Slavko Kmetič: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah

Intervju: Slavko Kmetič, nekdanji sindikalist in politik

Gost oddaje 35 let Slovenije je bil Slavko Kmetič, nekdanji sindikalist, poslanec, veteran vojne za Slovenijo in eden od pomembnih akterjev demokratizacije ter osamosvojitve Slovenije. Ob 35. obletnici osamosvojitve je predstavil pogled na ključne dogodke, ki so pripeljali do padca komunističnega sistema in nastanka samostojne države, začenši z rudarsko stavko v Trbovljah leta 1958, ki se je spominja iz otroštva.

Ste eden najbolj prepoznavnih sindikalistov, zdaj že upokojeni, seveda pa tudi politik in aktivist. Za začetek je prav, da se vrneva k praktično prvi stavki v nekdanji Jugoslaviji: rudarski stavki v vaših rodnih Trbovljah. Kako se je spomnite?

Spomnim se predvsem tega, da mojega očeta, ki je bil knap, tri dni ni bilo domov. Šel je v jamo tisti dan, ko je padla komanda za stavko. Moja mama pa je ljudem, ki so stavkali, torej tudi mojemu očetu, v kanglici nosila hrano v jamo.

Spomnim se tudi, ker je bila moja hiša sto metrov stran od vhoda v rudnik, tam na Žabjeku 8, množice ljudi, predvsem žensk. Prišel je Miha Marinko, kar sem izvedel pozneje, da bi pomiril ljudi, češ da bodo zadevo uredili. Ženske pa so nanj vpile: »Kaj boš ti nam to govoril, včasih si kure kradel v Trbovljah, zdaj nam pa pamet soliš!«

Ta stavka je bila posledica birokratske samovolje Beograda. Iz Beograda so določali cene premoga in druge stvari. Knapom so obljubili, da bodo za novo leto dobili povišico, potem pa je ni bilo, ker so imeli izgubo. Zato so šli ti ljudje skupaj z vodstvom rudnika v stavko.

Katerega leta je bilo to?

Leta 1958, januarja. Ta stavka je dejansko šokirala partijsko sceno v Sloveniji in Beogradu. Takoj so reagirali, tako da so Trbovlje obkolili z vojsko, z JLA. Matija Maček je kot šef Udbe v hotelu na Trojanah naredil svoj štab. Pri njem je bilo ogromno udbovcev in oni so nadzorovali situacijo.

Po eni strani so iz Ljubljane prihajali partijski vodje, da bi pomirili stavkajoče in jim obljubljali pozitivno rešitev. Po drugi strani pa je Maček k sebi v hotel poklical partijske aktiviste iz Trbovelj. To mi je pozneje govoril sin enega od teh partijcev. Maček naj bi tam rekel: »Povejte tem prascem ...« Moj oče, ki je bil partizan in knap, je bil torej za Matijo Mačka prasec. Rekel naj bi, da jih bodo, če ne bodo takoj zapustili jame, potopili kot podgane.

Vemo, da je bil rudnik pod Savo, voda je bila ves čas problem. Tri črpalke so nonstop delovale, da so odvajale vodo. Če bi nekdo obrnil stikalo in črpalke ustavil, bi voda takoj poplavila stavkajoče. To imam v spominu.

Dejstvo je, da sta stavko na neki način vodila tudi vodstvo rudnika in del trboveljske politike. Po stavki so te ljudi praviloma razgnali. Vodje so premestili, mojega očeta pa dali v penzijo. Če govorimo v današnjih razmerjih, je padel z recimo tisoč evrov na dvesto. Doma smo bili trije otroci, mama je bila doma in čez noč smo postali socialni reveži. V prvem razredu sem dobival hrano od Unrre. Še danes imam v spominu ameriške konzerve, na katerih je pisalo: »Donated by the people of the United States, not to be sold or exchanged.« (Doniralo ljudstvo Združenih držav Amerike; ni za prodajo ali menjavo, op. a.) Hrano sem torej dobival od »gnilega kapitalizma«, proti kateremu sem moral potem v šoli demonstrirati in mu nasprotovati. To mi je ostalo v očeh: kaj se mi pravzaprav gremo?

