Celovita evalvacija devetletne osnovne šole ni bila nikoli opravljena – so se bali rezultatov?

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) so se odzvali na napovedano reformo – več ministrovih ciljev se ujema z njihovimi dosedanjimi stališči, vendar opozarjajo, da za zdaj še niso podprti s konkretnimi analizami in rešitvami. V ZASSS sicer že od leta 2021 opozarjajo, da devetletna osnovna šola po uvedbi ni bila celovito ovrednotena. Prav zato menijo, da bi bila tudi njena takojšnja ukinitev brez predhodne analize lahko ponovitev iste napake.

Ravnatelj Osnovne šole Srečka Kosovela Sežana Alen Kofol pa je ob razpravi o napovedani reformi opozoril, da se je kultura znanja v slovenski družbi že pred časom sprevrgla v kulturo ocen. Gre za širši družbeni problem, ki presega šolske zidove, najbolj neposredno pa vpliva prav na delo učiteljev. K temu je prištel permisivno zakonodajo na področju ocenjevanja, napredovanja učencev in vzgojnega delovanja ter vse obsežnejše birokratske postopke, ki po njegovi oceni izvirajo iz sistemskega nezaupanja v šole in učitelje. Tudi on je opozoril, da celovita evalvacija devetletke nikoli ni bila opravljena – so se bali rezultatov?

Na napovedanih deset izhodišč reforme so se odzvali v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS). Več ministrovih ciljev se ujema z njihovimi dosedanjimi stališči, vendar opozarjajo, da za zdaj še niso podprti s konkretnimi analizami in rešitvami. Razbremenitev učnih načrtov podpirajo, saj so že leta 2023 opozorili, da so prenatrpani.

Ob tem opozarjajo na protislovje: ministrstvo hkrati napoveduje uvajanje novih vsebin oziroma predmetov, povezanih z umetno inteligenco, podjetništvom in drugimi znanji prihodnosti. Pred dodajanjem novih vsebin bi bilo treba po njihovem mnenju najprej ugotoviti, katere obstoječe vsebine so nepotrebne, zastarele ali preobsežne ter koliko ur pouka otroci sploh zmorejo brez preobremenjenosti.

Podobno podpirajo prizadevanja za verodostojnejše ocenjevanje, saj so »inflacijo ocen« že sami uvrstili med najbolj pereče težave slovenskega šolstva. Opozarjajo pa, da strožje ocenjevanje brez odprave globljih vzrokov ne bo rešilo problema, temveč bi lahko pritisk zgolj preneslo na učence in starše. Težavo vidijo v previsokih pričakovanjih dela staršev, neenotni praksi učiteljev in velikih razlikah med šolskimi ocenami ter dosežki na nacionalnem preverjanju znanja.

Po izkušnjah staršev so otroci do petega razreda pogosto ocenjeni previsoko, nato pa ob strožjem ocenjevanju doživijo nenaden »polom«, in to prav v občutljivem obdobju pubertete. Nekateri učitelji pri ocenjevanju pretiravajo tudi s formalizmom, vodstva šol pa se po eni strani rada pohvalijo z visokim povprečjem ocen, po drugi pa staršem očitajo previsoka pričakovanja. Če so merila jasna, dosledna in primerljiva že od tretjega razreda, po njihovih izkušnjah večjih težav praviloma ni.

Ob pomanjkanju kadra napovedi ostanejo zgolj obljube

Načelo, da mora šola vsakemu otroku omogočiti optimalen razvoj in nadarjenim ponuditi zahtevnejše naloge ter mentorstvo, se jim zdi smiselno. Vendar dvomijo, da ga je mogoče uresničiti ob sedanjem pomanjkanju kadra. Če učencu ni mogoče zagotoviti usposobljenega mentorja, lahko takšna napoved ostane le prazna obljuba. Ob morebitnem večjem razvrščanju oziroma diferenciaciji mora sistem posebej poskrbeti tudi za ranljive učence, sicer se lahko razlike med otroci še povečajo.

