Srečanje Xija in Putina v Pekingu

V Pekingu poteka srečanje med kitajskim predsednikom Xijem in ruskim predsednikom Putinom, načeloma dveh vzhodnih zaveznikov in vodij 'alianse' proti zahodu. Putin upa predvsem na ekonomske investicije Kitajske, ki bi ruski ekonomiji dale zagon po štirih letih drage vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij. Xi je vedno bolj nestrpen s Putinom, ki se nikakor ne zna izvleči iz krvavega konflikta, ki zdaj ogroža celo ruske energetske zmogljivosti, Ukrajincem pa uspeva zadevati cilje celo v Moskvi. Ne glede na partnerstvo in zavezništvo Kitajska vedno bolj ugotavlja, da je Putin šibak partner.

Šokantne besede kitajskega zunanjega ministra

Lani julija je kitajski zunanji minister Wang Yi obiskal Berlin in povedal svoje mnenje tudi o ruski vojni in okupaciji Ukrajine. Po poročanju South China Morning Post je Wang Yi visokim diplomatom povedal, da Kitajska ne bo dovolila, da Rusija izgubi vojno, ker je podaljševanje vojne v njenem interesu. Zunanji minister je v pogovorih za zaprtimi vrati poudaril, da ta vojna odvrača ZDA od fokusa na Kitajsko, zato je nadaljevanje vojne v njenem strateškem interesu. Mnogi evropski diplomati so bili presenečeni nad Wangovimi odkritimi izjavami, vendar ne nad vsebino izjav.

Kitajska namreč navkljub uradni nevtralnosti Rusijo redno zalaga z raketami in orožjem, čeprav to vedno zanika. Toda Ukrajina, EU in ZDA so na seznam podjetij pod sankcijami dodale že več kitajskih podjetij, ki za Kitajsko izvažajo in transportirajo orožje v Rusijo. Po drugi strani se na ruski strani bori nekaj sto kitajskih vojakov, kar Kitajska tiho tolerira, razen po lanskem aprilu, ko je kitajski vojak spravil viralni video o nemogočih razmerah na fronti in pozval Kitajce, naj se za Moskvo ne borijo. Po poročanju je omenjeni kitajski vojak dobil plačilo 2.400 USD na mesec, Rusija pa na kitajskih omrežjih vrti video material za rekrutiranje vojakov.

Če upoštevamo 'veliki kitajski elektronski zid', oziroma uradno cenzuro, ki bi sicer takšen material hitro blokirala, je vse skupaj del usklajenega dogovora. Kitajski vojaki se borijo tudi na ukrajinski strani, kar ni po godu niti Rusiji niti Kitajski, saj gre za upornike, ki nasprotujejo kitajski komunistični oblasti. Ne glede na vse uradna Kitajska vse zanika, piarovka zunanjega ministra Mao Ning pa je uradno zanikala tudi Wangove izjave in ponovno poudarila formalno in uradno stališče Kitajske. Toda v vsakem primeru je treba upoštevati, da so bile Wangove izjave resne in s tem dokaz, da Kitajska aktivno dela na šibkejši Evropi.

Plinovod 'Power of Siberia 2'

Eden glavnih razlogov za Putinov obisk je morebitna investicija Kitajske v plinovod 'Power of Siberia 2'. Plinovod bo povezal sibirsko regijo Jamal in Kitajsko preko Mongolije. Kapaciteta naj bi bila 100 milijard kubičnih metrov plina na leto, kar bi nadomestilo izgubo evropskih trgov, saj je EU dobivala plin ravno iz Jamala. To bi bila komplementarna plinska dobava tisti iz leta 2019, ki že povezuje Kitajsko s Sibirijo. Za Rusijo je nadomestitev evropskih trgov nujna, z novim plinovodom pa bi Kitajska postala njena največja partnerica. Za Kitajsko bi ta povezava predstavljala potencialno nadomestitev energetskih povezav z Iranom.

