Aplavz za NPM, ki ga (na srečo) ne bo

Čez dober teden bo že tradicionalno srečanje mladih v Stični. Vsako leto se tam zbere nekaj tisoč mladih, lani okrog 5.500. Festival Stična mladih – tako že vsa leta nosi naslov – organizira Katoliška mladina. Organizacijsko je to velik zalogaj in v organizacijo se vključi množica prostovoljcev. Desetletja je bila udeležba na dogodku brezplačna, zadnja leta je vstop plačljiv.  

Ko pomislim na Stično mladih, se spominjam žarečih obrazov, pristnih pogovorov, mladostne energije in optimizma. Z veliko dobre glasbe in za življenje pomembnih vsebin, od katerih mi je marsikaj še danes v spominu. Srečanja v Stični so se zaključila do petih popoldne in tudi odhod množice mladih peš proti Ivančni Gorici je bil posebno doživetje, ki smo ga popestrili s petjem, bansi, pogovori in neskončnim poslavljanjem. Domov smo se vračali pred temo. V zadnjih letih je mladim na tem dogodku na voljo še veliko različnih dejavnosti – od športnih, družabnih, kulturnih, duhovnih, glavni glasbeni dogodek pa se zaključi šele proti deveti zvečer. Ker v Stično prihajajo mladi z vseh koncev, se nekateri vračajo domov pozno zvečer, proti enajsti ali polnoči.  

Pred dnevi sem na radiu zasledila predstavitev programa, ki je tudi letos zelo pester; poleg 25 delavnic in ansambla sta povabljena tudi dva posebna gosta, pričevalca z neverjetno življenjsko zgodbo. Gre za prireditev, na katero mirno spustiš svojega otroka, ker veš, da bo imel možnost slišati in doživeti veliko pozitivnega … Čisto proti koncu predstavitve festivala Stična mladih pa so sodelujoči v oddaji ponosno napovedali prihod predsednice države Nataše Pirc Musar. Ker da je predsednica vseh in ima protokolarno funkcijo. Ker bo tam zbrana več kot 5.000-glava množica mladih in ker se zavedajo njenega vpliva na Slovenijo, se jim zdi pravilno, da predsednica s svojim obiskom da veljavo festivalu in njegovi veličini ter tako podpre festival. 

Pomislila sem: Spoštovani organizatorji – ali res? Kakšno veljavo, ki je še nima, pa takšen dogodek potrebuje? In ali jo je po vsem dogajanju, še posebej v zadnjem mesecu, ko so se razkrile predsedničine laži in zavajanja, res primerno vabiti med mlade? Kaj jim ima povedati? Česa, kar je pomembno za njihov razvoj, življenje, jih lahko nauči? Gre namreč za usklajenost dejanj z besedami, to pa je, milo rečeno, njena šibka točka. V čem je lahko gospa Nataša Pirc Musar mladim zgled? 

V čem je lahko gospa Nataša Pirc Musar mladim zgled? 

Mladi organizatorji so dodali še, da bo morda obisk festivala spodbuda tudi za predsednico, ko bo videla tako število mladih brez substanc in alkohola. In da bi jo to spomnilo na njena leta v Stični in jo spodbudilo v osebnem življenju … Kakšna naivnost!  

Po naših informacijah je sicer v teh dneh prišlo do spremembe in predsednice na festival ne bo. Zakaj, v Katoliški mladini niso pojasnili, za podrobnosti so nas usmerili na Slovensko škofovsko konferenco. Kako je torej prišlo do te odločitve, ni znano.  

Toda osnovni problem ostaja; resno je bilo načrtovano, da bo na dogodek – tako kot že nekaj prejšnjih let (!) – prišla predsednica z vso svojo prtljago, ki je tam ne bi smelo biti …  

Glavni razmislek ob tem je, kaj želimo sporočiti mladim. Kaj in koga jim dajemo za zgled? Ali je res vsaka oseba, ki nosi določeno funkcijo, vredna, da ji zaradi tega ploskamo? Ne glede na zlaganost, odkrita dvojna merila, leporečenje in moraliziranje, kaj in kako bi mi morali, sama se pa tega ne bi držala? Kako množici dijakov in študentov, ki jim je samoumevno, da so na prireditvi dobre vsebine, ki omogočajo rast in so skladne s pozitivnimi življenjskimi vrednotami, razložiti obisk in govor predsednice, ki je še v zadnjih tednih lagala in prikrivala, v preteklosti pa ima na vesti tudi prevare (spomnimo se Rdečega križa) in več drugih spornih dejanj? Kaj ob tem razmišlja organizator?

Za dogodke v okviru Katoliške cerkve bi pričakovali globlji razmislek, ali je vabljena oseba vredna zaupanja, ali se od nje mladi lahko učijo pristnosti, spoštovanja, odgovornosti, povezovanja in sodelovanja, skladnosti besed z dejanji, ali deluje v skladu z vrednotami, ki življenje, osebo in skupnost krepijo. Ali pa morda oseba na visokem položaju dela ravno nasprotno od tega ter razdvaja in uničuje, čeprav morda prikrito in zavito v celofan lepih, a neiskrenih besed.  

Ali je res vsaka oseba, ki nosi določeno funkcijo, vredna, da ji zaradi tega ploskamo?

Mladim bi morali privzgojiti sposobnost presoje, ali je nek človek vreden, da se po njem zgledujejo in da mu ploskajo. Za dobro mladih in njihove ter družbene prihodnosti bi jih morali naučiti, da človeka cenimo, če si to zasluži zaradi svojih dejanj, ne pa zgolj zato, ker ima politični ali družbeni položaj, je morda lastnik množice nepremičnin ali podjetij ali milijonar. Sam položaj ali imetje še ne pomenita, da je človek dober, spoštljiv, odgovoren in resnicoljuben, da dela za napredek skupnosti. Kdor na takem položaju ruši, razdvaja, laže, ponižuje – mu bomo ploskali? Bomo mlade učili, da se je treba ukloniti ljudem z denarjem in položaji, se po pingvinsko klanjati in dovoliti, da hodijo po njih? Bomo mlade učili zanikati sebe in delati proti svojim vrednotam in vesti? Pametno bi bilo presojati, kaj je prav in kaj ne, ločevati laž od resnice, povezovanje od razdvajanja in zahrbtnosti. Sicer se klobčič laži, hinavščine in spletkarjenja vedno tesneje ovija okrog vseh nas. Da to pelje v propad skupnosti, smo že velikokrat videli, tudi vsak v svojem okolju. Spodbudimo mlade, naj se zgledujejo in ploskajo zgolj ljudem, ki si to resnično zaslužijo. 

Bomo mlade učili, da se je treba ukloniti ljudem z denarjem in položaji, se po pingvinsko klanjati in dovoliti, da hodijo po njih?

(D268, 3)