[Duhovna misel] Mi smo pot, kamen in trnje

dr. Ivan Štuhec

12. 7. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Kolumna

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 15. nedeljo med letom: Mt 13,1-23

Jezus je Božje kraljestvo oznanjal s prilikami in simboli, ki izhajajo iz vsakdanjega življenja in so razumljivi vsakemu človeku. Prilika o sejalcu razkriva različne načine, kako ljudje sprejemamo Božjo besedo: lahko ostane na površini, usahne ali pa obrodi bogat sad. Rodovitnost je odvisna od odprtosti srca in pripravljenosti za spremembo življenja. Bog kljub različnim odzivom ne preneha sejati svoje besede in zaupati človeku. Vsak izmed nas je povabljen, da postane rodovitna zemlja, na kateri Božja beseda obrodi sad ljubezni, ustvarjalnosti in novega življenja.

Prilika o sejalcu: Mr 4,1–9; Lk 8,4–8)

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot.

Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Namen prilik

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:

Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali – a ne boste videli.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali

in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli,

da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili

in da bi jih jaz ne ozdravil.

Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«

Razlaga prilike o sejalcu

»Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Komentar: Mi smo pot, kamen in trnje

Trinajsto poglavje Matejevega evangelija, ki ga bomo poslušali naslednje tri nedelje, bi lahko naslovili Prilike o nebeškem kraljestvu. Z njimi je želel Jezus svoje poslanstvo in oznanilo približati najbolj preprostim ljudem, zato so vse vzete iz njihovega vsakdanjega življenja: iz setve in žetve, obdelovanja polja in odstranjevanja plevela, iz zgodbe o zakladu, ki ga nekdo najde, o trgovcu in ribiču – poklicih, ki so bili ljudem blizu in s katerimi so bili vsak dan v stiku.

Jezusov način komunikacije je dejansko blizu tudi današnjemu človeku, saj ljudje veliko lažje sledijo simboliki in podobam kot zgolj govorjeni besedi. Simboli imajo namreč moč, da določeno resničnost naredijo neposredno razumljivo. Povedo tudi veliko več kot abstraktni pojmi, ki jih razumejo le redki posamezniki. Že beseda simbol, ki izhaja iz grške besede syn-ballein, pomeni povezati, združiti, dati skupaj. Razlaganje svetopisemskih besedil in Jezusovega sporočila mora biti razumljivo miselnosti, kulturi in izkustvu tistih, ki jim je namenjeno.

Jezusov način komunikacije je dejansko blizu tudi današnjemu človeku, saj ljudje veliko lažje sledijo simboliki in podobam kot zgolj govorjeni besedi.

Jezus svojih življenjskih modrosti ni zapakiral v abstraktno, teološko, uradno, katekizemsko ali pravoverniško govorico. V njem ni bilo strahu, da bo s prilikami in simboli osiromašil versko resnico ali dogmo. Prav tako ni oznanjal zgolj nauka, ideje, strogo definirane resnice ali moraliziral o tem, kaj se sme in česa se ne sme. Vsega tega je v našem oznanjevanju preveč, ker smo v verskih stvareh še vedno bolj katekizemsko kot svetopisemsko izobraženi.

S prilikami o nebeškem kraljestvu želi Jezus ljudem povedati, naj Božjega kraljestva ne iščejo v daljni prihodnosti. To je že tukaj, če živimo tako, kot ustreza Božji volji, ki je osvobajajoča in zdravilna za vsakega človeka in za celotno skupnost.

Prva prilika o sejalcu se začne s tem, da Jezus sedi v čolnu, medtem ko ga ljudstvo posluša. Sedenje v shodnici, na kamnu ali v čolnu je značilna drža učitelja. Prilika o sejalcu, ki seje seme na različno podlago, je zelo primerna za skupnost, ki ga posluša. Vsi kristjani slišimo Jezusovo besedo, vendar je lahko naša duša trda kakor pot, po kateri se hodi in vozi. Seme ne more pognati korenin, vse ostane na površini – verska tradicija in verska folklora. Ptiči, ki pridejo in pozobljejo seme, so kakor naše raztresene misli, ki nam onemogočajo, da bi Božja beseda prodrla do našega srca.

Kamnita tla so simbol ljudi, ki se hitro navdušijo, vendar nimajo vztrajnosti.

Kamnita tla so simbol ljudi, ki se hitro navdušijo, vendar nimajo vztrajnosti. Božja beseda se dotakne njihovega čustvenega sveta. Ljudje rečejo: »Kako je bilo lepo, kako je bilo lepo okrašeno, kako so mogočno zvonili zvonovi in kako lepo so bili v procesiji oblečeni duhovniki z asistenco, v zlate plašče.« Po možnosti so bile še bandere, narodne noše, godba na pihala, belo oblečene deklice in botri, ki so globlje segli v žep. Če bi po takšni slovesnosti ljudi vprašali, katera Božja beseda se je brala, bi bili v zadregi z odgovorom. Kaj je duhovnik pridigal, je šlo popolnoma mimo, razen če je povedal kakšno šalo.

Seme, ki pade v trnje, je prispodoba za rane, ki nas bolijo, ali za žalitve, ki so nas prizadele. Trnje ne dovoli, da bi seme vzklilo. Ne da mu sonca, vode in prostora, ampak ga duši. Kdor se nenehno vrti okrog svojih razočaranj, bolečin, prizadetosti ali užaljenosti, celo okrog jeze in sovraštva, dopušča, da trnje in bodice rastejo po mili volji.

Seme, ki pade v trnje, je prispodoba za rane, ki nas bolijo, ali za žalitve, ki so nas prizadele.

Po tej kritični predstavitvi Jezus preide k pozitivnemu sporočilu. Večina semena pade na rodovitna tla in obrodi obilen sad. Na tej točki postane jasno, da sta poslušanje in delovanje med seboj najtesneje povezana. Krščansko življenje mora obroditi sad v novi drži in novem načinu življenja. Rodovitnost in živost sta znamenji zdrave duhovnosti. Kdor se pusti spremeniti Božji besedi, bo prepoznan po rodovitnosti, živosti, ustvarjalnosti in domišljiji, sklene svoje razmišljanje o tej priliki Anzelm Grün.

Prilika o sejalcu je simbolna govorica o Jezusu in človeštvu na zemlji. Bog je sejalec, ki seje življenjsko modrost skozi vse čase in vse generacije. Odziv ljudi je različen. Ne glede na njihov odgovor Bog svojega dela ne konča in ne odneha. Njegova beseda in njegovo delovanje sta vedno navzoča. Na nas pa je, ali to vidimo, prepoznamo, razumemo, temu sledimo in to spremenimo v način življenja.

Vsak od nas je kdaj suh kakor pot, trd kakor kamen, ali oster kakor trn. Vse to je človeško. A sejalec potrpežljivo čaka, da bo tudi v nas njegovo seme nekega dne padlo na plodna in rodovitna tla.