Ob 80. obletnici umora župnika Izidorja Zavadlava

Sredi septembra 1946, v času zavezniške vojaške uprave v coni A (1945–1947), je zlasti na Severnem Primorskem zelo odmeval krut umor duhovnika Izidorja Zavadlava, takrat župnika na Gorenjem Polju v Soški dolini. Umorjeni je veljal za odločnega protifašista in protikomunista.

Goriški tednik Slovenski Primorec je 21. novembra 1946, še vedno pod vtisom tega krutega umora, v prispevku z naslovom Lažniki med drugim zapisal: »Umor se izvrši v treh obdobjih. Pred umorom oblatijo in moralno ubijejo žrtev, da ne bo pohujšanja med ljudstvom. Sam umor se izvrši v temi, zahrbtno. Po umoru razširijo vse mogoče tendenciozne laži in pozornost obračajo drugam.«

Prav slovenska primorska duhovščina je v obdobju fašizma med obema svetovnima vojnama odigrala izrazito pozitivno narodno vlogo, ko se je zavzela za pravice Slovencev v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo ob koncu dvajsetih let izginiti vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Katoliška cerkev je ostala po izvedbi fašističnih pritiskov še zadnje zatočišče za preganjano manjšino, krščansko-socialno gibanje na Primorskem pa v tem obdobju daleč najbolj masovno organiziran politični subjekt.

Potem ko je fašistična diktatura ukinila delovanje vseh političnih strank in društev, je gibanje začelo delovati tajno in kot tako ostalo aktivno vse do druge svetovne vojne. Na teritorialni ravni je lahko računalo na izredno razvejano mrežo, ki se je posredno opirala na župnije. Tudi zaradi določb konkordata med Rimskokatoliško cerkvijo in italijansko državo (1929) je bila Cerkvi zagotovljena določena avtonomija pri pastoralnem delu, kar je v mračnem obdobju fašizma omogočalo rabo slovenske besede in slovenske pesmi v primorskih cerkvah.

Primorska duhovščina med vojno

Od nemške zasedbe Primorske dalje je skušala primorska duhovščina ohraniti politično nevtralno stališče in se izogibati ali vsaj zakasniti revolucionarno vrenje na Primorskem v upanju, da bi se ta rob slovenske zemlje izognil usodi osrednje Slovenije. Velika večina primorskih duhovnikov se je med drugo svetovno vojno postavila na stran rešitve narodnega vprašanja oz. narodnih idealov. Zato tudi v glavnem niso nasprotovali partizanskemu osvobodilnemu gibanju, pač pa komunistični revoluciji. Manjši del duhovnikov je sicer zavzel odkrito nasprotno stališče do osvobodilnega gibanja pod vodstvom OF oziroma komunistov, vendar na Goriškem ni uspel organizirati širšega gibanja.

Do konca druge svetovne vojne so pripadniki partizanskega gibanja na Primorskem umorili sedem duhovnikov (Placid Sancin, Ludvik Novak, Alojzij Obid, Lado Piščanec, Ludvik Sluga, Anton Pisk in Viktor Perkan) ter dva goriška bogoslovca (Rudolf Terček in Emil Kete). Med tukajšnje umorjene duhovnike lahko uvrstimo tudi Giovannija Battisto Dorbolò, župnika v Zgoniku na Krasu, sicer doma iz Benečije, ki so ga pripadniki partizanskega gibanja umorili v začetku maja 1945. Ob koncu vojne nam seštevek pokaže, da je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot bombardiranja ter Nemci in četniki skupaj.

Primorska duhovščina je po končani drugi svetovni vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Na njen protifašizem in služenje v narodovo korist v težkih časih fašističnega preganjanja so novi oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je tudi Cerkev na Primorskem postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge.

Do konca druge svetovne vojne so pripadniki partizanskega gibanja na Primorskem umorili sedem duhovnikov ter dva goriška bogoslovca.

O Izidorju Zavadlavu

Izidor Zavadlav se je rodil leta 1909 v kmečki družini v Vrtojbi. V domačem kraju je najprej dokončal osnovno šolo v slovenskem jeziku, nato je obiskoval malo semenišče v Gorici. Med počitnicami se je rad vračal domov in pomagal na kmetiji. Po maturi je nadaljeval šolanje v goriškem bogoslovju, mašniško posvečenje je prejel 6. aprila 1935 v oglejski baziliki. Posvetil ga je tedanji goriški nadškof Carlo Margotti, naslednjega dne je pel novo mašo v vrtojbenski cerkvi Srca Jezusovega. Pomenljiv je zapis, ki ga je novomašnik Izidor dal zapisati na novomašno podobico: »Množica se mi smili.«

Že kmalu po novi maši je prejel imenovanje za župnijskega upravitelja vikariata Gorenje Polje in soupravitelja vikariata Plave v Soški dolini. Čez dobro leto je bilo Gorenje Polje povzdignjeno v samostojno župnijo. Mladi župnik si je zelo prizadeval, da bi v njej poživil versko življenje. Svoje moči je posvečal zlasti mladim, veljal je za odličnega kateheta. Hkrati je pomladil cerkveni zbor, pevce je učil cerkvene in narodne pesmi. Ustanovil je tudi Marijino družbo za dekleta. Ministranti so našli v župnišču svoj drugi dom. Vpeljal je pobožnost prvih petkov in prvih sobot, rad je obiskoval bolnike po domovih. Prirejal je razne verske slovesnosti, duhovne obnove in romanja.

