Madžarska 1956: Zgled, ki je navdihnil tudi slovensko pomlad

Zgodovinski spomin na krvavo zatrto madžarsko revolucijo leta 1956 ostaja eden ključnih stebrov evropske demokratične identitete, saj je dogodek demokratična vrenja desetletja pozneje sprožil tudi v drugih državah za železno zaveso, ne nazadnje pa tudi v Sloveniji, so poudarili visoki gostje na današnjem slovesnem odprtju razstave v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Razstavo, ki so jo pripravili ob 70. obletnici tega dogodka, sta slovesno odprla predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojze Peterle in nekdanji madžarski zunanji minister Geza Jeszenszky.

Pod zatiranjem stopili skupaj

»Pod zatiranjem se ljudje veliko pogosteje povežejo in stopijo skupaj. V celotni moderni zgodovini Madžarske ne poznam nobenega drugega obdobja, ko bi bili prebivalci Madžarske tako zelo enotni, kot so bili oktobra 1956,« je v svojem nagovoru poudaril Geza Jeszenszky. Kot mlad študent in neposredna priča takratnih usodnih dogodkov je iz prve roke obudil spomin o trinajstih dneh, ki so pretresli komunistični svet.

Po njegovih besedah madžarski upor ni bil nikakršna »protirevolucija«, kot je desetletja trdila partijska propaganda, niti ga niso sprožile Združene države Amerike. Šlo je za spontan, čist in plemenit odpor madžarske mladine, delavcev, študentov in vojakov proti stalinistični diktaturi. Želja naroda je bila preprosta: sprejeti vse tisto, kar je bilo obetavnega v ideji o družbeni pravičnosti, a hkrati izreči odločen in nepovraten 'ne' vsakršni obliki avtoritarne vladavine. Želeli so si izboriti večstrankarsko demokracijo in nevtralnost po vzgledu sosednje Avstrije.

Kljub temu, da je Sovjetska zveza pod vodstvom Nikite Hruščova sprva kazala pripravljenost za sprejetje sprememb, se je Kremelj 31. oktobra 1935 odločil za krvavo vojaško posredovanje. Razlog za to je bil strah pred »nalezljivostjo« demokratičnih idej, saj so revolucijo v Budimpešti simpatizirali po celotni Vzhodni Evropi – od Poljske in Češkoslovaške do Romunije.

»Hrvatom ste pokazali, da se je mogoče upreti«

Čeprav so sovjetski tanki revolucijo zadušili, je madžarski narod s svojim dejanjem dokazal ranljivost totalitarnega sistema. »Včasih res mislim, brez pretiravanja, da bi se velike spremembe, čudež leta 1989, lahko zgodile že več kot 30 let prej,« je poudaril nekdanji madžarski zunanji minister. Oktobra 1989 je namreč Madžarska razglasila samostojno in demokratično republiko.

Jeszenszky ocenjuje, da so prav Poljaki in Madžari tlakovali pot do sprememb tudi v Jugoslaviji. »Zelo živo se spominjam, kako srečen sem bil, ko sem leta 1990 – še pred potrditvijo demokratične madžarske vlade – prebral, da so v Sloveniji in na Hrvaškem potekale svobodne volitve.« Kljub temu pa ga je tista pomlad navdajala z bojaznijo, kakšne možnosti imajo Slovenci ali Hrvati proti JLA.

»Nato pa se je zgodil čudež. Hrvatom ste pokazali, da se je mogoče upreti, in to je vodilo do neodvisnosti vaše države,« je poudaril in dodal, da je »izjemno srečen«, da je leta 1990 tudi po diplomatski poti lahko pomagal do priznanja Slovenije.

»Če želiš mir, se pripravi na vojno«

Jeszenszky se je ozrl tudi na aktualne geopolitične izzive in položaj označil za zelo težkega. Soočamo se namreč z izzivi z Vzhoda. »Če želimo ohraniti mir, moramo znova prisluhniti starorimski modrosti, izreku: 'Si vis pacem, para bellum – Če želiš mir, se pripravi na vojno',« je dejal. Kot je poudaril, potrebujemo močno, obrambno sposobno Evropo ter trdno zavezništvo demokratičnih držav.

Tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle je v svojem govoru izpostavil neposredno idejno in zgodovinsko povezavo med posameznimi valovi odpora proti komunizmu v drugi polovici 20. stoletja. Od delavskih uporov v Vzhodni Nemčiji ter na Poljskem leta 1953 in 1956 preko madžarske revolucije in praške pomladi leta 1968 do gibanja Solidarnost ter naposled padca berlinskega zidu.

Navdih tudi za Slovenijo

»Revolucija na Madžarskem leta 1956 ni bila le še en protest. Kmalu je dobila značaj vsesplošne ljudske vstaje in je zato tudi doživela trd krvav odgovor,« je pojasnil Peterle. A vsi ti upori so po njegovih besedah navdihovali tudi demokratične sile v Sloveniji.

Madžarskim demokratom in domoljubom se je zahvalil za njihov prispevek k preboju v novo podobo Evrope. Ob tem pa poudaril, da razširjena Evropska unija sama po sebi še ne pomeni resnično združene Evrope. »To bomo uresničili, če bomo kulturi spet dali prednost pred silo,« je dodal Peterle.

