Kolaboracija in propaganda (36. del): Kraljevo priznanje Tita 13 – na poti k Beograjskemu sporazumu

Beograjski sporazum med Titom in dr. Šubašićem velja za ključni dogodek v gledališču prenosa oblasti s kralja na Tita. Govorimo o gledališču, saj je bralcu, ki se je poglobil v merila, po katerih presojamo delovanje vlad dr. Ivana Šubašića, jasno, da je bil celoten proces prenosa oblasti s kralja na Tita v globokem nasprotju z ustavo (1931) in zakoni Kraljevine Jugoslavije in torej z najvišjimi zakoni (lex superior) kraljevine, ki so vzpostavljali pravni red države.

Ker je šlo za protipravna dejanja, je treba ugotavljati njihovo materialno ničnost. Niso namreč bila izraz prava Kraljevine Jugoslavije ali politične volje krone, kot se je izražala v pravnih načelih kraljevine, ampak izraz volje britanskega imperija in vojaške sile na jugoslovanskem ozemlju. Tukaj si še ne bomo zastavili vprašanja o veljavnosti državniških dejanj, storjenih pod prisilo – problem si zasluži samostojno obravnavo – toda kot bomo videli, vse, kar smo ugotovili o dosedanjih ključnih dejanjih vlade dr. Šubašića (začenši z Viškim sporazumom med njim in Titom), v veliko večji meri velja za Beograjski sporazum.

Prenos oblasti na Tita ni bil izraz prava Kraljevine Jugoslavije ali politične volje krone, ampak izraz volje britanskega imperija in tuje (sovjetske) vojaške sile na jugoslovanskem ozemlju.

Kraljeve iluzije in sovjetska podpora Titu

V septembru 1944 je dr. Šubašić Tita spodbujal k ustanovitvi enotne vlade, a se Titu, ki še ni imel vojaškega nadzora nad Srbijo, ni mudilo. Kralj pa je v septembru še vedno pričakoval, da bodo zahodni zavezniki posredovali na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Tako o tem piše dr. Zoran Jerotijević: »Šubašić je pričakoval hiter umik nemških čet z Balkana, kralj Peter pa je še naprej verjel v izkrcanje zahodnih zaveznikov na Balkanski polotok. Ko je na začetku oktobra svoje stališče predstavil Churchillu, mu je ta odgovoril, da to ne bo mogoče zaradi velikih operacij na gotski liniji v Italiji. Churchill se je pravkar vrnil iz Quebeca, z druge quebeške konference, na kateri je z Rooseveltom razpravljal o vprašanjih, ki so zadevala konec vojne v Evropi in spremembo meja po drugi svetovni vojni. Napotitev večjih čet na Balkan ni bila predvidena.«

Iz Churchillovega odgovora kralju je sledilo, da Velika Britanija ne bo z vojaško silo zagotovila obstoja kraljevine. To je dobro razumel tudi Titov svetovalec za mednarodno politiko Vladimir Velebit, sicer potomec družine visokih staroavstrijskih častnikov, ki je konec septembra glede skupne vlade ocenil, da sta možnosti dve: prekinitev vseh stikov s kraljevo vlado in razglasitev Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) za vlado ali oblikovanje skupne vlade s politiki Kraljevine Jugoslavije, a s klavzulo, ki bo kralju do odločitve o notranji ureditvi Jugoslavije prepovedovala vrnitev v državo. Prva možnost bi bila revolucionarna in bi jo zahodni zavezniki zavrnili, enotno vlado pa bi lažje sprejelo tudi prebivalstvo Jugoslavije. Velebit je sicer ocenjeval, da kraljeva vlada v Londonu samo izvršuje navodila britanske vlade.

