Možina proti Makarovičevi: svoboda izražanja ni svoboda poniževanja in sistematičnega žaljenja

V torek bodo vse oči uprte v Okrajno sodišče v Ljubljani, kjer se bo nadaljevalo sojenje Svetlani Makarovič, ki jo zaradi razžalitve toži zgodovinar in novinar dr. Jože Možina. Čeprav Makarovičeva trdi, da gre v primeru Utripa laži za satiro, stroka opozarja, da gre za sramotilno besedilo. Tudi sodna praksa je na tem področju jasna: nikomur ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v tako imenovanem umetniškem delu.

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se bo 21. aprila ob 10.00 nadaljevalo sojenje v tožbi novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine proti pesnici Svetlani Makarovič. Kot smo v Domovini že poročali, je bila omenjena obravnava predvidena za 20. marec, torej tik pred državnozborskimi volitvami, a je bila iz neznanih razlogov nato prestavljena.

Spomnimo: Možina toži Makarovičevo zaradi sramotilnega besedila Utrip laži, v katerem ga je ozmerjala, da je »poklicni lažnivec«, »izdajalec«, da »potvarja zgodovino«, da je »obrekljivec brez časti«, »zmenè, nikoli sito«, »našla svinja je korito«, »žre, se baše in kozla«, »koncentracija sovraštva«, na koncu pa je zapisala: »Jezik za zobe, Možina!«

Sramotilno besedilo je nastalo kot odgovor na komentatorsko oddajo Utrip, ki jo je na RTV Slovenija 15. januarja 2022 pripravil dr. Možina. Besedilo Makarovičeve je bilo večkrat javno recitirano, in sicer na protestih v času tretje Janševe vlade in na »borčevskih« prireditvah (še v letu 2025). Odmeven je bil primer recitacije na Graški Gori, na prireditvi v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Velenje, ki mu predseduje Andreja Katič, nekdanja ministrica za pravosodje iz vrst SD. Tam je sramotilno besedilo recitiral mladoletni Teo Škratek, ki je za to požel velik aplavz – tudi tedanje ministrice Katičeve, zaradi česar je odstopil predsednik organizacijskega odbora prireditve dr. Franc Žerdin; kot je povedal, za recitacijo ni vedel. Del besedila je bil recitiran tudi na kongresu stranke Mihe Kordiša Mi, socialisti!, pri čemer se je Makarovičeva tedaj posmehovala dejstvu, da jo Možina toži.

Zanimivo pa je, da je kmalu po prvem izvajanju iz nekaterih objav tega besedila izginil verz »našla svinja je korito«; na portalu Siol.net v članku 31. marca letos ali pa v Mladini 31. maja 2024 tega besedila ni. Očitno je bilo cenzurirano. Le zakaj?

Kmalu po prvem izvajanju je bil iz nekaterih objav odstranjen del sramotilnega besedila Makarovičeve. Le zakaj?

Iz resnice v laž … in nazaj

Možina je v omenjenem Utripu predstavil osnovna in nesporna zgodovinska dejstva o okoliščinah spopada ter številu padlih okupatorjev in partizanov, kar je bilo v času enoumja prikrito z neresnicami in propagando, ki jo nekateri še vedno ponavljajo. Sploh pa je prvič na tak način v komentarju dal besedo domačinom, ki so tragedijo preživeli, in ne le politikom, ki hodijo tja enkrat na leto. Tako smo spoznali dražgoško bitko skozi oči domačinov Minke Hobjan, Franca Kavčiča, Ludvika Jelenca in Marije Pintar. Ti so med drugim povedali, da so domačini partizane opozarjali, da z vztrajanjem v vasi spravljajo v nesrečo tako sebe kot vas; da so prosili, naj se umaknejo na Jelovico, da so se s tem strinjali tudi partizani, ne pa vodstvo; da so Nemci po umiku partizanov moške pobrali, jih postrelili ali žive zažgali; da na spomeniku v Dražgošah ni prostora za 41 domačinov, ki so umrli; da je šlo, kot je izjavil Franc Kavčič, »za čisto politično zamisel, dajmo tole vas žrtvovati, potem bomo pa lahko rekli ljudem: poglejte, kaj so Nemci naredili«. Dodal je, da so bili domačini proti okupatorju, a niso bili komunisti.