Pri vračanju delovne etike, vztrajnosti in odgovornosti v šole v ZASSS poudarjajo, da je oblikovanje delovnih navad najprej naloga staršev, vendar ima šola odgovornost tudi do otrok, ki doma nimajo dovolj podpore. Odgovornost mora biti zato skupna – nosijo jo starši, učitelji, učenci, vodstva šol in odločevalci. Starši med drugim opažajo, da otroci pogosto ne opravljajo domačih nalog, doslednost pri tem pa vidijo kot enega od prvih korakov h krepitvi delovnih navad.

Do ministrove napovedi močnejše domoljubne in državljanske vzgoje so bolj zadržani. Po njihovem se domoljubja ni mogoče preprosto naučiti pri določenem predmetu. Otrok odnos do domovine razvije tudi na podlagi tega, kaj mu država dejansko omogoča – od kakovostnih in vključujočih učiteljev ter šole v naravi in kulturnih dejavnosti do pravočasne pomoči, kadar jo potrebuje. Naloga staršev in šole je, da te izkušnje povežeta v smiselno celoto.

Dodatna pojasnila pričakujejo tudi glede »ideološko nevtralne« šole. Sprašujejo se, kaj minister s tem sploh misli in na katerih področjih naj bi bila sedanja šola ideološko pristranska. Po njihovi oceni se zahteva po nevtralnosti lahko nanaša le na manjši del učnih vsebin ali dejavnosti, zato bi moralo ministrstvo konkretno pojasniti, katere težave želi s tem odpraviti.

Naklonjeni napovedani krepitvi avtoritete učiteljev

Že v preteklih dokumentih so opozarjali, da se je položaj učitelja v zadnjih treh desetletjih spremenil ter da je treba poklicu vrniti ponos in zanos. Kljub temu poudarjajo, da učitelju avtoritete ni mogoče podeliti zgolj z zakonom ali formalnim položajem. Dolgoročno si jo gradi sam s strokovnim znanjem, doslednostjo, pravičnostjo ter kakovostnim odnosom do učencev in staršev.

Tudi najbolj problematični učenci so po izkušnjah staršev pri dobrih učiteljih pogosto mirni. Sistem bi moral zato učiteljem poleg večjih pristojnosti zagotoviti tudi usposabljanje za vodenje razreda in komunikacijo s starši ter jih razbremeniti odvečne birokracije. Vrnitev avtoritete namreč ne sme pomeniti zgolj strožjega discipliniranja učencev, pri katerem bi spregledali kakovost pouka in odnosov.

Najprej analiza in javna razprava, šele potem spremembe

Enako previdnost pričakujejo pri napovedani združitvi Zavoda RS za šolstvo in drugih ustanov. Najprej je treba ugotoviti, kje se njihove naloge podvajajo in kje sistem deluje neučinkovito, nato pa presoditi, ali je združitev res najboljša rešitev. V strokovno razpravo bi morali pravočasno vključiti zaposlene in uporabnike teh ustanov.

Zadržani so tudi do napovedi širšega dostopa do učiteljskega poklica prek tako imenovanih mikrodokazil. Strokovnjak na posameznem področju namreč še ni nujno primeren za poučevanje otrok. Kot opozarjajo, niti priznane akademske avtoritete včasih ne znajo motivirati študentov, kaj šele precej mlajših osnovnošolcev. Pri vseh delih reforme zato pričakujejo enako zaporedje: najprej podatke in analizo, nato strokovno razpravo ter šele na koncu konkretne organizacijske spremembe.

Reforma šolstva je nujna, mora biti konkretna in korenita

Ravnatelj Osnovne šole Srečka Kosovela, soustanovitelj izobraževalno-svetovalnega centra Šolska svetovalnica ter specialni in rehabilitacijski pedagog Alen Kofol je kot pomemben del težave med drugim izpostavil sodobni življenjski slog mladih, ki ga zaznamuje vsakodnevni »digitalni heroin«, ter dojemanje šole kot nekakšne veleblagovnice, v kateri učenec vzame samo tisto, kar mu ustreza. Padajoči rezultati slovenskih učencev v raziskavah PISA so po njegovih besedah logična posledica vseh teh procesov.

