[Duhovna misel] Kdo lahko ozdravlja in obuja od mrtvih?

Duhovna misel za 11. nedelja med letom: Mt 9, 36-10,8

Jezus je apostole izbral iz zelo različnih družbenih, političnih in verskih okolij ter jih povezal v skupnost, katere skupno poslanstvo je oznanjanje Božjega kraljestva. Ljudje so po Jezusovih besedah kakor ovce brez pastirja, zato so apostoli poklicani, da jim pomagajo pri njihovih telesnih, duševnih in duhovnih stiskah. Poslanstvo kristjanov danes ni predvsem v čudežih, temveč v »terapiji« človeka v celoti – telesa, duše in duha ter v spremljanju bolnih, ranjenih in zasvojenih. Izganjanje hudega in duhovno zdravljenje ostajata del cerkvenega poslanstva, vendar pod odgovornim vodstvom in pooblastilom Cerkve. Tudi danes je »žetev velika, delavcev pa malo«; sodobni človek potrebuje smisel, odnose in duhovno globino, zato so kristjani poklicani, da sredi digitalne dobe pričujejo za pristno človeškost in Božje kraljestvo.       

Komentar: Kdo lahko ozdravlja in obuja od mrtvih?

Odlomek današnjega evangelija in evangelija prejšnje nedelje, ko je Jezus poklical cestninarja Mateja, spadata v deveto in deseto poglavje Matejevega evangelija, ki sledi Govoru na gori in v katerem apostol Matej izpostavi Jezusovo oznanilo Božjega kraljestva z besedo in čudeži. To nalogo in poslanstvo Jezus preda dvanajsterim apostolom, ki po njegovi smrti in vstajenju nadaljujejo odrešenjsko pot, ki jo je začel sam.

Apostoli so predstavniki prve krščanske skupnosti, ki je nastala na podlagi neposrednega vabila Božjega Sina, naj hodijo za njim. Jezus je zbral apostole iz zelo različnih okolij ter z različnimi nazori in življenjskimi izkušnjami. Med njimi so bili Judje in Grki. Trije imajo grška imena, cestninar Matej pa je bil v službi rimskega okupatorja. Nasproti njemu so predstavniki iz zelotskih vrst, ki sovražijo Rimljane in se proti njim borijo s silo. To so nekakšni revolucionarni partizani. Poleg njih so tu bogati in revni ribiči. Janez in Jakob sta prihajala iz premožnejše družine, Peter in Andrej pa sta bila preprosta ribiča.

Apostoli so predstavniki prve krščanske skupnosti, ki je nastala na podlagi neposrednega vabila Božjega Sina, naj hodijo za njim.

Vse te ljudi je Jezus zbral in z njimi oblikoval skupnost, v kateri so med seboj živeli v miru ter skupaj prevzeli odgovornost, ki jim je bila zaupana. Umetnost povezovanja tako različnih ljudi z različnimi nazori ter političnimi in verskimi prepričanji je postala model Cerkve in njenih skupnosti vse do danes. Skupni imenovalec apostolov in njihovih naslednikov je oznanjanje Božjega kraljestva, ki je blizu in je že med nami.

Na začetku današnjega odlomka Jezus ugotavlja, da so množice ljudi, ki mu sledijo in ga iščejo, kakor ovce brez pastirja, utrujene in izmučene, ker nihče resno ne skrbi zanje in za njihove potrebe. Te potrebe so velike, malo pa je tistih, ki jih prepoznajo in so se jim pripravljeni v celoti posvetiti. Težave, s katerimi se ljudje soočajo, zadevajo področja nečistih duhov, bolezni, slabosti in smrti.

Težave, s katerimi se ljudje soočajo, zadevajo področja nečistih duhov, bolezni, slabosti in smrti.

Apostoli so ob Jezusu na lastne oči videli in doživljali, da je ozdravljal, izganjal zle duhove, obujal od mrtvih in očiščeval grešnike njihovih slabosti. Kaj pa oni? Niso Božji sinovi in nimajo iste nadnaravne moči. So bili takrat in so danes sposobni na enak način z dejanji utrjevati Božje kraljestvo? Niti apostoli takrat niti mi danes se ne doživljamo kot čudodelniki, saj sami potrebujemo ozdravljenje, očiščevanje in premagovanje smrtnosti.

