Ddr. Klemen Jaklič: Ustavno sodišče je spolzelo med ugrabljene institucije globoke države

Prof. ddr. Klemen Jaklič po devetih letih na ustavnem sodišču ocenjuje, da najvišja ustavna institucija države ni več zanesljiv varuh svobodne demokratične družbe. Nasprotno: po njegovem je v sedanji sestavi že dokazala, da deluje kot del ugrabljene institucionalne mreže, kjer bo večina ob verjetni desnosredinski vladi nastopala kot blokadni mehanizem v korist opozicije in političnega zaledja, povezanega s Kučanovim krogom. 

Pogovor s prof. ddr. Klemnom Jakličem, nekdanjim ustavnim sodnikom in rednim profesorjem ustavnega prava, ni bil samo pogled nazaj na njegov devetletni mandat na ustavnem sodišču. Bil je predvsem ostro pričevanje o stanju slovenske pravne države, o tem, kaj pomeni svobodna demokratična družba, in o vprašanju, ali najvišje institucije države še zmorejo delovati kot nepristranska varovala ustavnosti. Jakličev odgovor je skrb vzbujajoč: po njegovi oceni je ustavno sodišče po zadnjih kadrovskih spremembah dokončno spolzelo med institucije, ki so formalno državne in ustavne, vsebinsko pa ujete v interese tranzicijske oziroma globoke države. 

Ko je Jaklič pred devetimi leti nastopil mandat ustavnega sodnika, je na ustavno sodišče prišel kot pravnik z izrazito mednarodno izobrazbo, oblikovan na Oxfordu in Harvardu. Toda ob izteku mandata njegovo pričevanje ne ostaja pri osebni bilanci ali akademskem življenjepisu. Osrednje vprašanje, ki ga odpira, je precej širše: Ali je Slovenija po treh desetletjih samostojnosti razvila institucije, ki delujejo po logiki prava, ali pa se v odločilnih trenutkih še vedno pokažejo mehanizmi stare politične moči? 

Jaklič v pogovoru izhaja iz pojma svobodne demokratične družbe. To zanj ni politična fraza, ampak ustavnopravno merilo. Pomeni državo, v kateri oblast ni sama sebi namen, temveč je omejena z ustavo, človekovim dostojanstvom, pluralizmom, enakopravnostjo, vladavino prava in demokratičnim odločanjem. V takšni družbi ne zadošča, da imajo institucije formalno ime demokratičnih ustanov. Odločilno je, ali delujejo po notranji logiki prava, razuma in nepristranskosti. 

Ustavno sodišče med pravom in politično funkcijo 

Ena od osrednjih tem pogovora je bila Jakličeva kritična ocena delovanja ustavnega sodišča v zadnjih letih. Ne govori zgolj o posameznih odločitvah, temveč o vzorcu. Po njegovem je težava nastopila takrat, ko se je ustavnopravna argumentacija začela umikati vnaprej oblikovanim rezultatom. To je po njegovem bistvo nevarnosti: da najvišja sodna institucija ne presoja več zadeve z ustavnega načela, temveč se najprej oblikuje politično želeni izid, nato pa se zanj poišče pravna obrazložitev. 

V tem vidi nasprotje tistega, kar bi moralo biti poslanstvo ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni še ena politična arena. Ni podaljšek parlamentarne večine, vlade, ideološkega bloka ali vplivnih centrov moči. Njegova funkcija je ravno v tem, da ustavi oblast takrat, ko prestopi meje. Če pa sodišče sámo začne nastopati kot politični akter, potem formalno še vedno ostaja ustavna institucija, vsebinsko pa izgublja svojo najglobljo legitimnost. 

Jaklič posebej opozarja, da sedanja večina na ustavnem sodišču po njegovem ni nevarna samo zaradi odločitev, ki jih je že sprejela, ampak tudi zaradi vloge, ki jo utegne igrati v prihodnosti. Če bi v Sloveniji nastopila desnosredinska vlada, bi lahko takšno ustavno sodišče po njegovi oceni delovalo kot sistemski blokadni mehanizem: ne kot nevtralen varuh ustave, temveč kot institucionalna opora opoziciji in političnim omrežjem, ki so po njegovem povezana s starimi centri moči. 

