Kitajska kot centralna velesila in nova hladna vojna

Nekdanji avstralski predsednik vlade Kevin Rudd je na forumu v organizaciji političnega inštituta Johna F. Kennedyja na Harvardu povedal, da si Kitajska ne želi statusa quo, ampak se premika proti cilju novega svetovnega reda, kjer bo igrala centralno vlogo. Rudd je še eden izmed svetovnih politikov, ki ugotavljajo, da Kitajska ne želi multipolarnosti, ampak razkroj trenutnih zavezništev in uveljavitev nove ureditve s centralnim fokusom na kitajske vrednote in interese.

Štiri kitajske iniciative – prevzemanje vloge nekdanje Sovjetske zveze

Kitajska je pod predsednikom Ši Džinpingom predstavila štiri iniciative, ki stremijo k spremembi uveljavljenega svetovnega reda in bi pomagale uveljaviti nov svetovni red s cilji, vrednotami in interesi Kitajske kot osrednje velesile. Trenutna ureditev, ki predvsem po koncu Hladne vojne s Sovjetsko zvezo, poudarja vpliv zahodnih demokratičnih in ustavnih vrednot podprtimi z varstvom človekovih pravic in svoboščinami, kot na primer svobodo govora, lastništva, ali dela, je za Kitajsko nesprejemljiva.

Kitajska se v svojih besedah osredotoča na t. i. globalni Jug in poskuša postati protiutež 'globalnemu Zahodu', ki po njenem mnenju zavira želje in hrepenenje držav globalnega Juga po odločanju. Kitajska je zato pod vodstvom Šija predstavila štiri iniciative: globalna iniciativa za razvoj (GDI), globalna varnostna iniciativa (GSI), globalna civilizacijska iniciativa (GCI) in globalna iniciativa za upravljanje (CGI).

Vse omenjene iniciative so v sklopu kitajske promocije multipolarnosti, čeprav njena dejanja kažejo, da gre pri uporabi globalnega Juga bolj za orodje za dosego kitajskih ciljev kot centralne velesile. Kitajska spominja na nekdanjo Sovjetsko zvezo, ki je s podobnimi prijemi, iniciativami in povezavami želela v svoje zavezništvo pridobiti čim več držav globalnega Juga.

Kitajska spominja na nekdanjo Sovjetsko zvezo, ki je s podobnimi prijemi, iniciativami in povezavami želela v svoje zavezništvo pridobiti čim več držav globalnega Juga.

Kaj pravijo iniciative

Vse iniciative so sicer napisane v duhu enakosti, bratstva in složnosti. Promocija multipolarnega sveta naj bi združila vse narode v inkluzivnem globalnem ekonomskem duhu za dobrobit vseh. Multipolarnost bi zagotavljala stabilnost, solidarnost in sodelovanje, kjer bi svet spoštoval čisto okolje, odprtost in lepoto. Vse lepo in prav, iniciative so zelo lep propagandni material, toda kdor se spominja starih iniciativ iz Kremlja med leti 1945 in 1990, se zaveda, da so bile tiste ravno tako polne bratstva, enakosti, sodelovanja in drugih lepo zvenečih besed.

Na primer GDI iz septembra 2021 naj bi Kitajsko postavilo kot globalno ekonomsko velesilo, ki ima pod okriljem 130 držav, s katerimi je podpisala 80 sporazumov o sodelovanju na več področjih. Toda treba je poudariti, da kitajsko sodelovanje in pomoč še vedno v večini zajemata posojila državam v razvoju, ki so v zadnjih letih večkrat ostala neplačana. Pomoč zajema le majhen del sredstev, večinoma gre za posojila, ki so bila v primerjavi z leti 2021–2023 (20 milijard ameriških dolarjev) bistveno manjša v letu 2026 (3 milijarde ameriških dolarjev), investicije v tretji svet se zmanjšujejo, na zahod pa povečujejo.

GSI oziroma varnostna iniciativa načeloma vzpostavlja boj proti terorizmu, kibernetskemu kriminalu, biokriminalu, podnebnim spremembam, vsa dejanja pa naj bi spoštovala ozemeljsko celovitost držav; varnost naj se ne bi izvajala na račun drugih. Toda celotna shema je naperjena proti ZDA in Natu, čeprav naj bi igrala proti blokovski delitvi. To dokazuje kitajska podpora v orožju, podatkih in financiranju Rusije v vojni proti Ukrajini, enako ravna pri podpori Iranu.

