medijskih krogih ne dokazuje niti zgodovinske neresnice, niti satirične narave osebnega napada. Priljubljenost, politična povezanost in ustvarjalni sloves ne morejo nadomestiti manjkajočega argumenta. Za presojo toženke morajo veljati ista merila kot za vsakogar; pravica do varstva dostojanstva ne sme biti odvisna od tega, kateri politični krog prizadetega sprejema in kateri ga zavrača.

6. Sodba Mladina (št. 2) ne utemeljuje avtomatične zavrnitve zahtevka

Tožnik vztraja pri razlikovanju, podanem že v peti vlogi, in ga natančneje opredeljuje. V sodbi Mladina d. d. Ljubljana proti Sloveniji (št. 2), št. 43388/17, z dne 13.1.2026 je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena EKČP pri sankcioniranju objave o politiku B. G. Sodišče je v 69. odstavku poudarilo pomen zadostne dejanske podlage vrednostne sodbe. V 71.–75. odstavku je med drugim upoštevalo prepoznavni satirični okvir rubrike in naslova, omejeni doseg tiskane objave brez nadaljnjega avdiovizualnega širjenja ter nezadostno izkazanost resnih posledic za samega prizadetega politika.

V tej pravdi je treba samostojno presoditi drugačno kombinacijo okoliščin: besedilo, katerega satirična narava je vsebinsko prerekana s strokovnima analizama; neposredno poimensko pripisovanje poklicne nepoštenosti; niz osebno ponižujočih podob; javno izvedbo in zatrjevano nadaljnje širjenje; sklepni poziv k molku; ter tožnikove konkretne navedbe in dokaze o posledicah. Nobena od teh razlik sama zase ni odločilna, njihova celota pa onemogoča avtomatično uporabo v predmetni zadevi.

Tožnik kot javno izpostavljen novinar in zgodovinar sprejema širok prostor dopustne kritike svojega dela in je take kritike vajen. Njegov poklic mu ne zagotavlja izvzetja iz javne polemike. Vendar tudi njegovega položaja ni mogoče brez obrazložitve izenačiti z izvrševanjem politične oblasti. Toženka mora pojasniti, kako merila navedene sodbe podpirajo dopustnost prav tega napada. Sklic na ugoden izid drugega postopka takšne presoje ne nadomesti.

7. Odgovor na očitek pritiska na sodišče in na sklicevanje na zadevo Morice proti Franciji

Toženka v točki 26 zadnje vloge javne odzive v zvezi s predmetnim postopkom povezuje v domnevo pritiska na sodišče. Pri tem ne izkaže konkretnega ravnanja tožnika, s katerim naj bi ta nedopustno vplival na odločanje. Gostovanje posameznega strokovnjaka v njegovi oddaji in poznejša objava tožniku ugodnega stališča sama po sebi ne dokazujeta naročanja prispevka, usklajevanja stališč ali vplivanja na sodnico. Enako velja za ugibanje o političnem ozadju odzivov. Takšni sklepi potrebujejo lastno dejansko podlago.

Jan Zobec v svojem prispevku z dne 6. 7. 2026 jedro konkretnega nastopa opredeli nedvoumno: »Napadla je avtorja osebno, zanikala njegovo dostojanstvo in ga dobesedno razčlovečila.« Po njegovi analizi pesniška oblika služi osebni diskvalifikaciji, sklepni poziv k molku pa poudari zastraševalni pomen napada. Tožnik ta razloga prevzema kot svoja. Toženka bi jima morala odgovoriti po vsebini, oznaka pritiska na sodišče ju ne ovrže.

Ddr. Klemen Jaklič v prispevku z dne 4. 7. 2026 prav očitke o poklicnem laganju, potvarjanju zgodovine in podrejanju vladi obravnava kot »tipične izjave o dejstvih, ki jih govorec sicer lahko izreče, mora pa jih znati dokazati«. Tožnik se pridružuje ugovoru, da teh obdolžitev ni mogoče brez nadaljnjega razglasiti za metafore. Če jih toženka predstavlja kot vrednostne sodbe, pa mora pojasniti njihovo zadostno dejansko podlago. V obeh primerih ostane nujen odgovor na konkretna vprašanja iz preglednice v tej vlogi.

