Petice v spričevalu štejejo vse več, znanje vse manj: mag. Albin Vrabič

Ob začetku nova šolskega leta je v klopi po vsej Sloveniji sedlo skoraj 275.000 učenk, učencev in dijakov. V osnovne šole je vstopilo 186.687 otrok, med njimi 19.058 prvošolcev, v srednješolske programe je vpisanih približno 88.000 dijakov. Z novim šolskim letom se vsako jesen znova vrne tudi stara težava, s katero se v knjigi, »Srce in razum v šoli«, spopada mag. Albin Vrabič: pritisk, da morajo biti ocene v spričevalu čim bolj odlične, ne glede na to, ali za njimi stoji resnično znanje. Tako so konec preteklega šolskega leta mediji znova poročali, da je najpomembnejše, da v spričevalu sijejo petice, medtem ko vprašanje, ali te resnično odražajo znanje, staršem in učencem že dolgo ni več bistveno. Vrabič je svoj strokovni pogled na stanje v šolstvu in bistvo njegove knjige tokrat javno predstavil na sredinem dogodku (9. septembra) v Ljubljani, v prostorih Celjske Mohorjeve družbe.

Prav to razliko med, kot pravi sam, razumom in srcem v šoli naslavlja upokojeni ravnatelj mag. Albin Vrabič, ki je 25 let vodil strojno, rudarsko in okoljevarstveno šolo v Šolskem centru Velenje, pred tem pa je bil na isti šoli učitelj mehanike in vodja posebnih oblik izobraževanja. Svoje več desetletne izkušnje je strnil v knjigi »Srce in razum v šoli«, podnaslovljeno Iz ravnateljeve prakse za učitelje, starše in stare starše. Knjiga je v javnosti od maja letos, ravnatelji in učitelji pa jo že podarjajo najboljšim dijakom in sodelavcem.

Vrabič je diplomiral iz strojništva in magistriral iz managementa. Svojo poklicno pot je začel v gospodarstvu, v Termoelektrarni Šoštanj, nato pa se je za skoraj štiri desetletja z dušo in srcem zavezal šolstvu. Bil je tudi višji svetovalec na Centru Republike Slovenije za poklicno izobraževanje (CPI) in sodelavec Šole za ravnatelje. Za svoje delo je prejel Slomškovo priznanje in nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo na področju srednjega šolstva.

Sedem let dela na roke

Knjiga po besedah avtorja ni nastala čez noč. Nastajala je sedem let, gradivo pa je urejal na roko. »Dobival sem povratne informacije, da delam dobro, da delam prav. Te povratne informacije so bile v glavnem zelo pozitivne,« pravi Vrabič. »Zato sem počasi dozorel v misel, da ni smiselno pisati o tem, kaj smo jedli ali kje smo bili, ampak o principih dela.« Prva bralka rokopisa je bila njegova žena, sledili so prijatelji, katerih mnenje ceni, zadnja bralka in urednica pa je bila Saška Ocvirk. Knjiga ima štiri dele. Prvi, Principi dela, obsega 17 točk premisleka. Drugi prinaša 18 primerov iz šolske prakse, povezanih z revijo Vzgoja, ki jo izdaja Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Tretji del govori o kakovosti in vodenju šole, sklene pa jo zaključno poglavje o nastajanju besedila.

Napad na učitelja je določil prvo poglavje

Prvo od sedemnajstih točk premisleka je Vrabič namenil dogodku, ki ga je pred leti pretresel: dijak je fizično napadel svojega učitelja. »Ko smo dogodek analizirali, smo ugotovili, da je dijak pred tem od istega učitelja prejel same najnižje ocene. Počutil se je ponižanega kot človek,« pojasnjuje Vrabič, zakaj je zgodbo postavil na prvo mesto v knjigi.

