Slez, pozabljena zdravilna rastlina naših prednikov: oktober je čas za nabiranje korenin

Naše babice so ga poznale kot ajbiš, iz njegovih korenin pa pripravljale napitke, s katerimi so po ljudskem izročilu blažile suh kašelj in razdraženo grlo.

Jeseni, ko vrtovi izgubljajo barve in zadnji cvetovi odcvetijo, nastopi čas za nabiranje slezovih korenin.

Rastlino z nežnimi rožnatimi cvetovi so nekoč gojili na domačih vrtovih. Poznali so jo tudi pod imenom ajbiš. Korenine so izkopavali, očistili in posušili ter jih shranili za zimske dni, ko so iz njih pripravljali napitke za blaženje kašlja in razdraženega grla. O uporabi sleza pričajo slovenski zeliščarski zapisi iz 19. stoletja. Danes njegove lastnosti poznamo bolje, čeprav številni učinki, ki so mu jih pripisovali naši predniki, še niso znanstveno potrjeni. Evropska agencija za zdravila priznava njegovo tradicionalno uporabo pri draženju žrela in blagih prebavnih težavah, predvsem na podlagi dolgoletnih izkušenj. Sodobne farmacevtske raziskave tako dopolnjujejo staro znanje in omogočajo previdnejšo uporabo rastline.

Jeseni, ko vrtovi izgubljajo barve in zadnji cvetovi odcvetijo, nastopi čas za nabiranje slezovih korenin.

Od jesenskega nabiranja do shranjevanja korenin

Navadni slez (Althaea officinalis) uspeva predvsem na sončnih, nekoliko vlažnih rastiščih. Najdemo ga na travnikih in med grmovjem, nekateri pa ga še vedno gojijo na domačih vrtovih. Zraste lahko do dva metra visoko. Njegovi listi so sivkasto zeleni in mehko dlakavi, poleti pa se med njimi pojavijo beli ali nežno rožnati cvetovi.

Korenine nabiramo jeseni, predvsem septembra in oktobra, ko vsebujejo več rastlinskih sluzi kot spomladi. Najprimernejše so korenine eno- do dvoletnih rastlin, saj pri starejših postopoma olesenijo. Za nabiranje je najboljši domači vrt, kjer poznamo kakovost tal in način vzgoje rastline. Tistim ob prometnih cestah, onesnaženih vodotokih ali na škropljenih površinah se izognemo.

Pred izkopavanjem moramo rastlino zanesljivo prepoznati. To je še posebej pomembno jeseni, ko slez morda ne cveti več in je razlikovanje od sorodnih vrst zahtevnejše. Korenino previdno izkopljemo, odstranimo zemljo in jo hitro operemo. Debelejše korenine vzdolžno razpolovimo, nato jih narežemo na manjše kose. Sledi sušenje. To mora biti dovolj hitro, da korenine zaradi vlage ne začnejo plesneti.

Pred izkopavanjem moramo rastlino zanesljivo prepoznati.

Lekarna Ljubljana priporoča sušenje pri temperaturi, ki ne presega 35 stopinj Celzija. Ko so korenine popolnoma suhe, jih damo v dobro zaprte posode in shranimo na suhem, temnem mestu. Ker z izkopavanjem korenine rastlino praviloma uničimo, je za takšno nabiranje primernejši gojeni slez. Njegove liste in cvetove lahko nabiramo že poleti, vendar vsebujejo manj sluzi kot korenina.

Kaj vsebuje slez, pri čem pomaga in kako ga pripravimo?

Posebnost sleza so rastlinske sluzi, ki lahko predstavljajo do 35 odstotkov sestave njegovih korenin. Poleg njih korenina vsebuje še škrob, pektin, sladkorje, aminokisline in druge rastlinske spojine.