Matija Maček je kot šef Udbe v hotelu na Trojanah naredil svoj štab. Pri njem je bilo ogromno udbovcev in oni so nadzorovali situacijo.

Kar nekaj teh sindikalnih aktivistov oziroma stavkajočih je bilo potem premeščenih v rudnik Velenje, torej iz Zasavja drugam. To je bilo kar težko.

To je bil teroristični režim, strahovlada. Partija je bila vsemogočna, na neki način je še danes. Imeli smo totalitarni režim, zgrajen na mrtvih. Oče, ki je bil partizan, mi je govoril: »Ti ne veš, kaj so ti ljudje po vojni delali.« Ljudje so v živo videli, kako so njihove sosede, znance, prijatelje tudi s krampi pobijali, ko so jih pošiljali v zapore. To so ljudje vedeli. Nastal je smrtni strah, ki je pri nekaterih prisoten še danes.

Propaganda v smislu »Mi smo vsemogočni, zdaj morate molčati« je delovala. Tudi moj oče, partizan, je kar naprej govoril: »Mi se nismo za nič borili.« Govoril je: »Kar naprej sem bil lačen, kar naprej sem bil poln uši, pa kar naprej smo bežali.« To je bila njegova partizanska zgodba. Leta 1944 je bil mobiliziran v partizane, Nemci so vedeli, kam je šel. Doma sta ostala dva brata, en letnik 1941, drugi 1944, pa je moja mama kljub temu dobivala vse, kar ji je pripadalo za dojenčke in majhne otroke. Tudi zgodbo okupacije bo treba slej ko prej razčistiti: kaj se je dejansko dogajalo med drugo vojno ...

Ljudje so videli, kako so njihove sosede, znance, prijatelje tudi s krampi pobijali, ko so jih pošiljali v zapore.

Druga pomembna stavka v nekdanji Jugoslaviji je bila litostrojska stavka. Takrat ste bili tudi vi že precej aktivni v sindikatu, ne nazadnje s Francetom Tomšičem, ki je to stavko organiziral. Povejte kaj več o tej stavki. Ste potem za nekaj let prevzeli tudi njegov sindikat, potem ko se je France Tomšič umaknil?

Vedeti morate, da je bila kriza sistema po letu 1980 grozljiva. Broz je, preden je šel v klinični center v Ljubljano, sklical predsedstvo in jih javno okrcal, da so mu bankrotirali državo. Po letu 1980 je šla zadeva strmo navzdol. Že leta 1986 so se v Sloveniji začele prve prekinitve dela, na Kosovu že leta 1980. Do stavke v Litostroju je bilo v Sloveniji že več kot tisoč prekinitev dela, ko so ljudje spontano ustavljali delo, potem pa je prišla partija in vse skupaj 'zamučkala'. Inflacija je bila ogromna, ljudje pa s temi stavkami niso dosegli nič.

Stavka v Litostroju se je začela tako, da so ljudje tisti dan dobili obvestilo o plači in ugotovili, da ni takšna, kot bi morala biti. Leta 1987 je bila inflacija že stoodstotna. Spontano so ustavili delo. Potem pa je France Tomšič, ki je bil tudi v Nemčiji in je poznal zahodni sindikalizem, prevzel vodstvo stavke. Iz Litostroja so šli v Cankarjev dom in tam povedali tiste znamenite stvari: da je komunizem sistem, ki ekonomsko ne zna voditi države. Država je bila dejansko v bankrotu in ekonomsko nevzdržna.

Tomšič je rekel, da moramo ustanoviti nekaj novega, pravo socialdemokratsko stranko, ki bo skrbela tako za ekonomijo in gospodarstvo kot za delavce. Jaz sem to osebno videl. Leta 1988, nekaj dni pred našo stavko, so bile v Mladini pristopne izjave za tedanjo Socialdemokratsko zvezo.

JLA je bila država v državi. Generali so s to državo delali, kar so hoteli.

Tomšičevo, kajne?

