Rojstvo terorizma za 21. stoletje (1. del): Kako je afganistanski mudžahedin postal pop ikona

Terorizem 20. stoletja sta zaznamovala dva dogodka. Eden je bil propad Otomanskega imperija in prihod Muslimanske bratovščine, ki se je zavzemala za islamski preporod. Tega je deloma zatrl panarabski nacionalizem. Drugi dogodek je nastanek države Izrael, kar je povzročilo panarabski boj za uničenje Izraela. Ta boj je izviral iz arabskega nacionalizma in islamizma, kajti vedno je obstajalo zakulisno sodelovanje med nacionalističnimi in islamističnimi akterji. 

Islamisti so videli v uničenju otomanskega kalifata nov križarski pohod proti islamu, zavzetje Jeruzalema z judovsko državo pa reprizo padca Jeruzalema. Po drugi strani so nacionalistične sile videle v padcu Otomanskega imperija priložnost za novo panarabsko nacionalistično državo, ki bi bila bolj podobna evropskemu fašizmu kot liberalni demokraciji. Celoten panarabizem je temeljil na tradiciji islamizma, čeprav je bil velik del nacionalistov sprva tudi iz krščanskih skupnosti. V nizu porazov proti Izraelu in padcu Jeruzalema pa so nacionalisti videli poraz novega panarabskega nacionalizma. 

Neuspeh terorističnih organizacij 20. stoletja 

Panarabski nacionalizem je propadel iz več razlogov. Prva težava je bila, da je deloval na nedefiniranem pojmu Arabca, ki je vključeval Arabce, Egipčane, Sirce, Libanonce, Iračane, Sudance, Maročane in mnoge druge. Šlo je za ljudstva z različno zgodovino, verami, jeziki, kulturnimi navadami, zato ni čudno, da je po začetnem navdušenju nad panarabsko državo to hitro usahnilo. Ne nazadnje Arabci z Arabskega polotoka niso nikoli želeli biti del Naserjevega panarabskega nacionalizma. Drugi razlog je bilo vodenje nove nacionalne države, kjer se Egipt in Sirija nikoli nista mogla dogovoriti, kdo jo bo dejansko vodil, končalo pa se je z egipčanskim državnim udarom in delno okupacijo Sirije, sicer kratkotrajno, ampak dovolj dolgo, da je nacionalna panarabska država propadla. 

Naser in drugi nacionalistični voditelji so si prizadevali za uničenje Izraela, vendar neuspešno. Vsako novo vojno so izgubili in prepustili še več ozemlja. Kasneje so delovali skupaj s sekularnimi palestinskimi terorističnimi organizacijami, kot sta PLO in Črni september, ampak več od ubijalskih terorističnih napadov niso dosegli, ker je Izrael vedno poskrbel za močan odziv. Po fiasku v Jordaniji, ko so palestinske organizacije načrtovale umor kralja in izgnanstvo v sosednji Libanon, so povzročile še kaos in uničujočo državljansko vojno v Libanonu. Razlog so bili konstantni vdori ter napadi PLO in Črnega septembra na ozemlje Izraela. Toda Izrael je ponovno zmagal, Sadat je podpisal mirovno pogodbo, Jeruzalem je postal polnopravno izraelsko mesto, naftni embargo zalivskih držav pa ni imel želenega učinka. Potem je prišel Afganistan. 

Afganistanske province so težko dostopne, zelo pobožne in tradicionalne, nadzirajo jih lokalni klani, ki hierarhično poslujejo tako v trgovini kot v klanskih in osebnih odnosih. 

Prelomno leto 1979 

Po dolgotrajnem boju za oblast med tekmeci v Kabulu, ki so bili sicer naklonjeni Sovjetom, je Sovjetska zveza leta 1979 napadla Iran, da bi namestila in pomagala svojemu izbrancu Babraku Karmalu. Vlada v Kabulu že od leta 1973 ni nadzirala provinc, kjer je imela načrt med afganistanskim ruralnim prebivalstvom izvesti komunistično revolucijo. Afganistanske province so namreč še danes težko dostopne, zelo pobožne in tradicionalne, nadzirajo pa jih lokalni klani, ki hierarhično poslujejo tako v trgovini kot v klanskih in osebnih odnosih. Sovjetski napad pa je združil ruralne družine, ki so začele najprej z upori v posameznih provincah, kasneje pa se je s pomočjo mednarodnih akterjev obrnilo v mudžahedinsko partizansko gibanje. 

