51

Podpora, ki jo je v glasovanju za predsednika vlade prejel predsednik SDS Janez Janša, je presenetila. Ne zato, ker njegova izvolitev ne bi bila pričakovana, ampak ker je segla onkraj desnosredinske koalicije in podpore manjšinskih poslancev. Ustvarjanje histerije in izraziti napori levice, zlasti Svobode, da bi tudi z umazanimi sredstvi obrnila tok dogodkov, celo s poskusi podkupovanja, so se slednjič obrnili proti njej. Neenotna ni nova koalicija, ampak nova opozicija.

O tem ne priča le skrivnostni 51. glas, pač pa tudi presenetljivo nizko število glasov proti. Teh je bilo le 36, kar dokazuje politično skrhanost leve opozicije in medsebojno nezaupanje, zlasti v največji parlamentarni stranki. Trije poslanci Svobode namreč ob odločanju o predsedniku vlade glasovnic sploh niso prevzeli. Očitno so že vnaprej vedeli, da je Janševa izvolitev zapečatena, in so se le na ta način lahko izognili možnosti, da bi morebitni presežek glasov za prvaka SDS kdo pripisal njim. Med temi, ki si niso upali glasovati, pa je bil tudi odhajajoči predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle – Robert Golob.

Po petkovem glasovanju se morda zdi, da nov mandat Janše nikoli ni bil pod vprašajem. A zanesljivost njegove izvolitve kot rezultat dvomesečnega povolilnega maratona, v katerem je predsednik SDS že kmalu prevzel vodstvo pred Golobom in ga nato uspešno ohranil, bolj malo pove o polenih pod nogami in udarcih pod pas, ki so jih morali prenašati tako Janša kot člani desnosredinske koalicijske ekipe. Od ponižujočega diskurza o vladi narodne enotnosti brez zastopstva tretjine volivcev do umazanih iger s poskusi podkupovanja poslancev Resni.ce.

In v Golobovi drvarnici polen očitno ne zmanjka. Potem ko je pogorel na političnem parketu in ga ni mogla rešiti niti predsednica republike Nataša Pirc Musar, je v zadnjih tednih rekrutiral še sindikate in samooklicane nevladnike. Ustavna pritožba, s katero želijo ti razveljaviti volitve, je po oceni pravne stroke popoln nesmisel. Pobudniki namreč nimajo pravnega interesa, poleg tega so zamudili vse roke, v katerih bi še lahko izpodbijali izid volitev. Edino tako bi namreč pred ustavnim sodiščem lahko upravičili ustavno pritožbo, saj jo je mogoče vložiti le, ko so izčrpana vsa druga pravna sredstva.

Priznani pravniki, kot so dr. Rajko Pirnat, dr. Ernest Petrič, dr. Jan Zobec in dr. Jernej Letnar Černič, so si enotni, da ustavni sodniki druge odločitve razen zavrženja pritožbe praktično ne morejo sprejeti. Če bodo seveda sodili po pravu in ne izključno po političnih preferencah. Obenem pa opozarjajo, da bi morebitna drugačna odločitev pomenila hudo ustavno krizo.

Če bi namreč pristali na trhlo argumentacijo skrajne levice, ki temelji na vsaj nedokazanih, če že ne na namerno lažnivih trditvah o zunanjih vplivih na volilni izid, bi to pomenilo, da bi volitve lahko ponavljali, vse dokler volivci ne bi v vladni fotelj na Gregorčičevi spet posedli Goloba ali njegove kopije iz zakulisja tranzicijske levice. Z drugimi besedami: takšen scenarij bi pomenil pristanek na temeljno nerazumevanje osnovnega načela demokracije kot političnega sistema, v katerem pravica vladati izhaja iz ljudstva.

Takšno miselno ozadje pa je mogoče pojasniti samo še s totalitarno podstatjo bivšega režima, ki jo je plastično opisal nekdanji partijski funkcionar Stane Dolanc, ko je dejal, da so v tej državi na oblasti komunisti in da če ne bi bili oni, bi to pomenilo, da je nekdo drug, kar pa da se ne bo zgodilo.

No, v Sloveniji leta 2026 se dogaja natančno to. Janša je ponovno unovčil bogate politične izkušnje in strateški pristop k oblikovanju koalicije. Prav takšen pristop pa je mogoče razbrati tudi iz vsebine koalicijske pogodbe, ki so jo pred tednom dni podpisali predsedniki SDS, NSi, SLS, Fokusa in Demokratov. Ta namreč kaže ne le na prelom z ideološkim eksperimentiranjem preteklih štirih let, pač pa tudi napoveduje dobrodošlo osvežitev države in njenih podsistemov. Ne gre le za enega v vrsti neberljivih dokumentov, ki se mu posvečajo le politiki in piarovci, pač pa za jasen politični manifest, s katerim se slovenska družba tako na simbolni kot na konkretni ravni dokončno poslavlja od socializma in riše svetlejše obete za razvoj domovine in njenih ljudi.

(D253, 3)