Skrivnega dogovora z ministrom ni. Toda: zakaj je vodstvo UKC Maribor dopustilo, da so šle zadeve tako daleč?

Sedem interventnih radiologov UKC Maribor je v zadnjem tednu postalo ena najbolj izpostavljenih skupin zdravnikov v državi. Medtem ko je javnost spremljala ugibanja o skrivnih dogovorih z ministrom, astronomskih zaslužkih in celo očitke, da so zdravniki izgubili moralni kompas, se je v ozadju odvijala precej manj opazna zgodba. Takšna, ki odpira vprašanja predvsem za vodstvo UKC Maribor.

Čeprav je Ministrstvo za zdravje že na novinarski konferenci 6. julija poudarilo, da minister dr. Tadej Ostrc ni posegal v vsebino ponudbe UKC Maribor, da ni sklepal nobenega posebnega finančnega dogovora z radiologi in da niso rušili obstoječega plačnega sistema, je del javne razprave krenil povsem drugo smer. Radiologe so posamezni komentatorji in mediji naklonjeni Levici in Gibanju Svoboda predstavljali predvsem kot pohlepne izsiljevalce, ki naj bi državo prisilili v posebne finančne ugodnosti. Omenjali so se celo domnevni deset- in dvajsettisoč evrski mesečni pribitki, skrivni dogovori z ministrom in plačila po učinku, čeprav ministrstvo tega ni nikoli potrdilo. Prav nasprotno.

Danes so na dodatna novinarska vprašanja na ministrstvu za zdravje ponovno odgovorili nedvoumno. Minister radiologom ni obljubil nobenih dodatnih finančnih nagrad, plačila po posegih ali drugih izplačil zunaj veljavnega plačnega sistema.

Na vprašanje, ali lahko to potrdijo brez dvoma, odgovarjajo preprosto: »Da.« Pojasnjujejo tudi, da povišanje plačnih razredov ni bilo del dogovora, zaradi katerega so radiologi preklicali odpovedi. »Šlo je za ločen postopek, ki ga je začel UKC Maribor še v mandatu prejšnje ministrice dr. Valentine Prevolnik Rupel,« odgovarjajo. Ministrstvo razkriva še, da je UKC Maribor zaprosil za soglasje k uvrstitvi interventnih radiologov v višje plačne razrede na podlagi drugega in tretjega odstavka 22. člena Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju.

Državni zbor je Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju sprejel 24. oktobra 2024, objavljen pa je bil 8. novembra 2024 v Uradnem listu. Reforma se je začela izvajati 1. januarja 2025, torej, v mandatu nekdanje ministrice Prevolnik Ruplove. Prav 22. člen omogoča, da se javnega uslužbenca s soglasjem pristojnega organa uvrsti tudi do deset plačnih razredov višje od izhodišča. 

Ministrstvo razkrije tudi, da so bili v skladu z zakonom, radiologi nato povišani za »od dva do pet plačnih razredov višje«. Pri tem je treba poudariti, da zakon ob soglasju pristojnega organa omogoča uvrstitev javnega uslužbenca do največ deset plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva.

Zakaj je do rešitve prišlo šele, ko je bila ogrožena oskrba bolnikov? 

Poslali smo novinarska vprašanja, v katerih smo vodstvo UKC Maribor vprašali, zakaj možnosti za povišanje plačnih razredov niso izkoristili že prej, preden je sedem interventnih radiologov podalo odpovedi. Zanimalo nas je tudi, kako odgovarjajo na očitke o nespoštljivem odnosu, razvrednotenju stroke in ne transparentnem delovanju vodstva.

Iz UKC Maribor so na večino vprašanj odgovorili zelo skopo, pri ključnih glede imenovanja strokovne direktorice in odgovornosti vodstva pa so nas napotili na svet zavoda. So pa hkrati potrdili, da so interventni radiologi spadali med deset odstotkov zaposlenih, pri katerih je bilo mogoče zaprositi za višje plačne razrede, vendar je bila po njihovih navedbah zaradi velikega števila zaposlenih in vlog pred tem potrebna analiza delovnih mest in procesov.

Odgovor sam po sebi odpira novo dilemo. Če je možnost obstajala že prej, zakaj je druga največja bolnišnica v državi čakala tako dolgo, da je sedem ključnih specialistov bilo z eno nogo že na odhodu? Zakaj je moral v dialog med vodstvom mariborske bolnišnice in zaposlenimi interventnimi radiologi poseči minister za zdravje, da bi preprečil prekinitev interventne radiologije za približno tretjino Slovenije?

Na novinarski konferenci je minister Ostrc povedal, da se v vsebino pogajanj med vodstvom UKC Maribor in radiologi ni spuščal. Njegov cilj je bil zagotoviti, da prebivalci severovzhodne Slovenije ne ostanejo brez nujne interventne radiologije. Poudaril je tudi, da so po posredovanju ministrstva radiologi pristali na nadaljnje delo, saj je bilo najpomembneje zagotoviti neprekinjeno oskrbo bolnikov.

