V Mestnem muzeju razstava o dolgo zamolčani kiparki Lizi Hribar

V Mestnem muzeju Ljubljana je na ogled razstava Liza Hribar (1913–1996), kiparka. Kot kiparka je bila v času komunističnega režima povsem zamolčana. Po demokratizaciji je postala znana kot izdelovalka jaslic, razstava pa prikaže tudi druga področja njenega ustvarjanja.

»Ali je lahko mati tudi umetnica? Koliko ji sme pomeniti kiparstvo, če napoči vojna in predvsem povojno obdobje s svojo negotovostjo? Posameznikovo življenje odseva čas in njegove dogodke, kar še posebej velja za kiparko Lizo Hribar, o kateri smo dolgo molčali,« so ob razstavi zapisali v zgibanki.

Koncept razstave sledi njenemu življenju in opusu ter je razdeljena na dela pred in po drugi svetovni vojni.

Komunistično »sodišče« je 12. avgusta 1947 v Ljubljani na montiranem stalinističnem »sodnem« procesu, na t. i. Nagodetovem procesu »obsodilo« skupino 15 političnih oporečnikov, od tega tri na smrt, večino drugih pa na visoke zaporne »kazni«. Med preganjalci sta bila tudi zakonca Zoran in Liza Hribar.

Elisabeth Charlotte von Obereigner je postala Liza Hribar

Liza Hribar (1913–1996) se je rodila v Celovcu, kjer je tedaj služboval njen oče Henrik pl. Obereigner kot stotnik v 17. pehotnem polku; bil je sin gozdarskega direktorja posestva Snežnik. Že novembra 1914 je bil med pogrešanimi na ruski fronti. V krstnem listu je bilo njeno ime zapisano kot Elisabeth Charlotte von Obereigner, klicali pa so jo Lieselotte. Od poroke dalje se je podpisovala kot Liza Hribar. Lizina mati, Elza Obereigner, roj. Kastl, se je vrnila k svojim staršem v Ljubljano na Prečno ulico. Takrat je bila znana slikarka portretov, kar ji je omogočil oče Karl Kastl, upokojeni častnik avstrijske vojske in ljubiteljski slikar.

Diplomirala je na kiparskem oddelku Dunajske ženske akademije

Liza je po meščanski šoli pri uršulinkah opravila še enoletni trgovski tečaj na Mladiki. Toda prevladala je želja po umetniškem izpopolnjevanju. V letih 1929 do 1931 je obiskovala tečaje na umetniški šoli društva Probuda v Ljubljani in se tam navdušila za slovensko ljudsko umetno obrt. Ostala ji je zvesta vse življenje. Želja po nadaljnji izobrazbi jo je vodila na Dunaj, kjer se je leta 1931 vpisala na Dunajsko žensko akademijo (Wiener Frauen Akademie) in po štirih letih diplomirala na kiparskem oddelku. Sledila so študijska potovanja po Nemčiji, Franciji in učenje rezbarjenja pri Janezu Resmanu v Radovljici. Vrnila se je na Dunaj, kjer je opravila še specialni tečaj za cizeliranje brona. Ko so v aprilu 1938 Hitlerjeve čete vkorakale na Dunaj, jo je mati Elza pozvala, naj se takoj vrne v Ljubljano.

Leta 1939 se je poročila z Zoranom Hribarjem

V pritličju dvoriščne stavbe na Prečni ulici si je uredila atelje in ustvarila nekaj otroških portretov v glini, bronu in lesu za skupinsko razstavo v Jakopičevem paviljonu septembra 1938. V tem obdobju se je seznanila z Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem, Cirilom Kosmačem, z Lili Novy in drugimi znanimi osebnostmi. Med to druščino je spoznala Zorana Hribarja in se leta 1939 z njim poročila. Bil je sin industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije, roj. Šumi. Njegov brat je bil Rado Hribar, lastnik gradu Strmol, ki so ga skupaj z ženo Ksenijo partizani ubili januarja 1944. Zoranu in Lizi Hribar so se rodili štirje otroci: Monika (1940), Aleš (1941), Angelika (1943) in Miklavž (1954). Med vojno je Zoran igral violino v radijskem orkestru, Liza pa se je posvečala svojim trem majhnim otrokom.