Sluzi nase vežejo vodo ter na razdraženi sluznici ustvarijo zaščitno plast, ki lahko ublaži draženje. Prav zaradi teh lastnosti so slez tradicionalno uporabljali pri suhem kašlju, hripavosti in razdraženem grlu. Poznali so ga tudi kot pomoč pri želodčnih in črevesnih težavah. Evropska agencija za zdravila njegovo tradicionalno uporabo priznava pri draženju ustne votline in žrela s spremljajočim suhim kašljem ter pri blagih prebavnih težavah. Vendar za zanesljivo potrditev učinkovitosti še ni dovolj kakovostnih kliničnih raziskav.

Slezov napitek pripravljamo drugače kot večino zeliščnih čajev. Korenine ne prelijemo z vrelo vodo, temveč jo namočimo v hladno vodo.

Za odraslega lahko uporabimo dva grama posušene, narezane korenine in približno 150 mililitrov hladne pitne vode. Pustimo jo namakati nekaj ur, nato tekočino precedimo. Med namakanjem pripravek hranimo na hladnem, pripravljenega pa uporabimo svežega. Po želji ga lahko rahlo pogrejemo.

Iz sleza pripravljajo tudi sirupe, njegove liste in cvetove pa dodajajo čajnim mešanicam.

Pri uporabi je potrebna previdnost. Rastlinske sluzi lahko upočasnijo vsrkavanje drugih zdravil, zato Evropska agencija za zdravila svetuje od pol ure do ene ure razmika med njihovim jemanjem. Uporaba pri suhem kašlju ni priporočena za otroke, mlajše od treh let, pri blagih prebavnih težavah pa za mlajše od 12 let. Zaradi pomanjkanja podatkov se uporaba odsvetuje tudi med nosečnostjo in dojenjem. Če se kašelj v enem tednu ne izboljša ali se pojavijo vročina, oteženo dihanje oziroma gnojen izmeček, je potreben zdravniški posvet.

Uporaba pri suhem kašlju ni priporočena za otroke, mlajše od treh let, pri blagih prebavnih težavah pa za mlajše od 12 let.

Slez v domačih lekarnah naših prednikov

»Zdravo telo najboljše blago,« se glasi star slovenski pregovor, s katerim je F. Plahtarič leta 1866 začel knjigo Domača lekarnica. Izšla je pri Mohorjevi družbi v Celovcu, v zbirki Slovenske večernice. V njej je opisal rastline in domače pripravke, ki so jih ljudje uporabljali ob boleznih. Med njimi je bil tudi slez.

Plahtarič je zapisal, da raste na vlažnih travnikih in med grmovjem. Za domačo uporabo ni priporočal le korenin, temveč tudi liste in cvetove.

»Čaj iz listja, cvetek in korenin pomaga zoper hripo, kamen, kašelj, prisadno vročico, težko sapo,« je zapisal v jeziku tistega časa. Omenil je še kuhane liste, ki so jih polagali na otekline.

Iz njegovih besed je razvidno, kako široko uporabo so slezu pripisovali v ljudskem zdravilstvu. Danes za zdravljenje številnih omenjenih bolezni ni ustreznih znanstvenih dokazov. Starih priporočil zato ne moremo razumeti kot sodobnih zdravstvenih navodil. Knjiga razkriva tudi nekdanji način življenja. Poznavanje zelišč je bilo del vsakdanjih opravil. Ljudje so jih nabirali ob pravem času, sušili in shranjevali za mesece, ko svežih rastlin ni bilo na voljo. Domača zaloga posušenih zelišč je bila marsikje pomemben del skrbi za zdravje.

Slez je bil ena izmed teh rastlin. Znanje o njem se je ohranilo v starih knjigah, zeliščarskih priročnikih in ljudskem izročilu. Jesensko nabiranje njegovih korenin nas tako povezuje z navadami naših prednikov. Danes lahko to izročilo ohranjamo ob boljšem poznavanju učinkovin, njihovih omejitev in varne uporabe.

Nekoč je bila domača zaloga posušenih zelišč marsikje pomemben del skrbi za zdravje.