Emonada 2026

V soboto, 18. julija, se je na travniku nedaleč od Ljubljane zbralo več kot 300 skavtov, ki so se prvič po devetih letih srečali na skupnem taboru – Emonadi. V devetih dneh, ki smo jih preživeli skupaj, smo odkrivali, kaj pomeni biti skavt sredi Ljubljane, se učili življenja v naravi, drug z drugim in z Bogom.

Tabor je bil namenjen izvidnikom in vodnicam – skavtom, starim med 11 in 16 let. Na taboru je bilo prisotno tudi osebje (klanovci, stari med 16 in 20 let) in voditelji, ki smo tabor pripravili.

Načrtovanje tabora se je začelo že dobro leto nazaj. Od prejšnje Emonade je minilo že osem let in večina tistih, ki smo jo takrat doživljali kot izvidniki, smo bili zdaj med voditelji. Taki večji tabori se sicer običajno odvijajo na pet let, vendar štiri leta nazaj ni bilo interesa za organizacijo, lani pa smo končno prišli na kup dovolj zagreti voditelji, da se tega spet lotimo. Želeli smo povezati naše ognjišče, enoto znotraj Združenja, ki povezuje vse ljubljanske stege, lokalne enote.

Taki večji tabori se sicer običajno odvijajo na pet let, vendar štiri leta nazaj ni bilo interesa za organizacijo.

Načrtovanje ni bilo enostavno, saj nihče od nas ni imel zelo veliko izkušenj s tabori v taki razsežnosti, vendar smo imeli veliko podpore med voditelji drugih ognjišč in iz Združenja. Celo leto smo se redno dobivali, načrtovali, se pogovarjali in premišljevali, kako bi našim udeležencem omogočili čim bolj pristno skavtsko izkušnjo, ki jih bo povezala med sabo. In tako smo po enem letu prišli do trenutka, ko smo se vsi zbrali na enem mestu.

Načrtovanje ni bilo enostavno, saj nihče od nas ni imel zelo veliko izkušenj s tabori v taki razsežnosti.

Nekaj dni pred začetkom smo se na tabor odpravili voditelji in klanovci, da smo pripravili vse potrebno pred začetkom: postavili jambor, členarje, prireditveni šotor in ambientirali prostor.

Tabor je namreč potekal v »Ljubljani« – prireditveni šotor so bile naše križanke, kurili skupni ogenj in zbirali smo se na »Prešercu«, kuhalo se je v Odprti kuhni, vsa oprema je bila v Hervisu (ki se je kasneje preimenoval v Bauhaus), Center Rog je bilo središče priprave programa, RTV je poskrbel za objave (naša PR ekipa), glavni štab tabornega vodstva pa je bil v Mestni hiši. Imeli smo tudi Slovensko cesto, ki so jo vsak večer razsvetlile značilne lučke, v delu, kjer so si svoje šotore postavili udeleženci, pa je imel vsak steg svojo ljubljansko ulico. Te so bile postavljene tako, da so se stekale v središče – na Prešernov trg.

Vsaka četa si je na začetku ulice postavila svoj vhod, ki je imel tudi oglasno desko (za sprotne novice) in nabiralnik, kamor so vsako jutro prejeli Ljubljanske novice. Časopis, ki ga je PR ekipa sestavila za vsak dan, smo vsi z veseljem prebrali vsako jutro.

Vsak dan je v Narodni galeriji (kjer so visele slike s tabora) potekal tudi referendum z enim od aktualnih vprašanj (npr. »Ali želite, da vašo jutranjo telovadbo vodijo voditelji drugih čet?«, »Ali boste sodelovali na naslednji Emonadi?«). Udeleženci so lahko oddali svoj glas, rezultati pa so bili objavljeni v Ljubljanskih novicah naslednji dan.

Skozi celoten tabor nas je spremljala zgodba petih junakov, Ljubljančanov iz različnih osnovnih šol, ki so se spoznali v okviru šolskega projekta in morali skupaj raziskovati Ljubljano.

Skozi celoten tabor nas je spremljala zgodba petih junakov, Ljubljančanov iz različnih osnovnih šol, ki so se spoznali v okviru šolskega projekta in morali skupaj raziskovati Ljubljano. Matic, Vesna, Milena, Krištof in Samo so nas vsak dan peljali naprej skozi kratko igrano zgodbo, v kateri smo izvedeli kaj več o našem mestu in o odnosih med njimi.

Uradni del tabora se je začel s prihodom udeležencev, ki so jih uslužbenci LPP-ja (naši klanovci) popeljali na ogled mesta, nato pa v njihovo ulico, v kateri so si postavili svoje šotore. Zgradili so tudi vhod, po kosilu imeli čas za spoznavanje mesta, tabornega vodstva in drugih čet, saj je vsaka pripravila svojo predstavitev. V uradnem kvadratu smo prvič slovesno dvignili zastave na jambor, zvečer pa tabor tudi blagoslovili.