Leta 1941 sta en mesec skrivala aktivistko Vido Tomšič z otrokom

Že ob začetku vojne sta pričela sodelovati z OF. Menila sta, da je to politična stranka, ki združuje poleg komunistov še krščanske socialiste, liberale in sokole. Liza je bila zelo rahločutna in pomagati je hotela vsakemu, ki jo je prosil pomoči. Hčerka Angelika je kasneje od mame zvedela, da je oktobra 1941 Josip Vidmar pripeljal k gospe Hribarjevi Vido Tomšič z otrokom, da sta se pri njih skrivali. Pri njih sta bili en mesec, nato je dala Tomšičeva otroka v dečji dom, sama pa je še hodila k njim, do 10. 12. 1941, ko so jo skupaj z možem aretirali. Za božič je bil otrok zopet pri njih, nato ga je Tomšičeva pod tujim imenom ponovno dala v dečji dom.

Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev

Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev. Večje vsote denarja so dajali Mišku Kranjcu, ko so zvedeli, da je bil »v zadregi«. Določene dneve je Hribarjeva prenašala blagajno OF z enega kraja Ljubljane na drugega. Jeseni 1943 je nekaj časa oskrbovala bolnega sinčka partizana iz Strug, ker se ni mogel vrniti domov. Po vojni je dala za bolnike posteljnino in blazine ter za ranjence sanitetni material. Pomagala je mladim materam, ki so imele veliko dela, in skrbela za njihove otroke, ker takoj po vojni otroško varstvo še ni bilo organizirano. Med drugimi sta bila pri njih oba Kraigherjeva otroka in otrok Kristine Brenkove.

Josip Vidmar ji je leta 1945 odgovoril: »Liza, samo tiho bodi!«

Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih ubijajo, je takoj šla v akcijo. To morijo bi lahko preprečil nekdanji znanec Josip Vidmar, si je mislila, in šla k njemu: »Joža, naredi vendar kaj!« Odgovoril ji je: »Liza, samo tiho bodi!« Ko ga je kasneje še nekdo drug prosil za posredovanje, ga je zavrnil: »Veš, naši so tako primitivni, da se z njimi ne da pogovarjati.«

Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih ubijajo, je takoj šla v akcijo.

Bila je pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom

Takoj po vojni je Lizo Hribar njeno domoljubje in želja, da ponovno oživi ljudsko umetnostno obrt, napotila v razne kraje po Sloveniji, da poišče »vse še živeče obrtnike«, kot je napisala v svoj dnevnik. Tako je bila prva pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom. Po hudem letu 1947 je tudi sama prodajala svojo umetniško in dekorativno malo plastiko ter poleg ostalega umetniškega dela s to dejavnostjo preživljala družino. V Domu so prodajali njene dekorativne priponke, stenske in namizne svetilke, svečnike, zvezdna znamenja in angelce, ki so jih poimenovali amorčki.

Pridružila sta se skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine

Maja 1947 so Lizo Hribar skupaj z možem Zoranom aretirali in obsodili v Nagodetovem procesu. Zakonca Hribar sta sčasoma sprevidela prevaro OF, po vojni je postalo popolnoma jasno, da je KP prevzela vso oblast. »Tega ne smemo dovoliti,« je bila zagreta gospa Hribarjeva, »narod je treba rešiti tega zla in uvesti večstrankarski politični sistem, za spremembo režima je treba nemudoma nekaj storiti!«

Ing. gradbeništva in dr. geologije Črtomir Nagode je bil daljni sorodnik Hribarjevih, prav tako Leon Kavčnik. Bila je njuna somišljenica in pregovorila je še moža Zorana, da se je pridružil skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine. Za povojno oblast so bili »ostanki meščanskih strank in liberali«, »organizatorji opozicije« in podobno, kot jih je označil sodni senat. Trije od njih so zaradi te obsodbe umrli, druge so obsodili na dolgoletne zaporne kazni, kasneje pa pomilostili.