Sicer pa so o dražgoški bitki dolgo krožile neresnice. Zgodovinar dr. Klemen Kocjančič je na to opozoril takole: »Trajalo je več desetletij, da se je število nemških enot spremenilo iz 'najmanj 10 bataljonov' v naj­več tri, morda štiri, pa tudi število padlih nemških policistov (z več kot tisoč na 28). Še posebej po osamosvojitvi Slovenije so bili (vojaški in voj­ni) zgodovinarji soočeni z obtožbami o zgodo­vinskem revanšizmu, tj. spreminjanju dejstev o pomembnih dogodkih iz slovenske (vojaške in vojne) zgodovine, okoli katerih se je oblikovala mitološka avra, in to kljub dejstvu, da je naloga zgodovinarjev preučevati zgodovinske dogodke s pomočjo (na novo odkritih) zgodovinskih virov ali kritične analize že poznanih. […] Kljub pritiskom, takšnim in drugačnim, morajo zgodovinarji nadaljevati svoje poslanstvo, spre­minjati védenje ali interpretacije dogodkov, še posebej če je bilo predhodno védenje nepopolno ali napačno ter se s pomočjo politike spomina zlorablja v populistične namene, zlasti z nago­vori in novinarskimi prispevki ob obeleževanju dražgoške bitke, ko avtorji še vedno (ne)namerno uporabljajo zastarele, znanstveno ovržene trdi­tve.«

Nekatere motijo dejstva

Prejšnja obravnava je na sodišču potekala 12. decembra 2025. Možina je tedaj v svojem zagovoru povedal, da je Utrip po definiciji novinarski komentar, ki ga vsak teden pripravlja nekdo od novinarjev. Omenil je, da so nekateri kolegi v Utripu pogosto predstavljali tudi neresnice in natolcevali. V njegovem komentarju pa vse drži – niti ene trditve ni mogoče strokovno ovreči in tega tudi nihče ni storil. Pač pa je sledil plaz žalitev in poskus uničenja osebnosti. V zagovoru je, podobno kot v Utripu, poudaril, da je odpor proti okupatorju visoko etično upravičen, ni pa upravičeno žrtvovanje civilistov proti njihovi volji. Poudaril je, da je v oddaji kritiko usmeril v način vodenja partizanskega boja, revolucionarno logiko žrtvovanja drugih in t. i. mitologizacijo Dražgoš, ter dal besedo domačinom, ki jih na vsakoletnem mitingu nihče nič ne vpraša. Kolikor smo preverjali kritike Možinovega komentarja, v resnici nihče ne izpodbija izrečenih dejstev – nekatere moti le, da ta obstajajo in da jih je Možina izrekel na javni televiziji.

Namesto argumentov pa je doživel oseben sramotilni napad, dehumanizacijo in diskreditacijo, čeprav sam ni nikogar zmerjal in žalil. Makarovičeva zapiše »pljuval bi po partizanstvu / in se klanjal domobranstvu«, čeprav nič od tega ni v njegovem komentarju. Zaključek besedila »Jezik za zobe, Možina!« pa predstavlja višek in hujskanje proti njemu osebno. Možina je na obravnavi povedal, da je prepričan, da ne gre za duhovito in ironično kritiko njegovega dela, ampak za javno uničevanje njegove osebnosti in poseg v njegovo čast, dobro ime in profesionalno integriteto. Gre za žalitev od začetka do konca spornega teksta, ki ne ustreza nobeni definiciji satire.

Tožnik je poudaril, da trajno poniževanje in zasmehovanje pri njem povzroča duševne bolečine, stisko in tesnobo, saj je kot tarča prikazan pred širšo javnostjo. Zaveda se, da je zaradi svojega delovanja javna osebnost, zato je dovoljena kritika njegovega dela, tudi politično pretiravanje in satira, a svoboda izražanja ni svoboda poniževanja in sistematičnega žaljenja. V slovenskem prostoru ne poznamo primera, da bi nekdo proti novinarju ali komurkoli drugemu izvedel tako vulgaren in prostaški napad, kot ga je uprizorila Makarovičeva ob asistenci Jaše Jenulla in drugih kolesarjev proti dr. Jožetu Možini. In to zaradi njegovih oddaj, ki jim konkretno vsebinsko ne očitajo nič. Moti jih predvsem to, da sploh obstajajo.

