Jan Zobec, nekdanji vrhovni in ustavni sodnik: »Kritična masa Ljubljančanov ni zrela za demokracijo«

Vir: Jaka Krenker
POSLUŠAJ ČLANEK

Gost oddaje Vroča tema je bil nekdanji vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec. Spregovoril je o novem zakonu o sodnikih, ki državnemu zboru odvzema pristojnost potrjevanja sodnikov ob njihovem napredovanju na vrhovno sodišče. Pri vprašanju vladavine prava opozarja, da bi bilo med drugim treba spremeniti miselnost ljudi. Ne more namreč razumeti, da bo Zoran Janković, ki predstavlja »najbrutalnejšo antitezo vladavini prava«, morda že sedmič izvoljen za župana. »Radi bi bili druga Švica. Ampak v Švici je habitus drugačen, ljudje so drugačni. Kdor govori, da bi bili radi druga Švica, naj začne pri sebi,« je kritičen Zobec.

Tokrat gostimo nekdanjega ustavnega in vrhovnega sodnika Jana Zobca. Gospod Zobec, novi zakon o sodnikih nas skrbi, ker po novem sodni svet kandidata, ki je že izvoljen v sodniško funkcijo, sam imenuje na druga sodniška mesta, pri tem pa je državni zbor izključen. Kaj je bistveni problem novega zakona?

Bistvena sprememba novega zakona je, da se to, kar ste povedali, nanaša samo na sodnika, ki ga sodni svet imenuje na položaj vrhovnega sodnika, za vsa druga, nižja sodniška mesta pa ne. Že doslej je bilo namreč tako, da je sodnik zasedel višje sodniško mesto s samim imenovanjem. Ko je sodni svet dotedanjega okrožnega sodnika imenoval na mesto višjega sodnika, je ta s pravnomočnostjo sklepa o imenovanju tudi postal višji sodnik in bil razporejen na eno ali drugo višje sodišče.

Novi zakon pa prinaša izključitev državnega zbora pri imenovanju vrhovnih sodnikov, kadar gre za sodnika, ki je že v sodniški funkciji, torej ne gre za njegovo prvo imenovanje v sodniško službo. Ko bo sodni svet višjega sodnika – običajno višjega, saj si težko predstavljam, da bi šlo za okrožnega – imenoval na položaj vrhovnega sodnika, bo od 1. januarja naprej državni zbor izključen. Vrhovnih sodnikov, ki so že sodniki, ne bo več potrjeval.

Ali gre tu za diktaturo sodne oligarhije?

Na to sta dva pogleda. Eden je konceptualen, teoretičen, drugi pa vključuje specifičen slovenski kontekst. Kar zadeva prvega, je nova ureditev doktrinarno doslednejša in pravilna. Sodnik, ki že ima sodniško funkcijo, je bil namreč enkrat že izvoljen v državnem zboru. Gre torej samo za notranje sodniško prerazporejanje oziroma napredovanje. Sodna veja oblasti pri tem uživa neodvisnost in samostojnost, sodni svet pa je organ, ki skrbi za neodvisnost sodstva in je njegov glavni kadrovik.

Zelo močan argument za odvzem te pristojnosti državnemu zboru je varovanje sodniške neodvisnosti. Ta bi bila namreč lahko ogrožena, če bi sodnik višjega sodišča, ki si želi postati vrhovni sodnik, začel svoje odločitve prilagajati željam, potrebam in interesom določene prevladujoče politične linije v državnem zboru, na primer vladajoče koalicije.

Gre za neformalne mreže vplivnih sodnikov, ki varujejo določene, predvsem lastne interese, pogosto v navezi z dominantno politiko.

Da bi napredoval ...

Da bi napredoval. Da ne bi razmišljal takole: Če bom sodil na način, ki ne bo pogodu vladajoči koaliciji, me potem ne bodo imenovali oziroma potrdili za vrhovnega sodnika, čeprav me je sodni svet prepoznal kot najboljšega kandidata.