Danes bi morda uporabili besedo »terapija«, da bi z njo opredelili poslanstvo kristjanov in naslednikov apostolov. Ozdravljati bolne ne pomeni nujno, da jih čudežno osvobodimo telesne bolezni. Naš pristop in pomoč bolnim osebam sta lahko učinkovita tako, da jim pomagamo priti do globljega uvida v njihovo bolezen, ki je lahko več kot zgolj skupek telesnih simptomov.

Uradna medicina je postala zelo osredotočena zgolj na telesne in biološke funkcije človeka. Premalo vidi človeka v njegovi celovitosti, saj ni samo telo, ampak tudi duh in duša. Še posebej v našem zahodnoevropskem svetu so ljudje kulturno prikrajšani za duhovno razsežnost človekove osebe. Kristjani, duhovniki in škofje smo poklicani, da zdravimo to kulturo in pomagamo posameznikom, ki so njene žrtve.

Seveda noben naslednik apostolov danes ne obuja mrtvih, kot je to delal Jezus. Prav tako ne poznamo primerov, da bi razglašeni svetniki klicali mrtve iz groba, kakor je Jezus poklical Lazarja. Navsezadnje tudi Jezus tega ni počel množično, ampak vzorčno.

Kot pri bolezni je podobno tudi pri vprašanju smrti. Ljudje so lahko duhovno mrtvi. Kaj to pomeni? Da niso sposobni sebe in sveta okoli sebe videti v njegovi resničnosti. Takšne so lahko na primer osebe, zasvojene z različnimi substancami in sredstvi. Mnogi med njimi so mrtvi na področju odnosov ter v doživljanju sebe in svoje osebnosti. Različne terapevtske skupnosti jih skušajo obuditi iz te smrti.

Ljudje so lahko duhovno mrtvi.

Zasvojene osebe pred očmi svojih najbližjih umirajo na obroke, kar povzroča bolečino in skrb pri tistih, ki to nemočno opazujejo. Zato je pomembna pomoč od zunaj, pomoč tretjih oseb, ki niso čustveno vpete v to postopno umiranje in lahko pomagajo tam, kjer sorodniki ne zmorejo več.

Pri zasvojenosti gre dejansko za obsedenost s sredstvi, v katerih je oseba iskala rešitev za svoje težave. Dobesedno jo hudič ujame v svoje kremplje in je ne izpusti, ker ima od tega dvojni dobiček: ljudem dopoveduje, da rešitve ni izven opojnosti, posrednikom opojnih sredstev pa omogoča velik finančni zaslužek.

Izganjanje hudih duhov in ozdravljanje gresta pogosto z roko v roki. Neverni svet se zgraža, ko sliši za eksorcizem. A zadeva je preprosta: tam, kjer ni mogoče pomagati s terapijami in običajnimi duhovnimi sredstvi, kot so molitev, zakrament sprave in obhajanje evharistije, je treba uporabiti najbolj intenzivno obliko duhovne pomoči – izganjanje hudobnega duha, ki se je zažrl v človekovo dušo in ga ne izpusti iz svojih krempljev propadanja in smrti.

Seveda tega poslanstva nimamo vsi kristjani kar tako, ker bi menili, da ga lahko opravljamo. Gre za zelo občutljivo področje, povezano s konkretno osebo, zato bi lahko prihajalo do velikih zlorab. Eksorcist mora imeti mandat oziroma dovoljenje škofa, da sme izvajati tovrstne molitve nad osebami, ki takšno pomoč iščejo.

Čas v mesecih juniju in juliju, okoli praznika apostolov Petra in Pavla, je običajno čas novih maš. Največkrat so, vsaj v Sloveniji, nove duhovnike posvečevali prav na praznik obeh apostolov.

Tako kot v Jezusovem času je tudi danes veliko potreb in malo delavcev, ki bi odgovorili na stiske množic, ki nimajo orientacije, smisla in polnosti življenja.

Da, žetev je velika, Božje kraljestvo trpi silo, množice pa iščejo odrešenje v napačnih smereh in stvareh. Prav čas digitalne dobe bi lahko bil priložnost, da se veliko bolj usmerimo v medosebne odnose in duhovno življenje. Prva okrožnica papeža Leona je zato izjemna spodbuda in vabilo, da se zavemo veličastva svoje človeškosti ter razpoložljiva sredstva uporabljamo kot sredstva in ne kot nadomestilo za osebe in skupnost.

Prva okrožnica papeža Leona je zato izjemna spodbuda in vabilo, da se zavemo veličastva svoje človeškosti ter razpoložljiva sredstva uporabljamo kot sredstva in ne kot nadomestilo za osebe in skupnost.