Dobrepolje – od strahu do resnice v dolini črnih rut

Tamino Petelinšek: Govor ob dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja – Dobrepolje in Struge (uvod v sveto mašo) 

Danes se bomo po maši zbrali zaradi resnice, ki je bila z zakonom prepovedana, zato je skoraj izginila iz slovenske zavesti. Molili bomo za mrtve, ki nimajo groba in katerih se je bilo prenevarno spominjati.

Prejeli boste podobice, na katerih je ime umorjenega člana naše doline, navedenega na spomeniku tu na Vidmu in v Strugah, da bi se bolj zavedali povezanosti naše skupnosti ter pomena molitve drug za drugega, ne le zase in za svoje sorodnike. Podobica je namenjena naši osebni molitvi za zveličanje njihovih duš.

V mislih si prikličimo fante, ki so nekoč molili tudi v tej cerkvi. Na videmskem spomeniku je 286 oseb, na struškem pa 112. Si predstavljate to izgubo naše doline? Večina njih ni padla v bitki, razen nekaterih vaških stražarjev na gradu Turjak. Umorjeni so bili z zvezanimi rokami, vrženi v brezna kot hlodovina. Na tisoče umorov v dveh mesecih.

Spomnim se besed Jožeta Adamiča, mojega tasta, ki je s solznimi očmi pogosto pripovedoval, kako so se iz Roga slišale eksplozije, ko so minirali številne jame, zasute s trupli. Vedno so ga oblile solze. Takrat je bil otrok, za vedno ranjen v dušo. Čutil je, da je tam tudi njegov starejši brat Stane.

Molímo pa tudi za tiste, ki so umrli v internaciji ali kot talci okupatorjevega nasilja. Priznati moramo, da so mnogi dobrepoljski in struški talci že med vojno umrli zaradi povračilnega ukrepa zaradi partizanskega nasilja.

Talci so bili v 80-ih letih ponovno zlorabljeni na NOB-jevskih tablah, v Predstrugah celo na spomeniku, ki z novimi zlatimi črkami časti Tita. So bili naključno izbrani dobrepoljski talci res podporniki Tita? Oglejte si spomenik in si sami ustvarite sliko.

Nihče ne želi spreminjati zgodovine, treba pa je naše znanje o preteklosti dopolniti z zapisanimi osebnimi zgodbami, ki pa v večini zaradi upravičenega strahu vaših starih staršev niso bile povedane. Spoznavanje krivic, ki jih je bila deležna ta dolina, dolina črnih rut, je začetek zdravljenja dobrepoljske duše. 

Pri tej sveti daritvi molímo za vse naše mučence in mučenke, da bi nam izprosili pri Bogu mir, spravo in blagoslov. Pa po krščanski ljubezni tudi za njihove rablje.

Igor Ahačevčič: Nagovor na dogodku ob dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja

Na začetku naj poudarim, da današnja slovesnost ne poteka pod okriljem nobene organizacije, pač pa je to preprosta spominska slovesnost, ki smo jo pripravili nekateri prebivalci, svojci oziroma sovaščani v spomin vsem žrtvam revolucije in v opomin vsem živečim, kaj se nam v prelomnih časih življenja lahko zgodi, če nismo v določenem trenutku dovolj čuječi, da pademo v kremplje raznim fanatikom.

Je pa prav, da spominska prireditev ne poteka le v Ljubljani, ampak da se o tem pogovarjamo tudi po naših vaseh, kjer je do nasilja zares in bolj izrazito prišlo. Tako problem bolje začutimo, ker ga spremljamo od blizu. Najbolj pomembno ob tem dogodku pa je, da ob njem razmišljamo o odpuščanju svojim bratom. Da si dopovemo, da se moramo z našo zgodovino soočiti, jo vzeti takšno kot je bila. S tem dozoreti kot ljudje in kot narod.