Sodba velikega senata ESČP Morice proti Franciji, št. 29369/10, z dne 23.4.2015 ne vzpostavlja splošne prepovedi javnega komentiranja odprtih postopkov. Pri nepristranskosti je obravnavala konkretno povezavo sodnika, ki je sodeloval pri odločanju, z njegovo prejšnjo javno podporo sodnici, povezani z zadevo. Obravnavala je tudi varstvo odvetnikove javne kritike delovanja sodstva. Toženka primerljive povezave med odločajočim sodiščem in objavljenimi stališči v tej zadevi ne izkaže. Iz navedene sodbe zato ne sledi, da strokovni komentar že sam po sebi pomeni nedopusten pritisk ali razlog za neupoštevanje njegovih vsebinskih argumentov.

Sodišče mora odločiti neodvisno, na podlagi prava in procesnega gradiva. Temu načelu tožnik v celoti pritrjuje. Prav zato razloge iz javnih prispevkov izrecno vključuje v svojo argumentacijo in omogoča, da se toženka do njih opredeli v postopku. Varovanje neodvisnosti sodišča ne terja izključitve strokovne razprave; terja razlikovanje med argumentom, dokazom in dejanskim poskusom nedopustnega vplivanja.

Neutemeljen je tudi očitek protislovja, ker tožnik javno govori in hkrati zahteva varstvo pred toženkinim napadom. Pravica do lastnega izražanja in zahteva po sodnem varstvu osebnostnih pravic se ne izključujeta. Tožnik ne zahteva, da toženka opusti politično kritiko ali da o postopku molči. Zahteva odgovornost za konkretno ravnanje, ki ga je v dosedanjih vlogah natančno opredelil. Tudi morebitno vprašanje ustreznosti posamezne poznejše uredniške odločitve ne vzpostavlja za nazaj dejanske podlage za prvotni napad.

8. Graška Gora: nadaljnje širjenje sramotilnega sporočila

Poznejša javna izvedba kaže, da se sporočilo ni izčrpalo v prvotnem nastopu. Po objavljenih poročilih je 13.9.2025 na Graški Gori besedilo recitiral tedaj mladoletni Teo Škratek. Za ta spor je pomembno nadaljnje javno širjenje istega osebnega napada in ponovna izpostavitev tožnika njegovemu ponižujočemu sporočilu. Nastop mladoletnega recitatorja ponazarja tudi prevzemanje takšnega načina javnega obračunavanja.

Predsednik organizacijskega odbora dr. Franc Žerdin je zaradi dogodka odstopil. Po poročilih Domovine in Našega časa je pojasnil, da nastopa ne bi dovolil, če bi poznal vsebino, ter zavrnil takšen način obravnave posameznika. Lokalno poročilo navaja tudi, da je bila recitacija izvedena po uradnem delu in da organizacijski odbor vsebine ni poznal. Tožnik se sklicuje na odziv osebe, ki je vodila organizacijski odbor dogodka; zaskrbljenosti zaradi izrečenega zato ni mogoče preprosto odpraviti kot odziv tožniku naklonjenega političnega ali medijskega kroga.

Objavljen je bil tudi odgovor predsednika ZZB NOB Slovenije Marijana Križmana. Zveza se je distancirala od izjav oziroma dejanj zunaj uradnega programa s sporno, neprimerno ali grozečo vsebino ter poudarila spoštovanje novinarskega dela in človekovega dostojanstva. Tožnik ta odziv navaja v njegovem dejanskem obsegu, kot distanciranje od opisanih ravnanj. Ne pripisuje mu pomena priznanja tožbenega zahtevka ali strokovne opredelitve literarnega žanra.