Ko je Tito med 21. in 28. septembrom 1944 obiskal Moskvo, se je s Stalinom dogovoril za sovjetsko in bolgarsko posredovanje v Jugoslaviji, Sovjetska zveza pa se je tudi zavezala oborožiti 12 kopenskih divizij Titovih enot in dve letalski. Tito je sovjetsko posredovanje potreboval, da bi zlomil vojsko Kraljevine Jugoslavije v Srbiji, saj Srbije vojaško ni obvladoval. Dogovor med Titom in Stalinom se ni oziral na vlado Kraljevine Jugoslavije, vendar je vlada molčala. Edino protestno dejanje je bil odstop Izidorja Cankarja z ministrskega mesta. Šubašić pa si je prizadeval okrepiti vpliv na Tita tako, da je za njegove enote izposloval še več britanskega orožja. Jerotijević dogajanje oceni takole: »Vse je kazalo, da je Tito dosegel velik uspeh, Sovjeti, Britanci in jugoslovanska kraljeva vlada pa so delali zanj.«

Tito je sovjetsko posredovanje potreboval, da bi zlomil vojsko Kraljevine Jugoslavije v Srbiji, saj Srbije vojaško ni obvladoval.

Moskovska konferenca in delitev vpliva

V času sovjetske osvoboditve Beograda je v Moskvi potekala konferenca med Churchillom in Stalinom, po kodnem imenu Tolstoj znana tudi kot Tolstojeva konferenca. Na njej sta se Churchill in Stalin dogovorila o vplivu v Vzhodni Evropi. Kot izvemo iz Zmagoslavja in tragedije, Churchillovih spominov na 2. svetovno vojno, sta dogovor med neformalnim pogovorom napisala na servieto. Ko sta se dogovorila o vplivnih območjih, je Churchill predlagal: »Mar se ne bo zdelo cinično, da sva se o takšnih vprašanjih, ki so tako usodna za milijone ljudi, dogovorila tako neformalno? Zažgiva prtiček.« Toda Stalin mu je svetoval, naj »poredni dokument« shrani zaradi njegovega zgodovinskega pomena.

Dogovor o delitvi vpliva je bil naslednji: Romunija: 90 % – 10 % v prid Rusije, Grčija 90 % – 10 % v prid Britanije, Bolgarija 75 % – 25 % v prid Rusije, Madžarska 50 % – 50 %, Jugoslavija 50 % – 50 %. O Poljski so se Britanci in Sovjeti dogovorili že prej, kar so Poljaki doživljali kot britansko izdajo.

Kaj so v jugoslovanskem kontekstu pomenili ti odstotki, je stvar razprave. Kjer je šlo za jasno večino za eno ali drugo stran, vprašanje ni bistveno, saj je dodelitev države vplivnemu območju pomenila njeno vojaško in obveščevalsko obvladovanje s strani države, ki je obvladovala to interesno sfero. Tako so Britanci posredovali v grški državljanski vojni in v Atenah vojaško obračunali s komunisti. Stalin se je dogovorov držal in ni posredoval, v Grčiji se je državljanska vojna nadaljevala zaradi Titovega vmešavanja. Vprašanje pa je aktualno za Jugoslavijo. Po informaciji, ki je ne morem neodvisno preveriti, naj bi šlo za dogovor o delovanju britanskih in sovjetskih tajnih služb kot orodju vpliva. Po tej informaciji bi bilo sovjetsko vplivno območje Slovenija in Hrvaška, Srbija, Makedonija in Črna gora pa britansko. V Bosni pa naj bi delovali obe službi.

Churchill je na britanski delež vpliva v Jugoslaviji računal ne glede na rezultat pogajanj o enotni jugoslovanski vladi.

Kot smo videli, so Britanci sicer hoteli doseči določen vpliv v Jugoslaviji. A vprašanje je, ali je treba Churchillov pritisk na Tita, ki je imel za posledico Titovo izjavo, da v Jugoslaviji ne namerava uvajati komunizma, razumeti kot skrb za vpliv v Jugoslaviji ali kot obliko manipulacije z jugoslovanskim kraljem Petrom II. Vemo namreč, da je Churchill izrecno povedal kralju, da je Tito »njegov človek«, zato je mogoče sklepati, da je Churchill na svoj delež vpliva v Jugoslaviji računal ne glede na rezultat pogajanj o enotni jugoslovanski vladi. Churchill je bil seznanjen z ravnanjem Sovjetov v revoluciji in državljanski vojni leta 1917 ter s partizanskimi zločini nad civilnim prebivalstvom. Brigadir Maclean ga je izrecno opozoril na to, da bo Tito vpeljal komunizem, a se Churchillu to vprašanje ni zdelo pomembno.