Dušni pastir za vse

V bližnji cementarni Anhovo (tedaj Salona d'Isonzo) je delalo tudi veliko priseljencev iz notranjosti Italije. Župnik Zavadlav si je prizadeval biti v svoji narodno mešani župniji dober dušni pastir za vse, tako za slovenske kakor tudi za priseljene italijanske vernike. Čeprav je slednjih prihajalo le malo v cerkev, je pri maši bral berilo in evangelij tudi v italijanščini. Verouk je učil posebej za slovenske in posebej za italijanske otroke. Krajevni oblastniki so ga obtoževali tudi zapostavljanja italijanskega dela prebivalstva, saj naj bi pri pridigi italijanščini namenil le tri minute, slovenščini pa vsaj dvajset minut. Tožili so ga celo na goriški nadškofiji. Tedanje fašistične oblasti so seveda želele čim prej poitalijančiti slovenski narod, domači primorski duhovniki pa so jim pri tem nudili velik in neustrašen odpor.

Tudi Izidor Zavadlav je zaradi teh fašističnih pritiskov zelo trpel. Skrbel je za slovenski verski tisk, ki je prihajal iz Ljubljane, zato so ga fašistične oblasti pri tem ovirale in ga denarno kaznovale, grozili pa so mu celo s smrtjo.

Tedanje fašistične oblasti so želele čim prej poitalijančiti slovenski narod, domači primorski duhovniki pa so jim pri tem nudili velik in neustrašen odpor.

Medvojne razmere

Do kapitulacije Italije septembra 1943 so imeli v cementarni in tudi v bližnjih krajih glavno besedo fašisti, potem pa so to vlogo prevzeli komunisti. Marsikdo je zgolj zamenjal stranko in si namesto črne srajce nadel rdečo zvezdo. Prav ti renegati so povzročali župniku največje težave, kajti stalno so ga nadzirali, napadali in ga obrekovali. Zanimivo pri vsem tem je, da je bil prav župnik Zavadlav že leta 1942 velik podpornik OF, saj je v njej videl narodni ideal in zagotovilo za osvoboditev izpod fašizma. Toda sledila je streznitev, predvsem zaradi odnosa OF do Cerkve in njenega protidemokratičnega vpliva na ljudi. Na njegov obrat proti OF je nedvomno vplival tudi vdor petih oboroženih partizanov, ki so sredi poletja 1943 prišli v župnišče in njemu ter njegovi gospodinji grozili s smrtjo. Hkrati so mu odnesli pisalni stroj in radio.

Zavadlavov odklon do OF so pozneje poglobili številni partizanski umori nedolžnih žrtev, tudi duhovnikov, in razmah revolucije na Primorskem po kapitulaciji Italije, še posebej umor Antona Piska, duhovnika v Kanalu, septembra 1944. Župnik Zavadlav je vedno bolj odkrito nastopal proti OF pod komunističnim vodstvom. To je utemeljeval z besedami: »Nočem, da bi mi ljudje kdaj očitali, da jih nisem opozoril.«

Nemški okupatorji so 11. februarja 1945 razglasili po vaseh v srednji Soški dolini, da bodo začeli z represalijami v primeru partizanskih napadov. Tako so zaradi umora dveh častnikov primorskih domobrancev (Bogdan Kos in Franc Zupan) 13. februarja 1945 umorili devet talcev, čez deset dni pa so Nemci umorili še tri članice družine Jug.

Zavadlavov odklon do OF so poglobili številni partizanski umori nedolžnih žrtev, tudi duhovnikov, in razmah revolucije na Primorskem po kapitulaciji Italije.

Neupravičene obtožbe

Župnika Zavadlava je zelo prizadelo dejstvo, da so nekateri trdili, da je prav on kriv za te poboje. V oznanilno knjigo je med drugim zapisal: »Ali me res tako sovražite, ko sem vsem skušal samo pomagati? Jaz sem sicer pripravljen dati življenje, toda za narod, za Boga in za vero, ne pa za tako nepremišljeno ali zlobno govorjenje.« Po nasvetu nadškofa Margottija se je za nekaj časa iz župnije umaknil v Gorico. Domov se je vrnil po koncu druge svetovne vojne, sredi avgusta 1945. Domačini so ga z veseljem sprejeli. Nasprotniki pa so spet začeli z obrekovanjem in z gonjo proti njemu.