Isto leto je v Iranu s Homeinijevo revolucijo padla kraljeva družina, državo pa je prevzela iranska teokratska elita in iz Irana naredila prvo islamsko državo, ki ji vladata Koran in hadis. Iranska revolucija je v islamskem svetu sprožila vihar in islamistično renesanso. Iran je dal muslimanskemu svetu upanje za zmago, toda le če je ta pogojena z versko podstatjo. Konec leta 1979 je v Meki Džuhajman al-Otajbi izvedel napad na veliko mošejo v Meki in zahteval enako kot v Iranu – teokratsko oblast in življenje, kot ga veleva Koran. Vladarske hiše v regiji in drugi voditelji, od Arabskega polotoka do skrajnega zahoda severne Afrike, so se zatresli do temeljev. Začelo se je masovno popuščanje skrajnemu islamizmu. Islamizem je postal modni trend. 

Iran je dal muslimanskemu svetu upanje za zmago, toda le če je ta pogojena z versko podstatjo. 

Afganistanski jezdeci apokalipse 

Afganistanski mudžahedini so prihajali s celega sveta. Arabci, Egipčani, Maročani, Alžirci, Pakistanci, Iranci, tudi Evropejci, na primer iz Bosne in Kosova. Afganistan je bil v njihovih očeh sodni dan (Yawm al-Qiyāmah), kjer se po al-Buhariju prvi znaki že dogajajo: laganje, zaračunavanje obresti, nebotičniki, ki segajo do neba, vojne in prelivanje krvi. V tem primeru je pomembno, da si na pravi strani, vsako dejanje za vero pa bo v očeh Stvarnika prineslo večjo možnost za sedež v raju. Mudžahedini so hiteli, kajti naslednja stopnja je še hujša, ker se bo zatreslo in odprlo nebo, prišel pa bo antikrist, ki bo z lažmi poskusil dobiti sledilce. 

To je božji test, ki se konča s ponovnim vstajenjem Jezusa Kristusa, ki antikrista premaga, blizu minareta v Damasku bo zlomil križ, zaklal svinjo, ukinil džizjo in ponovno vzpostavil pravico. Potem pride Mahdi, naslednik preroka Mohameda, ki bo napolnil svet s pravičnostjo, odprla se bo zemlja in prišla bo pošast, imenovana Dabbatul-Arḍ, z njo pa se zaprejo vrata za spoznanje prave vere, kajti ostanejo le še nebesa in pekel. Imami in islamski pravniki so tekmovali v razlaganju afganistanske vojne, med najbolj slavnimi je bil palestinski pridigar Abdulah Jusuf Azam. Ta karizmatični pridigar je za seboj potegnil množice vernih mudžahedinov, ki so požirali njegove razprave in napotke. Med njegovimi najbolj gorečimi slušatelji ni bil nihče drug kot Osama bin Laden, sin ene najbogatejših družin v Savdski Arabiji. 

Osama bin Laden je bil ob prihodu v Afganistan popolnoma neznan, prišel pa je po isto kot drugi – boj za vero. Bin Laden se je ekstremizma navzel pri egiptovskih pridigarjih, ki so po savdskih univerzah pridigali o islamski renesansi in vzpostavitvi novega kalifata. Prevladovala je ideja, da so bili sekularni režimi v islamskem svetu neučinkoviti proti novodobnim 'križarjem' in Izraelu, kajti sekularni režim že po definiciji ne more imeti podpore Boga. Ko je v sedemdesetih letih moteni nečak savdskega kralja Faisala izvedel nanj atentat, so pridigarji krivili nečakovo zahodnjaško življenje. Vse to je savdske elite peljalo proti vedno bolj skrajnemu islamizmu. 

Osama Bin Laden se je ekstremizma navzel pri egiptovskih pridigarjih, ki so po savdskih univerzah pridigali o islamski renesansi in vzpostavitvi novega kalifata. 

