Med političnimi parolami in dejstvi: kaj v resnici spreminjajo štirje referendumi

Politika je preigravanje čustev. Nemalokrat gre za pravi emocionalni vihar, ki v svoj vrtinec potegne ljudske množice. Razum je potisnjen v ozadje, v ospredje stopijo čustva, zato je pogosto težko ločiti zrno od plevela. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli štiri referendume, ki bodo 11. oktobra in že mesece burijo duhove ter delijo javnost.

Eden se nanaša na uveljavitev sprememb zakona o parlamentarni preiskavi, preostali trije pa so posvetovalne narave: o pogojevanju pravice do denarne socialne pomoči z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela, o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah ter o ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija.

Največ polemik vzbuja prav zakonodajni referendum, zlasti med tistimi, ki so v času vlade Roberta Goloba sami sodelovali pri političnem obračunavanju z nasprotniki, ga podpirali ali vsaj dopuščali (preiskovalna komisija pod vodstvom Mojce Pašek Šetinc in Tamare Vonta; preiskovalna komisija o sumu obvodnega financiranja političnih strank). V prispevek smo vključili tudi mnenji političnih komentatorjev Mirana Videtiča in Matevža Tomšiča, osrednje izhodišče analize pa predstavlja komentar ustavnega pravnika Jana Zobca.

Ravno pravna perspektiva zaradi kompleksnosti obravnavanih vprašanj omogoča bolj poglobljeno razumevanje vseh štirih referendumskih tem. Obenem bomo predstavili tudi nekaj primerov komentarjev na družbenih omrežjih, ki domnevno potvarjajo resničnost.

»Politična policija« ali parlamentarna preiskava?

Najprej se bomo dotaknili referenduma o zakonu o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), za katerega se zdi, da v javnosti vzbuja največ polemik in zavajanj, zlasti na levem političnem polu, v delu leve 'civilne' družbe, akademske sfere in levo-liberalnem delu volilnega telesa. V tem delu javnosti se pogosto pojavlja izraz »politična policija«.

Besedna zveza je pogosta zlasti v krogih, ki so v prejšnjem vladnem mandatu oziroma v času vladanja Roberta Goloba sami sodelovali pri sporni parlamentarni komisiji o obvodnem financiranju strank, jo odobravali ali vsaj s tišino podpirali. Komisijo je najprej vodila Mojca Pašek Šetinc, nato pa jo je prevzela Tamara Vonta.

Spomnimo, da sta bili obe v času vodenja komisije članici tedaj vladajočega Gibanja Svoboda. Pašek Šetinc je naknadno sama javno priznala: »Lahko rečem, da je bila komisija, ki sem jo vodila sama, namenjena temu, da se na neki način obračuna s političnim nasprotnikom, s stranko SDS.«

Tudi sicer se je na komisijo vsul plaz kritik, da je namenjena nedovoljenemu poseganju v zelo osebne podatke posameznikov, do vlade kritičnih medijev ter javnemu linčanju posameznikov, ki so pred komisijo nastopili kot priče – denimo novinarja in urednika Jožeta Biščaka ter komentatorja Sebastjana Jeretiča.

Vrh vsega je bila komisija tedaj pod okriljem vladajoče Svobode, ki je imela pod nadzorom oziroma vsaj močnim vplivom številne javne institucije, med drugim javne medije in tožilstvo. Prav zato je v delu javnosti nastal močan občutek, da zadeva spominja na neke druge, nedemokratične svinčene čase oziroma 70. leta prejšnjega stoletja.

Po drugi strani pa je prav ta del družbe, ki je skupaj z vladajočimi takšno komisijo podpiral ali jo vsaj po tihem odobraval, zdaj najbolj glasen, ko trdi, da vlada Janeza Janše z novelo ZPPre-B uvaja »politično policijo« za pregon in zalezovanje običajnih državljanov.

Podporniki zakona menijo, da novela prinaša varovalke, ki naj bi preprečevale nedopustne posege v ustavno varovane pristojnosti drugih vej oblasti, ob tem pa poudarjajo, da parlamentarne preiskovalne komisije niso sodni organi in da je njihov namen ugotavljanje dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločitve državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti.