Iz nje izpelje enega osrednjih poudarkov: razliko med absolutnim in relativnim ocenjevanjem. Eksterna matura je po njegovem tipičen primer absolutnega ocenjevanja, kjer je razuma veliko, človeka pa zraven skoraj ni. Prav na tej točki se knjiga dotakne tudi pritiska po odličnih ocenah, ki vsako šolsko leto znova bremeni učence, dijake in njihove starše. Sam Vrabič zagovarja relativno ocenjevanje, torej napredek posameznika glede na njegovo izhodišče in ne glede na povprečje razreda ali na to, koliko petic ima sošolec v isti klopi.

Kot zgled navaja angleško šolo, ki uspešnost meri po napredku vsakega učenca pri osrednjih predmetih glede na njegovo lastno izhodiščno raven. »Če je bil dijak zelo šibek, je zanj vsak napredek uspeh,« pravi Vrabič. »Na ta način izmeriš celotno šolo.«

Srce kot pogoj za motivacijo

Drugo rdečo nit knjige predstavlja odnos med učiteljem in dijakom kot temelj motivacije. »Učitelj ne more motivirati dijaka, če z njim nima dobrega odnosa,« je prepričan Vrabič. Dober odnos po njegovem ne pomeni popuščanja, temveč poznavanje dijakovih močnih in šibkih točk ter spoštljivo ravnanje z obojimi.

Enako velja za vodenje šole. Vrabič loči med vodjo in šefom, ravnatelj, ki sodelavce vpraša za mnenje, po njegovem ne izgublja avtoritete, temveč jo krepi.

»Vodja vključuje, šef ukazuje.« mag. Albin Vrabič

Podobno razmišlja o avtentičnosti, pri čemer se sklicuje na pedagoga Stanka Gogalo in njegovo teorijo osebne metode poučevanja. »Učitelj mora biti to, kar je. Ne sme »blefirati«, da je nekaj drugega, kot v resnici je, saj dijaki takoj prepoznajo, kadar gre za igro,« poudarja Vrabič.

Šola in tistih 20 odstotkov, ki šteje

Vrabič v knjigi izpostavi tudi, kar imenuje največjo neizkoriščeno rezervo šolskega sistema: premalo časa, namenjenega vsebinam, ki resnično štejejo, na račun tistih, ki jih je le videti veliko. Kot zgled navaja poštevanko. »Učitelj matematike mora v tretjem razredu vztrajati toliko časa, da se poštevanko naučijo prav vsi, ne pa da preprosto preide na naslednjo snov, ki je na vrsti po učnem načrtu,« pravi nekdanji izkušeni srednješolski ravnatelj. Ko se učitelj osredotoči na tisto, kar je resnično pomembno, po Vrabičevem prepričanju pridobi tudi čas za gradnjo odnosa z dijaki, torej za srce.

Šola kot podjetje, dijak kot stranka

V drugem delu knjige Vrabič skozi 18 primerov iz prakse, med drugim tudi o pitju alkohola med dijaki, opozarja, da mora šola delovati preventivno in ne zgolj odzivno. »Alkohol je dostopen, in kar prihaja od drugod, prej ali slej pride tudi v šolo,« pravi Vrabič. »S tem moramo računati, bistvo pa je, da delujemo preventivno.« Primeri so nastajali v sodelovanju z revijo Vzgoja, v kateri je avtor dolga leta komentiral podobne zgodbe skupaj z drugimi pedagogi, vsak pa je na isti dogodek gledal s svojega zornega kota.

Tretji del knjige, namenjen kakovosti in vodenju šole, izhaja iz teze, da je šola brez dobrega vodje lahko le toliko dobra, kolikor dopušča klima, ki jo ustvarja vodstvo. Vrabič opozarja, da javne šole za razliko od zasebnih podjetij ne čutijo tržnega pritiska, saj plača ravnatelja in učiteljev prihaja skoraj neodvisno od tega, kako dobro šola dela. Zato po njegovem šole lažje pozabijo, da so dijaki, podobno kot stranke v podjetju, tisti, zaradi katerih šola sploh obstaja.

Tretji del knjige, namenjen kakovosti in vodenju šole, izhaja iz teze, da je šola brez dobrega vodje lahko le toliko dobra, kolikor dopušča klima, ki jo ustvarja vodstvo.

