Sporazum ZDA – Iran, kaj lahko pričakujemo

Predstavniki ZDA in Irana so sporočili, da so dosegli medsebojni dogovor, ki vodi k podpisu sporazuma med državama. Sporazum naj bi bil podpisan 19. junija v Ženevi, kar je sporočil pakistanski zunanji minister Išak Dar, ki se je zahvalil še Savdski Arabiji, Turčiji in Katarju za pomoč. Iran bo ena izmed glavnih tem na srečanju G7 v francoskem mestu Évian-les-Bains, ki se je začelo danes in bo potekalo do 19. junija. Švica je sicer sporočila, da še ni prejela prošnje za podpis sporazuma na njenem ozemlju. Katarski pogajalci so sporočili, da so zadnja pogajanja potekala 17 ur.

Sporazum med ZDA in Iranom – podrobnosti še niso znane

V tem trenutku še ne poznamo podrobnosti sporazuma, ki naj bi ga obelodanili v naslednjih dneh. ZDA, Iran in Pakistan sporočajo različne in nasprotujoče si točke, ki naj bi jih obe državi zahtevali kot pogoj za podpis sporazuma. Uradno ZDA še vedno zahteva opustitev nuklearnega programa, zmanjšanje ofenzivnih raketnih kapacitet in prenehanje financiranja milic, kot so Hezbolah, Hamas, Hutiji in ostali. Po drugi strani Iran pravi, da ne bo opustil nuklearnega in raketnega programa ter sporoča, da ne bo prenehal s financiranjem terorističnih milic. Pakistan pa pravi, da se obe državi strinjata o vsem. Ocena sporazuma je zato v tem trenutku nemogoča.

Marco Rubio je podal razloge za napad

Ameriški zunanji minister Marco Rubio je povedal, da je bil napad nujen za preprečitev izgradnje konvencionalnega ščita, ki ga je Iran nameraval zgraditi z veliko količino raket, dronov in mornarico. S tem bi Iran vojaško zaprl vse možnosti za preprečitev izgradnje nuklearnega orožja. Če bi na primer mednarodna skupnost želela preveriti iranske nuklearne kapacitete, potem bi Iran zagrozil ne le regiji, ampak tudi drugim državam, da jih bo popolnoma zasul z orožjem. Ta ščit bi Iranu zagotovil imuniteto in nerestriktivno nadaljevanje izgradnje nuklearnega orožja, poleg tega bi lahko zaprl regijo vključno s Hormuško ožino.

Rubio je še povedal, da so ZDA dosegle zastavljen vojaški cilj, ki je bil obsežno zmanjšanje industrijskih kapacitet, ki prispevajo k izgradnji konvencionalnega orožja. Raketni program, ki vključuje izgradnjo, arzenale in lanserje, je bil zmanjšan na minimum, z izjemo izgradnje dronov, ki jih je lažje zgraditi in spraviti pod zemljo. Iranska mornarica je bila popolnoma uničena in ne obstaja več – z izjemo gumijastih čolnov. Z blokado Hormuške ožine so Iranu povzročili izjemno škodo, saj ta izgublja na stotine milijonov USD na dan. Pogajanja so usmerili tako, da se je Iran pripravljen pogovarjati o pogojih, o katerih pred letom dni niso hoteli niti slišati. Pomenljiva je bila tudi Rubiova opazka, da so pogajanja daljša, ker je režim razdeljen kar podaljšuje iranske odzive.

Z blokado Hormuške ožine so Iranu povzročili izjemno škodo, saj ta izgublja na stotine milijonov USD na dan.

Kaj pravi Izrael

Veliko analitikov je v začetku vojne menilo, da sta ZDA in Izrael na enakih stališčih proti Iranu. Danes je jasno, da to ne drži, kajti Trump deluje neodvisno od Izraela, ki ima druge interese. Znotraj Izraela je več odzivov na sporazum, v glavnem pa so kritični. Izraelske stranke, na levem ali desnem spektru, so kritične do Netanjahuja, toda v glavnem velja strinjanje, da je šel sporazum na škodo Izraela. Netanjahu doživlja kritike z vseh strani, zato je pričakovati, da se bo njegova politična kariera zelo hitro končala.

Iz skrajne desnice sta prva napadla minister za nacionalno varnost Ben Gvir in finančni minister Bezalel Smotrič. Voditelj desne stranke Jašar, Gadi Eisenkot, ta je namreč največja rivalka Netanjahuja na volitvah, je sporočil, da Netanjahu ne želi javnost pogledati v oči in povedati, da sporazum ni v interesu Izraela. Na levem spektru so letele podobne kritike. Jair Golan iz Demokratov je povedal, da bo ta slab sporazum izničil vse dosežke Izraelskih oboroženih sil (IDF). Povedal je, da je Netanjahu dober za Hamas in Hezbolah, ne pa za Izrael. Benny Gantz iz Modro bele koalicije je sporočil, da je sporazum strateška polomija, ki bo v primeru umika IDF iz Libanona povzročil katastrofo za prebivalce na severu države.

