Interventni zakon popravlja sistem dolgotrajne oskrbe

Vlada s predlogom interventnega zakona rešuje več težav hkrati – od neenakih položnic in počasnih postopkov do pomanjkanja kadra v domovih za starejše.

Namen novega sistema dolgotrajne oskrbe naj bi starejšim in njihovim svojcem prinesel večjo varnost ter tudi dostopnejšo oskrbo. Vendar so se v prvih mesecih pokazale razlike. Dva stanovalca sta lahko bivala v istem domu in prejemala podobno oskrbo. Vendar sta se njuni položnici razlikovali za več sto evrov. Razlog ni bil v kakovosti ali količini pomoči. Razlika je nastala glede na to, kdaj in po kateri pravni podlagi je bil posameznik vključen v sistem. Na neenako obravnavo je opozoril tudi Varuh človekovih pravic ter izpostavil načelo enakosti pred zakonom.

Vlada se je na ugotovljene probleme in neenakosti odzvala in želi nastale razlike odpraviti s predlogom interventnega zakona. Predlog poleg izenačitve plačevanja in poračunov za del stanovalcev prinaša tudi 300 evrov bruto mesečnega dodatka upravičenim zaposlenim v sistemu dolgotrajne oskrbe in pri pomoči družini na domu, poenostavljanje nekaterih postopkov ter dodatne možnosti za zagotavljanje kadra. Po uvedbi se je novi sistem srečal z več težavami hkrati – od dolgih postopkov in neenakih stroškov do pomanjkanja ljudi, ki bi dejansko oskrbo izvajali.

Dva stanovalca, podobna oskrba, različna položnica

Razlike so se pokazale pri stanovalcih domov za starejše. Stanovalec, ki je bil že vključen v sistem dolgotrajne oskrbe, je plačeval nastanitev in prehrano, medtem ko so se storitve dolgotrajne oskrbe financirale iz obveznega zavarovanja. Drugače je lahko veljalo za človeka, ki je v dom prišel pozneje in na odločbo o dolgotrajni oskrbi še čakal.

Tak stanovalec je bil lahko sprejet na podlagi Zakona o socialnem varstvu in je moral do vključitve v novi sistem plačevati tudi storitve oskrbe. Tako sta lahko dva človeka bivala v istem domu, potrebovala primerljivo pomoč, vendar je bila njuna končna položnica precej različna. V javnosti so bili predstavljeni tudi primeri, pri katerih je razlika znašala približno 500 evrov na mesec.

V maju je na takšne primere opozoril Varuh človekovih pravic. Izpostavil je vprašanje, ali so ljudje v primerljivem položaju zaradi različne pravne podlage obravnavani neenako, ter opozoril na ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ministrstvu je priporočil, naj uredi sistem tako, da človek zaradi drugačne poti vključitve v dolgotrajno oskrbo ne bo finančno v slabšem položaju, če prejema primerljivo oskrbo.

Ministrstvo je obrazložilo, da gre za različni pravni ureditvi z različnim načinom financiranja. Vendar se je za stanovalca in njegove svojce ta razlika pokazala tudi na položnici.

Vlada želi razlike odpraviti in sistem stabilizirati

Ureditev dolgotrajne oskrbe je postala ena od prednostnih nalog novega ministrstva. Ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve Mateja Ribič je že ob prevzemu poslov junija med ključnimi nalogami izpostavila prav ureditev sistema dolgotrajne oskrbe. Nova vlada s predlogom interventnega zakona išče rešitve za težave, ki so se pokazale v prvih mesecih njegovega izvajanja.

Ribičeva je bila ob predstavitvi ukrepov neposredna. »Dva uporabnika za iste oziroma primerljive storitve ne bosta več plačevala različnih položnic,« je napovedala konec avgusta. Po pojasnilih ministrstva so višje račune plačevali predvsem uporabniki, ki so bili v institucionalno varstvo vključeni po Zakonu o socialnem varstvu, medtem ko je bil uporabnikom, že vključenim v sistem dolgotrajne oskrbe, del storitev krit iz novega zavarovanja.

Vlada je predlagala dva načina. Od 1. oktobra 2026 naj bi se plačevanje določenih stanovalcev začasno izenačilo z načinom plačevanja uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Takšna ureditev naj bi veljala do konca leta 2027 oziroma do trenutka, ko posameznik dobi izvršljivo odločbo o pravici do dolgotrajne oskrbe. Za upravičene oskrbovance, ki so v preteklosti zaradi drugačne pravne podlage plačevali več, predlog predvideva tudi enkratni poračun za obdobje od vključitve v institucionalno varstvo do 30. septembra letos.