Financiranje afganistanskih mudžahedinov iz tujine 

ZDA pod Carterjem sprva niso vedele, kaj točno naj si mislijo o sovjetskih namerah. Podatki zahodnih obveščevalnih agencij so kazali, da si Sovjetska zveza nikakor ne more privoščiti invazije, kar pa je na koncu vendarle storila. ZDA so s pomočjo mudžahedinov bojevale skrivno vojno proti Sovjetski zvezi, ki na koncu finančno ni več zmogla financirati vojne, zato se je leta 1989 umaknila. ZDA je bilo pravzaprav vseeno, kdo vlada v Afganistanu, dokler ta ni zaveznik Sovjetske zveze, ki bi lahko vplivala na Bližnji vzhod in Pakistan, s katerim so imele ZDA občutljive odnose. Prvi Carterjev razlog za financiranje je bila pravzaprav pomoč Pakistanu, ki so ga ZDA želele pridobiti na svojo stran, saj so medtem izgubile zaveznico Iran, Indija pa je bila socialistična zaveznica Moskve. Reagan pa se je usmeril predvsem na dokončni propad Sovjetske zveze. 

Savdijci so na afganistansko vojno gledali s popolnoma drugega zornega kota. Čeprav so formalno podprli nove islamistične trende, so se vedno zavedali, da je eden izmed glavnih ciljev islamizma uničenje regionalnih monarhij. Zato so se ukvarjali s kavljem-22, kjer so želeli biti videni kot pobožni sledilci Korana do vsake črke, konec koncev so le varuhi Meke in Medine, po drugi strani pa so se želeli gorečih islamistov znebiti. Savdska Arabija je zato dobila idejo, da bi bilo islamiste najbolje poslati v Afganistan in jim dati polno podporo z upanjem, da ostanejo tam za vedno. Najbolj pa so se Savdijci ustrašili preboja Sovjetske zveze v regiji, ki je že tako imela regionalne zaveznike v Iranu, Jemnu, Egiptu, Sudanu, Etiopiji, Siriji in palestinskih gibanjih. Zanje je bila to nepredstavljiva nevarnost, ki je ogrožala državo in monarhijo. Ne pozabimo, da so se takrat v omenjenih državah gibali sovjetski, vzhodnonemški, palestinski in kubanski militantneži in milice. Toda največji financer afganistanske vojne je bil Pakistan. 

Kdo je potihoma nadziral mudžahedine 

Pakistan je bil država, ki je pridobila največ z afganistansko vojno. Osciliral je med različnimi akterji, od Kitajske, Sovjetov do Amerike, in vedno igral dvojno igro. Toda mudžahedinska vojna je dala Pakistanu priložnost, da se zapiše v zgodovino islamizma. Čeprav sta ZDA in Savdska Arabija pred Afganistanom začeli financirati mudžahedine, je Pakistan prevzel vajeti v svoje roke. Njihova obveščevalna agencija ISI je na ozemlju Afganistana praktično sama nadzirala prihode in odhode mudžahedinov, pridigarjev ter tarč. Že sredi osemdesetih je CIA ugotavljala, da je njena prisotnost nesmiselna, ker je pakistanska ISI edini odločujoč faktor. ISI je imela izkušnje že od začetka sedemdesetih let, ko je večino podpore dala mudžahedinom v Indiji. Spor med ZDA in Pakistanom je bil tako akuten, da so se agenti CIE in afganistanske ISI med seboj ostro napadali in prepirali, tudi fizično, toda takratni šef ISI, brigadir general Mohamed Jusaf ni popuščal in je dal Američanom vedeti, da je Pakistan vedno nosil vse breme vadbenih centrov. 