Istočasno Kitajska javno zahteva 'vrnitev' Tajvana k matični domovini, tudi s silo, če je to potrebno. Podobno ekspanzivno politiko, vendar v Južnem kitajskem morju in Japonskem morju, igra Kitajska proti Filipinom, Vietnamu in Japonski, zato težko govori o složnosti in sodelovanju. Prav tako porast kitajskih obveščevalcev na Zahodu, kraje informacij, ekonomskih agentov in kibernetskih napadov ne dajejo ravno zaupanja v zgledno sodelovanje.

Najbolj zanimiva je GCI, torej civilizacijska iniciativa, ki po besedah Šija govori o miru, razvoju, poštenosti, demokraciji, svobodi in pravu. Kitajska naj bi se zavzemala za ohranitev kultur in etnij, nobena od kultur naj ne bi prevladala nad drugimi, ljudje naj bi med seboj mednarodno sodelovali, ideološkosti naj bi se izognili.

Relativno splošen besednjak pušča Kitajski veliko možnosti za spremembe, ki se prilagajo svetovnim razmeram, predvsem pa gredo v korist ravno Kitajski.

Toda treba je poudariti, da je na Kitajskem dovoljena le ena kultura in ideologija, torej tista, ki jo propagira Komunistična partija Kitajske. Zelo težko namreč zaupamo državi, ki aktivno preganja religije, ruši cerkve, zapira drugače misleče ter preganja etnije, kot na primer Ujgure, Tibetance in Mongole, kjer nekateri pristanejo celo v delovnih koncentracijskih taboriščih. Zato se ne moremo čuditi, da isti dokument takoj zahteva, da človekove pravice ne smejo biti orodje za politizacijo, promocijo univerzalnih vrednot in vtikanje v druge države.

Najpomembnejša za Kitajsko je verjetno iniciativa globalnega upravljanja GGI iz lanskega septembra, ki predlaga temeljno spremembo mednarodnih institucij. Ponovno je govora o multipolarnosti, izogibanju vpliva na mednarodne finančne in druge institucije in podpori ljudem. Gre za relativno splošen koncept, ki ne definira natančno, kako naj bi nov koncept upravljanja deloval, razen da si Kitajska jasno želi prevzeti vodilno vlogo v svetu. Relativno splošen besednjak pa pušča Kitajski veliko možnosti za spremembe, ki se prilagajo svetovnim razmeram, predvsem pa gredo v korist ravno Kitajski.

Interesi Kitajske in nova vzpostavitev moči

Nedvomno so iniciative v svojem besednjaku všečne zaradi želje po multipolarnosti, sodelovanju, pomoči itd. Enako je nekoč ravnala Sovjetska zveza, ki se je promovirala kot blok podobnih iniciativ nasproti izkoriščevalskemu, kapitalističnemu Zahodu. Podobno so te iniciative naperjene proti Zahodu, predvsem ZDA, in na podoben način vabijo preostali svet v skupino, ki naj bi ponujala enakovredno partnerstvo.

Ne nazadnje imamo že vzpostavljen mednarodni sistem človekovih pravic in pravnih pravil, ki se zadevajo svobode gibanja, govora in dela, vendar gre bolj za implementacijo takšnih pravil kot za kaj drugega. Kitajska ima v tem primeru prav, ko pravi, da gre za merila, ki jih je vsilil Zahod. Pravi, da se zavzema za multipolarna pravila, toda ali je resnično cilj imeti pravni sistem človekovih pravic, kot ga vidi Komunistična partija Kitajske?

Toda kako lahko razumemo dele iniciativ, ki spodbujajo opolnomočenost afriških držav v odločanju, medtem ko se Kitajska ni nikoli zavzela, da bi imela Afriška unija stalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov (ZN)? Enako nasprotuje stalnemu sedežu Indije in Japonske. Edino, pri čemer so bile iniciative uspešne, je povečanje števila kitajskih diplomatov in predstavnikov na različnih funkcijah v ZN.

Podobno je s Svetovno trgovinsko organizacijo, ki jo je Kitajska izkoristila s svojim vplivom sebi v prid, kar je izkusila tudi Slovenija. Slovenska podjetja so že izkusila embargo na redke zemlje iz Kitajske, posredovati pa je moralo celo zunanje ministrstvo. Omenimo le zadnji spor med EU in Kitajsko, kjer je zaradi nepoštenih praks Kitajske, kot so državno subvencioniranje, omejitev dostopa do trga, tehnologij ter javnih razpisov idr., odnos med partnericama popolnoma neenakopraven.