Ta pomislek je še kako utemeljen. Teoretično je torej nova rešitev pravilna. Če pa upoštevamo slovenski kontekst, so stvari lahko drugačne.

V sedanjo sestavo sodnega sveta imam kljub različnim pomislekom kar precej zaupanja. Tudi kljub škandalu, ko so imenovali sodnika, ki je povsem nezakonito in protiustavno dal zapreti novinarja. Vendar se lahko v Sloveniji, ki je mlada demokracija, ki ima težave z vladavino prava in v kateri delujejo različna omrežja, pojavi tudi drugačna sestava sodnega sveta. Iz zgodovine sodnega sveta poznamo nešteto takšnih primerov. V teh razmerah pa dodatna kontrola državnega zbora ni nujno napačna.

Toda če se vrnem k doktrinarnemu modelu, bi lahko šlo samo za kontrolo postopka in zakonitosti izbire, nikakor pa ne za kontrolo meritornosti izbire. Za to je izključno pooblaščen sodni svet. Sodni svet ima tako imenovano epistemološko diskrecijo, torej strokovno presojo, ki je lastna samo njemu. Ima vpogled v sodnikovo strokovnost in druge kompetence, ki jih mora imeti za določeno sodniško mesto.

Če se v to vključi državni zbor, je njegova presoja po naravi stvari lahko samo politična, saj je državni zbor političen organ par excellence. In prav v tem je nevarnost. Če bi bil državni zbor tako zadržan in umen, da bi opravil samo dodatno kontrolo zakonitosti postopka, bi bilo vse v redu. Toda to je težko pričakovati, ker gre za organ, ki ima politično voljo in jo tudi izraža.

Vi ste bili vrhovni sodnik. Kaj bi bilo drugače v vašem času, če bi ta ureditev že veljala?

Kar zadeva vrhovne sodnike, pravzaprav nič. Bil pa je v preteklosti zelo pomemben primer. Od tega je že več kot 26 let, zgodilo se je leta 1999. Po mojem je bil to eden od mejnikov v propadanju slovenskega sodstva oziroma prekretnica, po kateri so se razmere začele slabšati in dosegle kulminacijo v zlorabah v zadevi Patria.

Sodnika, ki je bil ključna oseba v tej zgodbi, je leta 1999 sodni svet predlagal za vrhovnega sodnika. Že takrat so se pojavili resni, po mojem še kako utemeljeni pomisleki glede njega, ker naj bi sodeloval pri verifikacijah umorov na jugoslovansko-italijanski meji. Zato leta 1999 ni dobil podpore v državnem zboru.

Sledilo je veliko ogorčenje znotraj sodne oligarhije in v delu tranzicijske politike. Tudi nekateri levotranzicijski zelo izpostavljeni pravniki so o tem pisali članke. Eden od njih, zelo glasen, je napisal Obtožujem, po Zolajevem J'accuse iz afere Dreyfus. Lepo vas prosim. Prav s tem naslovom. Iz vsega je nastala velika stvar.

Medtem se je sestava državnega zbora zamenjala. Leta 2000 je večino dobila leva tranzicijska politika. Sodni svet je predlog ponovil in kandidat je gladko dobil potrditev ter postal vrhovni sodnik.

Ali govorimo o gospodu Masleši?

O njem, da. Postal je vrhovni sodnik. Vsi, ki smo poznali tega človeka in njegovo zgodovino, smo vedeli, da gre za tempirano bombo in da je samo vprašanje časa, kdaj bo eksplodirala. In to se je tudi zgodilo.

S pomočjo sodne oligarhije, povezav politike s sodno oligarhijo in izpostavljenih, močnih, povezanih oseb znotraj sodstva je najprej zasedel položaj predsednika sodnega sveta, nato pa še položaj predsednika vrhovnega sodišča.

To se v civilizirani državi po mojem mnenju nikoli ne bi smelo zgoditi. To je bil fiasko za ustavno demokracijo in vrednote, na katerih ta temelji. Neusahljivi vir ustavnosti je namreč človekovo dostojanstvo.

