Kitajska bije vojno za izvoz – primer Paname in EU

Kitajska je začela trgovinsko vojno proti panamskim podjetjem, predvsem logističnim. Gre za nestrinjanje Kitajske z vrhovnim sodiščem Paname, ki je v primeru kongoškega podjetja CK Hutchison odločilo negativno. Kitajska vodi enak spor z Evropsko unijo, ki je za zaščito lastne proizvodnje sprejela zakonodajo, ki zahteva recipročnost in enaka pravila v primeru kitajskega subvencioniranja podjetij in varovanja okolja.

Panama se je znašla na črnem seznamu Kitajske

Vrhovno sodišče je 29. januarja 2026 odločilo, da sta bili koncesiji, dani kitajskemu podjetju iz Hongkonga za upravljanje pristanišč Balboa in Cristóbal, nezakoniti. Sodišče je odločilo, da je bilo v postopku podelitve koncesij več nepravilnosti, zato je zahtevalo ponovitev postopka. Takšna odločitev je Panami dala tudi večji nadzor nad upravljanjem s pristanišči, saj nobeno podjetje ne bo imelo monopolne vloge in tako ne bo moglo samostojno odločati o logistiki, kar je bila sicer praksa v preteklosti.

Peking je prav tako preprečil, da bi CK Hutchison podpisal že dogovorjeno pogodbo o prodaji pristanišč izven Kitajske v vrednosti 23 milijard ameriških dolarjev. Lastnik CK Hutchison Li Ka-shing je želel prodati 43 pristanišč v 23 državah, to je vključno z obema v Panamskem prekopu, ameriškemu podjetju Black Rock in italijanskemu MSC v lasti družine Aponte. Peking je Ka-shingu predlagal, naj pristanišča raje proda kitajskemu državnemu podjetju COSCO, kar je tudi storil. Za Kitajsko so namreč pristanišča ključnega pomena, njena vlada pa trdi, da je vrhovno sodišče sprejelo odločitev pod pritiskom ameriške vlade.

Pod pritiskom Pekinga je hongkonško podjetje začelo postopek proti Panami, kitajska vlada pa je že zagrozila, da bo Panama plačala visoko politično in ekonomsko ceno. Vlada v Pekingu je zato vsem kitajskim podjetjem ukazala, da prekinejo vse pogovore o investicijah v Panamo. Enako so kitajskim logističnim podjetjem priporočili, da začnejo uporabljati druga pristanišča. Skozi Panamski prekop se letno prepelje 40 odstotkov vsega blaga, namenjenega v ZDA, in 5 odstotkov celotne svetovne trgovine. Toda panamsko tožilstvo je ostalo neomajno, kajti podaljšanje licence za upravljanje iz leta 2021 je kršilo več zakonov, med drugim tudi panamsko ustavo.

Trgovska vojna proti Panami se je začela

Že marca 2026 je od 125 pridržanih ladij v kitajskih pristaniščih 93 plulo pod panamsko zastavo. Če upoštevamo, da se je število pridržanih ladij v preteklosti gibalo okoli 20, je število nenadoma poraslo za več kot 400 odstotkov. Aprila je bilo pridržanih še več ladij, 136 pod panamsko zastavo, kar je 91 odstotkov vseh pridržanih ladij v pomorskem območju Tokyo-MOU, ki z memorandumom združuje 22 pristaniških uprav iz azijsko-pacifiške regije, med drugim tudi tisto v Pekingu.

Peking je trgovinsko vojno proti Panami sprožil 8. marca z navodili kitajske vlade, da poostrijo nadzor nad vsemi ladjami pod panamsko zastavo. ZDA so Kitajsko obtožile, da po nepotrebnem kaznuje Panamo, medtem ko kitajska vlada usmerja prst v ZDA in jih obtožuje pritiska na panamska sodišča. Celoten namen pekinške vlade je podaljšati poti kontejnerskih ladij, kar pomeni višje stroške v logistiki. Poleg tega je kitajska vlada na zaslišanje v Peking pozvala vodje podjetij Maersk in MSC ter zaustavila operacije državnega podjetja COSCO v Balboi in Cristóbalu. Panama bo brez dvoma občutila dolgoročne posledice kitajske trgovinske vojne.

