Zrelostni izpit

Sodelovanje v vseh skupnostih nas postavlja pred velike izzive. Tako v paru, v družinah, med prijatelji, sorodniki, v razrednih skupnostih, podjetjih kot na državni ravni, npr. med politiki in političnimi strankami. Pomeni namreč skupno delo, zavzemanje za nek skupni cilj, dopolnjevanje, prilagajanje in tudi ustrezno komunikacijo. 

Pogosto rečemo, saj smo vsi v istem čolnu. To je res. Toda od tu naprej ni nič več samoumevno. Prva prelomna točka je, ali imamo vsi isti cilj, ali je vsaj naša glavna usmeritev, želja in namen enaka, kot jo imajo drugi v istem čolnu oziroma v isti skupnosti. Če se želje v nekaterih niansah razlikujejo, še ni tako hudo, če le vsi stremimo k istemu glavnemu cilju. Če je na primer glavna želja preživeti družinsko popoldne skupaj, se bo tudi o dejavnosti in lokaciji lažje dogovoriti. Če pa nekdo želi, da je družina skupaj, nekdo bi pa rad bil sam, bo dogovor za preživljanje skupnega časa veliko težji. Če je vsem v podjetju cilj uspešnost podjetja, razvoj, kakovost in dobri odnosi, se bodo za to trudili in tudi našli pot do tja. Če je političnim strankam skupen cilj napredek in razvoj, bodo kljub različnim pogledom na določene vsebine sposobne sprejemati ukrepe, ki bodo spodbujali in krepili pozitivno v državi. 

Za uspeh je treba poleg skupnega cilja narediti še nekaj korakov. Prvi je strpnost, razumevanje in sprejemanje drugih, pa tudi sebe. Ko smo v skupnosti, mora vsak kdaj stopiti korak nazaj, razumeti drugega, sprejeti kakšno njegovo napako in prepoznati tudi svojo. 

Drugi nujen korak je spoštovanje, pa tudi samospoštovanje. Če smo zgolj strpni drug z drugim, če zgolj prenašamo drugega z njegovimi napakami, še ne pomeni, da ga spoštujemo, da imamo do njega pozitiven odnos in ga imamo za enakovrednega. Spoštovanje pomeni, da nam je za nekoga mar in mu ne želimo slabega ter smo mu prav zaradi tega, ker nam je zanj mar, pripravljeni na primeren način povedati tudi negativne in morda boleče stvari. Ne bomo igrali »zlatih prinašalcev« zgolj dobrih novic, če to ni skladno z realnostjo, ker mu s tem pravzaprav škodimo. Če nekoga spoštujemo, mu na noben način ne bomo želeli škoditi. Pomagali mu bomo razvijati njegove sposobnosti in bomo iskreno veseli njegovih uspehov. Poslušali ga bomo in sprejemali tudi morebitno njegovo drugačno mnenje; zanimali nas bodo razlogi zanj. Z njim bomo iskreni, spoštovali bomo njegove meje. Če nekoga spoštujemo, o njem ne bomo slabo govorili ali mu za hrbtom spletkarili, kaj šele o njem lagali. Nasprotno – če bo treba, mu bomo stopili v bran.  

Če nekoga spoštujemo, o njem ne bomo slabo govorili ali mu za hrbtom spletkarili, kaj šele o njem lagali. 

Od tu naprej pa se lahko začne sodelovanje – da z nekom, s katerim imamo skupen cilj ter ga sprejemamo in spoštujemo, nato skupaj ustvarjamo, delamo, sodelujemo.  

Marsikdaj pa se v skupnosti ali zunaj nje najdejo ljudje, katerih interes ni več povezanost, napredek, razvoj, ampak od zunaj ali pa od znotraj rušijo skupnost, njen osnovni namen, kakovost dela in odnosov v njej. Morda s pritiskom in vplivom na vodilne ali z vnašanjem razdora med zaposlene, morda z rušenjem avtoritete nekomu od staršev ali – v primeru podjetja – pristojnim za določene naloge. Morda to počnejo zaradi klasične slovenske zavisti, egoizma, nezrelosti, škodoželjnosti, morda zaradi lastne neuspešnosti, morda zaradi ideološke usmerjenosti … V vsakem primeru take ideje in taki ljudje vnašajo v skupnost nemir, intrige in laži, so zahrbtni in spletkarski, razdiralni.  

Takrat je na preizkusu zrelost vključenih. Ali so sposobni ubesediti težave, ki jih čutijo ali zaznajo? Ali so sposobni drugega pogledati v oči, ga soočiti z morebitnimi očitki, ga poslušati in razumeti, kaj zares sporoča? Ali so sposobni videti resnico, dejanja in ne verjamejo zgolj lažnivim besedam? Ali so sposobni prepoznati namerna ali nenamerna uničujoča ravnanja drugih ter se jih ubraniti? Če so ljudje v skupnosti zreli, se bodo potrudili razločevati slabo od dobrega, laž od resnice, pleve od zrna.  

Toda do rešitve vodi zgolj spoštljiva, neposredna in jasna komunikacija. Beg in umik ali zahrbtno mešetarjenje ne rešijo ničesar, temveč težave še poglabljajo. Res je mnogokrat lažje poslušati dobrikanje in priliznjeno leporečenje kot soočenje z argumenti in resnico. Toda le udejanjeno spoštovanje in iskrenost odpirata poti; vse drugo uničuje – posameznike, odnose in skupne projekte.  

Vse to velja povsod – od majhnih skupnosti do najvišjih ravni državne politike. V tišini, proč od oči javnosti se v teh dneh sestavlja bodoča vlada. O tem ne vemo dosti, veliko pa je špekulacij tistih, ki bi radi delovali »obveščeno«. A te praviloma nimajo posebne vrednosti, predvsem pa ne trajne. Upamo in kot volivci pričakujemo, da se bodo akterji lahko dogovorili o skupnih ciljih ter našli dovolj razumevanja in zrelosti za tvorno sodelovanje. Če bo karkoli od tega manjkalo, je bolje iti narazen – na ponovne volitve, ki bodo oblikovale drugačne ekipe. 

Želimo torej, vsem vam in nam, v majhnih in velikih skupnostih, družinah, podjetjih, državi, da bi premogli dovolj zrelosti in poguma, da bi s spoštovanjem in sodelovanjem vedno zmogli stopiti na stran tistega, kar je resnično dobro in prav. 

Do rešitve vodi zgolj spoštljiva, neposredna in jasna komunikacija. Beg in umik ali zahrbtno mešetarjenje ne rešijo ničesar, temveč težave še poglabljajo.

(D250, 3)