Popoldne se jim je predstavilo naših pet junakov, ki so se prav tako odpravili na raziskovanje mesta in bili med potresom priča podrtju zvonika ljubljanske stolnice. Ob tem so bili prepričani, da so videli tudi zmaja, vendar jim nihče ni verjel. Odločili so se, da bodo v prihodnjih dneh raziskovali naprej, mi pa smo dan zaključili z zabavnimi večeri po četah.

Uradni del tabora se je začel s prihodom udeležencev, ki so jih uslužbenci LPP-ja (naši klanovci) popeljali na ogled mesta, nato pa v njihovo ulico, v kateri so si postavili svoje šotore.

V nedeljo smo dokončali postavljanje tabora s tem, da sta si po dva in dva voda (manjši skupini znotraj čete) postavila svojo kuhinjo.

Ta dan zaradi požarne ogroženosti še niso mogli sami kuhati, zato je bilo kosilo skupno, popoldne pa se je odvil prvi del turnirja v roverčku. Znotraj vsake skupine so se pomerile ekipe in najboljše prišle v izločilne boje, ki so potekali nekaj dni kasneje. Naši junaki so ta dan odkrili, da je iz Zmajskega mostu izginil kip zmaja, torej je moral biti zmaj, ki so ga videli, resničen. Odločili so se, da ni važno, kaj si mislijo drugi, in da bodo poiskali dokaze o tem, kar se je zgodilo.

Kot se za nedeljo spodobi, smo imeli zvečer še sveto mašo, zabavni večer pa smo si popestrili z ogledom finala svetovnega prvenstva v nogometu.

Ponedeljek je na program prinesel delavnice, tako da smo dopoldne preživeli ustvarjalno: od izdelovanja kazalk, pliškotov, šivanja, vezenja, barvanja majic in izdelovanja mozaikov.

Popoldne pa smo skozi veliko igro pomagali našim junakom pridobivati dokaze o zmaju: iskali so njegove luske, ostanke in raziskovali zmajski most, od koder je izginil. Toda ravno, ko smo vse nabrali, je namige zasegel mestni redar, ki je junake prepodil iz območja »preiskave«.  To nam ni vzelo volje, da smo tokrat sami skuhali večerjo, zvečer pa se poveselili ob tabornih ognjih.

Zvečer nas je obiskal tudi načelnik skavtov, Nejc Kurbus, ki si je ogledal tabor in nas na kratko nagovoril.

Obiskal nas je tudi načelnik skavtov, Nejc Kurbus, ki si je ogledal tabor in nas na kratko nagovoril.

V torek smo odkrili, da obstajajo različne legende o »pošastih«, ki so v resnici varuhi mest, in da morda tudi zmaj ni slab, ampak varuje Ljubljano. Zato smo se po skupinah odpravili iskat legende, kot je npr. tista o mamutu v Kamniku.

Izvidniki so se po dva in dva voda odpravili na potep – 24-urni pohod, na katerem so prišli do ciljne točke, vmes opravljali določene naloge, si našli prenočišče in naslednji dan prišli nazaj v tabor.

Voditelji smo se medtem malo odpočili, se pripravili za naslednje dni, večer pa izkoristili za medstegovski turnir v odbojki.

Ko so se v sredo izvidniki vrnili nazaj v tabor, so jih pričakali glasni protestniki, zaradi katerih je bila Ljubljana v precejšnjem kaosu. Zato so se odločili, da se tokrat odpravijo malo bolj na obrobje in poiščejo najboljše restavracije v Ljubljani.

Tako smo izvedli kuharsko tekmovanje Mastercook de la Emonada, kjer je vsaka četa skuhala čim boljši obrok iz sestavin, ki so jih dobili, kakšne dodatne pa so lahko še kupili na tržnici z opravljanjem različnih nalog. Pripravljeno kosilo je ocenjevalo osem kuharskih šefov (voditeljev), ki so po predstavitvah razglasili zmagovalca. Po kosilu smo imeli v okviru kateheze tri pričevanja, popoldne pa je bilo bolj prosto in namenjeno druženju, zato so ga udeleženci izkoristili za odbojko, petje in igre.

Zgodila se je tudi prva skavtska poroka, kjer so ženinu in nevesti pripravili celo šrango, zaročenca pa odpeljali do Slovenske ceste, kjer sta se poročila. (Skavtske poroke veljajo do konca tabora.) Zvečer smo od naših junakov izvedeli, da se nekaj dogaja na Rožniku in izkoristili temo noči, da smo šli med nočno igro iskat našega zmaja.