Volilni sistem, RTV Slovenija in Kočevski proces 

Jaklič kot primere takšnega odmika od svobodne demokratične družbe izpostavlja več odločitev oziroma drž ustavnega sodišča. Med njimi so vprašanja volilnega sistema, zadeve, povezane z zakonom o RTV Slovenija, ter po njegovem posebej nesprejemljiva legitimacija sodne farse kočevskega procesa. 

Pri volilnem sistemu gre za jedro demokratičnega odločanja. Če pravila politične igre niso urejena tako, da omogočajo dejansko enakost volivcev, odgovornost izvoljenih predstavnikov in pošteno tekmovanje političnih programov, je prizadet sam temelj demokracije. Ustavno sodišče bi moralo biti tu najstrožji varuh demokratičnega standarda, ne pa institucija, ki z odločitvami ali neodločanjem omogoča nadaljevanje pomanjkljivosti. 

Zadeva RTV Slovenija pa je po Jakličevem mnenju pokazala, kako se lahko ustavnopravna vprašanja prepletejo z neposrednim političnim interesom. RTV ni navadna javna ustanova. Je eden osrednjih prostorov oblikovanja javnega mnenja, zato je vsak poseg v njeno upravljanje politično in demokratično izjemno občutljiv. Če se v takšni zadevi ustavno sodišče ne postavi kot strogo nepristranski razsodnik, ampak po Jakličevi oceni omogoči politični prevzem, potem ne varuje pluralizma, temveč ga pomaga rušiti. Tudi slepomišenje glede odločanja o zakonu o RTV, kakršnemu smo priča, kaže, da večina na ustavnem sodišču »lovi« interese svojega političnega zaledja in nikakor ne deluje nepristransko. 

Posebno težo ima tudi vprašanje kočevskega procesa. Jaklič opozarja, da sodnih fars totalitarnega časa ni mogoče naknadno legitimirati z današnjimi pravnimi formulami. Svobodna demokratična družba se mora jasno razločiti od revolucionarnega sodstva, političnih obsodb in postopkov, ki niso bili izraz prava, ampak nasilja oblasti. Če ustavno sodišče pri takšnih vprašanjih odpove, ne gre le za tehnično pravno napako, ampak za moralni in ustavni zdrs. 

Tudi slepomišenje glede odločanja o zakonu o RTV, kakršnemu smo priča, kaže, da večina na ustavnem sodišču »lovi« interese svojega političnega zaledja in nikakor ne deluje nepristransko. 

Ugrabljena institucija ali varuh ustave? 

Najostrejša Jakličeva ocena je, da je ustavno sodišče v sedanji sestavi postalo ena od ugrabljenih institucij globoke države. Gre za izrazito težko diagnozo. Ne pomeni zgolj, da se nekdo ne strinja z odločbami sodišča, temveč da institucija po njegovem ne deluje več v prvi vrsti po ustavni logiki, ampak po logiki političnega zaledja. 

Takšna ocena odpira temeljno vprašanje slovenske demokracije: Kdo nadzoruje nadzornike? Če ustavno sodišče ni več zanesljiv varuh ustave, potem se poruši zadnja institucionalna meja pred samovoljo oblasti in političnih omrežij. V normalni ustavni demokraciji je ustavno sodišče tisti prostor, kjer se politična moč ustavi. Če pa ta prostor sam postane del politične moči, je ogrožen celoten sistem. 

Jakličev pogled je tu izrazito ustavnopraven: odločanje se ne sme opirati na to, kdo je »naš« in kdo »vaš«, temveč na vprašanje, kaj zahteva ustava. Če se ta meja zabriše, se začne nevarno območje selektivne pravičnosti. Za ene veljajo pravila strogo, za druge popustljivo. Eni so medijsko in institucionalno zaščiteni, drugi vnaprej diskvalificirani. Takšna ureditev je lahko formalno demokratična, vsebinsko pa je oddaljena od svobodne demokratične družbe. 