Tako. Včlanil sem se med prvimi stotimi. Takoj sem stopil v stik s Francetom in mu pomagal ustanavljati tudi sindikat KNSS Neodvisnost. Prišla sva tudi v Zasavje. Imela sva pogovore v strojni tovarni, rudniku in drugje. Dogovarjali smo se, kako naj bi zadeve začeli voditi. Ljudje so bili navdušeni in za. Vmes pa je vstopila zasavska Udba, te ljudi zastrašila, in ko sva čez štirinajst dni prišla nazaj, teh ljudi ni bilo več.

JLA se je odločila razorožiti Teritorialno obrambo Slovenije, vse štabe, ki jih je bilo v Sloveniji veliko. Tu ste imeli tudi vi ključno vlogo. Ključno vlogo pa je imel na neki način tudi takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan.

Najprej moramo povedati, v kakšni državi smo živeli. JLA je bila država v državi. Generali so s to državo delali, kar so hoteli, noben politik jim ni upal nič narediti. Ogromno denarja so dobivali tudi prek primarne emisije. Ob veliki inflaciji so polovico denarja, ki ga je država natisnila, takoj dobili oni. Obrambni minister Veljko Kadijević sploh ni hodil na seje vlade, ki jo je po odstopu Branka Mikulića vodil Ante Marković. JLA je bila država v državi in ni priznala volitev ne v Sloveniji ne na Hrvaškem.

Dejstvo je, da sta Slovenija in Hrvaška imeli prve volitve v nove demokratične skupščine. Volitve so bile 8. aprila 1990. Že 15. maja pa je JLA dala komando, da je treba Teritorialni obrambi odvzeti orožje. Moramo vedeti, da je imela Teritorialna obramba Slovenije približno polovico orožja že tako skladiščenega v vojašnicah JLA, polovico pa na domačem terenu, konkretno tudi v Trbovljah.

In kaj se je dogajalo? 16. maja sem bil v Ljubljani kot poslanec, ko smo ustoličili prvo slovensko demokratično vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle. 17. maja sem bil tudi delegat občinske skupščine, zbora krajevnih skupnosti v Trbovljah. Nekaj minut pred peto popoldne pridem na sejo in k meni pristopi kolega: »Slavc, kaj so pa danes vozili tovornjaki JLA po Trbovljah?« Rekel sem, da nimam pojma in da bom vprašal.

Ko je gospod Majnardi začel sejo, sem dvignil roko in vprašal, kaj so danes počeli tovornjaki JLA po Trbovljah. Majnardi je rekel, da ne ve in da bo poklical Matjaža Piškurja, da bo razložil.

15. maja 1990 je JLA dala komando, da je treba Teritorialni obrambi odvzeti orožje.

Žal že pokojnega.

Moj prijatelj, ja. Mi smo nadaljevali sejo, čez kakšno uro in pol pa pride gospod Matjaž Piškur, ki je bil poveljnik trboveljskega teritorialnega bataljona, in pove zgodbo. Pravi: »Danes so nam vozili trofejno orožje, ampak to še ni največji problem. Problem bo jutri, ko nam bodo vozili orožje našega bataljona, ki je bil najbolj moderno oborožen bataljon v Teritorialni obrambi.« Trboveljska občina je dala ogromno denarja za financiranje tega bataljona.

Takrat sem vstal in imel ognjevit govor. Rekel sem, da je to veleizdaja in da tako ne more biti. Predlagal sem, da sprejmemo sklep, da tega orožja ne damo. Dejansko smo vsi, kljub temu da smo bili samo trije delegati Demosa, soglasno sprejeli sklep, da orožja ne damo. Tisti večer je ob desetih Radio Slovenija poročal, da trboveljska in jeseniška skupščina orožja ne bosta oddali.

Drugi dan sem poklical Kučana. Javila se je tajnica. Predstavil sem se, povedal, kdo sem, ona pa je rekla, da gospoda Kučana ni, ker je na terenu. Povedal sem našo zahtevo in da kot delegat oziroma poslanec zahtevam, da on to prepove. Rekla je, da mu bo javila.

Potem sem poklical gospoda Janšo, ki ga osebno nisem poznal, ker je bil iz druge stranke.

Rekel sem, da je to veleizdaja in da tako ne more biti. Predlagal sem, da sprejmemo sklep, da tega orožja ne damo.