Za presojo dosega spornega besedila je pomembno, da ne gre zgolj za hipotetično možnost ponavljanja. Gre za opisan poznejši javni nastop, Žerdinov odziv in objavljeno distanciranje Zveze borcev v zgoraj opredeljenem obsegu. Sodišče naj te okoliščine presodi pri ugotavljanju nadaljnjega učinkovanja besedila, skupaj z že zatrjevanimi posledicami in izpovedbo tožnika.

Javno objavljene fotografije dokazujejo, da se toženka in mladoletnik poznata. Iz same ponovitve po tretji osebi tožnik ne izpeljuje, da je toženka ta nastop naročila ali organizirala. Pripisljivost posledic njenemu ravnanju in vzročno zvezo je treba ugotoviti z dokazi. To pa ne izniči pomena nadaljnjega širjenja pri presoji dejanskega dosega in trajanja zatrjevane prizadetosti. Mladoletnikovo ravnanje se s to vlogo ne uveljavlja kot samostojen predmet zahtevka.

9. Celovito tehtanje mora zajeti tudi svobodo novinarskega dela

Tožnik zahteva tehtanje varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic s svobodo izražanja ter umetniškega ustvarjanja. Pri tem sprejema, da je varovana tudi polemika, ki je ostra, pretirana, žaljiva ali vznemirjajoča. Njegov zahtevek zato ne temelji zgolj na nevljudnosti besedila. Temelji na zatrjevanem pomanjkanju zadostne podlage za težke očitke poklicne nepoštenosti, na intenzivnosti osebnega poniževanja, na kumulativnem učinku nastopa in na posledicah za njegove osebnostne pravice.

Odločba Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 zahteva presojo celotnega konteksta; v njej je bila pomembna povezava spornega izražanja s kritiziranim ravnanjem na RTV. Tudi odločba Up-417/16 z dne 18. 3. 2021 opozarja na pomen vsebine, dejstvenega jedra in sobesedila. Tožnik zahteva uporabo teh meril na konkretnem nastopu: katero njegovo ravnanje naj bi utemeljevalo očitke in kako je z njim povezan način osebnega napada. Izid druge zadeve tega odgovora ne daje.

Tožnik opozarja tudi na sodbo ESČP Kunstelj proti Sloveniji, št. 5257/22, z dne 7.7.2026. Po uradnem sporočilu sodnega tajništva ESČP v zadevi kazenskega sankcioniranja dolgotrajnega in hudega žaljenja ter obrekovanja dveh novinarjev ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP. Vrsta postopka in konkretne okoliščine se razlikujejo, zato izida ni mogoče neposredno prenesti v to pravdo. Odločitev pa nasprotuje posplošitvi, da svoboda izražanja že sama po sebi izključuje odgovornost za hude osebne napade na novinarje. Tudi tukaj je potrebna konkretna presoja izjav, njihove podlage, širjenja in posledic.

Tožnik opozarja, da sporni nastop po njegovih navedbah ni bil odgovor na primerljiv vulgarni osebni napad z njegove strani na toženko. Nestrinjanje z avtorskim novinarskim komentarjem ni isto kot vzajemno izmenjevanje osebnih žalitev. Prav tako njegova sposobnost javnega odgovora sama po sebi ne izniči posega v dobro ime ali izključi zatrjevane škode. Sodišče naj njeno intenzivnost in trajanje ugotovi iz konkretnih navedb ter dokazov o posledicah.

Javni pomen zadeve vključuje tudi varnost novinarja. Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2016)4 v 15. točki smernic izrecno opozarja tudi javne osebnosti na napade na integriteto novinarjev, vključno z očitanjem propagande, ki ogrožajo njihovo varnost. Tožnik iz tega izpeljuje, da javno razčlovečujoče sramotenje lahko utrjuje sprejemljivost sovražnosti do novinarja, spodbuja nadaljnje napade in povečuje nevarnost nasilja. Pri presoji teže posega je treba upoštevati tudi ta vidik ter predvidljivi doseg besed vplivne javne osebe. Priporočilo je razlagalna opora; pogoje odgovornosti in posledice konkretnega ravnanja je treba dokazati v tej pravdi.