Potem se je logično zgodila zadeva Patria. To je torej eden od primerov: če bi državni zbor ustavil imenovanje, tako kot ga je prvič, Slovenija ne bi bila v takšnih krčih. Vedeti morate, da je zadeva Patria zelo vplivala na demokratični proces. Spremenila je volilni izid leta 2014. Prvaka opozicije so štirinajst dni pred volitvami zaprli. Volilni proces je bil zaradi tega drugačen in potem se je vse nekako razmontiralo, sesulo. Zdaj se stvari nekako začenjajo sestavljati, ampak s težavo. Izgubljena so bila leta, celo desetletja.

Sodna oligarhija je zanimiv sociološki pojav, ki je lasten zlasti tranzicijskemu sodstvu.

Kdo potem zares odloča v slovenskem sodstvu?

Na to sta spet dva odgovora. Eden je teoretičen oziroma doktrinaren. Če pogledamo zakonsko strukturo sodstva, postopke in ustavna jamstva, je vse lepo urejeno. Rekli bi, da ima v sodstvu zadnjo besedo vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi, oblikuje sodno prakso, razlaga pravo in ga s svojimi judikati oziroma precedensi tudi soustvarja.

Na drugi strani pa imamo sociologijo slovenskega sodstva. Tu že ves čas od osamosvojitve opažamo krepitev, gradnjo in utrjevanje sodne oligarhije.

Sodna oligarhija je zanimiv sociološki pojav, ki je lasten zlasti tranzicijskemu sodstvu. Ne samo slovenskemu, tudi hrvaškemu, slovaškemu, češkemu in gruzijskemu. Govorim o državah, katerih razmere nekoliko bolje poznam, ker sem v stikih s kolegi od tam, pa tudi pravniki in sociologi so o tem veliko pisali.

Gre za neformalne mreže vplivnih sodnikov, ki varujejo določene, predvsem lastne interese, pogosto v navezi z dominantno politiko. To so predvsem predsedniki sodišč, člani sodnih svetov in posamezniki iz visoke sodne administracije.

Ti ljudje obvladujejo razmere na sodiščih, določajo politiko, marsikdaj pa tudi vplivajo na odločitve. Vplivajo na kadrovanje, napredovanja, sankcije in tudi na uporabo neformalnih sankcij, kot sta osamitev in izločitev določenih sodnikov. Gre za zelo podle metode, ki so popolnoma zunaj prava.

Pred dnevi sem bral definicijo establišmenta na področju pedagogike, ki jo je podal minister za izobraževanje dr. Rončević. Zelo me je spominjala na sodstvo. Rekel sem si, zanimivo, skoraj v celoti bi jo lahko uporabili tudi za opis sodne oligarhije. Sociološka vzporednica oligarhiji v sodstvu je torej establišment v izobraževanju oziroma pedagogiki.

Kdo pa so konkretno ti ljudje?

K sreči so to zdaj že nekdanji sodniki. Upokojeni sodniki. Tudi sam sem upokojeni sodnik, vendar nikakor nisem del te oligarhije. Narava oziroma potek časa je tu opravil tisto, kar bi moralo sodstvo opraviti samo.

Ali pa lustracija.

No, saj. To je lustracija, ki jo je opravil čas. Žal jo je moral opraviti čas. Lustracija sodstva je bila edina, ki je bila pri nas pravno zapovedana tudi s takratnim zakonom o sodniški službi oziroma sodiščih. V praksi pa ni bila izvedena. Mislim, da je bil izločen samo en sodnik, pa še to na precej vprašljiv način. Tisti ključni kalibri pa so vsi ostali.

Ki so kršili človekove pravice.

Ki so brutalno kršili človekove pravice nekoč, pa tudi pozneje, po osamosvojitvi.

Dr. Jaklič je opozoril, da v Sloveniji vladavine prava nimamo niti v teoriji niti v praksi, saj zanjo niso izpolnjeni niti osnovni pogoji. Skupaj s sodelavci je pred leti predlagal model, po katerem bi sodnike in tožilce v parlamentu potrjevali z dvotretjinsko večino. Kaj mislite o tem predlogu?