Da bi lažje ugotovili, kaj je res in kaj ne, prilagamo ugotovitve ustavnega pravnika Jana Zobca, ki je o tem za naš medij zapisal:

Ustavni pravnik Zobec v nadaljevanju poudarja, da so možnosti sodnega in ustavnosodnega varstva sicer res manjše. »A mislim, da ne bistveno, predvsem pa ne usodno.«

Z aktom o odreditvi parlamentarne preiskave po njegovem ni odločeno o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznikov. Akt o odreditvi preiskave – ki vsebuje kratek opis zadeve javnega pomena, ki je predmet preiskave, in navedbo njenega namena, po potrebi pa tudi navedbo predvidenega obsega preiskave (tretji in četrti odstavek 2. člena ter 4. člen PoPP) – po njegovem neposredno ne posega v pravice tistih, ki bodo v preiskovalnem postopku preiskovanci ali priče oziroma bodo v tem postopku zavezani h kakršnemukoli drugemu ravnanju (U-I-246/19, t. 84, 82).

Po njegovem je Ustavno sodišče pojasnilo, da je zoper posamezne ukrepe, s katerimi se med postopkom parlamentarne preiskave posega v posameznikovo ustavno varovano sfero svobode, zagotovljeno sodno varstvo. Za nekatere primere je sodno varstvo določeno že z ZPPre.

V četrtem odstavku 13. člena ZPPre je tako po njegovem določeno, da se prisilni ukrepi zoper preiskovance, priče in izvedence (privedba, kazni, hišna in osebna preiskava ter zaseg predmetov) v postopku parlamentarne preiskave lahko izvajajo le prek sodišča. Kadar ni zagotovljeno sodno varstvo po ZPPre ali drugem zakonu, še poudarja Zobec, pa se varstvo zagotavlja v upravnem sporu (drugi odstavek 157. člena ustave).

Tako je po navedeni odločbi ustavnega sodišča varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper odločitev preiskovalne komisije o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja preiskovanca (t. 81). Sporna novela možnosti ustavnosodnega varstva po njegovem oži na tisto, kar zahteva prej omenjena odločba ustavnega sodišča U-I-246/19, to pa je pravno sredstvo zoper akt o ustanovitvi preiskave, s katero bi bilo lahko poseženo v ustavno zagotovljeno neodvisnost sodstva ali tožilstva.

Zato lahko Zobec reče le, da možnosti ustavnosodnega varstva niso dramatično zmanjšane, možnosti političnih preiskav pa seveda ostajajo. Še več, politične preiskave so v jedru parlamentarne preiskave. Parlament je namreč politični organ par excellence. Njegova pristojnost je politična presoja stvarnosti. Vpogled v to stvarnost pa si lahko po njegovem zagotovi prav s parlamentarno preiskavo, katere učinkovitost je ustavna dobrina – tudi to je ustavno sodišče večkrat poudarilo.

Zobec za konec posebej poudarja, da od vseh štirih referendumov opaža posebej veliko pravnih poenostavitev, zavajanj ali napačnih interpretacij prav v primeru referenduma o noveli ZPPre. Tu po njegovem ne gre za »politično policijo«, predvsem ne za neko nevarnost, ki lahko doleti slehernega državljana.

Vse posege v zasebnost mora dovoliti sodišče

Za vse prisilne ukrepe mora imeti komisija dovoljenje sodišča, posege v komunikacijsko in prostorsko zasebnost mora po njegovem dovoliti sodišče. Posameznik ima končno na voljo tudi subsidiarni upravni spor, če meni, da so bile z dejanji komisije kršene njegove človekove pravice. Res pa je, da zoper akt o uvedbi preiskave (s katerim pa se ne posega v človekove pravice, kot je reklo ustavno sodišče), razen zahteve Sodnega sveta in Državnotožilskega sveta, ni pravnega sredstva.

A bistveno je po njegovem, da je ustavno sodišče razveljavilo četrti odstavek 1. a-člena ZPPre, po katerem je vložitev zahteve zoper akt o ustanovitvi preiskave preprečila imenovanje preiskovalne komisije, dokler ustavno sodišče ne bi odločilo o utemeljenosti te zahteve.

To po njegovem pomeni, da ni več ex lege avtomatičnega zadržanja imenovanja preiskovalne komisije in da se je s tem prikriti cilj prejšnje koalicije, da se onemogoči preiskovanje povezanosti državnih energetskih podjetij s politiko, izjalovil, je še prepričan Zobec.