Toda celoten projekt stoji že leta, ker se državi ne moreta dogovoriti o pogojih financiranja, izgradnje in cene plina. Kitajska ravna z Rusijo enako kot z drugimi 'zaveznicami', recimo Iranom ali Venezuelo, kjer prepozna, da je zaveznica v težavah in jo potem izsiljuje za diskonte. Kitajska se dobro zaveda, da Rusija krvavo potrebuje pritok denarja v proračun, saj je ukrajinska avantura zmanjšala prodajo energentov, od katerih je Rusija močno odvisna. Kitajska po drugi strani lahko čaka, saj ima dobave zagotovljene iz več držav po svetu, kot so Katar, Iran, Mjanmar in Turkmenistan, njene domače rezerve pa so stabilne.

Dosedanji dogovori glede plinovoda se vlečejo že leta zaradi izsiljevanja Kitajske

Državi sta se načeloma strinjali o sofinanciranju 2.600 km dolgega plinovoda, z memorandumom iz lanskega 2. septembra pa sta potrdili tudi količino dobav. Pred leti je Rusija predlagala novo traso plinovoda in drugačno cenovno shemo, kajti Kitajska je zahtevala enake cene, kot jih domačemu prebivalstvu prodaja Rusija. Toda notranje ruske cene so subvencionirane, ker bi sicer bila cena energentov prebivalstvu nedosegljiva. Ne glede na vse je Kitajska vztrajala na omenjenih cenah, kar pa je za Rusijo nesprejemljivo, ker bi potem prodajali plin z izgubo. Rusija si je po drugi strani želela cene, ki jih je dosegala v Evropi, na kar pa Kitajska niti približno ne pristaja.

Že leta 2018 je Xi izdal ukaz o prvi petletki iskanja domačih zalog nafte in plina, kar je obrodilo sadove. Kitajske vrtine proizvedejo 245 milijard kubičnih metrov plina, kar pomeni, da so v manj kot desetih letih proizvodnjo plina skoraj podvojili. Prav tako je v isti petletki načrt za čim večjo razpršitev energetskih dobav, zato Kitajska gradi vse – plinske in jedrske elektrarne, termoelektrarne, išče nove plinske in naftne vrtine, nekaj pa investira v sonce in veter.

Zaradi tako velike razpršitve domačih in tujih dobav se Kitajski niti ne mudi z izgradnjo ruskega plinovoda, zato je ta še vedno v drugem planu. Zaenkrat iz Pekinga prihajajo dvoumne novice, saj je Putin izjavil, da je prišlo do zgodovinskega strinjanja glede investicije in izgradnje novega plinovoda, medtem ko je uradni Peking dal nekoliko bolj vprašljive izjave, zato se mnogi sprašujejo, ali je Putin resnično dosegel svoj cilj.

Ruske ekonomske težave in odvisnost od Kitajske

Če je Rusija načrtovala strateško odvisnost Evropske unije od njenega plina, je dejansko prišlo do obratnega scenarija. EU in njeno prebivalstvo so namreč dovolj bogati, da so absorbirali šok višjih cen in čeprav se je del težke industrije zaprl, posledice za Evropo vseeno niso bile tako hude, kot si je Putin predstavljal. Ne le to; medtem ko se je EU začela nekoliko postavljati na noge, je Putinova Rusija zapadla v izjemno odvisnost od Kitajske. Rusija je pred napadom na Ukrajino zaslužila okoli 30 milijard EUR od prodaje plina v Evropi, nov plinovod na Kitajsko pa bi nadomestil okoli dve tretjini izgubljenega zaslužka. Toda Kitajska se tega dobro zaveda in Rusijo izsiljuje za ugodnosti, ki si jih Rusija nikakor ne more več privoščiti. Putin se je namreč ujel v zanko, ki jo je nastavljal drugim.

Zato je za Rusijo nova plinska povezava s Kitajsko ključnega pomena, kajti gre za vprašanje, kako obdržati status velesile. Toda Rusija je v navezavi s Kitajsko našla še enega asa v rokavu, ki je ponovno oživil pogovore o plinovodu. Kitajska je namreč s svojimi podjetji pomagala pri prenovi kapacitet v Jamalu, za kar ji je Rusija zagotovila 30% lastniški delež. Drugi ruski bonbonček pa je plinske kapacitete Arktik LNG2 na Gidanskem polotoku, ki je kitajska vstopnica na Arktiko. Kitajska si namreč že leta prizadeva pridobiti oporišče za vstop na Arktiko, Rusija pa ji daje to možnost.

