Pol milijona glasov proti Bruslju: zahtevajo remigracijo

Kampanja »Save Europe Act« je pravno še vedno v slepi ulici, a politično je vse glasnejša. Ko sta se aktivista Eva Vlaardingerbroek in Martin Sellner pred Evropskim parlamentom v sredo, 15. julija 2026, fotografirala s škatlami podpisov, je bil to predvsem prizor za kamere in javnost. Zbrani podpisi namreč formalno še niso uradno priznani, saj jih Evropska komisija še ni registrirala. Prava odločitev o usodi pobude se bo tako dogajala v pravnih pisarnah Evropske komisije, ki presoja, ali je besedilo skladno z evropskim pravom. Vendar resnica o migracijah se skriva globlje, v uradnih statistikah, ki jih redkokdo pozorno prebere do konca.

Zid pri vratih Bruslja

ECI, kar je kratica za »European Citizens' Initiative« oziroma evropsko državljansko pobudo, je formalni instrument EU. Državljanom omogoča, da z milijonom podpisov iz vsaj sedmih držav članic prisilijo Evropsko komisijo, torej izvršni organ EU, ki edini lahko predlaga zakonodajo, k uradnemu odzivu. Sprejetja zakona pa jim ne zagotavlja.

Kampanjo »Save Europe Act« sta 31. maja 2026 lansirala nizozemska komentatorka Eva Vlaardingerbroek in avstrijski aktivist Martin Sellner. Organizatorja sta 8. junija vložila uradno zahtevo za registracijo pri Komisiji.

Accurate. pic.twitter.com/i3tCvLR8Mp

— Eva Vlaardingerbroek (@EvaVlaar) July 16, 2026

We delivered the first half a million signatures of the @SaveEuropeAct to the European Parliament today.

We came to Brussels and made sure their voices were heard.

Whether the European Commission likes it or not.

The people want Remigration! pic.twitter.com/DHTuXNm2vN

— Eva Vlaardingerbroek (@EvaVlaar) July 15, 2026

Konec junija je prišel odgovor, ki so ga prek videa razkrili podpornikom.

Neodvisne potrditve s strani uradnega govorca Komisije v javno dostopnih virih nisem našel, kar je pomembno metodološko opozorilo. Po navedbah organizatorjev Komisija trdi, da razlikovanja na podlagi etničnega, kulturnega ali civilizacijskega izvora pomenijo diskriminacijo na podlagi rase. To naj bi bilo v očitnem nasprotju z 21. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki prepoveduje diskriminacijo, ter z 2. členom Pogodbe o EU, ki določa temeljne vrednote Unije, med njimi enakost, človekove pravice in pravice manjšin.

Uradni pregled Evropskega parlamenta potrjuje, da lahko Komisija registracijo zavrne, če je pobuda očitno v nasprotju z vrednotami Unije iz 2. člena pogodbe o Evropski uniji (PEU). Pravna podlaga za morebitno zavrnitev je torej realna, konkretna vsebina dopisa pa še ni neodvisno preverjena.

Organizatorja se ne umikata. Martin Sellner je odziv označil za odločitev neizvoljenih birokratov in napovedal nadaljevanje akcije. Do sredine julija je kampanja zbrala več kot pol milijona podpisov. Ti formalno ostajajo t. i. pred-registracijske izjave, neuradne potrjene podpore po uredbi EU 2019/788.

Krščanska Evropa, ki izginja ali se le spreminja?

Del strahu, ki poganjajo takšne kampanje, ima oporo v trdih demografskih podatkih.

Najnovejša primerjava »Pew Research Center«, uglednega ameriškega neprofitnega raziskovalnega inštituta, objavljena junija 2025, kaže, da je delež kristjanov v Evropi med letoma 2010 in 2020 upadel s 74 na 67 odstotkov prebivalstva. Delež versko neopredeljenih je narasel na 25 odstotkov. Delež muslimanov je v istem obdobju narasel na približno 6 odstotkov, kar predstavlja 46 milijonov ljudi.