Ravno v omenjenih primerih lahko opazujemo, da ne gre za enakopravno partnersko obravnavo, ampak za sovražni prevzem trga v drugi državi. EU je sicer tudi po lastni krivdi na kolenih pred Kitajsko, toda težko sprejmemo lepe besede iz kitajskih iniciativ, če so neuresničljive in pomenijo podrejen položaj. Zato se ne moremo čuditi, da članice organizacij pod okriljem Kitajske, kot sta na primer BRICS in Šanghajska organizacija za sodelovanje, še vedno stojijo z eno nogo zunaj zavezništva.

Popolnoma normalno je, da se države povezujejo v organizacije, prav tako je dobrodošlo, da ne gre za monopolni sistem enega bloka, toda obris združenj pod okriljem Kitajske dobiva vedno bolj sovražno retoriko proti Zahodu in zahodnim zaveznicam.

EU je tudi po lastni krivdi na kolenih pred Kitajsko, toda težko sprejmemo lepe besede iz kitajskih iniciativ, če so neuresničljive in pomenijo podrejen položaj.

Kitajska želi razširiti protizahodni blok

Retorika v iniciativah je relativno splošna in ostaja pri pozitivni propagandi za globalni Jug. Kitajska se je postavila na stališče, da bo vedno ostala del družine globalnega juga in ne bo nikoli pozabila njegovih korenin in duše. Ideja globalnega Juga je stalnica nove kitajske paradigme, ki gradi institucije pod lastnim okriljem, torej ekonomske, varnostne in finančne proti tako imenovanemu zahodnemu monopolu.

V vseh štirih iniciativah je Zahod eden izmed glavnih 'antijunakov', proti kateremu bi se moral boriti globalni Jug. Toda podatki kažejo, da ta pomoč ni tako široka, kot jo radi predstavljajo, bolj gre za odlično propagando, pri kateri so veliko uspešnejši od Zahoda.

Komunistična partija Kitajske je na visokem forumu svetovnih političnih strank marca 2023 podala stališče, ki ga je nekoč propagirala Sovjetska zveza. Ena izmed glavnih misli foruma je: »Zahodni uspeh v modernizaciji temelji na pretekli ekspanziji in ropanju, medtem ko so se države v razvoju mučile in borile z ovirami na poti do istega cilja. Ideja, da je modernizacija enaka Zahodu, je mit.«

Ši redno propagira idejo, da pridružitev zahodnemu bloku pomeni ustvarjanje nove Hladne vojne, depresijo in ustrahovanje. Zato Ši globalnemu jugu sporoča, da naj ne nasedejo tradicionalni moči, ki je nastala s kolonizacijo, ropanjem in vojnami, ampak naj stopijo na novo pot dialoga in partnerstva.

Kitajska v svojem besednjaku govori o dialogu in partnerstvu, vendar ne ustvarja partnerja z Zahodom, ampak svoj novi svetovni red. Besednjak je podoben sovjetskemu, saj je ravno Sovjetska zveza postala mojstrica propagande in na globalnem Jugu izpilila retoriko kolonializma, imperializma, suženjstva itd. Toda ne pozabimo, da je propagirala takšne parole, medtem ko je kolonizirala dele Kavkaza in Evrope ter okupirala skoraj celotno vzhodno Evropo. Nič drugače ni s Kitajsko, ki je svoje ozemlje razširila z vojno, kolonizacijo in ropanjem, manjšine, kot so Ujguri in Tibetanci, pa bi o tem znali povedati več.

Nova hladna vojna – Kitajska želi odvisnost Zahoda od nje

Nova hladna vojna se vedno bolj nakazuje na obzorju, čeprav ta ni podobna prejšnji. Svetovne države so danes bistveno bolj soodvisne ena od druge. Kitajski model ekonomije temelji na izvozu, s katerim ustvarja presežke, ki jih potrebuje za financiranje države, sociale in vojske. V tem primeru pa ji kaj dosti ne pomaga globalni Jug, ampak je odvisna od Zahoda. Če je Evropa odvisna od Kitajske pri dobavi strateških surovin, je Kitajska odvisna od trga EU. Zato so lanskoletni evropski protekcionistični zakoni spravili Kitajsko v stanje histerije, ki se še do danes ni polegla. Kot primer lahko navedemo, da je prodaja avtomobilov na domačem trgu padla za 28,1 odstotka, medtem ko je izvoz zrasel za 73,2 odstotka.

