Premik zalivskih držav v tesnejše zavezništvo z ZDA in Izraelom

Večina bralcev bi menila, da je bilo zavezništvo zalivskih držav z ZDA zacementirano pred napadom na Iran. Temu ni bilo tako, kajti v zadnjih petih letih sta predvsem Savdska Arabija in Katar odprla vrata Kitajski in Rusiji na stežaj. Obe državi ravno tako nista hoteli podpisati prvotnega Abrahamskega sporazuma, čeprav Savdska Arabija že več let na skrivaj sodeluje z Izraelom na ravni izmenjave informacij, logistike, varnosti in obveščevalnih informacij. Po drugi strani pa so bile razpoke tudi med zalivskimi državami.

Odpiranje zalivskih držav vzhodu

Azija je s svojimi rastočimi ekonomijami v zadnji desetih letih vzpodbudila odpiranje zalivskih držav njihovim investicijam. K temu je pripomogel tudi nekdanji ameriški predsednik Obama, ki je prekinil desetletja tesne vezi z zalivom, omogočil Iranu podpis sporazuma JCPOA, kar je takoj ogrozilo varnost zalivskih držav, in napovedal postopni umik ameriških interesov iz regije. Obama se je namreč obrnil proti nevarnosti iz vzhoda, torej Kitajski, zato je želel resetirati odnose z Rusije, kar je imelo za posledico prepustitev Krima Ukrajini po ruski invaziji leta 2014. Enako se je odmaknil od državljanske vojne v Siriji in umik od egiptovskih notranjih trenj z zamrznitvijo pogodb o vojaški in finančni pomoči, vse to pa je imelo več posledic.

Prva je bila ta, da se je sirska vojna razplamtela in omogočila rusko vojaško pozicioniranje v regiji, od Sirije, Libije in vse do Sudana. Kasneje so Sirijo in Irak preplavili še borci Islamske države in zavzeli velike dele obeh držav. V Egiptu je odstranitev Muslimanske bratovščine povzročila skorajšnjo državljansko vojno, na tisoče mrtvih in boje s terorističnimi organizacijami, ki so se na Sinaju končali šele leta 2021. JCPOA je Iranu omogočil razvoj raketnega programa in razvoja dronov ter korak proti izdelavi jedrskega orožja skupaj z balističnimi raketami dolgega dosega. Poleg tega je Iran financiral še jemensko državljansko vojno, Hamas in Hezbolah do te mere, da je Hamas izvedel napad proti Izraelu, kar je vodilo v vojno v Gazi.

Druga posledica je bila odpiranje zalivskih držav vzhodu. Savdska Arabija je z Rusijo in Kitajsko začela resne razgovore, ki bi lahko privedli do končnega kitajskega cilja – izriniti ZDA iz Arabskega polotoka. Plinske in naftne pogodbe, podpisi varnostnih protokolov s kitajskimi kibernetskimi podjetji, potencialni nakupi kitajskega orožja in velike investicije v zalivsko infrastrukturo so bile mamljiv začetek odprtja novih poglavij predvsem med Savdsko Arabijo in med Katarjem. Predvsem Katar je postal država, ki je glavnino svojih energentov izvozil v Azijo – Italija na primer je največja uvoznica katarskega utekočinjenega plina v Evropi, s približno 6 tonami na leto, medtem ko Kitajska iz Katarja uvozi skoraj 20 ton. Toda zalivske države, z izjemo Katarja, so vseeno ostale previdne in nekako ostale na dveh bregovih, kajti Kitajski niso nikoli popolnoma zaupale, predvsem zaradi njene pomoči Iranu pri izdelavi raketnih in balističnih sistemov ter programa dronov.

Nezaupanje med zalivskimi državami

Ravno tako so bili odnosi skrhani med zalivskimi državami. Savdska Arabija se je pred tremi leti obrnila stran od svojih najmočnejših zaveznic, ZAE, Bahraina in Kuvajta in se usmerila v samostojno urejanje razmer v regiji. Ostali so na več bregovih in poskušali ohraniti odnose z vsemi velesilami, toda istočasno z urejanjem razmer v regiji po svoji meri. Zato so v Sudanu, Jemnu in Siriji podprli druge strani kot recimo ZAE. Podobno so odprli novo poglavje s Sirijo in prenehali z dolgoletnim preganjanjem Muslimanske bratovščine (MB) in njenih organizacij. Tako so v Jemnu podprli mednarodno priznano začasno vlado Abdrabuha Mansurja Hadija, ki je močno povezan s stranko Islah, ta pa z MB.