Za ceno lastnega življenja

Zbrane je nagovoril tudi direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, ki je podrobneje utemeljil povezavo med obema zgodovinskima prelomnicama. Poudaril je, da se zgodba madžarske revolucije ni končala na okrvavljenih ulicah Budimpešte ali pred strelskimi vodi v zaporniških dvoriščih. »Revolucija pod pepelom je tlela in se nazadnje razplamtela ob koncu 80. let prejšnjega stoletja, ko je bil dosežen cilj upornikov iz leta 1956, svobodna in neodvisna Madžarska,« je razložil.

Prav iz pivške vojašnice, kjer danes stoji Park vojaške zgodovine in kjer so danes odprli razstavo, so 26. junija 1991 na ceste zapeljali prvi tanki JLA, da bi z vojaško silo zatrli demokratične procese in osamosvojitvene težnje. »Tako kot na Madžarskem leta 1956 je tudi v Sloveniji leta 1991 neustavljiva želja ljudi po svobodi in demokraciji trčila ob neizmerno slo režima po oblasti. Precejšen časovni odmik, precej drugačne razmere, vendar povsem enaka odločenost ljudi, da bodo svojo svobodo branili za ceno lastnega življenja,« je ponazoril Boštjančič.

Ti poudarki in zgodovinski premisleki so pospremili odprtje razstave, ki so jo skupaj zasnovali in pripravili Park vojaške zgodovine Pivka, Lisztov inštitut – Madžarski kulturni center Ljubljana, Veleposlaništvo Madžarske v Republiki Sloveniji ter Komite nacionalnega spomina Madžarske. Slovesni dogodek je s kulturnim programom in izvedbo skladb dopolnil kvintet trobil policijskega orkestra.

Razstava bo v Parku vojaške zgodovine na ogled v naslednjih mesecih ter bo obiskovalcem ponujala poglobljen vpogled v usodne dogodke, ki so zaznamovali sodobno evropsko zgodovino.

Zamolčana vloga Tita pri zatrtju madžarske revolucije

Madžarska revolucija leta 1956 predstavlja največji upor proti komunističnemu režimu v 50. letih 20. stoletja. Čeprav je šlo za eno ključnih zgodovinskih prelomnic, ki je navdihovala kasnejša osamosvojitvena gibanja, so mnogi vidiki tega obdobja – predvsem sporna vloga jugoslovanskega političnega vrha – desetletja ostali spregledani oziroma zapostavljeni. Med drugim ta, da je sovjetsko intervencijo na Madžarsko podprl tudi Tito, zaradi česar se je Jugoslavija takrat pokazala v zelo slabi luči, je za Domovino poudaril direktor Parka vojaške zgodovine Pivka Janko Boštjančič.

Po drugi strani pa je v Jugoslavijo v tistem času pribežalo 20.000 beguncev iz Madžarske, od tega znaten delež tudi v Slovenijo, kjer so bila organizirana tudi begunska taborišča. »Praktično pozabljen ali pa celo neznan del zgodovine,« je pripomnil.

Jugoslovanski politični vrh oziroma Tito je imel po besedah Boštjančiča ključno vlogo tudi v primeru, ko se je madžarski premier Nagy kot voditelj revolucije leta 1956 po zadušenem uporu s sodelavci in družino obrnil na jugoslovansko veleposlaništvo in zaprosil za azil. A ga je Jugoslavija predala Sovjetom, ki so ga nato procesirali, obsodili in ustrelili, je razložil.

Sicer pa direktor Parka vojaške zgodovine poudarja sorodnosti med dogajanjem leta 1956 in slovensko osamosvojitvijo leta 1991. Po Stalinovi smrti in umiku Sovjetov iz Avstrije sta Madžare ponesla zanos ter želja po večji sproščenosti, kar jih je pognalo v boj. Kljub temu, da se jim ni izšlo, pa je v obeh primerih – tako na Madžarskem kot v Sloveniji – šlo za spopad Davida z Goljatom ter za brutalno tankovsko logiko, ki je skušala na vsak način ohraniti oblast.

To so bili izjemno trdi časi, v katerih od ljudi ni bilo mogoče pričakovati odprte podpore revoluciji, je v pogovoru pojasnil predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. So pa takšne razstave po njegovi oceni zelo pomembne za oživljanje zgodovinskega spomina in krepitev dobrih sosedskih odnosov.

Madžarska ni daleč od nas, prav tako pa pripadamo isti Srednji Evropi, je poudaril. Je pa izrazil resno zaskrbljenost glede trenutnih mednarodnih razmer, zlasti neenotnosti EU, tudi ko gre za vojno v Ukrajini. »Želel bi si več gotovosti in jasne linije.«

Peterle je hkrati opozoril na ranljivost držav, ki so energetsko odvisne od Rusije, saj se takšnih povezav ne da pretrgati čez noč. Za manjše narode je po njegovih besedah ključnega pomena, kako živijo med seboj, kako znajo postavljati skupne imenovalce ter graditi medsebojno sožitje.