Zakaj si je Britanija želela večinski politični in vojaški vpliv v Grčiji, v Jugoslaviji pa je brez težav dopustila komunizem? Šlo je najbrž za tri razloge. Najprej, Grčija je zagotavljala obvladovanje vzhodnega Sredozemlja. Turčija je bila v tem času nevtralna država, Grčija kot del britanske vplivne sfere pa je bila pomembna zaradi britanskih interesov na Bližnjem vzhodu. Britanci so obvladovali mandatno Palestino, Suez in Egipt; Egej pod britanskim vplivom je pomenil britanski nadzor nad dostopom v Črno morje. Drugi razlog je najbrž enotnost Jugoslavije. Jugoslavija je bila po 1. svetovni vojni vzpostavljena v veliki meri zaradi slabitve srednjeevropskega prostora. Že pred 2. svetovno vojno je bilo v kraljevini občutiti močne sredobežne težnje, ki so pripeljale do ustanovitve Banovine Hrvaške. Ta razvoj je nakazoval možnost razpada Jugoslavije in najbrž je Churchill v Titovem komunizmu videl jamstvo za ohranitev Jugoslavije. Tretji razlog nam razkrije Klugmann v knjigi Od Trockega do Tita, kjer govori o Titovem medvojnem dogovoru z Britanci, da bo Britanija prek njegovega režima imela vpliv v komunističnem bloku. Klugmannovim navedbam je dala vsaj posredno potrditev zgodovina, saj je komunistična Jugoslavija leta 1953 v Ankari sklenila t. i. Balkanski pakt z Grčijo in Turčijo, ki je bil podlaga za nadaljnje poglabljanje sodelovanja med Jugoslavijo in tema dvema državama zveze NATO.

Britanija si je želela večinski politični in vojaški vpliv v Grčiji, v Jugoslaviji pa je brez težav dopustila komunizem.

Sovjeti v Srbiji in Beograjski sporazum

Oktobra je sovjetska vojska vdrla v Srbijo. Kot je znano, so Sovjeti osvobodili Beograd, iz nemških rok pa so iztrgali tudi preostalo Srbijo. Kot pripoveduje Uroš Šušterič v knjigi Ravna gora – moja usoda, je vojska Kraljevine Jugoslavije drugo za drugim osvobajala mesta v osrednji Srbiji in jih izročala sovjetskim četam, Sovjeti pa potem partizanom. Pri Čačku se vojvoda Keserović ni bil več pripravljen bojevati za Sovjete: to je bilo prvo mesto v osrednji Srbiji, ki so ga zasedli Sovjeti sami.

Komunistična Jugoslavija je leta 1953 v Ankari sklenila Balkanski pakt z Grčijo in Turčijo in je poglabljala vojaško sodelovanje s tema državama zveze Nato.

Šele sovjetsko posredovanje je v Srbiji zlomilo moč vojske Kraljevine Jugoslavije, ki se je čez Drino umaknila v vzhodno Bosno. Sovjetsko orožje je gverilsko partijsko vojsko (partizane) spremenilo v Jugoslovansko ljudsko armado. S sovjetskim posredovanjem je bilo tudi konec poskusov ZDA, da preprečijo komunistični prevzem Jugoslavije (McDowell). Titov prodor v Srbijo je končno ustvaril razmere, v katerih kraljeva vlada ni več nastopala kot enakopravni partner. Pod videzom enotne jugoslovanske vlade je tako prišlo do dokončnega videza legalizacije Titovega revolucionarnega aparata. Z Beograjskim sporazumom med Titom in Šubašićem so bile odpravljene še zadnje ovire za to, da se komunisti pod videzom kontinuitete polastijo oblasti. Formalno je to nalogo opravil Beograjski sporazum med Titom in Šubašićem.

O vsebini sporazuma in njegovi veljavnosti, pa tudi o kraljevem nestrinjanju in oklevanju glede podpisa bomo spregovorili v nadaljevanju.

Šele sovjetsko posredovanje je v Srbiji zlomilo moč vojske Kraljevine Jugoslavije, ki se je čez Drino umaknila v vzhodno Bosno.

(D272: 50-52)