Navajamo nekaj primerov zavajanj na družbenih omrežjih

Trditev je zavajajoča. Namen preiskovalnih komisij ni pregon posameznikov, temveč ugotavljanje politične odgovornosti in preiskovanje zadev javnega pomena. Morebitna okrepitev tega instituta bi lahko prispevala k učinkovitejšemu parlamentarnemu nadzoru nad delovanjem nosilcev javnih funkcij, zlasti v primerih sumov nepravilnosti ali korupcije. Morebitna kazenska odgovornost pa se ugotavlja v sodnih postopkih, saj preiskovalna komisija ni sodišče in ne izreka kazni.

Izjava ustvarja vtis, da bi bile parlamentarne preiskave namenjene kazenskemu pregonu posameznikov, kar ne drži. Namena parlamentarne preiskave sta ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij ter preiskovanje zadev javnega pomena. O morebitni kazenski odgovornosti pa odločajo pristojni organi pregona in sodišča. Zato je pomembno jasno razlikovati med politično in kazensko odgovornostjo.

"Želim in upam, da bom imel kot državljan Slovenije pravico do pravne zaščite." -Dušan Plut https://t.co/qV9p75NoQY

— Inštitut 8. marec (@8Marec) October 6, 2026

Izjava je problematična, saj ustvarja vtis, da bi bil posameznik lahko predmet parlamentarne preiskave zgolj zaradi svojih stališč ali javnega delovanja. Parlamentarne preiskave so praviloma namenjene ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij in okoliščin, povezanih z njihovim delovanjem. Tudi na tem področju obstajajo ustavne in zakonske varovalke, ki omejujejo morebitno samovoljo zakonodajalca ter zagotavljajo varstvo pravic posameznikov.

V nedeljo 4x PROTI! https://t.co/nW1QaSs5Fg

— Glas ljudstva (@glasljudstva) October 7, 2026

Gre za še eno predreferendumsko objavo, ki pozornost preusmerja z vsebine referendumskih vprašanj na konkretne politike. Namesto soočenja argumentov nagovarja predvsem odnos volivcev do določenih političnih funkcionarjev, s čimer razpravo odmika od vsebinskih vprašanj. Takšen pristop sicer lahko mobilizira podpornike, vendar le stežka prispeva k bolj poglobljeni in informirani javni razpravi.

Navedbe ne držijo. Namen teh komisij je ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ne pa kazenskopravne odgovornosti, ki je v izključni pristojnosti sodišč. Obstajale bi sicer večje možnosti za uvedbo parlamentarne preiskave domnevno koruptivnih ravnanj politikov, vendar bi ti za morebitna kazniva dejanja, če bi se izkazala njihova krivda, še vedno odgovarjali pred sodiščem.

Spletna objava Gibanja Svoboda v javnem diskurzu utrjuje izraz »politična policija«, s katerim nasprotniki novele ZPPre-B ustvarjajo močno asociacijo na politično represijo in nekdanje totalitarne čase. Gre za izraz z izrazitim čustvenim nabojem, ki lahko pri delu javnosti vzbuja strah in odpor do predlagane ureditve, ne da bi bilo iz samega slogana razvidno, kaj ta v pravnem smislu dejansko prinaša. Plakat ob tem uporablja še izraz »prevarantska vlada«, ki je izrazito vrednostno in politično nabit ter lahko dodatno mobilizira volivce pred referendumom.

https://t.co/oyxfCGlbjW

— Inštitut 8. marec (@8Marec) October 6, 2026

Gre za še eno predreferendumsko objavo, ki razpravo deloma odmika od vsebinskih argumentov in jo naslanja na prepoznavnost ter priljubljenost javnih osebnosti. Takšen pristop lahko vpliva na čustveni odziv volivcev, vendar sam po sebi ne prispeva k tehtni presoji referendumskega vprašanja.

Podobno velja za uporabo izraza »politična policija«, ki je močno vrednostno obremenjen in pri delu javnosti vzbuja asociacije na nedemokratične oziroma totalitarne sisteme. Za kakovostno javno razpravo bi bilo zato koristneje, da bi bili v ospredju predvsem konkretni argumenti in posledice predlaganih rešitev.

Še en predreferendumski plakat, ki se namesto tehtne argumentacije poslužuje vrednostno obarvanih in čustveno nabitih sloganov. Ti lahko pri volivcih ustvarjajo močne asociacije in strahove, ne da bi hkrati pojasnili, kaj bi posamezna odločitev na referendumih dejansko pomenila. Ob sloganu »proti politični policiji« se tako odpira vprašanje parlamentarne preiskave in očitkov o političnem pregonu, med drugim tudi v povezavi z morebitno preiskavo poslov, povezanih z Robertom Golobom in družbo GEN-I. Pri tem je pomembno, kaj o dejanskih pristojnostih parlamentarne preiskave pravi pravna stroka.