Obrambni minister.

Minister, ja. Rekel mi je, da je tam, kjer ima on komando, ukaz že dal, torej v občinskih štabih oziroma na občinah, da se orožja ne oddaja. Nad Teritorialno obrambo ima pa pristojnost Kučan.

Potem me pokliče gospod Piškur, poveljnik, in pravi: »Zdaj prihajajo kamioni iz Celja, kaj naj naredim?« Povedal sem mu, kaj sem rekel, in mu v šali dejal: »Ti se pa nekam skrij ali pa vrzi ključ v Savo, pa bomo videli, kaj se bo dogajalo.«

Če se vrneva nazaj: gospod Pučnik je rekel, da je to, kar je naredil Kučan, veleizdaja. Po tedanji zakonodaji je bilo poveljstvo nad Teritorialno obrambo dvojno: na eni strani generalštab JLA, na drugi pa predsedniki predsedstev republik.Kučan bi lahko rekel, da kot predsednik predsedstva tega soglasja ne daje, in do odvzema orožja ne bi prišlo. On tega ni naredil. Potem se je sprenevedal in lagal, da za to ni vedel, čeprav so mu že dva ali tri dni prej Stane Dolanc in drugi povedali, kaj JLA naklepa. Namenoma je povzročil, da so nam vzeli 90 odstotkov orožja. Od 100.000 kosov orožja ga je ostalo samo okoli 10.000. Če tega ne bi bilo, verjetno tudi vojne za Slovenijo ne bi bilo, ker si JLA ne bi upala napasti Slovenije. Ker pa so mislili, da so nam orožje vzeli in da smo razoroženi, je 26. junija prišlo do napada JLA na Slovenijo.

Trboveljska občina za razliko od hrastniške in zagorske tega orožja ni dala. Orožje so dali kmetom na terenu, da so ga skladiščili. To je bilo zelo hrabro dejanje. Po mednarodni zakonodaji bi lahko JLA rekla, da so to teroristi, ker je bila takrat Jugoslavija še mednarodno priznana država, republike pa še niso bile suverene. Če bi prišlo do vojne in bi tem ljudem razrušili hiše, bi mednarodni javnosti lahko rekli, da so bili to teroristi. Zato vsaka čast in priznanje tem ljudem, ki so bili dovolj hrabri, da so to orožje vzeli.

Kučan bi lahko rekel, da kot predsednik predsedstva tega soglasja ne daje, in do odvzema orožja ne bi prišlo. On tega ni naredil.

Zdi se, da je bil na plebiscitu in v času osamosvojitve slovenski narod povezan kot redkokdaj. Potem ko smo osvobodili Slovenijo in zmagali v osamosvojitveni vojni, pa se mi zdi, da se demokratizacija slovenske družbe kot celote nekako ni 'prijela'. Še kar malo capljamo na mestu.

Danes, ko gledamo nazaj in ko smo ogromno prebrali in videli, vemo, zakaj je tako. Leta 1991 smo se samo osamosvojili, ker je tudi partija ugotovila, da je večinsko mnenje naroda takšno, da ne mara več Jugoslavije in JLA. Na plebiscitu smo z ogromno večino rekli, česa ne maramo, nismo pa povedali, kaj želimo.

Demos je imel minimalno večino v skupščini. Danes vemo, da so takrat samo Slovenci in Hrvati volili še po stari zakonodaji, v tridomno skupščino. Hrvaški sabor je že na prvi seji iz treh domov naredil en dom, mi pa tega nikoli nismo naredili, tudi zaradi izdajalcev v Demosu, ki tega niso dovolili.

Zato smo imeli pri sprejemanju zakonodaje strašne probleme. V družbenopolitičnem zboru smo imeli 47 poslancev Demosa, v zboru občin 60, v zboru združenega dela pa samo 20. Oni so lahko kadarkoli blokirali sprejem zakonodaje. Ko je bila skupna seja, se je najprej ugotavljala sklepčnost. Če zbor združenega dela ni bil sklepčen, ker so šli ven, je zadeva padla. Drugi problem pa je bil, da nismo nič naredili s staro strukturo. Stara struktura je ostala popolnoma nedotaknjena.