Kaj pravi Iran

Iran je sporočil, da so ZDA pristale na iranske pogoje. Niso sicer v podrobnosti obrazložili, na katere pogoje naj bi pristali, je pa iranska agencija FARS sporočila, da naj bi zadnjo minuto dodali pristojbino skozi Hormuško ožino. Šlo naj bi za potrditev iransko-omanske pravice do nadzora nad Hormuško ožino, ZDA pa naj bi sprejele, da bo pristojbino zaračunaval Iran.

Iranski svet za nacionalno varnost je medtem dokončal in potrdil memorandum za končanje vojne. Sporočili so, da naj bi po podpisu z ZDA zaustavili vse vojaške operacije, tudi tiste v Libanonu. S tem so dejansko potrdili, da nadzirajo Hezbolah in da je Iran tisti, ki odloča, ali bo Hezbolah napadal Izrael ali ne. Iran je še sporočil dogovor z ZDA, da naj bi takoj prenehale z blokado Hormuške ožine. Po podpisu memoranduma 19. junija v Ženevi naj bi se začela dvostranska pogajanja za podpis sporazuma o iranskem jedrskem programu in širšem sporazumu o ostalih zadevah, kot je raketni program.

Kaj pravi svet

Odziv mednarodne skupnosti na prenehanje sovražnosti je v glavnem pozitiven, najbolj sta ga pozdravili Kitajska in Evropa. V zalivu največje navdušenje prihaja iz Savdske Arabije, ki se je zahvalila Pakistanu, Turčiji in Katarju, medtem ko ZAE, Bahrain in Kuvajt ne delijo enakega navdušenja. V tem primeru lahko ponovno vidimo, da so zalivske države danes razdeljene na dva pola. Rusija je formalno pozdravila mir, rusko finančno ministrstvo pa malo manj, ker bo sledil radikalen padec cen naftnih derivatov in plina. Evropske države so pohvalile Trumpa in sporočile, da se veselijo skoka globalne ekonomije. Prav tako so sporočile, da bi sodelovale pri nadzoru iranskega nuklearnega programa in Mednarodno atomsko agencijo (IAEA), toda le v primeru dobrega sporazuma, ki bi takšen nadzor omogočal.

Odziv mednarodne skupnosti na prenehanje sovražnosti je v glavnem pozitiven, najbolj sta ga pozdravili Kitajska in Evropa.

Kdo so bili pogajalci

Pogajalci in mediatorji so bili Pakistan, Katar in Turčija, torej tri najbolj neugodne države za ZDA in Izrael. Pakistan ima dolgo zgodovino financiranja in usposabljanja terorističnih organizacij skupaj z Iranom, predvsem v devetdesetih letih 20. stoletja. Pakistan je omogočil skupaj z Iranom Osamo bin Ladna, ki je z njihovim denarjem odprl teroristične centre v Afganistanu. Pakistan je večkrat lagal ZDA in kršil dogovorjene sporazume, saj je šlo tako daleč, da je nekdanji ameriški predsednik Clinton skoraj uvedel sankcije proti Pakistanu.

Katar je poleg Irana eden največjih financerjev terorističnih milic in velja za zatočišče visokih šefov Hamasa, Game Islamije, Palestinskega džihada in Hezbolaha. Katar je eden največjih podpornikov Muslimanske bratovščine, ki ima za cilj uničenje zahoda in Izraela, za časa revolucije v Egiptu pa so aktivno financirali bratovščino v boju proti egiptovski vojski. Katar je eden največjih financerjev skrajnega islamizma v Evropi in ZDA, ekstremne organizacije po univerzah in drugod pa so rezultat omenjenega financiranja. Turčija je podobno kot Katar dala zatočišče Hamasu, Muslimanski bratovščini, Gami Islamiji, Palestinskemu džihadu in Hezbolahu. V Siriji je predsednik Al Šara, nekdanji šef Al Kajdine izpostave al-Nusra, na oblast prišel ravno s pomočjo Turčije. Vse omenjene države, vključno z Iranom, so igrale vlogo pri Hamasovem genocidu nad Izraelci 7. oktobra.

Ameriški interes

Trumpova ravnanja niso popolnoma jasna, predvsem glede tega, zakaj so nenadoma prekinili uspešno vojaško akcijo, kjer so Iran dejansko in prvič uspešno spravili na kolena. Operacija zaprtja Hormuške ožine 'Projekt svoboda' bi se lahko prav tako nadaljevala in stisnila Iran ekonomsko do točke, kjer bi država verjetno kolapsirala. Če se osredotočimo na ameriški interes, potem je šlo v večini za omejitev kitajskega vpliva v Pacifiku in Indijskem oceanu, ki bi nastal z iranskim konvencionalnim ščitom.

S kitajsko-iranskim sodelovanjem bi ta lahko postal eden ključnih pomorskih centrov proti zahodu in predvsem zalivskim državam. Z vojaško akcijo je Iran izgubil mornarico, nuklearni program je bil zamaknjen za nekaj let, konvencionalno orožje in industrijske kapacitete so doživele velik udarec. Prav tako pa je treba upoštevati še ameriške vmesne volitve, ko je Trump želel biti kot zmagovalec in mirovnik ter poskrbeti, da gredo cene nafte na predvojno raven.

