Poskus razveljavitve volitev: neutemeljeno in zlonamerno, ustavno sodišče pa ni pristojno

V ZzR z osuplostjo spremljamo poskuse razveljavitve zadnjih državnozborskih volitev.

Ustavna pritožba skupine državljanov, ki se jim je pridružilo Gibanje Svoboda, je več kot samo očitno neutemeljena. Je tudi frivolna in zlonamerna.

Zahteva je neutemeljena in nelegitimna

Očitno je neutemeljena, ker vlagatelji pritožbe sploh nimajo legitimacije za izpodbijanje volitev. Le-te namreč niso posamični oblastni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z ustavno  pritožbo, temveč so izraz večinske volje suverenega ljudstva, ki svojo oblast delegira izvoljenim poslankam in poslancem. Razen tega nihče od pritožnikov ni izčrpal predhodnih pravnih sredstev, ugovorov na pristojno volilno komisijo, nihče tudi ni vložil pritožbe na državni zbor. In tudi če bi to storil, je osemdnevni rok za pritožbo na ustavno sodišče iz drugega odstavka 69. člena Zakona o ustavnem sodišču že davno iztekel.

Dalje, večina pritožnikov tudi nima konkretnega in neposrednega pravnega interesa za izpodbijanje. Nihče od njih namreč ne zatrjuje, da bi bil pri oblikovanju volilne volje zaveden, da bi bila njegova volilna volja nepristna ali zmanipulirana. In tudi če bi taka bila, ni trditev, da bi to bistveno vplivalo na sam izid volitev.

Končno, morda celo najpomembnejše, ustavno sodišče sploh nima pristojnosti razveljaviti volitve. Po 101. členu Zakona o volitvah v državni zbor je to pristojnost državne volilne komisije. Do ponovnih volitev pride le, če državni zbor oziroma ustavno sodišče v primeru pritožbe ne potrdi poslanskega mandata.

Lahkomiselno in objestno

Vlagati pravna sredstva brez slehernih možnosti za uspeh, ker vsi pravni argumenti, vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa, je lahkomiselno, objestno in neresno.

Zlonamerna pa je pritožba zato, ker meri na nosilni steber svobodne demokratične družbe, namreč na demokracijo samo. Demokracija temelji na ideji suverenosti ljudstva. V Sloveniji ima oblast ljudstvo (drugi odstavek 3. člena Ustave). Uresničitev ideje o suverenosti ljudstva pa je neizbežno pogojena s svobodnimi in poštenimi volitvami. In te s svobodno in pristno voljo volivcev, oblikovano na podlagi vsestranskih, nezavajajočih, pristnih in verodostojnih informacij.

Teza pritožnikov, da naj bi bila volja volivcev zaradi objave posnetkov, ki razkrivajo razširjenost korupcije med najvplivnejšimi posamezniki tako imenovanega levega kroga, zmanipulirana, izkrivljena in zato nepristna, ni le prima facie neutemeljena. Je tudi protislovna in v nasprotju z zdravo pametjo. Kako naj bi bila volja, oblikovana na podlagi verodostojnih in pristnih posnetkov vplivnih, v politična omrežja močno vpetih posameznikov, ki prostodušno razkrivajo razsežnosti korupcije v Sloveniji, izkrivljena, vedo samo podpisniki omenjene pritožbe.

Zakaj naj bi bilo razkrivanje korupcije, ki razžira temelje vladavine prava, socialne pravičnosti, osnovne poštenosti, ki davkoplačevalcem povzroča več milijardno škodo, ki generira revščino in krivično neenakost, veleizdaja, prav tako vedo samo podpisniki omenjene pritožbe. Oni tudi vedo, zakaj je treba ljudem prikrivati resnico o korupciji, čeprav je prav korupcija največji problem slovenske države – pravni, ekonomski, socialni in moralno etični. Podpisniki pritožbe prav tako vedo, zakaj volivci pred odločanjem na volitvah ne bi smeli izvedeti, kaj nosilci oblasti in z njim povezana omrežja v resnici počno, ampak bi moralo biti to pred njimi skrito in prikrito.

Podpisniki tudi vedo, zakaj v Sloveniji ne velja znamenito reklo Jamesa Baldwina, ne verjamem tvojim besedam, ker vidim, kaj počneš.

Pravno čudaški zahtevek

Morda bo kdo od podpisnikov pritožbe iskal oporo za svoj pravno čudaški zahtevek v odločitvi romunskega ustavnega sodišča izpred leta in pol, s katero so bile konec leta 2024 razveljavljene predsedniške volitve. Vendar sta primera diametralno različna.

V zadevi romunskih predsedniških volitev je bilo ugotovljeno masovno tuje vpletanje v volitve, ugotovljeni so bili agresivni hibridni napadi s strani Rusije (netransparentni algoritmi, kooordinirani računi na družbenih omrežjih, umetna inteligenca itd.), kar je povzročilo bistveno hibnost volilnega postopka in izkrivljenost volilnega izida. Romunsko ustavno sodišče je poudarilo tudi velikansko razliko med prijavljenimi sredstvi kampanje in kandidatovo online navzočnostjo, kar kaže na neprijavljene vire financiranja in na širši trend strateške korupcije.

Po drugi strani pa objavljeni prisluhi slovenskih vplivnih posameznikov z leve politične hemisfere razodevajo resnico o prežetosti dominantne leve politike s korupcijo. Že dolgo vemo, da je korupcija edina igra v mestu, omenjeni posnetki pa to potrjujejo na neposreden, otipljiv in pristen način. Vpliv teh posnetkov zato ni izkrivljal voljo volivcev, ni bil zavajajoč in manipulativen. Nasprotno, posnetki so prinesli neizprosno resnico o korupciji. Razgalili so tisto, kar volivci morajo vedeti, ko razmišljajo, komu oddati svoj glas, komu zaupati vodenje države.

Ko odpoveduje klasičen imunski sistem družbe, vgrajen v ustavni mehanizem zavor in ravnotežij, in ko nadzorne institucije ter organi pregona ne naredijo nič, kar je nedavno priznal celo državni sekretar za nacionalno varnost, potem je intervencija nekoga, ki Slovenijo šokira z omenjenimi posnetki, kot pravi blagoslov.

V Ljubljani, 22. 5. 2026, za Zbor za republiko: Jan Zobec