Na plebiscitu smo z ogromno večino rekli, česa ne maramo, nismo pa povedali, kaj želimo.

Knjiga Stavka, ki je iztirila rdeči režim piše tudi o vaši vlogi v sindikalizmu. Kako danes gledate na sindikate? Protestirajo proti interventnemu zakonu, ki bi delavcem, upokojencem in drugim lahko koristil. Imamo sploh še pravi sindikat?

Nikoli ga nismo imeli. Zveza sindikatov Jugoslavije je bila ustanovljena januarja 1945, ko je bila še polovica Jugoslavije pod okupacijo. Ko so komunisti okupirali celo državo, so najprej ukinili prejšnje sindikate. Konkretno, sindikat železničarjev je imel v lasti Kino Sloga. To so bili močni, zdravi, pravi sindikati, ki so skrbeli za slovenske delavce. Komunisti so stare jugoslovanske sindikate takoj razpustili in zaplenili premoženje. Sindikati so bili potem nonstop transmisija partije.

Tudi tistih tisoč stavk ni vodil sindikat. Ljudje so spontano ustavljali delo. Leta 1989 oziroma 1990, ko smo ustanovili prvi sindikat, sem bil prvi, ki se je včlanil v ITF, International Transport Workers’ Federation. Julija 1989 je iz Anglije prišel človek, ki je pozneje postal generalni sekretar, David Cockroft, iskat stike z novimi sindikati. Jaz sem bil takrat na morju, poklicali so me in prišel sem nazaj. Že septembra smo se včlanili v ITF.

Prek hrvaških strojevodij je do nas prišla tudi ameriška ambasada, ker sta samo ameriška in nemška ambasada imeli človeka za stike s sindikati. Nemška ambasada je iskala stike s starimi, komunističnimi sindikati, ameriška pa z novimi. Tako sva bila jaz in Milan Krivokuća leta 1989 kot edina sindikalista iz Slovenije gosta Warrena Zimmermanna v ameriški ambasadi za 4. julij.

Kaj se je pa dogajalo drugje? Ustanovil se je Pergam, ustanovila se je Neodvisnost, ustanovili so se kranjski sindikati, primorski sindikati. Toda razen Neodvisnosti so jih vodili partijski ljudje.

Torej razen Franceta Tomšiča.

Tako. Svobodni sindikati, ki so se potem preimenovali, so prevzeli avtomatsko članstvo. V prejšnjem sistemu je bil vsak, ki se je zaposlil, avtomatsko član zveze sindikatov. Svobodni sindikati torej nikoli niso bili legitimni.

Trajalo je 'sto let', da se je to družbeno, skupno sindikalno premoženje vsaj deloma razdelilo, pa še to že zelo osiromašeno.

Pravega sindikalizma, razen na železnici, v Neodvisnosti in še morda v nekaj posameznih sindikatih, v Sloveniji nikoli ni bilo. Z zakonom o soupravljanju so uničili še tisto, kar je bilo. Danes nekateri sindikalisti kontaktirajo z lastniki, imajo fine plače, so v nadzornih svetih in so izgubili stik z realnostjo.

Danes večino teh sindikatov kontrolira leva opcija, ki jih ima za svojo podaljšano roko. Ti sindikati si niso sposobni izboriti poklicnih kolektivnih pogodb ali pogodb v podjetjih. V podjetjih, kjer bi ljudje sindikate potrebovali, jih v bistvu sploh ni ali pa so minimalni. Danes razgrajajo samo sindikati v državnih in javnih službah, kjer jim to nebogljena politika dovoli. 

Stanje sindikalizma je približno enako stanju slovenske države, s tem da imamo v slovenski državi volivci možnost. Danes se je izvolila nova opcija, za katero upam, da bo Slovenijo postavila v normalno pozo.

Po vašem: da jo bo spet utirila v pravo smer.

Točno tako.

Pravega sindikalizma, razen na železnici, v Neodvisnosti in še morda v nekaj posameznih sindikatih, v Sloveniji nikoli ni bilo.

(D256: 26-29)