Še posebej so ga boleli krivični zapisi v časopisu Primorski dnevnik, ki je 23. avgusta 1945 med drugim objavil: »Duhovnik – fašist se je vrnil!« Pojavile so se tudi trditve, da je izdajalec, da si je omadeževal roke s krvjo borcev za svobodo, da jih je izdajal Nemcem, širil protinarodno propagando, da je bil strah in trepet za domačine. Toda veliko njegovih župljanov je bilo prizadetih zaradi teh zapisov. V protestnem pismu, ki so ga poslali Primorskemu dnevniku, so dokazovali, da so vsi očitki proti župniku Zavadlavu zlagani in neresnični. Poudarili so, da nikoli ni bil fašist, ampak je moral veliko pretrpeti, ko je branil narodne pravice pod fašizmom. Nikoli ni omadeževal svojih rok s krvjo, nikogar ni ovajal, nikoli ni bil strah in trepet ljudstva. Nasprotno, vsem je bil le opora in tolažnik, vedno je zgolj reševal ljudi.

Pojavile so se trditve, da je izdajalec, da si je omadeževal roke s krvjo borcev za svobodo, da jih je izdajal Nemcem, širil protinarodno propagando, da je bil strah in trepet za domačine.

Umor nedolžnega duhovnika

Na Marijinem Celju (Lig nad Kanalom) je bila v nedeljo, 15. septembra 1946, na praznik Žalostne Matere božje, maša ob enajsti uri, pridigal je kanalski dekan Ivan Semič. Po maši je sledila procesija okoli cerkve, zatem pa večernice ob 15.30. Župnik Zavadlav je bil po pripovedovanju navzočih ves čas zamišljen. Gorenjepoljski pevci so ga vabili, da se jim pridruži na poti domov, toda vabilo je zavrnil ter se sam odpravil na pot. Morilci so mu ob poti postavili več zased, po pričevanjih naj bi jim sprva pobegnil. Toda napadalci so ga zaustavili in umorili, v naselju Robidni Breg so proti večeru slišali dva strela. Pričevanja govorijo o tem, da so ga pred smrtjo kruto mučili. Njegovi farani in sorodniki so ga kmalu po izginotju začeli iskati. Domačini so ga našli šele 5. oktobra v gozdu, pokritega z dračjem in steljo, slabe pol ure od doma. Po ugotovitvah policije je šlo za strašno smrt, kajti telo je bilo izmaličeno, pokojnikova glava je imela odprtino na desnem sencu, razpolovljene lične kosti in levo čeljust ter prebito kost na levi orbiti. V njegovem žepu so našli samo okrvavljen rožni venec. Umorjenega so tudi oropali, morilci so s tem verjetno želeli prikazati, da je šlo za rop.

Krajevni partijski aktivisti pa niso obmolknili, ampak so raztrosili razna obrekovanja o župnikovi usodi. Govorili so, da je odšel v Italijo, da si je našel ljubico v Benečiji, da ga skriva kaplan Felc v Kanalu, da so ga jugoslovanske oblasti odvedle na zaslišanje v Ajdovščino, da leži mrtev v Soči, da so ga umorili zaradi denarja. Morilcev uradno niso nikoli našli! Pomenljiv je zapis v vrtojbenski mrliški knjigi, kjer je v opombi naveden vzrok smrti župnika Zavadlava: »occisus ab hominibus nequam« oziroma v prevodu: »ubit od hudobnih ljudi«.

Po ugotovitvah policije je šlo za strašno smrt; telo je bilo izmaličeno, pokojnikova glava je imela odprtino na desnem sencu, razpolovljene lične kosti in levo čeljust ter prebito kost na levi orbiti.

Epilog

Nadškof Margotti je nad župnijo Gorenje Polje izrekel interdikt zaradi umora. Župnika Zavadlava so pokopali 8. oktobra 1946 v Vrtojbi, položili so ga v grob poleg staršev. Domači prenapeteži so grozili ljudem, ki so se hoteli udeležiti pogreba, še posebej cerkvenim pevcem. Pogreba se je kljub temu udeležilo veliko ljudi, peli so pevci od drugod. Sorodniki so mu na vrtojbenskem pokopališču postavili nagrobni kamen z zapisom: »Zahrbtno umorjen, žrtev nasilja na braniku luči.«

Omenjeni zapis je očitno zmotil domača komunistična prenapeteža, ki sta ga že kmalu zatem ponoči stolkla s kladivi. Sorodniki so nagrobnik obnovili šele po demokratičnih spremembah v Sloveniji.

V župniji Gorenje Polje je pokojni Izidor Zavadlav pustil velik pečat in še danes se ljudje z grenkobo spominjajo tega krutega umora. Ob petdeseti obletnici njegove smrti, takrat je župnijo upravljal g. Bogdan Špacapan, so mu med cerkvijo in pokopališčem postavili spomenik, delo arhitekta Jožeta Marinka. Ob tej priložnosti je župnik Bogdan izdal tudi knjigo Na braniku resnice, ki govori o življenju in smrti umorjenega primorskega duhovnika Izidorja Zavadlava.

(D267: 46-49)