Rdeča zvezda, ki ne vodi, ampak razdvaja

Ko je padla Titova glava v Velenju, se je razvnela diskusija o tem, kako bi naj postopali z našo neslavno dediščino, ki nas stalno spominja na težke čase okupacije, vojnega nasilja in komunistične revolucije. Koncu okupacije pri nas pa je sledilo petinštirideset let diktature rdečih bojevnikov, ki so po milosti zahodnih, proti hitlerjanskih zaveznikov pristali na strani zmagovalcev. Sami radi uporabljajo krilatico: »Bili smo na pravi strani zgodovine«. Ker je k zmagovalni koaliciji pripadala tudi Sovjetska zveza, so se naši »zmagovalci« počutili ne samo na pravi, ampak celo na boljši strani zgodovine. Saj so glavno pridobitev tako imenovane svobode pravzaprav videli v komunistični revoluciji. Ta bi naj prinesla Jugoslaviji vse čudovite dosežke novega reda iz, v blagostanju plavajoče, zmagovite Sovjetske zveze.

To komunistično zmagoslavje je bilo brezmejno in vpliva še danes na čebinske preroke, kot so Kučan, Vrečko & co. Ti so sedaj na robu živčnih zlomov, če ne zmorejo ponoviti na volitvah zmage od takrat. Potem se pa najdejo Slovenke in Slovenci, ki njihove nesreče nočejo razumeti, ki je tako vidna. Njihovi predhodniki so si svojo zmago znali priboriti s puško v roki tudi takrat, ko se je po Evropi prenehalo streljati. Tito je s svojim junaštvom v boju proti izdajalcem komunizma dokazal, da se ni zastonj skrival štiri leta v udobnih postojankah z ljubico in ob maršalski hrani in pijači. Poleg tega je paradiral v fantazijskih uniformah, ki so bile sešite po meri v Moskvi. Tako je bil on vzor razcapanim in lačnim borcem, da so videli, kako lepo bodo živeli po zmagi čudovitega komunizma.

In res, mnogim je to vsaj delno uspelo, ko so se vseljevali v zaplenjene hiše in stanovanja, kradli premoženje, praznili shrambe in kleti za svoje zmagoslavne požrtije. Kitili so se z zlatnino žrtev, ki so jih morili, delili porcelan in umetnine tistih, ki so jih izgnali. Iz šol so pregnali verouk in vzgajali pionirski naraščaj.

Pa s tem še ni bil konec njihove zmagovalne nadutosti. Tisto, kar niso dosegli med okupacijo, namreč zmage nad nacizmom, so nadoknadili z veliko invazijo lažne propagande. Pričele so se pisati njihove zgodovinske knjige in da bo njihova slava tudi vidna in večno prisotna, so si omislili fantastične spomenike v betonu, kamnu, marmorju, železu in bronu.

Vse to, od megalomanskih objektov do najmanjše spominske plošče je pa neizogibno krasil komunistični znak kvalitete, namreč peterokraka zvezda. Noben sestanek, nobena prireditev, noben dogodek se ni smel začeti in končati, da ne bi bila vidna zvezda in omenjena komunistična revolucija.

Vsa Titova država je spominjala na obskurno stvaritev modernega umetnika, ki je zgradil stroj z mnogimi kolesi, zobčeniki in jermeni, ki se stalno vrtijo in demonstrira izredno aktivnost, a nič koristnega ne proizvede. Leta 1990 se je ta stroj ustavil. Takrat smo se Slovenci odločili, da si bomo omislili lastni stroj, z demokratičnim mehanizmom.

Sedaj ugotavljamo, da nam to ni popolnoma uspelo. Peterokrake zvezde so se s svojimi ostrimi kraki zažrle preveč globoko v telo naroda. Tam, kjer nam je zvezdo uspelo izruvati, je ostala rana, ki se počasi celi. Tam, kjer nam pa to ni uspelo, je ostala kot trn v peti, ki nam pri vsakem koraku povzroča bolečine. Tega se nekdanji častilci zvezde zavedajo in nam z njeno prisotnostjo poskušajo ne samo zagreniti našo zmago nad komunizmom, ampak še bolj želijo s tem poudariti pomen tako imenovane NOB, ki se je odvijala pod tem simbolom, a je bila v resnici le komunistična revolucija.

Ker nas je ta zvezda spremljala od začetkov revolucije do osvoboditve 1991, ko smo se borili proti vojakom JLA, ki so imeli še vedno kot simbol rdečo zvezdo, je razumljivo, da vedno več Slovenk in Slovencev vidi v pojavi tega simbola provokacijo. Zato so vedno glasnejše zahteve, da se nošenje in prikazovanje tega simbola v javnosti zakonsko prepove, kot na primer v Avstriji in Nemčiji kazanje kljukastega križa.

Drugačen problem pa predstavljajo razna obeležja in spomeniki iz časov Titove diktature, ki so brez izjeme opremljeni s tem simbolom. V smislu sprave in nehanja delitve med narodom bi bilo nujno, da se iz javnosti umakne vse, kar spominja na komunistično revolucijo. V prvi vrsti bi morali odstraniti vse spomenike voditeljev in funkcionarjev, saj so v porog vsem žrtvam komunizma in njihovim svojcem. Z njimi vred pa vse ostale spomenike, ne glede na njihovo možno umetniško vrednost.

Tisti spomeniki, ki so za dokumentiranje komunistične diktature relevantni, se naj zberejo na enem mestu, ostala navlaka pa se uniči, da ne bo postala na kraju še predmet zbirateljev in častilcev.

Izjemo predstavljajo spomeniki padlih partizanov z njihovimi imeni. Te je treba obravnavati s potrebnim spoštovanjem in pieteto. Drugače, kot je to bil običaj pri komunistih. Ampak s teh spomenikov bi ne bilo smotrno odstranjevati zvezd, saj so zvezde dokaz, da so se v prvi vrsti borili za komunizem. Pri tem ni važno, ali so to počeli zavestno ali ne. Vsak borec v partizanih je služil predvsem zmagi komunizma, tudi če ga je osebno odklanjal. Potrebno bi pa bilo takšne spomenike opremiti s primernim pojasnilom, kaj pomeni pričujoča zvezda.

Namreč, velika razlika je, če je zvezda na grobu mrtvega, za katerega ne vemo, kaj je bil v resnici, ali pa na prsih živega nekdanjega sekretarja Zveze komunistov.