Kofol zato meni, da je reforma šolstva nujna, vendar ne sme ostati zgolj pri navideznih spremembah oziroma potekati »v stilu Cesarjevih novih oblačil«, temveč mora biti konkretna in korenita. Spomnil je na znani izrek, da ni mogoče pričakovati drugačnih rezultatov, če ves čas ravnamo enako. Slovenija se po njegovi oceni resnih konceptualnih sprememb ni lotila vse od uvedbe devetletke, ob tem pa je opozoril, da celovita evalvacija devetletne osnovne šole ni bila nikoli opravljena. »Smo se morda bali rezultatov?« se je vprašal.

Prvi razred bi moral ponovno postati pripravljalnica na šolo

Prvi del reforme bi moral biti po njegovem preoblikovanje prve triade. Prvi razred bi moral ponovno postati resna pripravljalnica na šolo, v kateri bi sistematično razvijali predbralne, predračunske in grafomotorične sposobnosti otrok ter njihovo samostojnost pri vsakodnevnih opravilih. Kofol trdi, da učenci v sedanji prvi triadi zaradi toge zakonodaje in neustreznih učnih načrtov razvijejo največ učnih težav, s tem pa povezuje tudi hitro povečevanje števila otrok s posebnimi potrebami v osnovnošolskem obdobju.

Reforma bi morala po njegovih besedah znanju znova vrniti položaj vrednote, hkrati pa okrepiti preventivne in kurativne vzgojne dejavnosti. Zavzel se je za jasnejše meje in predlagal, da učenec ne bi smel napredovati v višji razred, če ne bi dosegel minimalnih standardov znanja in pri posameznem predmetu ne bi bil prisoten vsaj pri 80 odstotkih pouka. Šola mora po njegovem ostati prostor celostne osebnostne rasti, ne le pridobivanja ocen in formalnega napredovanja iz razreda v razred.

Med nujne spremembe je nekdanji šolski inšpektor in direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo uvrstil tudi vrnitev avtonomije in zaupanja učiteljem. Država jim mora po njegovem znova začeti zaupati, iz šolske zakonodaje pa bi bilo treba umakniti določbe, ki šolsko delo vežejo na zakon o splošnem upravnem postopku ter na predpisane administrativne procese, s katerimi se omejuje strokovna avtonomija učiteljev.

Posebej je opozoril tudi na potrebo po podpori pedagoškemu kadru in prenosu izkušenj med generacijami učiteljev. Izkušenim učiteljem bi bilo treba po njegovem omogočiti, da del svoje učne obveznosti namenijo mentorstvu mlajšim kolegom. Prevrednotiti bi bilo treba tudi sistem opravljanja strokovnih izpitov, strokovnjake Zavoda RS za šolstvo pa ponovno dejavno vključiti v pripravo kandidatov in jim s tem zagotoviti več strokovne podpore.

Korenitejši poseg Kofol pričakuje tudi na področju digitalne odvisnosti

Predlagal je popolno prepoved uporabe družbenih omrežij za otroke, mlajše od 14 let. Pretirana uporaba družbenih omrežij, različnih aplikacij in videoiger po njegovih navedbah močno vpliva na delo v šoli. Učitelji opažajo slabšo zbranost, pomanjkanje motivacije in spremenjene vedenjske vzorce, zato bi zakonska omejitev dostopa do digitalnih platform po njegovi oceni lahko pripomogla k mirnejšemu in produktivnejšemu učnemu okolju.

Ob vsem tem je treba po njegovih besedah nemudoma začeti iskati tudi rešitve za akutno pomanjkanje pedagoškega kadra ter dvigniti družbeni ugled učiteljskega poklica. Če bodo odločevalci pripravljeni podpreti navedena izhodišča, Kofol podpira začetek reforme vzgoje in izobraževanja.

»Naš cilj mora biti jasen: vrniti otrokom njihovo otroštvo, vrniti znanju status vrednote ter ponuditi celostno podporo mladostnikom med šolanjem,« je sklenil na Facebooku. Po njegovih besedah je skupna družbena odgovornost odraslih, da vsakemu otroku omogočijo razvoj njegovih potencialov na način, ki krepi njegovo osebnost in hkrati varuje njegovo dostojanstvo.