Dve državi, Francija in Velika Britanija, sta v tem obdobju izgubili krščansko večino, pri čemer sta Anglija in Wales to prelomnico doživela že pri zadnjem popisu leta 2021.

Delež muslimanov je v letih 2010 do 2020 narasel na približno 6 odstotkov, kar predstavlja 46 milijonov ljudi.

Demograf Pew centra Conrad Hackett opozarja na ključno nianso. Glavni vzrok upada krščanskega deleža je versko odpadništvo, torej se ljudje, rojeni kot kristjani, preprosto ne opredeljujejo več za verne; vzrok za upad krščanskega deleža ni le migracija. V morebitnem visokem migracijskem scenariju iz starejše Pew projekcije iz leta 2017 bi muslimani do leta 2050 lahko dosegli do 14 odstotkov prebivalstva EU, a tudi ta študija poudarja, da gre za scenarij, ne napoved.

Dve državi, Francija in Velika Britanija, sta v tem obdobju izgubili krščansko večino.

Vprašanje asimilacije je znanstveno manj enoznačno kot ga prikazujejo polemike na obeh straneh. Novejša študija na podlagi »European Social Survey« iz leta 2025 ugotavlja, da razlike v vrednotah pojasnijo le del razlike v integraciji med domačini in priseljenci. To postavlja pod vprašaj tezo, da avtomatski prevzem vrednot gostiteljske družbe zagotavlja uspešno integracijo. Znanstvenega konsenza o sistemski nezmožnosti asimilacije torej ni, obstajajo pa dokumentirani problemi na posameznih področjih, o čemer govori naslednji sklop.

Nemčija kot ogledalo brez olepšav

Nemčija je zaradi obsega in preglednosti podatkov najboljši testni primer za razumevanje, kaj številke dejansko povedo. Delež tujih državljanov v celotni nemški populaciji znaša okoli 15 odstotkov.

Po podatkih BKA, kar je kratica za Bundeskriminalamt oziroma nemški zvezni kriminalistični urad, je bilo v letu 2024 med 1,97 milijona osumljencev 8,9 odstotka opredeljenih kot takoimenovani »Zuwanderer«. Gre za ožjo kategorijo, ki zajema prosilce za azil, osebe s priznano zaščito in tolerirane osebe, ne pa vseh tujcev. To je formalno nadproporcionalna zastopanost glede na njihov delež v populaciji.

Ključni podatek, ki ga v polemikah pogosto izpustijo, je naslednji.

Migracija v Nemčijo v zadnjih 20 letih ni povečala celotne kriminalitete. Število kaznivih dejanj brez tujerodnih kršitev je med letoma 2005 in 2019 upadlo za približno 16 odstotkov, medtem ko je število tujcev v Nemčiji v istem obdobju naraslo za več kot 70 odstotkov. Nadproporcionalnost je delno demografsko pojasnljiva.

Več kot polovica osumljenih priseljencev je mlajših od 30 let, več kot tri četrtine je moških, kar je v vsaki populaciji na svetu kriminalno najbolj aktivna skupina. Kriminolog dr. Christian Walburg, ki objavlja za Bundeszentrale für politische Bildung, nemško zvezno agencijo za politično izobraževanje, opozarja, da povezav med migracijo in kriminalom ni mogoče poenostaviti v vzročno posledične sheme.

Podoben vzorec nadproporcionalnosti brez enostavnega vzroka potrjujejo tudi uradni švedski podatki. Poročilo Brå, kar je kratica za »Brottsförebyggande rådet«, oziroma švedski državni svet za preprečevanje kriminala iz leta 2021, ki temelji na podatkih od leta 2015 do 2018, kaže, da je bilo med osebami, rojenimi v tujini, osumljenih 8 odstotkov, med Švedi s švedskimi starši pa 3 odstotki.

Ko so raziskovalci upoštevali starost, spol, dohodek, izobrazbo in kraj bivanja, je približno polovica te razlike izginila. Za organizirani kriminal, streljanje in tolpe so razmerja drugačna. Švedska policija ocenjuje 17.500 aktivnih članov kriminalnih tolp, 80 odstotkov streljanj pa naj bi bilo obračunov znotraj organiziranega kriminala.