Podobno je v Sudanu, kjer so Savdijci podprli Sudanske oborožene sile (SAF), ki so pod poveljstvom al-Burhana in Alija Kartija, vodje Sudanskega islamističnega gibanja, ki je sudanska verzija MB. S SAF so povezane še islamistične brigade Al-Bara bin Malik, ki jih podpira iranska Islamistična republikanska garda (IRGC). Enako so vzpostavili odnose z novim sirskim predsednikom Al-Šaro, nekdanjim vodjem Al-Kajde v Siriji, s katerim želijo vzpostaviti podoben odnos, kot ga je imel prej Iran z Asadom.

Po drugi strani imamo ZAE, ki podpirajo vse nasprotne frakcije in oborožene skupine. ZAE v Jemnu podpirajo Južni tranzicijski svet (SCT), ki ima glavno regijsko prisotnost v južno-zahodnem Jemnu okoli Adena. Tam je bil nekoč zelo bogat angleški protektorat 'Adenska republika', ki je bila neke vrste Singapur, oziroma Dubaj šestdesetih let, preden sta islamizem in marksizem prevzela oblast nad severom in jugom. Po tej tradiciji je Dubaj podprl SCT in upal na samostojnost nekakšne nove Adenske republike po vzoru in seveda nadzorom ZAE. Spor med Savdijci in ZAE je bil tako močan, da so leta 2025 Savdijci praktično s silo in grožnjami izgnali oborožene sile ZAE, vojsko SCT pa prisilili v združitev z oboroženimi silami Hadija. Na nasprotnih bregovih sta si obe zalivski državi tudi v Sudanu, kjer ZAE podpirajo Hitre sile za posredovanje (RSF) pod poveljstvom Mohameda Dagaloja.

Odnosi med zalivskimi državami in Izraelom

Zanimivi so odnosi z Izraelom, saj so ZAE, Bahrain, Maroko, Sudan in Kazahstan podpisali Abrahamski sporazum, ki je bil eden največjih dosežkov Trumpove administracije. Ta diplomatska normalizacija z Izraelom je prinesla še obrambno, ekonomsko in obveščevalno sodelovanje ter prebila meje, kjer so izraelske sile trenirale skupaj z maroškimi ali emiratskimi oboroženimi silami. Če odštejemo dejstvo, da imata Jordanija in Egipt že dalj časa podpisane mirovne sporazume, je Abrahamski sporazum prinesel normalizacijo zalivskih držav z Izraelom. Sodelovanje je najtesnejše ravno z ZAE in potem še z Bahrainom ter Marokom.

Voditelji ZAE so dva dni pred napadom na Iran v Tel Avivu skupaj z Netanjahujem uživali v ramadanskem iftarju in tako še potrdili izjemno dobre odnose. Savdska Arabija je bila bolj kritična do Izraela in zavzela zelo strogo stališče med vojno v Gazi. Savdijci so nekoliko obrnili 'duh reformacije', ki je potekal od prevzema državniških funkcij kronskega princa bin-Salmana in ponovno začeli, tako kot v osemdesetih letih, namenjati več pozornosti islamističnim skupinam. ZAE so se od islamističnih skupin distancirali, zato so imeli večkrat spore s Savdijci. Po drugi strani je Katar ravnal podobno kot Iran ter aktivno financiral islamistične in teroristične organizacije v regiji ter s svojo državno televizijo Al-Džaziro povzročal veliko hude krvi v regiji. Napeti niso bili le odnosi z ZAE in Savdijci, nekaj časa so imeli izjemno sovražne odnose celo z Egiptom.

Vojna se začne – nova zavezništva

Vojna proti Iranu se je začela pod pokroviteljstvom ZDA, ki svojih zaveznic niso obvestile. Sprva so te reagirale zadržano, nekatere celo izjemno kritično, na primer Katar in Savdska Arabija, ki sta ZDA pozivale k takojšnji ustavitvi sovražnosti in nadaljevanju diplomacije. Toda Iran je, namesto da bi izkoristil nezadovoljstvo zalivskih držav, začel te raketirati in napadati z droni, predvsem civilne cilje. Zalivske države so reagirale z velikim besom predvsem zato, ker so že urgirale pri ZDA za končanje sovražnosti. Iran sprva ni reagiral, ampak celo povečal vojaško aktivnost proti zalivu. Kasneje je z zaprtjem Hormuške ožine verjetno uničil vse možnosti za pritisk omenjenih držav na ZDA ter iz njih naredil aktivne zaveznice v koaliciji.