Kot definicijo kakovostne šole navaja pristop Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco): dobra šola je tista, iz katere udeleženec izobraževanja izstopi bolj samozavesten, kot je bil ob vstopu vanjo, ne glede na to, ali gre za dijaka, študenta ali odraslega udeleženca izobraževanja. »Dobra šola je tista, iz katere pride udeleženec bolj samozavesten, kot je bil pri vstopu,« povzema Vrabič.

Mladina ni pokvarjena

Kljub sistemskim pomanjkljivostim, ki jih knjiga naslavlja, Vrabič o prihodnosti šolstva ostaja optimist. Skepso do mlajših generacij zavrača kot ponavljajoč se vzorec vsake generacije pred njo.

»Mladina ni pokvarjena, mladina je le vedno znova drugačna.« (mag. Albin Vrabič)

Knjiga je po njegovih besedah namenjena predvsem temu, da učiteljem, staršem in starim staršem ponudi nekaj uporabnega za vsakdanjo prakso, ne glede na to, kako majhen je ta prispevek. »Če komu od vsega tega pomaga samo malo, je bilo vredno,« pravi Vrabič.

Mag. Albin Vrabič: Ocena človeka izstreli med zvezde ali mu uniči samozavest (podkast »Vroča tema«, 21. 5. 2026)

Posnetek in zapis pogovora z Albinom Vrabičem, ki smo ga z njim imeli maja letos, je v celoti na voljo na Domovini: 

1. posnetek: [Video] Mag. Albin Vrabič: Šolska ocena lahko človeka izstreli med zvezde ali pa mu uniči samozavest (Vroča tema, 21. 5. 2026)
2. zapis: Mag. Albin Vrabič: V šolah bi morali iskati potencial

Reforma, ki obljublja oceno, ki nekaj pove

Vprašanje, ki ga Vrabič naslavlja s primerom napadenega učitelja in s poglavjem o absolutnem ter relativnem ocenjevanju, se je znašlo tudi na dnevnem redu vlade. Minister za izobraževanje, znanost in mladino Borut Rončević je 8. septembra ob objavi rezultatov mednarodne raziskave Pisa 2025, ki so pokazali nadaljnje upadanje dosežkov slovenskih petnajstletnikov, napovedal pripravo celovite reforme šolskega sistema. Vlada Republike Slovenije je isti dan na omrežju X objavila deset izhodišč napovedane prenove.

Med njimi so razbremenjeni učni načrti, ocene, ki naj odražajo dejansko stanje znanja, optimalen razvoj vsakega otroka, vrnitev delovne etike in osebne odgovornosti, krepitev domoljubne in državljanske vzgoje, ideološka nevtralnost in pluralnost, večja avtoriteta učiteljev, pravočasno pridobivanje temeljnih znanj ob prehodu na osemletno osnovno šolo, krepitev znanj za prihodnost ter ustanovitev enotne nacionalne institucije za kakovost in razvoj izobraževanja. Del reforme je tudi napovedana odprava devetletne osnovne šole in prehod na prenovljeno osemletko, ki naj bi po napovedih ministrstva stekla v šolskem letu 2028/2029.

Brez odnosa reforma ne bo dovolj

Druga točka napovedanih izhodišč, torej ocene, ki naj odražajo dejansko stanje, in tretja, optimalen razvoj vsakega otroka, sta blizu tistemu, o čemer Vrabič piše v knjigi; predvsem, da številka v redovalnici pove malo, če nam ne pove, od kod je dijak štartal in kam je prišel z znanjem in dojemanjem. Ali bo reforma to razliko med razumom in srcem dejansko premostila, se bo pokazalo šele v prihodnjih mesecih, ko naj bi pristojni pripravili strateški svet in področne zakone. Vrabičeva knjiga medtem ponuja odgovor, ki ne čaka na noben zakon: da je dober odnos med učiteljem in dijakom osnovni pogoj, brez katerega še najbolje zastavljena reforma na papirju ostane zgolj, razum brez srca.