Ta predlog je dober, ker dvotretjinska večina zahteva dogovor in kompromise. Takšna večina je še kako skladna s Habermasovim konceptom deliberativne demokracije, kjer ne gre za avtomatsko, grobo dvigovanje rok, preglasovanje in konec. Deliberativna demokracija pomeni diskurz, dialog, razpravo in iskanje najboljših rešitev ter premoščanje nasprotij, razprtij in razkolov.

NJEGOVA FOTOGRAFIJA

Prav dvotretjinska večina izraža to idejo. Pomenila bi, da sodnik, izbran na tak način, uživa zaupanje obeh sprtih strani, ki pa potem niti ne bi bili več tako sprti, če bi morali priti do nekega dogovora. Njegova legitimnost bi bila bistveno večja. Ta model bi bil primeren ne samo za sodnike, ampak še posebej za ustavne sodnike. Zato ga seveda podpiram.

Ali bi bile potrebne tudi kakšne strukturne spremembe? Ljudje velikokrat menijo, da gre za selektivno pravičnost. Nekateri postopki se vlečejo in vlečejo, se ne končajo ali zastarajo. Ali res nimamo vladavine prava in kaj bi bilo treba storiti?

Najprej bi bilo treba spremeniti miselnost ljudi. Vladavina prava namreč zahteva svoj kulturni ekosistem. Spremeniti bi morali habitus populacije.

Ali lahko govorimo o vladavini prava in se sprašujemo, zakaj je nimamo, če bo na ljubljanskih županskih volitvah že sedmič izvoljen Zoran Janković? Pa čeprav se cinično smeji in govori: »Meni se na sodiščih ne bo nič zgodilo, ne zato, ker nisem baraba, ampak zato, ker sem na pravi politični strani.«

Da ne govorim o kanalu C0, tržnici, njegovem odnosu do žensk in tako naprej. Nešteto je takšnih stvari. Pa prodor srbskega kapitala, dražbe, na katerih je edini ponudnik srbski kapital, ki zemljišča kupuje po izklicni ceni. In še bi lahko našteval.

Vse to je javno, vse to vemo. Veste vi, vem jaz, vedo vsi. Če bo kljub vsemu temu ponovno, že sedmič izvoljen za ljubljanskega župana, potem ne sprašujte mene, kaj je narobe z vladavino prava. Vprašajte ljudi. To je potem pač njihova volja.

Problem je, da je prebivalstvo, vsaj za Ljubljano lahko to rečem, moralno hudo poškodovano. Habitus Ljubljane, govorim o večinski, kritični masi, ni zrel za demokracijo in je glavni krivec za to, da vladavine prava nimamo.

V takšnem okolju potem nastajajo Masleše kot predsedniki vrhovnih sodišč, nastajajo Golobi, za katere sploh ne vemo, kdo so. Ali je to Golob ena ali Golob dva? Ko ga vidim v medijih, nikoli ne vem, s kom imamo opravka. Ali je to nekdo, ki mu je ukradel identiteto, ali tisti, ki mu je bila identiteta ukradena? Tega nihče ne preiskuje, vse skupaj se ves čas pometa pod preprogo.

Vse to kaže, da je nekaj hudo narobe s slovenskim življem, njegovim moralnim in etičnim pogledom na življenje in politiko. Če se to dogaja, je nekaj hudo narobe s habitusom Slovencev. Radi bi bili druga Švica. Ampak v Švici je habitus drugačen, ljudje so drugačni. Kdor govori, da bi bili radi druga Švica, naj začne pri sebi. Prvo priložnost bo imel v nedeljo, da ne obkroži imena Zoran Janković. To je prvo, ker to ime uteleša in simbolizira najbrutalnejšo antitezo vladavini prava.

Problem je, da je prebivalstvo, vsaj za Ljubljano lahko to rečem, moralno hudo poškodovano.