Podobno slogan »proti uničenju RTV Slovenija« razpravo o ukinitvi obveznega RTV-prispevka predstavlja v izrazito čustvenem okviru. Samo vprašanje na referendumu je ožje: volivci bodo odločali o ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija. Ocene o kadrovski in vsebinski kakovosti javne radiotelevizije pa sodijo v širšo politično razpravo, kar lahko referendum spodbudi.

Ob tem je pomembno poudariti, da so trije od štirih referendumov posvetovalni in njihov izid državnega zbora pravno ne zavezuje. Gre torej predvsem za izražanje volje oziroma mnenja volivcev, ki lahko predstavlja podlago za nadaljnje politično odločanje.

Tudi slogan »proti prisilnemu delu« vprašanje socialne pomoči predstavlja v izrazito poenostavljeni obliki. Referendumsko vprašanje se nanaša na pogojevanje pravice do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe brez objektivnih ovir z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela. To odpira tudi širše vprašanje, kako bi bilo mogoče prejemnike socialne pomoči v času brezposelnosti dodatno usposobiti in opolnomočiti za delo, za katero so ustrezno izobraženi, vendar jim morda primanjkuje delovnih izkušenj.

Nazadnje slogan »proti izbrisu volivcev« vprašanje volilne pravice na lokalnih volitvah predstavlja kot poseg v volilno pravico. V resnici gre za vprašanje, ali naj na lokalnih volitvah volijo državljani Republike Slovenije in drugih držav članic EU, medtem ko bi bili državljani tretjih držav, ki niso hkrati slovenski državljani, iz te pravice izključeni.

Ta konec tedna vsi na volišča. https://t.co/BsQVQxqTqm

— Levica (@strankalevica) October 5, 2026

Gre za še eno predreferendumsko objavo, ki razpravo odmika od vsebinskih argumentov in jo preusmerja na osebno raven. Namesto soočanja različnih stališč glede referendumskih vprašanj nagovarja predvsem simpatije in antipatije volivcev do posameznih politikov. Tak pristop sicer lahko učinkovito mobilizira volivce, vendar le stežka prispeva k tehtni in informirani javni razpravi o vprašanjih, o katerih se bo odločalo na referendumih.

Socialna pomoč in družbenokoristno delo

Naslednje referendumsko vprašanje se nanaša na pogojevanje pravice do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, z njihovim aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela. Na strani vladajočih je prepričanje, da so med porabniki socialne pomoči tudi takšni, ki jo izkoriščajo, da jim ne bi bilo treba delati.

Po drugi strani pa nasprotniki referenduma menijo, da je že zdaj dovolj varovalk in da zavračanje ponujenega dela vodi v izgubo socialne pomoči, s čimer se porabnike dejansko spodbuja k aktivnemu iskanju zaposlitve.

Podatki države kažejo, da se je število upravičencev do denarne socialne pomoči v zadnjih letih zmanjšalo. Zavod RS za zaposlovanje navaja: »Konec decembra 2024 je bilo med registriranimi brezposelnimi 19.012 oseb prejemnikov denarne socialne pomoči (DSP) na centru za socialno delo, kar je za 1.495 oseb oz. 7,3 odstotka manj kot decembra 2023. V primerjavi s predhodnim mesecem se je njihovo število zvišalo za 353 oseb oz. 1,9 odstotka.

Konec decembra 2025 je bilo med registriranimi brezposelnimi 18.480 oseb prejemnikov denarne socialne pomoči (DSP) na centru za socialno delo, kar je za 532 oseb oz. 2,8 odstotka manj kot decembra 2024. V primerjavi s predhodnim mesecem se je njihovo število zvišalo za 446 oseb oz. 2,5 odstotka.«

Po drugi strani nasprotniki menijo, da lahko pogojevanje socialne pomoči z družbenokoristnim delom vodi v izkoriščanje ranljivih posameznikov oziroma ceneno delovno silo.

Iz njegove trditve je jasno, da še nič ni bilo določeno in da izid na referendumu daje vladi le določeno grobo usmeritev, v katero smer naj gre naprej.