Zalivske države so relativno hitro zakopale svoja nestrinjanja, ki so bila med določenimi akterji, kot na primer Savdsko Arabijo in ZAE tako zelo akutna, da so nacionalni mediji pisali izjemno sovražne članke o voditeljih ene ali druge države. Tako kot je Rusija uspela poriniti skandinavske države v NATO, je Iran porinil zalivske države ne le v še tesnejše zavezništvo z ZDA, ampak tudi v tiho zavezništvo z Izraelom. Ne pozabimo, da Izrael posreduje obveščevalne podatke o Iranu in njihovem orožju tudi zalivskim državam. Iranu uspeva tisto, kar si je ameriški predsednik Trump prizadeval ob prvem podpisu Abrahamskega sporazuma leta 2017, torej da bi vključil še Savdsko Arabijo. V regiji obstajata namreč dva poglavitna cilja – sprememba, reformacija in liberalizacija v Savdski Arabiji in Iranu, kar bi vplivalo tudi na ostale države.

Egipt in Turčija

Turčija si že vsaj petnajst let prizadeva za večjo težo v Levantu, Severni Afriki in Arabskem polotoku. V Egiptu je aktivno podprla MB in neslavno izgubila s padcem nekdanjega predsednika Morsija. Verjetno ji je najbolj uspel projekt podpore sirskemu predsedniku Al-Šari, ki ga je financirala še iz časa sirske državljanske vojne. Turčija je sprva financirala opozicijske sile, kasneje pa je pot odprla in dala zavetje na severu Sirije ravno fronti Al-Nusra pod poveljstvom Al-Šare, takrat še pod partizanskim imenom Al-Džolani. Turčija je enako kot Katar trdno podpirala Hamas in je še vedno ena največjih nasprotnic Izraela. Toda z izjemo Sirije, ki jo Turčiji želi izpodnesti Savdska Arabija, Erdoganu ne uspevajo projekti vplivanja na države v regiji.

Egipt ima drugo težavo, saj se je nekoliko oddaljil od svojih tradicionalnih zaveznic, predvsem Savdske Arabije in ZAE, ki sta veliki posojilki Egiptu. Ne le to, ko je bil Egipt relativno osamljen v boju proti MB, glede na to, da ga je takrat zapustil Obama, proti njemu pa sta se aktivno zarotili ravno Turčija in Katar, sta mu najbolj ob strani stali Savdska Arabija in ZAE ter celo Izrael, ki je Egiptu redno dostavljal obveščevalne podatke o premikih Hamasa in dobavljal plin. Toda kasneje se je Egipt usmeril stran od zahoda bližje Rusiji in Kitajski ter celo Rusiji in Katarju. Med vojno v Gazi je bil velik kritik Izraela in se celo šopiril v Naserjevem stilu s tanki na Sinaju. Tukaj je bila velika zamera s strani Izraela, ki je zato podpisal energetsko in obrambno pogodbo z Grčijo in Ciprom. Egipt in Izrael sta se sicer pomirila in podpisala največjo pogodbo v regiji za dobavo plina. Na ponudbo Turčije in Egipta za pogajanje za končanje vojne z Iranom pa zalivske države zaenkrat še niso reagirale.

Logistični koridor Indija-Bližnji vzhod-Mediteran

Nova zavezništva imajo smisel, če pogledamo nov logistični koridor Indija-Bližnji vzhod-Mediteran, ki je delu že od leta 2023. Gre za koridor, ki bo predstavljal konkurenco kitajski svilni poti ter ponudil alternativne poti Rusiji, Kitajski in njunim zaveznicam v primeru motenj, napadov, groženj in vojn. Ta koridor bo del novih logističnih, energetskih in digitalnih poti iz Indije v Evropi, izognil pa se bo Hormuški ožini, Adenskemu zalivu in Rdečemu morju. Sporazum so podpisale že Indija, ZAE, Savdska Arabija, Italija in Francija, v kratkem naj bi ga podpisal še Izrael, Jordanija in Grčija. Omenjen sporazum ima tudi veliko podporo ZDA.

Zato je obrambni sporazum Grčija-Izrael-Ciper, mediteranska unija, Abrahamski sporazum in morda celo Abrahamski sporazum 2 del širšega zavezništva na ravni zalivske države-Izrael-Evropa-Indija-ZDA kot del nove obrambne strategije proti vplivu kitajske grožnje, ki sega vse do Irana. Nova svilna pot bo delovala kot Hormuška ožina – odvisna bo od politike kavkaških držav in Rusije, na katere se zahod ne more vedno zanesti, v primeru s sporom s Kitajsko pa bi lahko celo pričakovali hude motnje v dobavah. Nov koridor z Indijo, ki se izogne potencialnim grožnjam, bi pomenil varnejšo varnostno in dobavno strukturo za zahod.