Tudi sami ste bili ustavni sodnik. Kakšno je zdaj stanje tam, po vseh teh menjavah?

Stanje je podobno, kot je bilo že pred zadnjo menjavo. Če pogledamo, kdo je predlagal ustavne sodnike, vidimo, da je to predsednica republike, ki je po mojem mnenju politično zelo pristranska.

Nikakor ni državnica in ne igra vloge predsednice republike, ampak političarke leve tranzicijske elite. Niti ne bom rekel socialdemokratske, ampak tranzicijske elite. Je tranzicijskoelitistična političarka in potem je tudi izbor temu primeren.

Moram pa reči, da me je znotraj tega izbora zelo prijetno presenetil sodnik Starman. To je zelo pozitivno presenečenje. Z veseljem berem njegova ločena mnenja. Sijajen je bil v ločenem mnenju v zadevi RTV. Znotraj ustavnega sodišča torej ni vse tako črno. Marko Starman je poleg Roka Svetliča svetla zvezda.

Če pogledamo, kdo je predlagal ustavne sodnike, vidimo, da je to predsednica republike, ki je po mojem mnenju politično zelo pristranska.

Seveda so ločena mnenja pomembna, tudi sami ste jih nekaj napisali. Ampak odločitev je potem vendarle drugačna.

Odločitev je res drugačna, ampak ločeno mnenje z močnimi argumenti odmeva v javnosti, zlasti strokovni, in pomeni določen pritisk na večino. Če se ta pritisk nadaljuje, večina pa vztraja pri svojih zelo lojalističnih, slabo argumentiranih in slabih odločbah, se mora na neki točki nekaj tudi zlomiti. Marsikdo se potem vpraša: Kaj se vendar grem? In lahko začne soditi drugače, začne opuščati lojalnost vladajoči ali kakšni drugi politični opciji. Zato so ločena mnenja še kako pomembna in veliko prispevajo.

Foto: J. K.

Tudi v izobraževalnem smislu.

V izobraževalnem smislu, pa tudi zato, ker pokažejo, da ustavno sodišče ni tako enotno in lojalno eni politični opciji. Pokažejo, da obstajajo tudi kritični glasovi. In prav ta kritika je včasih most do drugačnih odločitev v prihodnosti.

Se lahko tudi pri nas zgodi poljski primer? Izvoljeni sodniki so prišli na sodišče, tudi s policijo, a niso mogli zasesti svojih mest. Kar beremo o Poljski, je res grozno konfuzno. Človek ne ve, kaj bi si mislil.

Popolnoma konfuzno. Da predsednik vlade želi preusmeriti oziroma preprečiti pristanek predsedniškega letala na ozemlju svoje države, čeprav je predsednik države navsezadnje tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. To je nepojmljivo, res nepojmljivo.

Problem pa sega daleč nazaj, v leto 2015, v spor glede imenovanja ustavnih sodnikov. Takrat je odhajajoča Tuskova koalicija na hitro imenovala pet sodnikov. Kot so kasneje ugotovili, so bili trije pravilno imenovani, dva pa ne, saj se mandat prejšnjima še ni iztekel.

Iz tega se je rodila tudi tista znamenita zadeva pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, Xero Flor proti Poljski, v kateri je Evropsko sodišče ugotovilo hudo kršitev pravice do zakonitega sodnika.

Ta spor se vleče vse do danes. Zdaj se je znova zapletlo pri imenovanju novih sodnikov. Sedanji predsednik Nawrocki je od osmih zaprisegel samo dva, ostalih pa ne, ker je odkril napake v postopku, in sicer glede prijav in spoštovanja rokov. Sodniki, ki jih je izvolil poljski parlament, a niso prisegli pred predsednikom, so kljub temu prišli na sodišče. Predsednik sodišča, ki je še nekako lojalen stranki PiS, pa jim ni dovolil delati.

Celotni oddaji lahko prisluhnete na spletnem portalu Domovina in na YouTubu ali Spotifyu.

(D278, 17-20)

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Začeti moramo v šoli
18. 11. 2026 ob 6:00