Ministrica je avgusta pojasnila, da naj bi bili pri poračunu upoštevani tudi dejanski plačniki in doplačniki. To pomeni, da ne gre samo za denar, ki ga je iz svojega žepa poravnal stanovalec, ampak tudi za morebitna doplačila svojcev ali občine. Preplačilo naj bi se po takratnih pojasnilih uredilo v obliki dobropisa.

Načrt vlade je rešiti še več težav. Ribičeva je ob predstavitvi predloga opozorila: »Namesto enostavnejšega sistema imamo več birokracije.« Izpostavila je tudi razlike med primerljivimi uporabniki ter odprta vprašanja glede financiranja, kadrov in organizacije izvajanja.

Zato predlog interventnega zakona posega širše. Poleg izenačitve plačil in poračunov predvideva 300 evrov bruto mesečnega dodatka za zaposlene v dolgotrajni oskrbi in pri pomoči družini na domu, več možnosti pri zagotavljanju manjkajočega kadra ter poenostavitev nekaterih postopkov. Če izvajalec potrebnega človeka ne bo mogel zaposliti, bo lahko pod določenimi pogoji sodeloval tudi s samostojnim podjetnikom, strokovni pogoji pa naj bi ostali enaki.

Vlada poudarja, da s predlogom ne zmanjšuje že priznanih pravic uporabnikov. Ukrepe predstavlja kot prehodne rešitve, s katerimi želi sistem do konca leta 2027 stabilizirati, zmanjšati administrativne ovire in zagotoviti večjo varnost uporabnikov. Predlog zakona je predlagan v obravnavo po nujnem postopku.

Prvi popravki sistema, ki bo moral zdržati vse večji pritisk

Tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije pozdravlja del predlaganih sprememb. Predlog zakona prinaša nekatere nujne in dolgo pričakovane rešitve. Med njimi je odprava razlik med uporabniki, ki so bili sprejeti po različnih pravnih podlagah. Pozdravljajo tudi poenostavitev postopkov in 300 evrov bruto dodatka zaposlenim v dolgotrajni oskrbi.

Toda pri kadrih opozarjajo, da gre za začasno rešitev. Dodatek bo po vladnem predlogu veljal od 1. oktobra letos do konca leta 2027. Njegov namen je predvsem zadržati usposobljene zaposlene in zagotoviti dovolj ljudi v času vzpostavljanja sistema. Če izvajalec potrebnega kadra ne bo mogel zagotoviti z zaposlitvijo, bo lahko začasno sodeloval tudi s samostojnim podjetnikom, ki bo moral izpolnjevati enake strokovne pogoje.

V Skupnosti socialnih zavodov menijo, da bodo za dolgoročnejšo rešitev potrebni večji sistemski posegi. Med drugim predlagajo poseben plačni steber za dolgotrajno oskrbo, kolektivno pogodbo in najmanj 20-odstotni dvig plač. Hkrati opozarjajo na še vedno dolge postopke ocenjevanja upravičencev in odsotnost enotnega informacijskega sistema.

Vlada zato predlog interventnega zakona predstavlja kot prehodno rešitev, s katero želi sistem do konca leta 2027 stabilizirati. Do takrat podaljšuje tudi obstoječi način financiranja, saj pogoji za prehod na končni model še niso v celoti vzpostavljeni. Po navedbah vlade ukrepi ne zmanjšujejo že priznanih pravic uporabnikov.

Časa za iskanje učinkovitega sistema pa ni veliko. Projekcije prebivalstva kažejo, da bo leta 2030 že 24,2 odstotka prebivalcev Slovenije starih najmanj 65 let, leta 2050 pa 30,3 odstotka. Delež ljudi, starejših od 80 let, naj bi se do sredine stoletja povečal na 10,9 odstotka. Dolgotrajna oskrba zato ne bo vprašanje le sedanjih uporabnikov in njihovih svojcev. Z vse starejšim prebivalstvom bo od sposobnosti države, da zagotovi dovolj kadra, dostopne storitve in finančno vzdržen sistem, odvisen vse večji del slovenskih družin. Predlog interventnega zakona je tako predvsem prvi korak pri odpravljanju težav, ki so se pokazale ob začetku novega sistema.