Brata Rudi in Danilo Poljanšek – kot Slavko in Vilko

Ko utihne glas ali harmonika tega ali onega muzikanta, ga po lepi slovenski navadi radi objokujemo, navadno pa mu damo še večje priznanje kot v času njegovega življenja. Slovenci smo pač nagnjeni k temu, da se prave vrednosti nekega človeka zavemo šele, ko ga ni več med nami.

Obstajajo pa tudi lepi primeri, da njegovo poslanstvo skoraj enakovredno nadaljujejo njegovi najbližji ali pa drugi dobri akterji. V mislih imam seveda predvsem glasbo, sicer je razumljivo, da je vsak človek nenadomestljiv.