Na sodišču z napadi na osebnost

Svetlana Makarovič je v svojem zagovoru vztrajala, da Možina v njenem besedilu nastopa simbolično in da gre v Utripu laži za napad na to, kar Možina predstavlja. Tudi njen odvetnik David Sluga je dejal, da Evropsko sodišče za človekove pravice svobodo izražanja interpretira zelo široko. Besedilo sta utemeljevala z domnevno politično pristranskostjo Možine, ki naj bi poniževal partizanski boj in povzdigoval domobranstvo.

Tudi na obravnavi se je napad Makarovičeve na Možinovo osebnost nadaljeval. Njen odvetnik Sluga je namreč Možino spraševal, ali pozna Janeza Janšo, ali se je z njim posvetoval o tej tožbi, ali je ustanovni član Združenja novinarjev in publicistov. Sodnica vseh vprašanj sicer ni dovolila. Odvetnik je pozneje povedal, da je Možina »ustanovni član desničarskega združenja novinarjev«. Po besedah Makarovičeve naj bi Možina študiral teologijo in bil vpleten v izbiro Marka Ivana Rupnika za prejemnika Prešernove nagrade, kar ne drži – vse to naj bi bile olajševalne okoliščine za besedilo Makarovičeve. Tudi na naroku 12. septembra 2024 je Sluga trdil, da Možina ni nepristranski ter da gre za političnega nastavljenca in agitatorja, ki provocira. Gre za napad na njegovo delo, odnose in razmišljanje. Brez argumentov mu je obramba Makarovičeve želela pripisati potvarjanje zgodovine oziroma laž, a odgovora na vprašanje, kaj v leta 2022 ustvarjenem Utripu vsebinsko ne drži, Možina še ni dobil. To pa je edino, s čimer bi lahko dokazali, da je šlo v oddaji Utrip za laž. Vse drugo je diskreditacija in napad na osebni ravni.

Sicer je absurd, da nekdo ocenjuje nek komentar, ki je novinarska zvrst, kjer avtor lahko izraža tudi manj preverjene trditve. Vendar jih Možina očitno ni. Na spletni strani RTV Slovenija ob opisu, kakšna oddaja je Utrip, zelo jasno piše: »Utrip je postopno postal izrazito avtorska oddaja s subjektivnim pogledom na najpomembnejše dogodke minulega tedna v Sloveniji. Ustvarjalci imajo pri pripravi oddaje kar največjo ustvarjalno svobodo ter z različnimi in inovativnimi pristopi ohranjajo svežino oddaje že več kot 30 let.«

Odgovora na vprašanje, kaj v leta 2022 ustvarjenem Utripu vsebinsko ne drži, Možina še ni dobil.

Svoboda umetnosti ali osebno dostojanstvo?

Da argumenti, da gre za svobodo izražanja ter za umetniško svobodo, ne vzdržijo resne presoje, je v reviji Pravna praksa 6. marca 2025 opozorila dr. Urška Perenič, profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V članku Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva je spomnila, da ne gre za prvi primer trka med ustavno varovano pravico do svobode izražanja in svobode umetnosti na eni ter na drugi strani pravico do osebnega dostojanstva.

Prvega v vrsti primerov predstavlja tožba proti Bredi Smolnikar, ki jo je leta 1999 vložilo pet sester, potem ko so v romanu Ko se tam gori olistajo breze prepoznale svoje starše oz. sorodnike, ki naj bi jih pisateljica po njihovem mnenju prikazala skrajno žaljivo. Smolnikarjeva je bila na prvi stopnji obsojena, na drugi so delno ugodili zahtevku pritožnice, sodbo okrožnega in višjega sodišča pa je razveljavilo ustavno sodišče, kar je nazadnje potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Drugi je primer Matjaža Pikala in njegove knjige Modri e, zaradi katere je bil pisatelj najprej obsojen na denarno kazen, nato pa je ustavno sodišče leta 2005 ugotovilo kršenje njegove pravice do svobodnega izražanja in umetniškega ustvarjanja, razveljavilo sodbe okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča ter zadevo vrnilo na prvo stopnjo. Vendar do ponovnega sojenja ni prišlo, saj sta se tožnik in toženec, ki ni terjal povračila odškodnine, sporazumela.