Zadeva je morda lahko celo koristna, če bi nekdo nekaj ur tedensko namenil usposabljanju za delo, za katerega je ustrezno izobražen in obstajajo tudi drugi pogoji, da ga lahko opravlja. Nekaj več dvomov pa vzbuja vprašanje, ali bi bilo smiselno, da nekdo z visokošolsko izobrazbo, ki je trenutno brez službe, v zameno za socialno pomoč pometa ceste ali kosi travo.

Primer 1: Mlajši prejemnik denarne socialne pomoči z zaključeno srednjo šolo bi moral 8–10 ur tedensko opravljati delo v občinskih službah (npr. pomoč pri vzdrževanju zelenih površin, pomoč v knjižnici ali pri organizaciji lokalnih prireditev). To bi mu prineslo delovne izkušnje in reference.

Primer 2: Visokošolsko izobraženi prejemnik bi namesto fizičnega dela lahko mentoriral dijake, pomagal pri digitalizaciji občinskih arhivov ali sodeloval pri projektih nevladnih organizacij na svojem strokovnem področju.

Navajamo primer zavajanja na družbenih omrežjih

Trditev je pretirana in zavajajoča. Nihče nikogar ne sili v delo, prav tako ne gre za uvajanje »suženjskega sistema«. Referendum ni zavezujoč, temveč predstavlja predvsem usmeritev za prihodnje odločitve zakonodajalca. Hkrati odpira prostor za širšo razpravo o tem, kako brezposelne učinkoviteje vključevati na trg dela ter kako ob tem ohraniti ustrezno raven socialne varnosti in delavskih pravic.

RTV-prispevek: javni servis ali nepotrebno breme?

Še en referendum, ki dviguje veliko prahu, je referendum o ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija. Tudi ta referendum je posvetovalne narave.

Zlasti med gledalci RTV Slovenija s konservativnejšimi prepričanji je namreč pogosto prisotno prepričanje, da javna televizija, zlasti v primeru informativnih oddaj, ne opravlja svojega poslanstva in daje prednost levonazorskim komentatorjem. Prav tako se pojavlja očitek, da si novinarji prepogosto jemljejo pravico, da gledalcem nekaj pojasnjujejo, namesto da bi zadeve predstavili iz več nazorskih kotov in gledalcem pustili, da si sliko ustvarijo sami.

Pojavljajo se tudi očitki o prevelikem številu zaposlenih in bajnih plačah dela novinarskega kadra. Po drugi strani zagovorniki plačevanja RTV-prispevka ohranjajo prepričanje, da je javna televizija institucija, ki še vedno profesionalno opravlja svoje temeljno poslanstvo ozaveščanja javnosti o vseh pomembnih področjih družbenega in političnega življenja ter da je noben drug medij ne more nadomestiti.

Poudarjajo tudi pomen široke palete kulturnih in pogovornih oddaj, česar komercialni mediji po njihovem ne nudijo.

Primer: Vlada in DZ bi morala v nekaj mesecih pripraviti alternativni model financiranja (npr. kombinacija proračunskih sredstev + prostovoljnih naročnin + oglaševanja, podobno kot pri nekaterih tujih javnih servisih). To bi lahko pomenilo zmanjšanje števila zaposlenih, ukinitev nekaterih manj gledanih programov ali večji poudarek na digitalnih vsebinah. Hkrati bi se odprla razprava o morebitni delitvi RTV na informativni in kulturni del.

Navajamo nekaj primerov zavajanj na družbenih omrežjih

Referendum ni zavezujoč, temveč predstavlja predvsem politično usmeritev vladi pri njenih prihodnjih odločitvah. Hkrati odpira pomembno razpravo o prihodnjem financiranju in morebitni reorganizaciji javnega medija. V javnosti se namreč pojavljajo očitki o prevelikem številu zaposlenih, visokih plačah dela zaposlenih ter pristranskosti v informativnem programu.

Ne glede na to, kako utemeljeni so ti očitki, je legitimno razpravljati o možnostih za izboljšanje delovanja javnega medija, večjo učinkovitost njegove organizacije in smotrnejšo porabo javnih sredstev.

Na priloženem posnetku zaslona aktivist Jaša Jenull javnost prepričuje, da vlada s svojimi politikami hujska proti tujcem, nevladnim organizacijam, brezposelnim in RTV Slovenija ter si prizadeva za politično policijo. Takšno predstavljanje političnih vprašanj je izrazito čustveno in temelji predvsem na ustvarjanju občutka ogroženosti ter mobilizaciji nasprotnikov aktualne oblasti.