Prizadevali so si za pravično in večstrankarsko demokracijo

Obsodba teh petnajstih »organizatorjev opozicije« jasno kaže, kako so boljševiki ravnali z dobromislečimi in domoljubnimi Slovenci. Med vojno so bili z njimi v koaliciji, po vojni so jih onemogočili. Še posebej sposobni gospodarstveniki, kakršni so bili dr. Črtomir Nagode, podjetnik Franjo Sirc in njegov sin Ljubo Sirc, zastopniki pravnega reda dr. Boris Furlan in vsi njihovi somišljeniki, so dobro vedeli, da lahko povojna Slovenija v vseh pogledih napreduje in postane domovina vseh Slovencev samo s pravično demokratično, večstrankarsko demokracijo. Kako prav so imeli, se je kmalu pokazalo in to kaže tudi današnje politično in gospodarsko razsulo Slovenije.

Zorana Hribarja so »obsodili« na 18 let zapora

Zorana Hribarja so obsodili na 18 let zapora, a so ga po šestih letih pogojno izpustili. Žena Liza je bila sicer le tri mesece v preiskovalnem zaporu, a to in trpljenje, krivice in ločitev od treh majhnih otrok ter dolgoletni zapor moža je močno vplivalo na njeno umetniško ustvarjanje. Nekoč je rekla: »Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.« Njeni križani Kristusi so bili različnih velikosti, v glini in bronu. Svoje trpljenje je podoživljala tudi v štirinajstih postajah reliefnega križevega pota za več cerkva in samostanov v Sloveniji, prvega in najbolj znanega za samostansko uršulinsko kapelo.

»Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.«

Pri portretiranju so ji bili zanimivi zlasti otroci, tudi njeni lastni

Izbrana dela na razstavi osvetljujejo njeno ustvarjalno pot ter življenjsko zgodbo, zaznamovano z materinstvom, osebnimi preizkušnjami ter negotovostjo vojnega in povojnega časa. Koncept razstave sledi njenemu življenju in opusu ter je razdeljena na dela pred in po drugi svetovni vojni. Na eni strani je poudarjena prva polovica njenega življenja, ko se je posvečala portretiranju, pri čemer so ji bili zanimivi zlasti otroci, tudi njeni lastni.

Z drugo svetovno vojno je prišlo do prve zareze

Kot mlado umetnico na pragu samostojne umetniške poti jo je leta 1938 spoznala Ljubljana, opazile so jo slovenske umetnice v okviru t. i. ženske antante, oktobra istega leta, ko je tudi kot žirantka sodelovala na razstavi Otrok v sliki in plastiki v Jakopičevem paviljonu, pa jo je odkrila še širša javnost. Z drugo svetovno vojno pa je prišlo do zareze, ki jo predstavlja maska oziroma ženski obraz interniranke, s katero se razstava prevesi v drugo polovico.

Na razstavi vidimo neznani opus Lize Hribar

Drugi del razstave predstavlja neznani opus Lize Hribar. Čeprav se je pred drugo svetovno vojno že uveljavila kot kiparka, je morala po koncu vojne prebuditi svojo podjetnost in odločnost, z njima pa je prispevala svoje ideje pri ustanavljanju prodajnega zavoda za umetniške obrtne izdelke. Iz tega se je kasneje izoblikovala na Slovenskem dolgo znana trgovska mreža Dom. Ker je sama preživljala svoje otroke oziroma družino, je umetniško delo opustila. V naslednjih desetletjih je s svojimi dekorativnimi priponkami, stenskimi in namiznimi svetilkami, svečniki in še posebej zvezdnimi znamenji ter angelci, imenovanimi amorčki, osvojila srca mnogih Ljubljančanov.  

Da spoznamo ter se zavemo svoje preteklosti in dediščine 20. stoletja

V zadnjih desetletjih življenja ji je bilo naklonjenega vsaj nekaj slovesa, z izvedenimi cerkvenimi naročili – predvsem s posebej priljubljenimi jaslicami. Z razstavo želijo, da spoznamo ta del njenega opusa in se zavemo svoje preteklosti in dediščine 20. stoletja. Razstava, njena avtorica je Barbara Savenc, bo na ogled do 14. marca 2027.

V zadnjih desetletjih življenja ji je bilo naklonjenega vsaj nekaj slovesa s cerkvenimi naročili, predvsem s priljubljenimi jaslicami.

PODPISI

CITAT 1

CITAT 2

Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih ubijajo, je takoj šla v akcijo.

CITAT 3

»Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.«

CITAT 4