Pereničeva v nadaljevanju analizira sramotilno besedilo in poudari, da so v njem uporabljeni številni nizkotni in žaljivi izrazi. Posebej opozori tudi na konec, v katerem Makarovičeva Možino poziva k molku. »Dejansko se ga poziva, da naj ne uresničuje svoje s pravnim redom varovane pravice do izražanja mnenja zaradi njegove vsebine,« je poudarila in nadaljevala, da Makarovičeva v nasprotju z veljavno opredelitvijo satire ne govori o splošnih slabostih v družbi in ne kliče k njihovi odpravi, »ampak je edini smoter njenega besedila diskreditacija osebnosti in dela napadene osebe«. Poleg tega se niti ni potrudila, da bi osebo drugače poimenovala in potrdila za satiro značilno fikcijsko oddaljitev od dejanskosti. »S tem pa je potrdila več kot očitno namero, da se resnična oseba, na katero v besedilu kaže, prepozna sama in da jo, le da v nizkotni podobi, nevredni človeka, prepoznajo tudi tisti, pred katerimi se jo sramoti, zaradi česar je kršitev osebnostnih tožnikovih pravic toliko večja.«

Izpostavi tudi, da je bilo besedilo večkrat prebrano v javnosti, na primer na protivladnem protestu 21. januarja 2022, s čimer se je Možini krnil ugled. »Zato ni mogoče za razumnega sprejeti argumenta, da bi moral Možina kot javna osebnost to trpeti, sploh če sam s svojega položaja in javno ni uporabljal tako vulgarnih in žaljivih besed zoper Makarovičevo.« V sklepu opozori, da je treba zagotavljati ne le svobodo umetniškega izražanja Makarovičeve, ampak tudi svobodo znanstvenega ustvarjanja Možine. Besedilo Utrip laži Pereničeva bolj kot med satire uvršča med paskvile oziroma sramotilna besedila.

Zloraba literature kot umetnosti

Podobno je v Pravni praksi 10. julija 2025 ugotavljal dr. Matija Ogrin, znanstveni svetnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Kot pravi, je Utrip laži sramotilni spis, ki ni literarno delo. Ogrin poudarja, da morajo biti satire ostre in duhovite, nikakor pa surove in žaljive ter da je navedene žaljivke in vulgarnosti moč razumeti le kot izraz sovraštva avtorice do Možine. Prepričan je, da v drugem delu Makarovičeva postavlja ideološke trditve, ki jih mora bralec oz. poslušalec slepo sprejeti. »Besedilo 'Utrip laži' je primer izrazito političnega pesnjenja, ki nima in ne more imeti statusa umetniške literature,« pravi Ogrin in dodaja, da gre za politično zlorabo institucije literature kot umetnosti, ki »z videzom literarne oblike plasira politično-ideološke teme«.

Zelo pomenljivo je dejstvo, da se kljub vsesplošni podpori Svetlani Makarovič s strani sedanje oblastne garniture noben doktor literarnih ali zgodovinskih ved ni strokovno postavil na stran pesnice. Vse, kar ji je ostalo, je podpora skrajno leve politike in njim privrženih medijev.

Gre za politično zlorabo institucije literature kot umetnosti, ki »z videzom literarne oblike plasira politično-ideološke teme«.

Tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar je decembra za Domovino opozorila, da komunikacija Makarovičeve »zagotovo ne sodi med primerno in spoštljivo«, in pripisala: »Tako kot med primerno in spoštljivo ne sodi komuniciranje gospoda Aleša Štrancarja, lastnika vašega medija.« Kot je dodala, moramo biti v demokratični družbi sposobni poslušati drug drugega tudi takrat, ko se ne strinjamo. »Kultura dialoga ne pomeni odsotnosti razprave, pomeni pa, da jo znamo voditi spoštljivo.«

Dosedanja sodna praksa

Spomnimo lahko na primer upokojenega novinarja Vinka Vasleta, ki je bil pred nedavnim obsojen razžalitve Nike Kovač zaradi objave na omrežju X leta 2022, v kateri je zapisal: »Kaj ti je deklica, da si tak f*******? Nič mi ni, sam tableta mi včas' popusti.« Po sodbi okrajnega sodišča, ki mu je naložilo plačilo kazni v višini 1.200 evrov, se je Vasle pritožil na višje sodišče, ki je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. »Ta odločitev je pomembna, ker jasno sporoča, da je kritična razprava v vsakem demokratičnem prostoru dopustna in pričakovana, vendar obstaja jasna meja: objave, ki niso kritike dela in ne ponujajo argumentov, temveč so namenjene zgolj blatenju in poniževanju človeka, prestopajo meje dopustnega in zanje ni prostora v demokratični razpravi,« so se tedaj odzvali v Inštitutu 8. marec.

Poznavalci ob tem opozarjajo tudi na sodbo Višjega sodišča v Celju (opr. št. II Kp 33524/2021), ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To je obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja. Višje sodišče v Celju je zapisalo: »Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstva, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje 'mala fide'.«

Možina je ob prihajajočem naroku na družbenem omrežju X objavil izjavo, kot je zapisal, pravnika leve provenience, ki ga ni imenoval. Pravnik pravi: »Če drži, kar pravi Svetlana Makarovič, je še dosti huje. Očita vam način razmišljanja, svobodo misli, mišljenja. To pa ni več obrekovanje, sovražni govor, ampak so to naravnost zastrašujoče metode tistega najhujšega nacizma, komunizma, fašizma. Satira vedno da, a nikoli kot izgovor za resnično kaznivo dejanje. Tu gre brez dvoma za kaznivo dejanje. Sprašujem se, kako bi ona odreagirala, če bi vi zanjo napravili takšno 'satiro' in ji rekli, da ni mišljena osebno, ampak proti tistim, ki jih predstavlja ...«

Inštitut 8. marec: »Objave, ki niso kritike dela in ne ponujajo argumentov, temveč so namenjene zgolj blatenju in poniževanju človeka, prestopajo meje dopustnega in zanje ni prostora v demokratični razpravi.«

Ne gre le za Možino

V tožbi dr. Jožeta Možine proti Svetlani Makarovič ne gre le za Možino. Gre za to, kaj bo dovoljeno in kaj ne ter komu bo to dovoljeno in komu ne. Iz zgoraj navedenih primerov vidimo, da niti z umetnostnega niti zgodovinskega niti pravnega, še manj pa s človeškega vidika takšno izvajanje, kot so si ga privoščili Makarovičeva in njeni nasledniki, ni sprejemljivo. 

Ker pa gre za napad z leve na desno in ker gre ravno za Makarovičevo, je verjetno marsikomu težko obsoditi njeno dejanje. V primerih, ko je šlo za napad z desne na levo, je namreč kmalu prišlo do epiloga. Ta primer pa se vleče že četrto leto. Pomenljivo je tudi, da je RTV z novim vodstvom kot tožeča stranka odstopila od tožbe in je svojega zaposlenega pustila samega. 

V tem sojenju gre za to, ali se sme povedati resnica, tudi ko za koga ni ugodna. Gre za to, ali bo dovoljeno osebno žaliti ter v javnosti sramotiti in obrekovati nekoga samo zato, ker se z njim nekdo ne strinja. Stvar je še globlja: gre tudi za to, ali bo morda prepovedano celo misliti drugače in poznati nekoga – vsaj tako je bilo slišati na decembrskem sojenju, ko je Makarovičeva sama povedala, da gre pri napadu za to, kar Možina predstavlja. Torej gre za njegovo delo, vrednote, osebnost. Odločitev, ali bodo tako kot v dosedanjih primerih zaščitili tudi Možinovo čast in dobro ime, pa je zdaj v rokah sodišča.

(D247: 26-29)