General je Američanom prepovedal dostop in to je bilo potem konec zglednega sodelovanja. CIA ni imela več dostopa do kampov, Pakistan je onemogočil pobudo paštunskim mudžahedinom, ki so bili dejansko podeželski Afganistanci in so kasneje v državljanski vojni sestavljali vojsko Severne zveze. Tako so pod okriljem ISI dobili orožje in vadbo najbolj zagrizeni islamisti, ustanovljena je bila organizacija Hizb-i-Islami. ISI je kasneje iz omenjenih oddelkov ustanovila še gibanje talibanov. Tukaj je srž spora med afganistanskimi paštunskimi mudžahedini, ki so kot ljudsko gibanje nastali iz upora proti okupatorski Sovjetski zvezi, ter talibani, ki so skrajni produkt ISI za nadzor nad Afganistanom. Pakistanu je bilo namreč jasno, da so paštunski mudžahedini naklonjeni Zahodu, zato jih je onemogočil. Državo so različne frakcije peljale v večdesetletno državljansko vojno, menjave oblasti med 'skrajno' in 'bolj skrajno' pa so postale stalnica. Pustimo ob strani, da danes talibani še vedno vladajo v Afganistanu, je pa medtem Pakistan, kot ironija usode, izgubil nadzor nad njimi. 

Pod okriljem ISI so dobili orožje in vadbo najbolj zagrizeni islamisti. ISI je kasneje ustanovila še gibanje talibanov. 

Zmagovalec vojne v Afganistanu je ... Pakistan 

Sovjetska zveza je propadala, afganistanska vojna se je upočasnjevala do sovjetskega umika leta 1989. Še pred umikom sovjetske vojske je Pakistan ustanovil popularne kampe, kamor so mudžahedini s celega sveta začeli prihajati tudi z družinami. ZDA so sredi osemdesetih začele umikati del podpore, saj so zdaj dokončno začele ugotavljati, da Pakistan ne igra poštene igre, ne glede na domnevno zavezništvo predsednika Mohameda Zie ul-Haka. Ta je ameriški denar celo namenjal organizacijam, kot je bila Hizb-i-Islami, ki je bila zagrizena sovražnica ZDA. Toda afganistanski kampi so bili magnet za željne mučeništva, kot je bil npr. bin Laden, ki je  s pomočjo savdskega princa Turkija potiho prav tako kanaliziral denar v Afganistan. ZDA in Savdska Arabija sta še vedno verjeli, da imata v Afganistanu stvari vsaj deloma pod nadzorom. Bolj se ne bi mogli motiti. 

ZDA so bile sicer zadovoljne ob dejstvu, da se je Varšavski pakt podiral kot hiša iz kart, Sovjetska zveza je izgubljala satelitske države, posledično pa se je njen vpliv zmanjševal. Toda v Afganistanu, ki naj bi v zavezništvu nadomestil Iran, je prišlo do prvovrstne polomije. V Pakistanu je na oblast leta 1988 prišla Benazir Buto, ki je bila še manj naklonjena ZDA od generala Haka, ki je dajal vsaj občutek naklonjenosti. Predsednica Buto je zavezništvo preusmerila k Iranu, Kitajski, Severni Koreji in Siriji ter postavila nove smernice za popularizacijo islamizma. Odločila se je namreč, da bo primarna naloga ISI usmerjanje islamističnih džihadističnih organizacij v Aziji, zato je na čelo ISI postavila svojega generala Hamida Gula. Ta je vzpostavil centralnoazijsko piramidno shemo džihadizma, ki se je napajala iz pridobivanja novih članov. 

Pakistan je nato z velikim manevrom naplahtal ZDA in Savdsko Arabijo, kar je povzročilo takojšnjo izgubo kakršnegakoli vpliva ter umik in sovraštvo, ki je vidno še danes. Vlada Benazir Buto je leta 1989 namreč predlagala, da bi lahko mudžahedini z velikim napadom na Kabul uničili trdnjavo prosovjetske vlade v Kabulu. Afganistanski mudžahedini, večinoma Paštuni, ki so se desetletje borili proti Sovjetom, bi izvedli končni napad in prevzeli oblast nad državo. Toda Pakistan je Američanom in Savdijcem preprečil vojaško vodenje napada. Vodenje je prevzela ISI, ki je mudžahedine prisilila v odprt frontalni napad proti izjemno dobro oboroženim silam prosovjetske vlade v Džalalabadu. ISI je vedela, da bodo mudžahedini zdesetkani, prosovjetske sile v Džalalabadu pa bodo padle. To se je tudi zgodilo – Benazir Buto je s tem uničila prozahodne mudžahedine, ki so nehote zanjo osvojili Džalalabad in s tem odprli pot do Kabula. Medtem je ISI že ustanovil novo, s Pakistanom podprto silo mudžahedinov – talibane. Med zdaj že nekdanjimi prozahodnimi mudžahedini je zavelo izjemno sovraštvo do ZDA, ki so jih obtožili zarote in izdaje. Verjeli so namreč, da so jih ZDA namerno prepustile v takšno pogubno bitko, ker so se bale nove zore islama. Rojeno je bilo sovraštvo, ki poteka še danes. No, boljšega mnenja niso imeli niti o savdski kraljevi družini. 