Utrujeni od nočne igre so se naši junaki v četrtek odločili, da grejo na team building v Woop. Pridružili smo se jim tudi mi in se po skupinah podali na pot preživetja, ki so nam jo pripravili naši klanovci.

Spustili smo se po ziplinu, preplezali zid, prehodili poligon na višini, streljali z zračnimi puškami, nesli nosila skozi poligon, slepo sledili zadnjemu v koloni, ki nas je vodil, na koncu pa preplezali pajkovo mrežo v vodi, se priplazili po reki do blatne jame in našli pot skozi blatni labirint. Vsi smo preživeli, se dobro razmigali in izkoristili vreme in naravo, ki nas je obdajala.

Vmes je potekal drugi del turnirja v roverčku – izločilni boji. Po napetih igrah četrtfinala in polfinala sta se v finalu pomerili ekipi Ljubljane 3 in Ljubljane 6 in slavili zmago v Ljubljani 3.

Da smo si zvečer odpočili od aktivnega in napornega dneva, pa smo dan zaključili s prižigom ognja in nato s slavljenjem, ki ga je vodila skupina Zoe.

V petek so naš tabor obiskali zanimivi gostje, ki so nam predstavili svoje delo skozi raznolike delavnice: policisti so prišli s tremi vozili in policijskimi konji, gasilci so nam v praksi pokazali gašenje ognja, zaplesali smo s plesno šolo Bolero, se učili mečevanja, preizkusili aktivnost z oviranostmi z društvom InPlaninec, spoznavali retoriko in veščine življenja v naravi.

Naše junake pa smo spremljali na obisku pri županu, ki je za obnovo zvonika ljubljanske stolnice objavil razpis. Ker smo želeli, da zmaj nazaj mirno zaspi, smo morali poskrbeti, da bo zvon spet lahko zvonik v zvoniku, zato je vsaka četa pripravila maketo. Popoldne pa je potekalo nekoliko drugače, saj so voditelji zapustili tabor, njihovo vlogo so nadomestili vodniki (najstarejši v vsakem vodu v četi) in za novince pripravili krst – preizkušnje za skavtska imena. Ti so se zaključili še zvečer ob tabornih ognjih.

Sobota je spet prinesla sončno jutro, ki smo ga kot vsak dan izkoristili za jutranjo telovadbo, zajtrk in nato dvig zastav v kvadratu.

Dopoldne je imela vsaka četa čas zase in za podeljevanje veščin osebnega napredovanja, popoldne pa je bil čas, da se lotimo poprave zvonika in prikličemo nazaj zmaja. Med veliko igro smo nabirali material za obnovo zvonika, zmajeve luske in se izogibali redarjem, ki so nas lovili po mestu. In ko je zvonik končno stal in smo vanj obesili zvon ter pozvonili z njim, je zmaj kot varuh Ljubljane mirno lahko nazaj zaspal.

Za zadnji večer smo zakurili velik taborni ogenj, med zabavnim večerom pa najprej poročili kar 48 skavtskih parov.

Slavje se je nadaljevalo s koncertom, ki ga je za nas pripravil bend Emonade, zaključili pa z druženjem ob ognju in pod lučkami na Slovenski cesti.

Nedelja je zaključila celoten tabor: dopoldne smo pospravili šotore in ulice, končali pa s skupno sveto mašo, ki jo je za nas daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Med pridigo nas je spodbudil, naj nas ne bo strah premikati mej, tako v nas kot med nami; in naj se ne bojimo uporabljati svojih talentov. Med zadnjim kvadratom smo spustili zastave, ob pogostitvi poklepetali s starši in gosti, nato pa odšli domov, vsak v svoj konec naše prave Ljubljane.

Geslo, ki nas je spremljalo skozi celoten tabor, je bilo »Se dobimo na Prešercu!«.

Geslo, ki nas je spremljalo skozi celoten tabor, je bilo »Se dobimo na Prešercu!« Z njim smo hoteli povedati, da smo vsi del enega mesta, da je vsak »le korak stran«, kot pravi naša himna.

S tem taborom smo se želeli zbrati v samem središču tega mesta in udeležencem omogočiti, da se v objemu narave spoznajo in skupaj doživijo pristno skavtstvo. Vsak dan smo po vodih izvajali tudi osebno spremljanje, ki je del skavtske vzgoje in z njo pomagamo skavtom rasti v odgovornosti in samostojnosti.

Kot so nas cel tabor spremljali Matic, Vesna, Milena, Krištof in Samo, pa nas bodo zdaj spremljali spomini na skupne preživete dni in prijateljstva, ki so se spletla na tej poti.

S tem taborom smo se želeli zbrati v samem središču tega mesta in udeležencem omogočiti, da se v objemu narave spoznajo in skupaj doživijo pristno skavtstvo.