Evropa proti Kitajski

Evropa si želi zmanjšati odvisnost od uvoza iz Kitajske, za kar je namenila več ukrepov. V novem omnibus zakonu predvidevajo učinkovitejše naravnan evropski proračun, po drugi strani pa se odpirajo tudi subvencijam podjetjem, ki doslej niso bile sprejemljive. Te subvencije naj bi parirale kitajskim subvencijam, brez katerih veliko kitajskih podjetij ne bi preživelo. EU obtožuje Kitajsko, da po nerealnih cenah izvaža le zato, ker subvencionira podjetja, kot na primer industrijo električnih avtomobilov. Ta namreč posluje s pozitivno ničlo, brez državnih podjetij pa ne bi preživela.

Birokrati EU so si ravno tako omislili druge pakete ukrepov, kot na primer dodatne carine na kitajske izdelke in pogojevanje z okoljskimi standardi. Evropska komisija namreč pravi, da če od lastnih podjetij zahtevajo upoštevanje okoljskih standardov, potem lahko enako storijo od kitajskih, sicer gre za neenako obravnavo podjetij. Prihaja še ena novost: EU bo v luči zaščite in nacionalne varnosti od strateških podjetij zahtevala porazdelitev dobav med več dobaviteljev. To pomeni, da bi diverzifikacija omogočila večjo odpornost proti kitajskim blokadam dobav ključnih materialov in izdelkov.

Kakšne ukrepe EU lahko sprejme – počasnost birokratov EU

Toda evropske akcije lahko dejansko zagrozijo kitajskemu izvozu, brez katerega Kitajska kolapsira. V primerjavi z letom 2024 je v letu 2025 uvoz iz Kitajske narasel za 15 odstotkov, torej na 360,6 milijarde evrov, samo v prvih štirih mesecih leta 2026 pa je zrasel še za 10 odstotkov. Evropski državniki so zato Evropsko komisijo pozvali, naj sprejme zakon, podoben ameriškemu trgovinskemu aktu iz leta 1974, kjer 301. člen omogoča uvedbo carin zaradi nepoštenih in diskriminatornih praks. Tak zakon je že javno predlagal francoski predsednik Macron, javno podporo pa so mu dale Poljska, Nizozemska, Belgija in Nemčija.

ZDA so lani sprejele carinske ukrepe proti Kitajski, medtem ko je Peking udaril nazaj z omejitvijo izvoza redkih zemelj. Med državama poteka nekakšno 'premirje', čeprav so Trumpove carine Kitajski povzročile ogromno škode, saj je njen izvoz v ZDA upadel za 34 odstotkov. Toda ponovno sta prišli na plano počasnost in neučinkovitost birokratov EU, ki so nesposobni sprejeti hitre ukrepe. Okoren sistem evropskih zakonodajalcev je politiko EU porinil tako daleč, da se lahko Kitajska hitro pripravi na protiukrepe in zmanjša negativne posledice evropskih zakonov za Kitajsko. Potem pa je treba v ozir vzeti še nacionalne vlade; španska ali slovaška vlada brez težav na stežaj odpirata vrata.

Kitajska poriva neprodane presežke v izvoz

Kitajska svojih presežkov iz domače proizvodnje ne uspe prodati na domačem trgu. Kitajske banke redno kreditirajo podjetja in izvozne industrijske konglomerate, kjer ima velik del podjetij visoke izgube. Te izgube nadomesti država s subvencijami in dodatnim pritiskom na banke za še večje kredite. Na ta način upajo, da bodo podjetja izvozila presežke proizvodnje, čeprav je ta na mnogih trgih dosegla zasičenje. To je tudi razlog, da Kitajska s politiko subvencioniranja in nižjimi okoljskimi standardi evropskim in drugim zahodnim podjetjem predstavlja nepoštene in diskriminatorne prakse. Prav te prakse uničujejo velik del zahodne industrije. To ni naključje, ampak politika kitajske vlade.