Problem takšne retorike je, da pomembna in konkretna vprašanja referendumov potisne v ozadje. Namesto razprave o tem, kaj posamezni predlogi dejansko pomenijo, v ospredje postavlja politične etikete in opozarjanje na domnevne grožnje. To je učinkovita oblika politične mobilizacije, vendar precej manj prepričljiv način argumentiranja, če želimo razumeti vsebino referendumskih vprašanj.

Izjava PEN-a temelji na predpostavki, ki je nihče v javni razpravi ni izrecno postavil. Nihče namreč ne trdi, da je RTV Slovenija last katerekoli politične opcije. Poleg tega gre za posvetovalni referendum, ki sam po sebi ne prinaša neposrednih pravnih sprememb, temveč predvsem odpira prostor za javno razpravo o prihodnjem financiranju in delovanju javnega medija.

Del javnosti že dlje časa opozarja na vprašanja, povezana z delovanjem RTV Slovenija, od kakovosti in uravnoteženosti programa do učinkovite porabe javnih sredstev. Ne glede na to, kako upravičene so posamezne kritike, je razprava o teh vprašanjih legitimna in v demokratični družbi potrebna.

Referendumsko vprašanje je nedvomno zastavljeno provokativno, vendar lahko prav zato spodbuja razmislek o vlogi, organizaciji in financiranju javnega medija. Namen takšne razprave bi moral biti predvsem iskanje rešitev, ki bi okrepile zaupanje javnosti in prispevale k boljšemu delovanju institucije.

Volilna pravica državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah

Četrti, prav tako posvetovalni referendum se nanaša na volilno pravico na lokalnih volitvah. Referendumsko vprašanje predvideva, da imajo pravico voliti na lokalnih volitvah državljani Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije, ne pa tudi državljani tretjih držav, ki niso državljani Republike Slovenije.

Pobudniki referenduma so prepričani, da morajo o lokalnih zadevah odločati slovenski državljani oziroma državljani držav članic EU in da se v lokalne zadeve ne smejo vmešavati osebe, ki tega statusa nimajo. V preteklosti so kritike letele zlasti na Mestno občino Ljubljana in župana Zorana Jankovića, češ da naj bi se pred lokalnimi volitvami proti plačilu uvažalo tuje volivce.

Nasprotniki pobude pa so prepričani, da mnoge osebe brez državljanstva že leta in desetletja skupaj z družinami bivajo v Sloveniji in soustvarjajo lokalno okolje, plačujejo davke ter da gre za poseg v že zagotovljene pravice.

Ker sta oba argumenta po svoje razumljiva in tehtna, je na tem mestu ključno dodati pravniški komentar: »Posvetovalni referendum o volilni pravici tujcev iz tretjih držav na lokalnih volitvah je nepotreben in nesmiseln.

DZ je namreč v tej sestavi sprejel novelo, ki tujcem iz tretjih držav ne daje več volilne pravice na lokalnih volitvah. Sprožen je postopek za oceno ustavnosti tega ukrepa, predlagano je bilo začasno zadržanje, a je ustavno sodišče predlog zavrnilo. Na prihajajočih lokalnih volitvah tujci iz držav, ki niso članice EU, ne bodo več glasovali. Spraševati o tem volivce na posvetovalnem referendumu je zato nesmiselno.«

Zobec je prepričan, da se bo ustavno sodišče zagotovo ukvarjalo s temi vprašanji, vendar za poseg v pridobljene pravice po njegovem mnenju tu ne gre. Lahko bi šlo za nepravo, dejansko retroaktivnost, a ta ni bistvena. Verjame, da je imel zakonodajalec razumne razloge za tak ukrep in da bi test razumnosti, ki se uporablja v primerih posegov v dejansko retroaktivnost, najbrž prestal.

Primer: Na lokalnih volitvah v Mestni občini Ljubljana (in drugih občinah z večjim deležem prebivalcev iz tretjih držav) bi volilno pravico imeli le slovenski državljani in državljani EU. To bi spremenilo sestavo volilnega telesa, zlasti v nekaterih četrtnih skupnostih. Ker pa je novela že sprejeta in US ni zadržalo izvrševanja, bi referendumski izid predvsem okrepil politično legitimnost že sprejete ureditve.