V normalni ustavni demokraciji je ustavno sodišče tisti prostor, kjer se politična moč ustavi. Če pa ta prostor sam postane del politične moči, je ogrožen celoten sistem. 

Zadeva RTV in videz nepristranskosti 

Posebej občutljiva tema pogovora je bila zadeva RTV Slovenija. Gre za enega politično najbolj izpostavljenih primerov zadnjih let, saj se je vprašanje javne radiotelevizije prepletlo z vprašanji političnega vpliva, zakonodajnega posega, kadrovskega preoblikovanja in neodvisnosti javnega medija. 

V tem okviru je pomembna tudi izločitev ustavnega sodnika Mateja Accetta iz odločanja o noveli zakona o RTV Slovenija. Bistvo tega vprašanja ni samo, ali je bil določen sodnik subjektivno pristranski. V pravni državi je odločilen tudi videz nepristranskosti. Sodišče ne sme biti samo nepristransko, temveč mora tudi navzven vzbujati razumno zaupanje, da odloča neodvisno od politike. 

Jakličevo stališče je pri tem jasno: kadar gre za javni medij, za pravico javnosti do pluralnega obveščanja in za politično občutljivo zakonodajo, morajo biti standardi nepristranskosti še toliko višji. RTV je prostor, kjer se oblikuje javna razprava, zato je politični nadzor nad njo vedno nevaren. Če o takšnih vprašanjih odloča ustavno sodišče, mora biti vsak dvom odpravljen na začetku, ne šele tedaj, ko je škoda že storjena. 

Ločena mnenja kot zapis odpora 

Posebno težo imajo pri tem Jakličeva ločena mnenja. V devetletnem mandatu jih je napisal izjemno veliko, kar samo po sebi kaže na obseg notranjih sporov glede ustavnopravnih argumentov in smeri odločanja. Ločeno mnenje v ustavnem sodstvu ni osebna kaprica, ampak pomemben institut pravne kulture. Javnosti pokaže, da odločitev ni bila nujno samoumevna, da so obstajali drugačni argumenti in da večina ni vedno isto kot resnica. 

Jaklič ločenih mnenj ne razume kot osebne zapuščine, ampak kot dokumentacijo ustavnopravnega spora. V njih je mogoče slediti vprašanjem, kjer se je po njegovem mnenju večina oddaljila od ustavnih standardov. V razmerah institucionalne zaprtosti lahko ločena mnenja postanejo edini prostor, kjer se jasno zapiše, kaj je bilo prezrto, zamolčano ali pravno neprepričljivo utemeljeno. 

V tem smislu so Jakličeva ločena mnenja tudi politično neprijetna. Odpirajo vprašanja, ki bi jih del javnosti najraje zaprl: ali se je odločalo po pravu ali po rezultatu, ali so bili standardi uporabljeni enako za vse, ali je bila sodna večina zmožna prepričljivo odgovoriti na protiargumente. 

Ločeno mnenje v ustavnem sodstvu ni osebna kaprica, ampak pomemben institut pravne kulture.

Svobodna demokratična družba kot meja samovolje 

V pogovoru se večkrat vrača temeljna misel: svobodna demokratična družba ni zgolj ureditev, v kateri potekajo volitve in obstajajo institucije. Je ureditev, v kateri imajo posameznik, dostojanstvo, pluralizem, svoboda izražanja in pravna država prednost pred samovoljo oblasti. 

To pomeni, da država ne sme posegati v pravice brez jasne zakonite podlage, razumnega cilja in sorazmernosti. Pomeni tudi, da večina ne sme uporabiti svoje moči za utišanje manjšine. Demokracija je najbolj na preizkušnji takrat, ko mora varovati tiste, ki niso v večini, niso priljubljeni ali niso po volji oblasti. 