Leta 2025 in 2026 ima Kitajska resno težavo z zaupanjem domačih potrošnikov. Zaradi stagnirajočih plač, ki ne dosegajo rasti cen, se potrošnja zmanjšuje. Zaradi tega imajo industrijska podjetja vedno več presežnih izdelkov. Prav te izdelke mora Kitajska izvoziti, sicer bo potreba po višjem dolgu še naraščala. Kitajske banke namreč ne financirajo kitajskih podjetij, ker obstaja tržna potreba po proizvodnji, ampak ker je to edini način za ohranjanje dovoljšnje rasti BDP za vedno višje stroške socialne države in drugih izdatkov, s katerimi se sooča vlada v Pekingu.

Toda banke ne kreditirajo potrošnikov, zato so ti nagnjeni k pretiranemu varčevanju, predvsem v luči skrbi za starejše, nakupa nepremičnine, šolnin, zdravljenja itd., kar pomeni, da ne kupujejo presežnih izdelkov.

Kitajska bo posojila namesto v potrošnjo ponovno usmerila v infrastrukturo

Po petih mesecih je prodaja gradbene opreme narasla za 35 odstotkov, povečala se je še aktivnost v gradnji nepremičnin, investicije v infrastrukturo pa naj bi do konca leta narasle do 10 odstotkov. To je znak, da kitajska vlada ne bo ponovno poskusila doseči rasti BDP z rastjo domače potrošnje, ampak z investicijami v gradnjo infrastrukture in nepremičnin kot že tolikokrat v preteklosti.

Toda to je poskusilo že več gospodarstev, kot na primer južnoameriške države v 70. letih 20. stoletja in Japonska konec 80. let 20. stoletja. Kitajska ima namreč dovolj infrastrukture, zato so dodatne gradnje zadnjih 15 let le blaženje počasne rasti domačega potrošnika.

Ko se je leta 2009 enako poskusila izogniti krizi, je povečala investicije v infrastrukturo; podobno leta 2015, ko je grozil velikanski nepremičninski balon. Vlada v Pekingu se je nepremičninskega balona lotila tako, da je zrahljala zakonodajo o nakupu nepremičnin, zmanjšala depozite za nakup nepremičnine na minimum in banke praktično prisilila v slaba nepremičninska posojila.

Med letoma 2021 in 2022 je udarila največja nepremičninska kriza do takrat; dolgovi bank, lokalnih vlad, podjetij, državnih podjetij in države pa so skokovito narasli. Nekateri celo ocenjujejo, da je realni kitajski dolg visok več kot 300 odstotkov BDP, vendar ga Kitajska prikriva s kreativnim računovodstvom med vlado, lokalnimi vladami in državnimi podjetji.

Kako Kitajska uničuje zahodna podjetja

Toda po krizi 2021–2022 je Kitajska namesto ukrepov za zmanjšanje slabih kreditov banke raje prisilila v presežne investicije v izvozni industriji. Toda kitajska industrija ni imela potrebe po zapolnitvi domačega ali mednarodnih trgov, saj ni bilo povpraševanja. Zato so pospešeno začeli subvencionirati industrijo, ki sicer ne bi mogla zagotoviti toliko cenejših izdelkov, predvsem pa bi zapadla v izgube. Gre za načrt, kjer kitajski industriji ne more konkurirati nihče, saj drugi trgi ne morejo proizvajati tako poceni izdelkov. Na primer: navkljub kitajskim subvencijam v avtomobilsko industrijo, ki se v nekaterih primerih gibajo celo do 30 odstotkov, imajo kitajska avtomobilska podjetja od 1,5 odstotka do 1,8 odstotka dobička.

Ob podatkih, da povpraševanje po avtomobilih z notranjim izgorevanjem radikalno pada, električna vozila pa so v prvih šestih mesecih leta 2026 prvič doživela rahel padec, je jasno, kako nujno mora Kitajska izvoziti presežek proizvedenih avtomobilov. Nič ne kaže, da se bo povpraševanje dvignilo, kajti plače padajo, v storitveni industriji letos celo med 0,2 odstotka in 3,8 odstotka, kar je za ekonomijo z rastjo BDP od okoli štiri odstotke do pet odstotkov nekoliko nenavadno.