10. Jasna odgovornost in pomen odločitve za javno razpravo

Sodišče pravo uporabi samostojno. Vendar manjkajoče dejanske podlage osebnih očitkov ne more nadomestiti s splošnimi opravičili o politični razgretosti, ustvarjalnem temperamentu ali ugledu avtorice. Prav tako je ne more nadomestiti ponovitev oznake satire. Tožnik je opredelil konkretne besede, njihov skupni pomen in zatrjevane posledice. Odločitev se mora s temi navedbami vsebinsko soočiti. Tožnik predlaga, naj sodišče neutemeljene razloge toženke zavrne in z ugoditvijo zahtevku jasno izrazi pravno nedopustnost ugotovljenega posega.

Toženka je javno vplivna osebnost. Njen vpliv daje njenim besedam posebno težo in doseg, zato zahteva večjo zavest o njihovem predvidljivem učinku, ne manjše odgovornosti. Njena svoboda ustvarjanja ni osebni privilegij. Tožnikovo delo sme odločno kritizirati, zavračati njegove razlage in jim ostro nasprotovati. Pri težkih očitkih o njegovi poklicni nepoštenosti pa se mora soočiti z zahtevo po zadostni dejanski podlagi. Umetniška prepoznavnost ne more služiti kot opravičilo za celostno osebno in poklicno diskreditacijo.

Pri obravnavanem nastopu se očitkom laganja in potvarjanja pridružijo živalske in telesno ponižujoče podobe, vse pa sklene poimenski ukaz k molku. Tožnik je že v drugi vlogi opozoril na razčlovečujoči učinek takšnega napada in njegovo javno izvedbo ob navdušenem odobravanju množice. Tožnik v tej celoti uveljavlja namen in učinek uničevanja osebne ter poklicne verodostojnosti. Njegovo dostojanstvo ne postane manj vredno zato, ker je za toženko ali del javnosti nazorsko nesprejemljiv.

Postavlja se vprašanje, kakšna bi bila družba, če bi takšen način obračunavanja postal običajen. Odgovor je danes še bolj nujen. Če bi za upravičenje poimenskega sramotenja zadostovali politično nestrinjanje, sloves avtorice in oznaka satire, bi se poniževanje standardiziralo kot običajna cena novinarskega dela. Javnosti bi bilo sporočeno, da lahko nepriljubljenega avtorja brez zadostne podlage razglasi za poklicno nepoštenega, ga poniža pred množico in mu ukaže molčati. To bi ožilo prostor svobodnega izražanja in spodbujalo nadaljnje osebno obračunavanje.

Pri tem ne gre prezreti nevarnosti nasilja. Javno prikazovanje človeka kot odvratnega in nevrednega spoštovanja lahko ob odobravanju občinstva spodbuja nadaljnje sovražne odzive in povečuje nevarnost napadov nanj. Tožnik ne trdi, da je s tem že dokazana povzročitev določenega fizičnega napada. Opozarja pa, da učinkovito varstvo časti in dostojanstva ne sme biti odloženo do trenutka, ko se pojavi fizično nasilje. Za civilnopravno varstvo zadošča ugotovljen nedopusten poseg v zavarovane osebnostne pravice ob izpolnjenih pogojih zahtevanega varstva.

Tožnik zato predlaga jasno in odločno civilnopravno obsodbo konkretnega nedopustnega ravnanja z ugoditvijo postavljenemu zahtevku. Takšna odločitev je po njegovem stališču nujna za učinkovito varstvo njegovega dostojanstva, novinarskega dela in svobode izražanja, pa tudi za zaščito temeljne normalnosti demokratičnega sobivanja v državi. Ta pomeni, da človek zaradi svojih stališč ne postane dopustna tarča osebnega razčlovečenja in javnega zastraševanja. Sodišče naj ne dopusti, da se javno sramotenje ob odobravanju množice uveljavi kot sprejemljiv način utišanja posameznika.