Še bolj povedne pa so bile besede predstavnika interventnih radiologov Saša Pjevića. Povedal je, da je do dogovora prišlo po več kot letu dni neuspešnih prizadevanj za sporazum z vodstvom UKC Maribor, v tem času pa naj bi bili radiologi deležni nespoštljivega odnosa, nestrokovnega pristopa in razvrednotenja njihovega strokovnega dela, kar je po njihovih besedah resno zamajalo zaupanje v vodstvo bolnišnice.

Tudi minister je kasneje priznal, da je bilo zaupanje očitno porušeno. »Stanje je prišlo do tega, zato se bomo z vodstvom UKC Maribor sestali in iskali rešitve za naprej,« je dejal.

Ob tem pa se odpira še ena zgodba, ki z radiologi ni neposredno povezana, je pa vzniknila prav zaradi njihovih opozoril. Ministrstvo razkriva, da je že 12. februarja izdalo negativno mnenje k razpisu za strokovnega direktorja UKC Maribor, ker razpis po njihovi oceni ni bil usklajen z zakonodajo.

Dva tedna pozneje je UKC Maribor in svet zavoda na to ponovno pisno opozorilo. Kljub temu je svet zavoda aprila imenoval prof. dr. Natašo Marčun Varda za strokovno direktorico. Na ministrstvu poudarjajo, da imenovanja sami ne morejo razveljaviti, bodo pa svet zavoda pozvali k pojasnilom in preverili vse okoliščine postopka. Enaka vprašanja smo naslovili tudi na predsednika sveta zavoda Marjana Mačkoška. Med drugim nas zanima, zakaj je svet zavoda nadaljeval postopek kljub dvema opozoriloma ministrstva in ali bodo po novih ugotovitvah preverili zakonitost imenovanja. Odgovore bomo objavili, ko jih dobimo.

Radiologi kot grešni kozli slabega vodenja?

Medtem ko se danes odpirajo vprašanja o ravnanju vodstva UKC Maribor, je javna razprava v zadnjem tednu ubrala povsem drugo smer.

Del medijev, naklonjenim opozicijskim strankam Levica in Gibanje Svoboda, je interventne radiologe predstavljal predvsem kot skupino zdravnikov, ki naj bi izsilila državo za še višje prihodke. S tem naj bi si polnili žepe in denar iz javnega zdravstva prelivali v zasebne žepe. Pisalo se je o astronomskih zaslužkih in celo o tem, da naj bi radiologi s skrivnim dogovorom z ministrom Ostrcem pokopali javno zdravstvo. Še najbolj bode v oči stavek, ki ga je v enem izmed medijev napisal neznani avtor, podpisan s psevdonimom »Ford perfect« v katerem zapiše: »Dejstvo je, da so mariborski radiologi izgubili moralni kompas, če so ga sploh kdaj imeli.«

A resnica se, sodeč po odgovorih, ki smo jih danes pridobili, očitno kaže povsem drugje in tokrat bi si morda moral avtor ponovno zastaviti vprašanje, kdo v tej zgodbi je pravzaprav izgubil moralni kompas. Posebnega finančnega dogovora z radiologi ni bilo, minister pa ni posegal ne v organizacijo dela ne v finančni del ponudbe UKC Maribor. V drugi največji bolnišnici se z njimi očitno niso znali dogovoriti niti znotraj možnosti, ki jih je zakon dopuščal, danes pa zamudo pojasnjujejo z velikim številom zaposlenih in vlog.

Na izrazito napadalno poročanje se je odzval tudi družinski zdravnik dr. Rok Ravnikar, ki je na socialnem omrežju X zapisal, da takšni članki z naslovi »niso več mnenje, ampak hujskanje proti zdravnikom, ki želijo, da se jim plača delo, ki ga pod takšnimi pogoji skoraj nihče drug ne želi ali ne zmore opravljati. Namesto da bi avtor pod drobnogled vzel neučinkovit javni sistem in slabo vodenje UKC Maribor, je po Ravnikarjevih besedah napadel prav tiste, ki so zahtevali rešitve. Kot pravo pot izpostavlja modernizacijo plačnega sistema, plačilo glede na zahtevnost in obseg dela, dostojno nadomestilo za pripravljenost ter več fleksibilnosti, saj lahko javno zdravstvo obstane le, če zna najboljše kadre tudi zadržati.