Navajamo primer zavajanja na družbenih omrežjih

Trditev je zavajajoča. Referendum je posvetovalne narave, zato na njem ne bo sprejeta dokončna odločitev o tej pravici. O morebitnih ustavnopravnih vprašanjih bo presojalo ustavno sodišče, referendumski izid pa vladi predstavlja predvsem politično usmeritev za prihodnje odločitve.

Za konec dodajamo še odziva dveh poznavalcev političnega dogajanja, ki sta predstavila svoja stališča o tej temi – univerzitetnega profesorja dr. Matevža Tomšiča ter političnega komentatorja Mirana Videtiča. Njuna pogleda ponujata dodaten vpogled v širši družbeni in politični kontekst.

Vprašanja in odgovori univerzitetnega profesorja Matevža Tomšiča

Katera zavajanja oziroma poenostavitve pri referendumskih razpravah trenutno najbolj izstopajo?

Zavajanj je v teh referendumskih razpravah veliko. A najhujša manipulacija je zagotovo tista s »politično policijo«, ki naj bi jo domnevno prinesel zakon o parlamentarni preiskavi. Še posebej sramotno je, da tovrstno propagando, ki pomeni eklatantno izkrivljanje dejstev, širijo določeni ljudje iz akademske sfere, ki dobro vedo (ali bi vsaj morali vedeti), kaj je bila in kaj je počela prava politična policija v komunističnem režimu. In ti, ki sedaj strašijo pred politično policijo, se niso z eno samo besedo oglasili, ko je v prejšnjem parlamentarnem sklicu komisija pod vodstvom Tamare Vonta grobo zlorabila svoje pristojnosti za obračunavanje z nasprotniki tedanje vlade. Njeno početje je bilo največji približek tajne policije v samostojni Sloveniji. Takšne ljudi lahko poimenujemo z eno besedo – hinavci.

Ali menite, da volivci dovolj dobro razumejo, o čem bodo dejansko odločali?

Obstaja precejšnja razlika med vsebino treh posvetovalnih referendumov in zakonodajnega referenduma. Posvetovalni referendumi so o konkretnih zadevah, tako da si ljudje dokaj jasno predstavljajo, za kaj gre. To, ali naj prejemniki socialnih pomoči delajo, ali naj tujci volijo in ali naj lastniki električnih priključkov prisilno plačujejo javno radiotelevizijo, je večini razumljivo. Medtem pa je tematika zakonodajnega referenduma, ki govori o parlamentarni preiskavi, bolj abstraktna in kaj dosti ne prizadeva običajnih ljudi. Zato je prav pri tej zadevi bistveno lažje manipulirati.

Kateri od referendumov bo po vašem mnenju politično najpomembnejši in zakaj?

Najpomembnejši je zagotovo zakonodajni referendum – se pravi tisti o parlamentarni preiskavi, saj je zavezujoč. Poleg tega pa je predvsem za Roberta Goloba v življenjskem interesu, da se prepreči preiskovanje poslov podjetja GEN-I v času, ko ga je on vodil. Očitno se je tam nabralo kar nekaj 'okostnjakov v omarah'.

Komentar političnega analitika Mirana Videtiča

»Zaradi pomembnosti referenduma (edini, ki je naknadni zakonodajni), je manipulaciji najbolj podvržen ravno ta, ki so ga poimenovali referendum o 'politični policiji'. Paradoksalno je, da danes o politični policiji govorijo tisti, ki so, vsaj po poročanju Igorja Omerze, ki se aktivno ukvarja z raziskovanjem sodelavcev bivše SDV, sodelovali s to tajno službo oziroma njihovi navdušenci, ki so člani raznih t. i. nevladnih organizacij.

Tokratna taktika teh posameznikov in organizacij je, da volivcem čim bolj 'začinijo' vsebino zakona na način, da zganjajo zgago, kraval, izredne razmere in seveda z imenom politična policija tudi odvrnejo ljudi, da bi se trezno in razumsko odločali.

Cilj pa je zgolj en! Reševanje vojaka Roberta Goloba, ki je še vedno prvo uradno politično ime tega sistema, reševanje dolga leta ugrabljenega državnega energetskega podjetja, za katerega še ne vemo, katere vse politične, ideološke in aktivistične dogodke je financiralo. Skratka, gre za reševanje utečenega sistema, ki je tej politiki oz. interesni skupini služil vrsto let.«