Predsednica Benazir Buto je zavezništvo preusmerila k Iranu, Kitajski, Severni Koreji in Siriji ter postavila nove smernice za popularizacijo islamizma. 

Mudžahedini so popularnejši od Madonne 

Mudžahedini so se v domače kraje vrnili kot junaki. Ob desetletjih porazov regionalnih vladavin proti Izraelu so partizanski mudžahedini premagali veliko Sovjetsko vojsko. Ne le to, propad Sovjetske zveze so videli kot sesutje brezbožnega sistema. Praznovali so vsi, od najmanjšega kmeta, obrtnika, intelektualca do poslovneža in princa. Prebivalci muslimanskih držav so začeli verjeti, da je islam prava pot. Islam namreč deluje, vse drugo je bilo do tega trenutka neučinkovito in je vodilo iz poloma v polom. Pridigarji so razlagali, da so mudžahedini zmagali zaradi njihove očitne askeze, življenja, kot ga je pred stoletji zastavil prerok Mohamed, ter upoštevanja tudi najmanjših življenjskih napotkov. Rodila se je islamistična renesansa. 

Ljudje so namesto kaset libanonskih in egiptovskih pevk začeli kupovati govore pridigarjev. Kavarne so namesto ljubezenskih napevov začele vrteti govore Azama in drugih islamističnih govorcev. Ženske so opustile prozahodne trende oblačenja in se začele ponovno zakrivati. Savdska Arabija je prepovedala kinodvorane, koncerte, ženskam vožnjo in uvedla obvezno nošenje naglavne rute. Nezakrite ženske so postale nezaželene. Nikab je postal hipstersko oblačilo. Brade so postale popularnejše, brki so izginili. Pridigarji so nadomestili velike koncerte, džihadistični kampi družinske počitnice, Koran Nagiba Mahfuza, zapirati so začeli bare in vanje nameščati mošeje, Osama bin Laden pa je podpisal več avtogramov kot pevka Fairuz ali Khaled. 

Prihod črnih oblakov 

Islamistična renesansa je imela sicer resnejše posledice – islamistični terorizem se je razširil po celem svetu. Med prvimi, ki se je poistovetil z novim islamizmom, je bil Jaser Arafat. Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) je bila med prvimi, ki se je poistovetila z afganistanskimi mudžahedini. Ne smemo pozabiti, da so zgodnji člani PLO izšli iz Muslimanske bratovščine, kar pomeni, da jim je islamizem blizu. Arafat je že leta 1986 začel z islamistično retoriko, kot na primer 'sveta vojna', 'boj za Alaha', 'božja svetost palestinskega boja', 'mučeništvo', vsekakor pa niso pozabili na zarote sionizma in Zahoda, kar je v njihovi retoriki prisotno še danes. 

Nenavadna združba islamističnih organizacij, mudžahedinov, Muslimanske bratovščine Jordanije, marksističnih celic, Islamskega džihada in PLO je pod vodstvom Arafatovega vojaškega šefa Halila al-Wazirja izvedla prve teroristične napade in koordinirala dejavnosti iz sudanskega Kartuma. Al-Waziri, bolj znan pod slavnim imenom Abu-Džihad, je bil med prvimi džihadističnimi koordinatorji nove dobe. Kmalu se mu je v Sudanu pridružil še Osama bin Laden, ki so ga Savdijci sicer na vljuden način nagnali iz države. Sudan je konec osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja postal ne le najbolj popularna islamistična destinacija, ampak svetovna teroristična meka. Rodila se bo namreč Prva islamistična internacionala. 

Ženske so opustile prozahodne trende oblačenja in  se začele ponovno zakrivati. Savdska Arabija je prepovedala kinodvorane, koncerte, ženskam vožnjo in uvedla obvezno nošenje naglavne rute. 

(D248, 20-23)