Od črne kuhinje do ličkanja koruze: v Gorišnici dediščino ohranjajo z delom

Več kot 300 let stara domačija je prostor, kjer starejši svoje znanje predajajo najmlajšim. Dominkova domačija v Gorišnici je gostila različne generacije. Ob jesenskem dnevu so se člani Društva upokojencev Gorišnica in skrbniki domačije družili s petošolci Osnovne šole Gorišnica. Skupaj so trgali in ličkali koruzo. Pobirali čebulo in grozdje z brajd. Starejši so otrokom pokazali opravila, ki so bila za njihove prednike del vsakdana. Danes jih številni otroci poznajo predvsem iz pripovedovanja starejših. Gospodinja domačije Zora Poplatnik je pojasnila, da šolarje k spravilu povabijo vsako leto, predsednik Društva upokojencev Gorišnica Stanislav Rižnar pa je poudaril, da člani za njivo skrbijo skozi vse leto.

Hiša, v kateri je bilo slišati smeh otrok in upokojencev, je stara več kot 300 let. Njena letnica ni zapisana in se ne ve, kdaj točno je bila zgrajena. Vendar je Angela Arnuš, hči zadnje stanovalke Katarine Nemec, zapisala pripoved o nastanku domačije, ki se je predajala skozi generacije. Po družinskem izročilu naj bi nekoč v Gorišnico prišel mož po imenu Imbra. Na kosu zemlje naj bi si ob pomoči domačinov postavil leseno hišo. Toda že kmalu po vselitvi je prišla velika voda in segala skoraj do oken. Naslednje leto naj bi se poplava ponovila. Imbra je imel dovolj. Domačijo naj bi prodal možu po imenu Dominko in prav po njem naj bi hiša dobila ime, ki ga nosi še danes. Strokovna datacija domačijo umešča na prelom 17. in 18. stoletja, najstarejša doslej navedena kupoprodajna listina pa je iz leta 1824. Danes velja za izjemno ohranjen primer tradicionalnega panonskega kmečkega doma.

Stara domačija, vendar nova generacija

Na Dominkovi domačiji v Gorišnici je bilo sredi septembra znova glasno in živahno. Zbrali so se člani Društva upokojencev Gorišnica, skrbniki domačije in petošolci tamkajšnje osnovne šole. Otroci so pridno delali in sodelovali z odraslimi.

Najprej so uredili koruzo. Trgali so storže, jih s starejšimi ličkali in pripravljali za sušenje. Nato so pobrali čebulo in grozdje z brajd. Opravila, ki so bila nekoč jeseni nekaj povsem običajnega, so za večino današnjih otrok precej oddaljena. Tu pa so jih lahko preizkusili sami. Po končanem delu so petošolci pripravili še krajši kulturni program s petjem in plesom. Gospodinja domačije Zora Poplatnik pravi, da prav zato vsako leto povabijo eno generacijo šolarjev. Želijo jim pokazati, kako se je nekoč delalo. Marsikateri otrok, kot je opozorila, takšnih opravil danes sploh ne pozna več.

Vreme je letos ponagajalo letini, ki tokrat ni bila najboljša. Nanjo sta vplivali toča in suša. Vendar so kljub temu želeli tradicijo predati otrokom. Koruzo so pripravili za tradicionalno obešanje na domačiji. Za člane Društva upokojencev Gorišnica se delo ni začelo šele na dan spravila. Predsednik društva Stanislav Rižnar poudarja, da za njivo skrbijo skozi vse leto. Sejejo, okopavajo, plevejo in urejajo okolico. Jesen je tako le zaključek dela, ki se začne precej prej. Dominkovo domačijo Rižnar imenuje biser njihove občine. Da domačija ne bi postala le lepo obnovljena stara hiša, si prizadeva tudi občina. Župan Borut Kolar poudarja, da stavbe ni dovolj samo ohraniti. Treba ji je dati življenje. Prav pri tem imajo svojo vlogo dogodki, pri katerih se srečajo otroci in starejši.

Ideja o vključevanju šolarjev se je po njegovih besedah porodila že pred leti. Med spravilom je domačijo obiskala skupina otrok iz Prekmurja. Delo s koruzo jih je tako pritegnilo, da so se organizatorji odločili podobno izkušnjo omogočiti tudi domačim otrokom. Sčasoma je sodelovanje postalo del jesenskega dogajanja. Tako na domačiji staro znanje ne ostaja zapisano samo na razstavnih tablah. Starejši pokažejo, kaj je bilo treba narediti in kako so nekoč potekala jesenska opravila. Otroci pa poskusijo sami.

O Dominkovi domačiji

Danes ni več namenjena le eni družini. Z Dominkovo domačijo upravlja Občina Gorišnica s pomočjo Društva upokojencev Gorišnica. Njihovi člani urejajo okolico, obdelujejo njivo in vrt ter sodelujejo pri dogodkih, na katerih obiskovalcem predstavljajo nekdanje življenje na podeželju. Občina skrbi za objekt in njegovo financiranje. Po podatkih, objavljenih letos, občina letne stroške vzdrževanja ocenjuje na približno 8.000 evrov, prihodki od vstopnin pa znašajo okoli 3.000 evrov. V občinskem proračunu za leto 2026 je na posebni postavki Dominkova domačija predvidenih 5.000 evrov.

Hiša v svojih zidovih nosi ogromno zgodovino. Nastanek domačije strokovna dokumentacija umešča na prelom 17. in 18. stoletja, pozneje pa je bila stavba tudi predelana. V njej se je zvrstilo več generacij. Zadnja prebivalka je bila Katarina Nemec, Dominkova Kata, ki je v domačiji živela do smrti leta 1990. Stara je bila 96 let. Hišo je dolgo skrbno vzdrževala, pri tem pa ji je pomagala hči Angela Arnuš.

Po smrti Katarine je domačija začela samevati in propadati. Občina jo je zaradi tega pozneje odkupila. V letih 1997 in 1998 so obnovili leseno konstrukcijo, slamnato streho, ilovnate omete, tla in notranjost, pri tem pa skušali čim bolj ohraniti prvotno podobo.

Danes zato ni namenjena le ogledu starega pohištva. V njej pripravljajo vodene oglede, prikaze nekdanjih običajev in medgeneracijska srečanja. Njiva, koruznjaki, brajde, zeliščni vrt in gospodarski del domačije obiskovalcu pokažejo tudi, kako je življenje okoli takšne hiše nekoč dejansko potekalo.