Kdo plača račun

Nemško zvezno finančno ministrstvo je v svojem poročilu o stroških beguncev, imenovanem »Flüchtlingskostenbericht«, za leto 2025 navedlo, da je zvezna raven države za migracije in begunce namenila 24,8 milijarde evrov. O tem je prvi poročal »Politico Europe«, ki je te podatke prejel od zaupnega internega vira.

Podatke je potrdilo tudi več neodvisnih nemških medijev, ki so poročilo videli pred sejo vlade. Zvezna vlada za vsako prvo prošnjo za azil deželam nakaže pavšal 7.500 evrov, kar je leta 2025 skupaj znašalo 1,25 milijarde evrov. Nemške dežele, med njimi Bavarska, Hamburg in Severno Porenje Vestfalija se pritožujejo, da ta sredstva ne pokrijejo dejanskih stroškov.

Severno Porenje Vestfalija je samo za nastanitev mladoletnikov brez spremstva leta 2025 občinam plačalo 667 milijonov evrov. Ocene skupnega stroška na ravni zvezne države, dežel in občin, ki segajo do 40 ali celo 50 milijard evrov letno, ostajajo neuradne ekstrapolacije, nepotrjen vladni znesek. To razliko velja ohraniti eksplicitno.

Severno Porenje Vestfalija je samo za nastanitev mladoletnikov brez spremstva leta 2025 občinam plačalo 667 milijonov evrov.

Slovenija – majhna vrata in velika previdnost

Slovenska policija je v letu 2025 obravnavala 28.186 nedovoljenih vstopov v državo, kar potrjuje tudi vmesni podatek za prvih osem mesecev, ko je bilo zabeleženih 16.239 primerov, polovico manj kot leto prej.

Slovenija ni na seznamu komisije 12 držav s tveganjem migracijskega pritiska, na katerem so med drugim Nemčija, Francija in Hrvaška, zato ostaja pravno razbremenjena pri solidarnostnem mehanizmu EU. Kdor migranta sprejme, ne plača nič, kdor pa ga noče sprejeti, mora plačati 20.000 evrov na osebo za razbremenitev pritiska.

Zanimiv slovenski fenomen je razkorak med izraženimi namerami in dejansko vloženimi prošnjami.

V letu 2025 je bilo izraženih 23.064 namer za prošnjo za mednarodno zaščito, a je bilo dejansko vloženih 3.890 vlog. Razkorak nastane, ker slovenska zakonodaja policiji prepoveduje takojšnjo vrnitev osebe na Hrvaško, če le-ta zgolj ustno izrazi namero, da bo zaprosila za mednarodno zaščito. Gre za spoštovanje načela nevračanja, brez obrazcev ali dokazil. Takšna izjava že zadošča za nastanitev in prevoz do azilnega doma.

Dejanska pisna prošnja je ločen in zahtevnejši korak, ki ga mora oseba vložiti in nato počakati na obravnavo. Ker je Slovenija za večino migrantov prehodna in ne ciljna država, jih večina po pridobljeni nastanitvi nadaljuje pot proti Avstriji, Nemčiji ali drugam, še preden formalno vloži prošnjo. Od tod tako velik razkorak med številom izraženih namer, ki jih je bilo 23.064, in dejansko vloženih vlog, ki jih je bilo 3.890.

Ker je Slovenija za večino migrantov prehodna in ne ciljna država, jih večina po pridobljeni nastanitvi nadaljuje pot proti Avstriji, Nemčiji ali drugam, še preden formalno vloži prošnjo.

Primer popisa z dne 12. septembra 2025 kaže, da je bilo v slovenskih azilnih domovih takrat nastanjenih približno 685 prosilcev. Ker je razkorak med izraženimi namerami (23.064) in dejansko vloženimi prošnjami (3.890) tako velik, je logično, da je dejansko število ljudi, ki v danem trenutku biva v azilnih domovih, relativno majhno v primerjavi s skupnim številom oseb, ki so skozi mejni postopek šle čez celo leto. To je še en pokazatelj, da je Slovenija tranzitna država.