Nikogar, ki je preživel gorje po koncu 2. svetovne vojne, še nisem slišal govoriti v jezi in sovraštvu do storilcev. Ko bodo tako pogumno nastopili tudi bratje in sestre z druge strani, bomo vsi lahko zmagali in bo naš narod zacvetel. Takrat šele bomo vsi na pravi strani zgodovine, na strani življenja in v pravi svobodi.

Datum Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je bil izbran v spomin na 17. maj 1942, ko se je zgodil prvi množični pomor slovenskih civilistov s strani komunistov, ko so v soteski Iške umorili 53 oseb, povečini slovenske Rome. Posamezni umori so se sicer dogajali že pred tem, v nadaljevanju vojne, zlasti proti koncu in predvsem že po zaključku vojne pa se je število množičnih pobojev in umorov nadaljevalo v nerazumljivo velikem številu. Kot kažejo raziskave, je bilo do zdaj odkritih že več kot 700 morišč in na žalost še vedno odkrivajo nova. Posejana so po celem slovenskem ozemlju, v osrednjem delu države pa je njihova koncentracija morda še nekoliko večja.

Kolikšno je število pobitih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji, je dejansko težko reči, ker še ni dokončnih in celovitih raziskav o tem. Žalostno je, da tisti del državljanov, ki že desetletja po II. svetovni vojni vladajo Sloveniji, ni sposoben toliko poguma in modrosti, da bi moralno in gmotno podprl raziskave in odprl morda še kakšne arhive, da bi prišli do pravih številk. Še vedno se gredo skrivalnice in bežijo pred resnico. Različni avtorji tako navajajo zelo različne številke (tudi do 400.000), a drugi opozarjajo, da moramo biti pri tem vseeno previdni. Skoraj gotovo pa je bilo – večinoma izvensodno – pobitih nekaj 10 tisoč ljudi vseh starosti in stanov. Ali ni to grozovito slišati? Malo se zamislimo nad tem podatkom – nekaj 10 tisoč ljudi! Pomislimo na svoje najbližje in na to, da delujemo danes v različnih političnih strankah. Je to res razlog za smrtno sovraštvo? Nemogoče je natančno oceniti, kako velika praznina je v številu Slovencev nastala zaradi tega. Morda bo celo usodna za preživetje našega naroda!

Naslednje pomembno dejstvo pa je, da je žrtev komunizma mnogo mnogo več, kot je število umorjenih; vsi neposredni svojci pobitih, njihovi prijatelji ter sorodniki in za njimi še mnoge generacije Slovencev. Tudi mi, ki živimo danes, smo žrtve. Tudi mi imamo zamegljeno in izkrivljeno sliko naše zgodovine. Po nekakšni nadzorovani logiki usmerjen pogled na svet. Živimo v strahu, z nataknjenimi plašnicami. Dvomimo v resnicoljubnost in iskrenost svojega soseda, znanca, celo sorodnika. Dvomimo v informacije, ki jih dajejo učitelji, mediji, duhovniki. Ne verjamemo državnim organom, ne verjamemo funkcionarjem, ne verjamemo sodiščem. Bojimo se povedati, da smo verni, da smo pripadniki katere od desno usmerjenih političnih strank oziroma o politični opredeljenosti raje sploh ne govorimo, ker se bojimo za službo, ker se bojimo polemičnega pogovora. Ker se bojimo, da se ne bi ponovilo tisto iz leta 1945. Živimo v laži in strahu!

