Sara Stepanjan predsednici republike: Težko je verjeti, da niste opazili zastav z rdečimi zvezdami

Na prizorišču državne slovesnosti ob dnevu združitve Primorske z matično domovino, kjer je predsednica republike Nataša Pirc Musar pred dnevi imela osrednji govor, je plapolalo več velikih zastav z rdečo zvezdo – simbolom kritega režima, ki je desetletja izvajal politično preganjanje, prirejena sojenja, prisilno delo in izvensodne poboje, je v pismu predsednici republike zapisala Sara Stepanjan, hči žrtev in političnih zapornikov ter predstavnica pobude Glas žrtev.

Rdeča zvezda ni nevtralen simbol

»Razumem, da praznik obeležuje pomemben zgodovinski trenutek za Primorsko. Toda rdeča zvezda ni nevtralen zgodovinski simbol,« opozarja Sara Stepanjan. Gre namreč za simbol, pod katerim so bili ljudje brez sodbe pobiti in vrženi v brezna in pod katerim je trpela tudi njena družina, prav tako pa tisoče drugih po krivem obsojenih, zaprtih in mučenih.

Zadnji teden je pokazal vzorec: ga. Novak o Golem otoku, dr. Premk o breznih (oba Gibanje Svoboda), zdaj zastave z rdečo zvezdo na državni proslavi v Lipici. Pod to zastavo je trpela tudi moja družina in na tisoče drugih. Kot da gledamo neko drugo Slovenijo, ne tisto, ki smo si… pic.twitter.com/yCUcYjTRmh

— Sara Stepanjan (@StepanjanSara) September 14, 2026

Za potomce teh žrtev vsak pojav takšne zastave na uradni državni prireditvi v samostojni Sloveniji ob prisotnosti najvišjih predstavnikov države predstavlja boleč opomin, da njihovo trpljenje v javnem prostoru ne šteje dovolj, da bi se mu izognili, v odprtem pismu predsednici piše Sara Stepanjan in pripomni: »Težko je verjeti, da take zastave z odra niste opazili.«

Praznoverje, ne pa spomin

Kot dodaja, ne gre za to, da bi zanikali zgodovino in izbrisali spomin na obdobje, v katerem je ta simbol obstajal. Gre pa za razliko med muzejskim, dokumentiranim prikazom preteklostjo in njegovo prisotnostjo na slovesnem, praznično obarvanem državnem dogodku, kjer deluje kot del praznoverja, ne kot spomin na njegove žrtve.

Slovenija se po njenih besedah znova in znova vrača k istemu prepiru: kdo je imel pravo, katera zgodovina šteje, čigavi mrtvi so pomembnejši. Vsakič, ko bi lahko državni praznik povezal narod, se namesto tega konča v novi delitvi na 'nas' in 'njih'. Stepanjanova ne verjame, da je to le naključje.

Prepričana je, da si mnogi Slovenke in Slovenci želijo prav nasprotno od tega, kar vsakič znova dobimo: ne novega obračunavanja, temveč priznanja, da si trpljenje zasluži spoštovanje ne glede na stran.

Sprava se ne zgodi sama

Slovenija po mnenju Sare Stepanjan potrebuje vodjo, ki narod združuje, ne takega, pod katerim se razkol še poglablja. »Vi ste predsednica vseh državljank in državljanov Slovenije, tudi žrtev tega krutega režima, in prav zato bi morali biti tisti glas, ki to razdvajanje prekine,« je pozvala Pirc Musarjevo.

Pravkar. Lipica. Slovenija. Državna proslava. Dve zastavi z rdečo zvezdo, ena celo SFRJ. Ob prisotnosti predsednice države. Nič več nas ne more presenetiti. pic.twitter.com/UEXJ2UlZAP

— Igor Pirkovič (@IPirkovic) September 12, 2026

Tudi če zastav na dogodku ni videla, bi se morala, potem ko so posnetki zaokrožili v javnosti, vsaj oglasiti. »Molk v tem trenutku ni nevtralen,« je opomnila in jo pozvala, naj javno spregovori o potrebi po resnični, celoviti spravi, ki ne izbira med žrtvami, temveč prizna trpljenje vseh. »Sprava se je zgodi sama od sebe. Potrebuje nekoga, ki je pripravljen stopiti pred narod in reči, da je delitev dovolj in da je čas, da bolečino priznamo na vseh straneh.

Le naslednji v vrsti izpadov

Dogajanje na proslavi je sicer le naslednji v vrsti revolucionarnih izpadov predstavnikov politikov in privržencev pritiklin socializma, ki so si jih na levi privoščili v zadnjem času. Začelo se je konec avgusta, ko je poslanka Svobode Tereza Novak v parlamentarni razpravi družbeno koristno delo primerjala z Golim otokom.

Nadaljevalo se je z razpravo poslanca iste stranke Martina Premka, ki je na seji odbora za obrambo izjavili, da se predsednik vlade Janez Janša »niti ne spomni več, iz katerega brezna mu je domnevno pobegnil oče.« Tudi Premku je Sara Stepanjan napisala odprto pismo, v imenu žrtev totalitarnega režima in ga pozvala k javnemu opravičilu.

Peticija za odprtje beograjskih arhivov še vedno aktivna

Kakšno kalvarijo je preživljala družina Sare Stepanjan, smo sicer nedavno lahko slišali v pripovedi njene mame Cvete Stepanjan, ki smo jo gostili na Domovini. Oče Sare Stepanjan je namreč na podlagi povsem izmišljenih obtožb o vohunjenju kar devet let preživel v zaporih. Ko se je njegova hči v Beogradu skušala dokopati do arhivskega gradiva o tem primeru, pa je ostala praznih rok.

Na pobudo Stepanjanove so tako zagnali tudi spletno peticijo na strani Change.org, v kateri pozivajo k zaščiti in odprtju vseh arhivov nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb, kot so OZNA, UDBA, KOS in njihove pravne naslednice.

»Ne prosimo za maščevanje. Prosimo za resnico,« poudarja pobudnica peticije. Ljudje, ki so zgradili ta režim, so sicer izginili ali umirajo. »Arhivi ne. To so zadnje priče. Zaščitite jih zdaj, preden tudi ti izginejo,« še poudari avtorica in poziva k podpisu peticije.