Podobno opozarja tudi infektolog dr. Federico Potočnik, ki v javnem obračunavanju z mariborskimi radiologi vidi tudi dvojna merila. Ko se za višje plače borijo sindikati javnega sektorja, se to praviloma predstavlja kot pravičen delavski boj. Ko pa boljše plačilo in pogoje zahtevajo interventni radiologi, se začne govoriti o pohlepu, izsiljevanju in nedopustnih privilegijih. »Vsak delavec ima pravico in dolžnost, da si poskuša izboriti čim boljše pogoje dela zase in za svojo družino,« poudarja. Pri radiologih gre po njegovih besedah za plačilo opravljenega dela, zato bi morali biti pogovori stvar zaposlenih in delodajalca. Vključevanje javnosti v takšna pogajanja razume predvsem kot sredstvo pritiska, da bi radiologi pristali na pogoje, ki jih sicer ne bi sprejeli.

Potočnik dogajanja ne vidi kot osamljen mariborski spor, ampak kot nadaljevanje širšega odnosa politike do zdravnikov. »Kar danes gledamo, je ostanek totalne vojne, ki jo je Golobova vlada vodila proti zdravnikom,« pravi. Po njegovi oceni so zdravniki postali tarča tudi zato, ker so ena redkih skupin, ki si še upa javno povedati, da oblast ravna narobe, in se ji tudi organizirano upreti. V ozadju takšnega odnosa vidi željo po nadzoru. Oblast je po njegovih besedah najraje sodelovala s skupinami, ki jim je lahko sama določala pogoje, izboljševala ali slabšala položaj in jih tako ohranjala odvisne. Kdor je bil zunaj tega dosega, naj so bili to zdravniki, gospodarstveniki, kmetje ali samostojni podjetniki, je hitro postal politični nasprotnik. Takšen refleks se mu zdi nevaren, ker ljudi sili v molk in strah pred izpostavljanjem.

Po njegovem naloga oblasti ni, da vsakemu zdravniku, keramičarju ali kuharju neposredno določa, koliko sme zaslužiti. Njena naloga je postaviti pravila, znotraj katerih se lahko delavec in delodajalec dogovorita o plačilu in pogojih dela. Ko se v pogajanja vključuje celotno javnost, je namen po njegovi oceni predvsem dodatno oslabiti pogajalski položaj zaposlenih.

Posebej kritičen je do taktike vodstva UKC Maribor. »To, da napadaš ljudi, ki jih nujno potrebuješ za normalno delovanje bolnišnice, je slaba pogajalska taktika,« opozarja. Če se radiologi odločijo oditi, jih bolnišnica ne more čez noč nadomestiti, sami pa lahko le nekaj kilometrov iz Maribora, čez mejo dobijo bistveno boljše plačilo in pogoje. Tako ravnanje z ljudmi, ki jih je mogoče zelo hitro izgubiti, označuje za neodgovorno. Potočnik meni, da javno poudarjanje njihovih plač igra predvsem na čustva dela javnosti, ki bi drugim najraje določal, koliko smejo zaslužiti. Toda plačilo za delo je po njegovem stvar dogovora med zaposlenim in delodajalcem, ne javnega glasovanja. Takšne taktike so po njegovem tudi neučinkovite, saj ne rešijo pomanjkanja kadra, ampak ga lahko samo še povečajo.

Če zdravniki odhajajo zaradi slabih pogojev, zastarele opreme in težav, na katere opozarjajo že leta, odgovorni pa jih poskušajo v sistemu zadržati samo z javnim pritiskom, potem očitno nimajo nobenega drugega odgovora. »S tem kažejo, da nimajo nobenih rešitev, nobenega asa v rokavu, nobenega izboljšanja razmer ne za paciente ne za zdravnike,« je bil oster. Takšna nekompetentnost lahko po njegovem zelo drago stane vse, predvsem bolnike, ki bodo prvi občutili posledice odhoda specialistov.

Ob koncu je opozoril še, da minister z radiologi po njegovem ni sklenil nekega skrivnega finančnega pakta. Jedro posredovanja je bilo precej bolj preprosto. Ministrstvo jim je zagotovilo korekten in spoštljiv odnos ter sodelovanje, radiologi pa so pristali, da ostanejo. Prav zato se po Potočnikovem mnenju še bolj jasno pokaže, da spor ni bil samo spor o denarju, ampak tudi o zaupanju in načinu, kako vodstvo ravna z ljudmi, brez katerih bolnišnica ne more normalno delovati.

Radiologi: »Čas je za iskren pogovor o rigidnem in zastarelem plačnem sistemu.«

Iz združenja Mladi zdravniki Slovenije so nam sporočili, da se mariborski radiologi za zdaj umikajo iz javnosti in da je bila izjava, ki jo je 6. julija na novinarski konferenci na Ministrstvu za zdravje podal njihov predstavnik dr. Sašo Pjević, zaenkrat zadnja. Ob tem so poudarili, da njihove plače in prihodki za dodatno opravljeno delo ne odstopajo od običajnega povprečja ter da je skrajni čas za iskren pogovor o rigidnem in zastarelem plačnem sistemu, katerega dosedanja reforma po njihovem ni odpravila.