Kako Kitajska vidi Putina

Za Kitajsko je Rusija ena ključnih zaveznic, vendar z zadržki. Po eni strani ji zaveznica Rusija, ki ima sicer potencial postati močna velesila, ponuja os proti zahodu, medtem ko si po drugi strani želi, da ta ostane šibka velesila. Danes je že vidna ruska šibitev moči, kjer ji ne uspe kontrolirati niti na novo pridobljenih ozemelj ali vplivnih sfer. Napad na Ukrajino naj bi se končal v enem tednu, poteka pa že četrto leto, pomagali so pri državnih udarih v centralno afriških državah, danes imajo tam le še omejen nadzor. Zadnje ponižanje ruskih najemnih sil Afrika Korps v Čadu in Nigru je bil znak, da gre le še za svetovno velesilo na papirju.

Kitajska se tega dobro zaveda, zato tudi nastopa proti Rusiji kot gangster, ki lahko lokalnega trgovca izsiljuje za 'varščino'. Kitajski ustreza dovolj močna Rusija, ki je še zmožna naprej peljati vojno v Ukrajini, pomagati uvažati ilegalne migrante v Evropo, tihotapiti droge v EU preko centralne Afrike, vendar dovolj šibka, da lahko Kitajska uveljavlja svoje ekonomske in varnostne interese tudi v škodo Rusije. Tako se ne gre čuditi kitajskemu zavlačevanju nove plinske povezave preko Mongolije, izsiljevanju s cenami in zahtevami po lastništvih strateških podjetij. Ta modus operandi Kitajska uveljavlja tudi pri drugih zaveznicah, kot je na primer Venezuela.

Nov Trumpov odnos z Rusijo

Ameriška administracija si je zadala potegniti Rusijo stran od Kitajske. Ta politika spominja na tisto iz časa nekdanjega predsednika Nixona, ki je pristopil h Kitajski zato, da bi jo potegnil bližje ZDA in nekoliko odmaknil njeno zavezništvo od Sovjetske zveze.

Kot lahko opazujemo danes, jim to dolgoročno ni uspelo, zelo malo pa je verjetno, da bi jim uspelo danes z Rusijo, vsaj dokler je Putin živ. Nekateri analitiki se sprašujejo ali je prvo povabilo Trumpu znak, da je Xi nezadovoljen s Putinom, ki ga je dal v drugi krog obiska. Verjetno to ne drži, kajti zaenkrat ne kaže, da bi se kitajsko ruski odnosi radikalno poslabševali. Nenazadnje sta lahko Xi in Putin razpravljala o temah, ki so bile na mizi med Trumpovim obiskom.

Trump je v izjavi za javnost povedal, da mu je Xi namignil, kako bo Putin napad na Ukrajino obžaloval, kar je kitajska vlada uradno že zanikala. Čeprav si verjetno Xi to zares misli, pa to ne pomeni, da bo žrtvoval odnose in zavezništvo z Rusijo. Bolj bi lahko rekli, da gre za naivnost Trumpove administracije, ki misli, da bo pri Putinu dosegla to, kar je Nixon s Kitajsko. Putinova pomoč Iranu v orožju in obveščevalnih podatkih kaže, da Rusija dela aktivno proti ZDA, morda je celo sokriva za ameriške žrtve. V primeru Ukrajine, ko je Putin obljubil podpis premirja, so se večkrat zlagali, celo med premirjem za dan zmage.

Trump je šokiral tako Republikance kot Demokrate

Trump s svojimi nepremišljenimi izjavami večkrat spravi v zadrego lastno javnost in politiko, tokrat pa je završalo ko je opozarjal Tajvan proti nepremišljenim dejanjem. Obe stranki in mnogo drugih političnih akterjev se je namreč vprašalo zakaj gre Trump tako na roko Kitajski in ali gre morda za posledico kitajskih obljub glede Irana. Ne glede na vse pa se velik del analitikov strinja, da Tajvanu ne smejo obrniti hrbta, ker bi to dalo še večji imperialni zagon Kitajski v Pacifiku, ZDA pa bi na kocko postavile še eno zavezništvo. Takšne izjave gredo v prid tako Kitajski kot Rusiji in morda je čas, da EU in ZDA ponovno sedeta za mizo in se pogovorita o transatlantskem zavezništvu.