Zavajanje, laž in ustrahovanje ljudi so odlike vsakega totalitarnega režima. Brezvestni in predrzni Stalin je z genijem zlobe Hitlerjem sodeloval in skupaj sta pripravljala past celemu svetu. Medtem ko so v času pred drugo svetovno vojno Američani z zahodnimi državami, ki so oblikovale versajski mir po I. svetovni vojni mislili, da so najmočnejši, ker da je z njimi tudi SZ, sta Stalin in Hitler sporazumno in skrivaj ustvarjala v svojih laboratorijih zla. Sovjetski generali so se šolali v Nemčiji, Rusi pa so po nemških načrtih v svojih tovarnah izdelovali za Nemce orožje (tanke, letala – znamenite Stuke, tudi bojne pline). Stalin je ob prihodu Hitlerja na oblast izposloval pri Kominterni izjavo, da »prihod Hitlerja na oblast ne pomeni poraza za komunistično partijo«.

Takega načina z organizacijo zarot, intrig in laži so se naučili tudi naši komunisti na šolanju v SZ, kar so v svoj prid obračali ves čas vojnih razmer in revolucije. Še posebej krvavo pa po koncu vojne in po že izvedeni komunistični revoluciji. O tem ne pričajo samo ljudje in zgodbe nasprotnikov režima. Enako krute usode so doživljali najbolj verni komunisti, tudi tisti, ki so sejali seme komunizma pri nas. Titov totalitarni, brezkompromisni in kruti režim je z dobrodušnim nasmehom na obrazu, miroljubno cigaro v rokah in ob nogah mirno ležečim nemškim ovčarjem z lahkoto pospravil vse.

Zanimiva laž, ki je nastala na ozemlju naše občine, je napad na vojaško vodstvo organizacije TIGR, ki se je zgodil v gozdu nad Rapljevim. Potem ko so pripadniki komunistov izdali mesto, kjer so se skrivali tigrovci – prvi resnični borci proti fašizmu, so Italijani napadli in uničili vojaško vodstvo organizacije. To je bil dejansko prvi spopad Slovenskih borcev z okupatorjem na slovenskem ozemlju – 13. maja 1941, ki je nastal na podlagi sodelovanja komunistov in okupatorja. To se je zgodilo samo 3 tedne po ustanovitvi t. i. Osvobodilne fronte!  

Ker si ne dovolimo pogumno pogledati v oči zgodovine, v usodne napake, ki so nastajale na eni in drugi strani, smo žrtve komunističnega režima vsi Slovenci od leta 1941 naprej. In bomo vse dokler se naši šolski programi (in tudi domača vzgoja) ne bodo spremenili. Vse dokler ne bomo sposobni resnici pogledati v oči. Vse dokler bomo pristajali na resnico, da prej, v Jugi, vseeno ni bilo tako slabo, saj smo vsi hodili na morje in vozili smo se lahko v avtomobilih. Čeprav to še zdaleč ni res!

Vsi mi; jaz, ti, on – vsak pri sebi smo vsaj v delčku odgovorni, da živimo v razmerah, kakršne so. Ne ravnamo dovolj odgovorno in premalo imamo ljubezni do bližnjega. Ne smemo si v nedogled očitati dejanj, ki jih ne moremo popraviti, moramo pa si prizadevati za spoznanje resnice, odpuščanje in delo za dobro vseh Slovencev. Priznane napake nas morajo naučiti boljšega ravnanja!

Na Madžarskem rojena Židinja dr. Edita Eger, psihoterapevtka, ki je preživela Auschwitz, v plinski celici izgubila oba starša, preživela Mauthausen, Gunskirchen in potem pretrpela še mnogo grozot, je po vsem trpljenju razmišljala o tem, »… da se človek rodi, da ljubi, sovraštva pa se naučimo. Od nas samih pa je odvisno, po čem bomo segli.«

Tudi letošnji dan spomina je priložnost, da se zavestno odločimo spremeniti. Prosimo Boga, naj nam pomaga, da bomo svet ljubili. Da bo naša država dostojno pokopala vse svoje hčere in sinove, da bo ta strašna bolečina končno za nami. Želim si, da bi ta dan v prihodnje postal dan, ki ga bomo vsi prebivalci te prelepe dežele, prekrasne in edine, razumeli, posvojili, v njem iskali navdih za sožitje.