Kitajska in Zahod sta bistveno bolj odvisna eden od drugega, kot je bilo nekoč razmerje s Sovjetsko zvezo. Četudi je ideološka podstat obeh blokov na različnih bregovih, je ekonomska odvisnost previsoka. Kitajska je iz liberalnega ekonomskega modela v 80. letih 20. stoletja, ki je prinesel največ liberalizacije in rasti kupne moči, prešla v državni kapitalizem pod strogim nadzorom Komunistične partije Kitajske. Ta je omejil kupno moč domačega trga, ki danes stagnira, preostali svet pa rešuje kitajski državni proračun z vedno večjim uvozom iz Kitajske.

Kitajska in Zahod sta bistveno bolj odvisna eden od drugega; četudi je ideološka podstat obeh blokov na različnih bregovih, je ekonomska odvisnost previsoka. 

Toda Kitajska ve, da globalni Jug ne bo rešil njihovega proračuna. Zato se zaveda odprtosti zahodnih trgov in investira v ključna podjetja, kjer lahko nadzoruje tehnologijo, podjetja, logistiko in vpliva na odločanje v politiki.

Zahodu namreč počasi odvzema energetsko intenzivne panoge, velik del električne energije, gradnjo ladij, kupuje pristanišča in logistične poti, zaposli agente v vrhunskih laboratorijih in podjetjih, kot je na primer zadnji primer Nvidie, ko se je izkazalo, da je partnerica iz Singapurja kitajska agentka. Ali pa nakup nekdanjega pristanišča BAE Systems v avstralskem Williamstownu, kjer se je zgradilo več vojaških ladij, danes pa se prodaja združbi iz Hong Konga pod okriljem nekaj avstralskih investitorjev. Ali pa podaritev arhipelaga Chagos Mavriciju, kar je bila strateško gledano ena najbolj norih odločitev britanske vlade.

Ni vse zlato, kar se sveti

Kitajska je v zadnjih dveh letih bistveno bolj agresivna kot v preteklosti. Morda gre za zavedanje, da ima skoraj nerešljiv problem staranja prebivalstva, saj bo povprečen Kitajec kmalu moral financirati dva starostnika. Po drugi strani tudi Zahod ne more pokupiti vseh kitajskih izvoznih presežkov, kar se bo kmalu izkazalo kot eden največjih ekonomskih balonov, kajti investicije v dodatne izvozne kapacitete se širijo z izjemno hitrostjo. Po drugi strani so članice BRICS še vedno malo v enem, malo v drugem bloku, zato Kitajski še ni uspelo sestaviti močnega protizahodnega bloka.

Realna politika bo pokazala, da članice BRICS niso na isti liniji – Indija si prizadeva prevzeti del kitajskih logističnih poti in proizvodnje, azijski 'globalni jug' se sooča z vedno večjo kitajsko agresijo na morju, kot na primer proti Filipinom, Vietnamu ali Japonski. Kitajska enako težko uveljavlja retoriko miru in sloge, ko še naprej financira Iran in Rusijo ter jima prodaja orožje za nadaljevanje vojne.

Ne nazadnje afriške države v Evropo izvozijo za 187 milijard ameriških dolarjev izdelkov, kar je 12 odstotkov več kot na Kitajsko, prav tako ima Afrika z EU trgovinski presežek, medtem ko ima s Kitajsko trgovinski primanjkljaj. Neposredne investicije EU v Afriko so 239 milijard evrov, Velike Britanije 56 milijard evrov, ZDA 57 milijard evrov, torej skupaj 352 milijard evrov, medtem ko ima Kitajska za 52 milijard evrov investicij v Afriki. Zahod je za Afriko dosti bolj zanesljiv partner kot Kitajska.

Zahod se mora torej osredotočiti na lastne organizacije in privabiti globalni Jug v svoj regulatorni in ekonomski okvir. Zahod pozablja, da lahko propaganda naredi veliko korist in škodo, če pa je ne uporablja, potem gre izključno le v škodo. Afrika si želi sodelovanja, zanjo pa je ne glede na pretekle kolonialne odnose Evropa priložnost in ne tegoba. Propagandni sistem hladne vojne je v polnem teku, Zahod pa z bistveno premalo zavedanja in patriotizma, da mora braniti svoje ekonomske interese in ideale, sicer bo pristal v naročju ideološkega okvira, proti kateremu se bori že zadnjih 100 let.