Ali je Evropa (še) zvesta krščanskim koreninam?

V zadnjem času, ko se je Evropa in tudi Slovenija začela vidneje spreminjati tudi v demografskem smislu, se pojavljajo vprašanja in razprave o prihodnosti zahodne civilizacije. Civilizacije, ki se je ob konstantnem družbenem napredku in kljub različnim izzivom vedno znova vračala k svoji krščanski identiteti, običajem in tradiciji. Na ta način je bilo poskrbljeno tudi za določeno stabilnost v družbi, temeljni steber, ki nam daje oporo, da smo se kot družba lažje razvijali in napredovali. 

V članku Davorja Dijanovića, ki je bil objavljen v tedniku Hrvatski tjednik – veritas vincit, je bilo predstavljenih nekaj glavnih tez in misli ameriško-koptskega zgodovinarja Raymonda Ibrahima, ki so vezane ravno na položaj krščanstva v Evropi. Raymond Ibrahim je namreč strokovnjak, ki se ukvarja z zgodovino islama, s položajem kristjanov na Bližnjem vzhodu in z islamsko-krščanskimi odnosi.  

Ena izmed glavnih Ibrahimovih tez sloni na tem, da je kriza, ki je prišla z masovnim prihodom islamskih beguncev, povezana z vse večjo šibkostjo evropske identitete in duha. Ibrahim razlog za današnjo situacijo vidi v tem, da je krščanstvo postalo izključno osebna stvar, ne pa tudi pomemben del javnega in kulturnega življenja. Krščanska vera torej ne oblikuje več v tolikšni meri javnega življenja, kot tudi ne uokvirja skupnih načel in vrednot. Zaradi tega krščanstvo izgublja svojo civilizacijsko moč. 

Politične elite 

V obširni razpravi za National Catholic Register se Raymond Ibrahim dotakne tudi zahodnih političnih elit, ki s svojimi odločitvami privabljajo migrante. Po njegovem mnenju migranti sem ne pridejo sami od sebe, ampak jih v Evropo povabijo in prikličejo prej omenjeni politiki.  

V zadnjih letih smo lahko jasno opazili, da (preveč) masovna migracija ljudi, ki prihajajo iz različnega kulturnega okolja, vpliva na porast napetosti in tudi kriminala v Evropi. Politika se kljub vsemu ni bistveno spremenila. Prav zaradi tega Ibrahim vidi glavnega krivca v politikih zahodnih držav in ne v samih muslimanih.  

Obenem pa navede tudi primer ameriških javnih šol, kjer otroke učijo, da je krščanstvo predstavljalo problem vse do razsvetljenstva, ki naj bi potem poskrbelo za napredek moderne družbe. Po njegovem mnenju prav tradicionalni kristjani predstavljajo največjo oviro zahodnim političnim elitam, ki želijo spremeniti in zgraditi nov sistem vrednot.  

Raymond Ibrahim tudi misli, da za dosego tega cilja prej omenjene elite sodelujejo z muslimani in jim dajejo veliko podporo. To se po njegovem mnenju ne dogaja le zaradi podpore islama in navdušenosti nad njim, ampak iz odpora do tradicionalnega krščanstva, ki ga imajo za svojega nasprotnika in ga želijo izbrisati. 

Ogledalo Zahodu 

Muslimani večinoma odprto živijo svoje versko življenje, ga tudi javno pokažejo in ga pred ljudmi ne skrivajo. V tem Ibrahim vidi ogledalo zahodni krščanski civilizaciji. Meni, da se določeno število mladih kristjanov vrača k svojim koreninam in identiteti tudi zaradi močne prisotnosti islamske vere. Njegova teza je torej, da aktivno versko izražanje ene vere spodbudi tudi drugo, da se začne bolj aktivno prakticirati. 

Zanimivo se mu tudi zdi, da del mladih zahodnih moških islam posebej privlači zaradi svoje jasnosti, discipline in občutka prave moškosti, ki naj bi po njegovem mnenju v več delih zahodnega sveta oslabela. 

Ključ, da se ohrani civilizacija, kakršno poznamo v Evropi, je po Ibrahimovi tezi v tem, da se Evropa vrne k svojim krščanskim koreninam. Vprašanje obstoja torej ni povezano samo z migracijsko politiko, ampak tudi z ohranitvijo in okrepitvijo krščanske identitete. Svoje razpravljanje zaključi z mislijo, da družba, ki se odmakne od lastnih korenin in identitete, postopoma izgubi možnost, da si zgradi lastno prihodnost. 

Družba, ki se odmakne od lastnih korenin in identitete, postopoma izgubi možnost, da si zgradi lastno prihodnost. 

Temeljni stebri 

Družba se lahko spreminja na bolje in se postopno dograjuje in razvija pod pogojem, da ne ruši temeljnih stebrov, na katerih sloni, svojih vrednot in kulturnih znamenitosti. Eden izmed stebrov Evrope gotovo predstavlja krščanstvo, saj je bilo vir navdiha številnih umetniških del na mnogih področjih. Ta dela pa so odločilno oblikovala kulturno podobo Evrope in ji omogočila stabilnost za lažji napredek. 

V času kulturne in družbene krize se moramo predvsem zavedati, da nasilje rodi nasilje, skrajneži pa ustvarjajo nove skrajneže na drugi strani. V naslednjih letih se bo treba naučiti ohraniti našo kulturno dediščino, sobivati z različnimi kulturami in verstvi ter se s pravimi političnimi odločitvami odločno boriti proti skrajnostim, omejevanju človekovih pravic in nasilju na splošno. Obenem pa bo treba v določeni meri zamenjati tudi miselnost, ki zanika in želi izbrisati krščanske temelje Evrope. 

(D265, 38)