Kdo plačuje ceno za evropski izvoz? Resnica o sporazumu EU–Mercosur in žrtvovanju evropskega kmeta

Od 1. maja 2026 je v začasni veljavi eden največjih prostotrgovinskih sporazumov na svetu – sporazum med Evropsko unijo in južnoameriškim blokom Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj). Uradni Bruselj slavi vzpostavitev trga s 700 milijoni potrošnikov, nova delovna mesta in odpravo trgovinskih ovir. Toda na terenu, stran od bruseljskih pisarn, se slika riše v precej bolj temačnih odtenkih. Postaja vse bolj očitno, da gre za klasično menjavo »avtomobili za govedino«, kjer so evropski kmetje postali zgolj kolateralna škoda v igri velikih industrijskih interesov.

»Velik cirkuški šov« in nemški industrijski interesi

Evropski poslanec Milan Zver (SDS/EPP) je situacijo ostro, a natančno povzel z besedami, da je sporazum »en velik cirkuški šov, ki bi v imenu nemških in širših industrijskih interesov zalil evropske trge s poceni kmetijskimi proizvodi.« Zver opozarja, da je sporazum krojen po meri industrije (predvsem avtomobilske in strojne) ter veletrgovcev s hrano, medtem ko evropski kmetje plačujejo najvišjo ceno. Podobno ogorčenje na družbenem omrežju X deli tudi poljska evroposlanka Ewa Zajączkowska-Hernik in drugi kritiki, ki opozarjajo na uničujoč vpliv tovrstnih politik na suverenost evropske pridelave hrane.

Evropska unija namreč na eni strani z evropskim zelenim dogovorom (Green Deal) in skupno kmetijsko politiko od svojih kmetov zahteva najvišje, najstrožje in najdražje okoljske ter zdravstvene standarde na svetu. Na drugi strani pa z odprtjem trga za države Mercosurja omogoča uvoz na stotisoče ton kmetijskih proizvodov, ki so pridelani po popolnoma drugačnih, bistveno ohlapnejših pravilih.

Že več kot desetletje opozarjam na tveganja sporazuma Mercosur. Danes grški mediji poročajo, da je bila velika večina prve pošiljke zamrznjenega piščanca iz Brazilije pozitivna na salmonelo.

Evropski kmetje morajo spoštovati najstrožje standarde na svetu, EU pa hkrati odpira… https://t.co/n4btmafT6q

— Milan Zver (@MilanZver) May 7, 2026

Dvojna merila in nelojalna konkurenca: Zakaj kmetje protestirajo?

Bistvo problema za evropskega kmeta in potrošnika je institucionalizirana nelojalna konkurenca. Evropskemu kmetu zakonodaja duši produktivnost: omejena je uporaba gnojil, prepovedana je uporaba številnih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), ki veljajo za nevarna, izjemno strogi so predpisi glede dobrobiti živali (prostor, transport, uporaba antibiotikov).

V državah Mercosurja, kot je denimo Brazilija, teh omejitev v takšni meri ni. Kmetijska proizvodnja tam temelji na ogromnih 'agrobiznis' korporacijah. Dovoljena je uporaba pesticidov, ki so v EU že desetletja prepovedani (npr. atrazin, parakvat). Živina pogosto ni podvržena enako strogim pravilom o sledljivosti od rojstva do zakola, kot to velja v EU.

Bistvo problema za evropskega kmeta in potrošnika je institucionalizirana nelojalna konkurenca.

Kaj to pomeni v praksi?

• Za kmete: Ne morejo cenovno konkurirati južnoameriški masovni pridelavi. Odkupne cene padajo, kmetije propadajo, Evropa pa izgublja prehransko samooskrbo.
• Za veletrgovce: Ogromni dobički. Poceni surovine (soja, govedina, perutnina) se uvozijo brez carin in prodajo na evropskem trgu ali uporabijo v predelovalni industriji.
• Za potrošnike: Morda na prvi pogled nekoliko cenejša hrana v supermarketih, vendar z vprašljivo kakovostjo in tveganjem za prisotnost ostankov pesticidov, ki so v EU prepovedani.

Kaj dejansko uvažamo? 

Da bi razumeli razsežnost uvoza in pritiska na kmetijski sektor, si poglejmo strukturo trgovine z državami Mercosurja. Kmetijsko-živilski izdelki tradicionalno predstavljajo okoli 20 do 25 % celotnega uvoza EU iz Mercosurja.

Spodnja tabela prikazuje, katere kmetijske surovine najbolj »zalivajo« evropski trg in s tem neposredno vplivajo na evropske proizvajalce. 

Najpomembnejši kmetijski proizvodi, ki jih EU uvaža iz držav Mercosurja (ocena deležev uvoza in kvote):

Dvojni standardi – Evropa vs. Južna Amerika

Za lažje razumevanje, zakaj evropski kmet ne more tekmovati z južnoameriškim, je tukaj primerjava proizvodnih realnosti:

Prazne obljube o zaščitnih ukrepih?

Evropska komisija sicer zatrjuje, da sporazum vključuje »močne zaščitne ukrepe za pravila EU« in trajnostna poglavja. Toda kritiki in analitiki opozarjajo, da so te določbe v praksi brezzobe. Trajnostna poglavja namreč pogosto ne vključujejo strogih mehanizmov sankcioniranja v primeru kršitev.

Če se bo trend nadaljeval, bodo prebivalci EU na dolgi rok postali popolnoma odvisni od uvoza hrane iz oddaljenih celin. Hrana bo morda poceni in sestavili bomo še več avtomobilov za južnoameriški trg, a cena za to bo visoka: opustela evropska podeželja, propadle družinske kmetije in degradacija okolja izven meja EU, ki pa bo na koncu vseeno vplivala na globalno podnebje. Kot pravi Milan Zver – evropski kmet je postal kolateralna škoda. Vprašanje pa je, ali smo kot družba to škodo pripravljeni sprejeti v zameno za cenejši zrezek neznanega porekla.

Trajnostna poglavja pogosto ne vključujejo strogih mehanizmov sankcioniranja v primeru kršitev.