Po Jakličevem mnenju je prav ustavno sodišče tisto, ki bi moralo najodločneje varovati ta okvir. Če ga ruši ali prazni, potem ne gre več za navadno strokovno razliko v pravnih pogledih, temveč za vprašanje same narave režima. Svobodna demokratična družba ne more obstati, če najvišje sodišče ne varuje njenih temeljnih predpostavk. 

Civilna družba, mediji in politično zaledje 

Pomemben del pogovora odpira tudi vprašanje civilne družbe. V Sloveniji se pojem civilne družbe pogosto uporablja kot moralna oznaka: kdor se razglasi za civilno družbo, naj bi že s tem nastopal kot neodvisen, pluralen in nadstrankarski akter. Toda Jaklič opozarja, da to ne more biti dovolj. 

Resnična civilna družba mora biti pluralna. Ne sme biti samo mreža organizacij, ki pod videzom neodvisnosti zastopajo interese enega političnega ali ideološkega pola. Kriterij civilnodružbenosti ni retorika, temveč dejanska neodvisnost od oblasti, pripravljenost na argumentirano razpravo, odprtost do drugače mislečih in sposobnost nadzorovati vsako oblast, ne le tiste, ki ji ideološko nasprotuje. 

Resnična civilna družba mora biti pluralna.

Tu se odpira širši slovenski problem: razmerje med mediji, univerzami, nevladnimi organizacijami, sodstvom in politiko. Če so ti prostori pluralni, družba diha. Če jih obvladuje en sam vrednostni ali interesni tok, nastane videz demokracije, v katerem so institucije sicer številne, toda javna razprava je zožena. 

Slovenija pred vprašanjem institucionalne zrelosti 

Pogovor z ddr. Klemnom Jakličem zato ni samo pogovor o njegovem mandatu. Je razprava o Sloveniji. O tem, ali smo kot država po osamosvojitvi zgradili dovolj trdne institucije. O tem, ali razumemo ustavo kot živ okvir svobode ali kot tehnični dokument, ki ga lahko večina razlaga po potrebi. O tem, ali je pluralizem res vrednota ali zgolj beseda, ki jo vsaka stran uporablja zase. 

Jakličev odgovor je izrazito kritičen. Po njegovem Slovenija še ni v celoti razvila svobodne demokratične družbe v vsebinskem pomenu. Ima institucije, nima pa vedno njihovega duha. Ima formalne postopke, a ne vedno enakih standardov. Ima civilno družbo, a ne vedno pluralne. Ima medije, a ne vedno odprtega prostora za različne poglede. Ima sodišča, a po njegovem ne vedno dovolj neodvisne ustavnopravne drže. 

To je ostra diagnoza, toda ravno zato vredna razprave. V demokratični družbi se institucij ne varuje tako, da se o njih molči. Varuje se jih tako, da se od njih zahteva največ: nepristranskost, pogum, strokovnost, notranja poštenost in pripravljenost na javno odgovornost. 

Ko varuh ustave postane del problema 

Najpomembnejše sporočilo pogovora je, da ustava ni okras države. Je meja oblasti. Je zavetje posameznika. Je prostor, kjer se mora politična moč ustaviti pred človekovim dostojanstvom in pravico. Če te meje odpovejo, demokracija še lahko ohrani zunanje oblike, izgubi pa vsebino. 

Prof. ddr. Klemen Jaklič po devetih letih na ustavnem sodišču nastopa kot eden najostrejših kritikov stanja slovenske pravne države. Njegova kritika ni zgolj osebna ali polemična. Njeno jedro je ustavnopravno: ali oblast, sodišča, mediji, civilna družba in pravna stroka še priznavajo skupno merilo, ki stoji nad političnim interesom. 

Po Jakličevem mnenju je odgovor pri sedanjem ustavnem sodišču negativen. Institucija, ki bi morala biti zadnja obramba svobodne demokratične družbe, je po njegovi oceni postala del problema. Zato pogovor odpira temeljno vprašanje prihodnosti Slovenije: ali bo ustava ostala meja samovolje oblasti ali pa bo tudi sama postala orodje tistih, ki imajo v rokah institucije, medije in politično zaledje.