Izraelski interes

Izrael vidi Iran kot direktno varnostno grožnjo, s katero se sooča vsak dan. Zato so ameriški in izraelski interesi različni ne glede na to, da so v določenih delih identični, kot na primer zaustavitev nuklearnega programa. Eden izmed glavnih ciljev teokratske republike je ravno uničenje Izraela, zato je ta na prvi bojni črti. Izrael si ne more privoščiti slabe obrambe, saj ga v primeru izgubljene vojne čaka totalni genocid, kot je bil 7. oktobra. Zato se ne gre čuditi, da je nemški kancler Merz na začetku vojne povedal, da se moramo zahvaliti Izraelu, ker opravlja umazano delo za nas, pa naj si to priznamo ali ne. Brez Izraela bi bila Evropa direktno izpostavljena uničujočim posledicam teokratske republike.

Brez Izraela bi bila Evropa direktno izpostavljena uničujočim posledicam teokratske republike.

Izrael je zato podaljšal izredne razmere do konca junija, saj se mora najprej prepričati, da bo Iran upošteval določilo o miru na vseh frontah. Če bo Hezbolah ponovno začel izstreljevati rakete na Izrael, bo ta reagiral. Trumpove nerazumljive izjave, v katerih kritizira izraelski napad na predmestje Bejruta, pokaže popolno nerazumevanje izraelskega varnostnega interesa.

Še celo libanonski predsednik Amoun je pokazal več razumevanja za izraelske reakcije. Izrael je sicer lahko izjemno hvaležen, da so ZDA opravile veliko vojaško operacijo, ki gre v prid Izraelu. Prav tako ZDA potrebujejo Izrael v regiji, ki je pomemben tako obveščevalno kot vojaško.

Iranski interes

Iranske teokratske elite bodo poskušale vzpostaviti nadzor nad državo v najkrajšem možnem času. V tem trenutku ne nadzirajo celotne države, v nekaterih mestih pa so ponovno izbruhnili protesti. Razpoke v vodstvu so vidne in nakazujejo, da gre za najmanj tri nasprotujoče si frakcije med velikim ajatolo Modžtabo Hamenejem, IRGC in reformisti. Že pogajanja o sporazumu niso potekala gladko, ker so posamezne frakcije imele različne poglede, ki niso bili usklajeni. V trenutkih so celo pakistanski pogajalci nehote priznali, da ne vedo, s kom natančno se pogajajo.

Kako se bo vodstvo uskladilo v naslednjih mesecih, bo odvisno od ekonomije in razdelitve novih prihodkov iz Hormuške ožine. IRGC mora poplačati zapadle plače milic, verjetno bodo vztrajali na novi oborožitvi. Po drugi strani bo civilna uprava želela več denarja za pomoč prebivalstvu, ki zaradi slabe ekonomije trpi. Nezadovoljno prebivalstvo pa lahko pomeni jezne proteste.

Najbolj pereče vprašanje je padec cen nafte, kar bo znižalo iranske prihodke, predvsem v luči vračanja kitajskih kreditov, ki so plačani v nafti z velikimi popusti. Najtežja iranska naloga bo torej uspešno vladanje ljudstvu, ki ni utrpelo le vojne in slabe ekonomske situacije, ampak hudo nasilje lastne vlade.

Najtežja iranska naloga bo torej uspešno vladanje ljudstvu, ki ni utrpelo le vojne in slabe ekonomske situacije, ampak hudo nasilje lastne vlade.

Kakšen bo rezultat

To je težko napovedati, kajti podrobnosti sporazuma še niso znane. Kot kaže iz prvih odzivov, Iran ne bo imel zavor pri financiranju regionalnih terorističnih milic, kar pomeni, da bo vojaška aktivnost z Izraelom potekala še naprej. Iz preteklih dejanj Irana, na primer sporazum JCPOA z nekdanjim ameriškim predsednikom Obamo, lahko sklepamo, da bo Iran poskušal čimprej pridobiti izgubljeno oborožitev in nadaljevati z nuklearnim programom. Upoštevati je namreč treba, da se bodo o njem šele pogajali po podpisu sporazuma, Iran pa bo poizkušal zavlačevati.

Celotna zgodba se bo osredotočila na dve zadevi – kako bo sporazum upoštevan in kako učinkovito nadzorovan ter kako hitro bo Iran ponovno uspel oborožiti sebe in milice. Od tega bodo odvisne prihodnje reakcije Izraela. Nazadnje bomo videli, ali je ameriška akcija uspela ošibiti iranski teokratski režim tako močno, da bo prišlo do notranjih reform ali celo nove revolucije. Tako namreč pravi Rubio, da je bil ameriški načrt. Če do tega ne pride, pa lahko pričakujemo še en cikel terorizma, napadov in vojn.