Primer je robotika – kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo je sporočilo, da bo proizvodnja humanoidnih robotov presegla 100.000 enot, vendar ta proizvodnja nima dovolj povpraševanja. Toda napovedana je še dodatna proizvodnja, kar pomeni, da Kitajski ostane le še izvoz.

Kitajska je pod trenutnim modelom prisiljena v uničujoče trgovinske odnose

Vse skupaj poslabšuje še dejstvo, da narašča število delovne sile brez redne zaposlitve. Število zaposlenih brez stalnih pogodb o zaposlitvi je v enem letu z 280 milijonov naraslo na 320 milijonov, kar predstavlja že 44 odstotkov kitajske delovne sile. Kitajski delovni sili grozi še en vidik: aktivno uvajanje avtomatizacije v proizvodnji, med drugim tudi v tradicionalnih proizvodnjah. Vedno večja popularizacija umetne inteligence (UI) grozi z masakrom zaposlitev v računalniškem in elektronskem sektorju.

Če upoštevamo, da Kitajska ni okrepila kitajskega potrošnika, plače nazadujejo oziroma rastejo počasi, v prekarni zaposlitvi pa bo kmalu polovica delovnega prebivalstva, potem bo vlada v Pekingu prej ko slej morala upoštevati, da presežki v infrastrukturi in izvozu ne morejo rešiti temeljnega problema – šibkost kitajskega potrošnika. Ob dejstvu, da je storitveni sektor relativno nerazvit in podplačan ravno zaradi šibke potrošnje, ta ne bo mogel absorbirati presežnih delovnih mest, ki jih bosta izrinila avtomatizacija in UI.

Kitajske investicije v proizvodnjo so postale neproduktivne in so del zadolževanja za kopičenje presežkov ter upanje, da jih bo lahko svet absorbiral. Toda svet se je zavedel politike kitajskega uničevanja podjetij, zato je začel izvajati ukrepe. Kitajska se je namesto z reformami doma odzvala z istimi zdravili, ki situacijo ter trgovinsko vojno proti partnerkam le še poslabšujejo. Kitajski ta politika prinaša presežke, ki jih ne more prodati, in povzroča naraščanje zadolženosti, medtem ko je kitajski potrošnik na slabšem.

Kitajska ni kriva vsega

Toda kazati s prstom le na Kitajsko bi bilo nesmiselno. EU naj se zamisli, koliko je k slabi situaciji podjetij, nekonkurenčnosti, nižanju investicij in zapiranju doprinesla sama. Siljenje v zeleni prehod je prineslo zapiranje ključnih podjetij, odstranitev še zadnjih mehanizmov, ki so preprečevali polno integracijo v sistem emisijskih kuponov, pa bo povzročil še nadaljnje zapiranje v kemični in petrokemični industriji. Gre za ključne industrije, brez katerih ne moremo preživeti in ki umirajo zaradi samomorilske evropske politike in birokratov.

Naj se ti isti birokrati in politiki vprašajo, ali so pretirana birokratska regulacija, okoljske zahteve in parada norosti, ki se izraža v tehtanju embalaže, prepovedi skupnih pakiranj, poplave papirologije, naraščajočih davkov in taks, resnično nekaj, kar pripomore k preživetju evropske industrije.

Mnoge birokrate to ne zanima, kajti gre za odlično plačane ideologe, ki v klimatiziranih pisarnah ljudstvu in podjetjem nalagajo pravila, ki povzročajo katastrofalne posledice, zanje pa ti isti birokrati nikoli ne bodo odgovarjali, kajti vedno bodo pričakovali polno malho proračuna, ki bo tako ali drugače poskrbel za njihove plače in pokojnine. EU mora poskrbeti za dvotirne ukrepe – na domačih tleh z deregulacijo in upočasnitvijo zelenega prehoda, tako da bo znižala ceno energije, in s preprečevanjem kitajskega kršenja mednarodnih trgovinskih pravil.