Umetnost se sramuje biti alibi za poniževanje

V zadevi »Možina zoper Makarovič« se mi zdi pomembna izjava ustavnega pravnika Klemna Jakliča, ki poudarja, da bo moralo sodišče na podlagi dokazov presoditi, v katero od dveh nasprotnih kategorij sodi izražanje Makarovičeve: v kategorijo še dopustne satirične vrednostne sodbe ali v kategorijo navajanja ponižujočih in nedokazanih dejstev o konkretnem človeku.  

Sam ocenjujem, da je že samó dejstvo, da se po vloženi tožbi ustreznejši izraz pamflet za izdelek Makarovičeve na silo nadomešča z avtoritativnejšim žanrskim izrazom satira, rezultat avtoričinega zavedanja, da je šla predaleč; pa tega zdaj noče, ne zmore ali si ne upa pošteno priznati. Torej: satira tu ne nastopa kot sredstvo argumentacije, ampak kot sredstvo mimikrije in imunizacije pred sodno odgovornostjo.   

Satira tu ne nastopa kot sredstvo argumentacije, ampak kot sredstvo mimikrije.

Tudi laik, brez posebnega literarnega znanja, čuti razliko med poezijo in neduhovitim rimanim zmerjaštvom. Poezija, ki si to ime zasluži, zna tudi jezo pretvoriti v artikulirano obliko, konflikt v iskrivo poanto in ogorčenje v blago zafrkljiv izraz, ki kritizira greh, ne pa grešnika. To ne pomeni, da mora biti poezija vselej nežna. Toda celo kadar rani, ne sme in ne more postati alibi za nekulturo, nespoštljivost in kvantaštvo. To je nespodobno za poezijo, za pesnico pa že kar sramotno. Zato je sklicevanje Makarovičeve na umetnost oziroma satiro v tem primeru do zadnje dlake iz trte izvito.

Sklicevanje Makarovičeve na umetnost oziroma satiro je v tem primeru do zadnje dlake iz trte izvito.   

Legitimno je kritizirati Možinovo oddajo, njegovo razumevanje zgodovine, njegovo interpretacijo Dražgoš, njegov javni vpliv ali njegove novinarske metode. To spada v javno razpravo. Čeprav po moji oceni niti poezija niti priložnostno rimarstvo za tako javno razpravo nista ravno najprimernejša medija. A okusi so pač različni.

Nekaj povsem drugega od javnega razpravljanja pa je nekoga označevati z izrazi, ki ga ne izpodbijajo kot avtorja določenih strokovnih tez, prikazov, izjav ali argumentov, ampak ga moralno ponižujejo in razčlovečujejo kot osebo. Posebej perverzno je tako označevanje v primeru, ko se poniževalec ob tem sklicuje na umetniško svobodo. 

Prava umetniška svoboda ne potrebuje privilegija za zmerjanje in žaljenje. Potrebuje prostor za resnico, obliko, domišljijo, konstruktivnost, kritičnost, za osebno odgovornost in tudi za nelagodje, če je treba. Toda tam, kjer ostaneta le še zmerjanje in osebna diskreditacija, se umetnost upravičeno umakne, čeprav za seboj pusti strok izpraznjene rime. Zmerljivke niso umetnost, še posebej, če se same razglašajo zanjo.  

Problem je v logiki. V logiki, po kateri bi znano umetniško ime smelo več kot navaden državljan.

Problem pri tem pa ni zgolj v posameznem verzu ali v posamezni besedi. Problem je v logiki. V logiki, po kateri bi znano umetniško ime smelo več kot navaden državljan; v logiki, da velik kulturni kapital človeku daje pravico do nižje ravni komunikacijske spoštljivosti; v logiki, da se lahko osebna žalitev spremeni v umetnost samo zato, ker jo izreče slavna pesnica. To je nevarno. Če sprejmemo takšno logiko, potem javni prostor ne postane svobodnejši, ampak bolj surov. Argumente zamenjajo etikete, razpravo zamenja zmerjanje, človekovo dostojanstvo pa postane odvisno od politične pripadnosti in politične moči tistega, ki žali. 

Človekovo dostojanstvo postane odvisno od politične pripadnosti in politične moči tistega, ki žali. 

Posebej zaskrbljujoče je, da se v slovenskem javnem prostoru podobne primere pogosto presoja skozi ideološka očala. Zato obstaja upravičen vtis, da Makarovičeva računa prav na naklonjenost levosučnega kulturnega in sodnega okolja. V takšnem okviru beseda satira ne deluje več kot literarni pojem, ampak kot izgovor za beg pred civilno odgovornostjo.  

V takem miljeju gre torej za dvoje: za zaščito posameznika pred sramotenjem in razžalitvijo ter za zaščito umetnosti pred njeno pocestniško zlorabo. Če je lahko vsako poniževanje umetnost, potem umetnost izgubi dostojanstvo. Če je lahko vsaka zmerljivka satira, potem satira izgubi duhovitost, ostrino in resničnostno moč. 

Moje stališče je zato preprosto: satiro je treba braniti. In sicer prav s tem, da je ne zlorabljamo. Kakovost umetniškega opusa nikoli znatno ne poveča socialne in kulturne kredibilnosti žaljivke. Žaljivka pa vselej zmanjša kredibilnost tistega, ki jo izreče. Še posebej tedaj, ko se mora žaljivec strahopetno skrivati za hrbtom umetnosti, namesto da bi si jo upal pogledati v obraz.

Satiro je treba braniti. In sicer prav s tem, da je ne zlorabljamo. 

Jožeta Možino poznam osebno, kot člana upravnega odbora Prešernovega sklada (2020–2024), kot televizijskega novinarja, avtorja odlične serije Pričevalci, avtorja mnogih televizijskih intervjujev, kot političnega komentatorja, predvsem pa kot avtorja znanstvene monografije Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora torja (2019), ki je izšla iz njegove doktorske teze.

Zlahka si predstavljam, da njegova zagnanost, invencija, politična usmerjenost, pokončnost, brezkompromisnost in delo marsikomu niso pogodu. Ocenjujem pa, da sta v primeru »Možina versus Makarovič« tako resničnost kot umetnost na njegovi strani.