Novi zakon o dvojezičnem sodstvu na Koroškem: korak naprej ali nova diskriminacija in izključevanje?

Pred kratkim sprejeti zakon o dvojezičnem sodstvu na avstrijskem Koroškem je močno razburil slovensko manjšino. Krovna organizacija koroških Slovencev namreč ostro protestira proti novim krivicam, strokovna politološka presoja pa obenem opozarja na širšo sliko dvojezične problematike. Zato zahtevajo podroben pregled in odpravo krivičnih postopkov, ki ne bodo na voljo vsem tudi v slovenskem jeziku.

Oster protest, ker zakon prinaša nove krivice in »miloščino«

Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je v svoji tiskovni izjavi izrazil ostro nasprotovanje novemu zakonu, saj meni, da ta znova deli slovensko skupnost ter ustvarja nove oblike neenakosti in diskriminacijo. Organizacija sicer pozdravlja dejstvo, da bo od januarja 2027 dvojezično sodstvo dostopno večjemu številu občin, a hkrati opominja, da so bile te občine ne glede na avstrijsko državno pogodbo za te pravice prikrajšane že dolgih 72 let. Zakon po mnenju NSKS prav tako nedopustno izključuje celotno Ziljo (vključno z Ločilom, Zahomcem in drugimi kraji z dvojezičnim šolstvom), Zgornji Rož in okolico Baškega jezera.

Posebej kritični so do ureditve v koroški prestolnici, saj okrajno sodišče v Celovcu ne bo pristojno za mesto Celovec. Kot absurd navajajo tudi dejstvo, da bodo državljani iz Republike Slovenije v Celovcu lahko zahtevali slovensko obravnavo, medtem ko celovški Slovenci te pravice ne bodo imeli.

Kljub napovedi pravosodne ministrice Anne Sporrer, da bo določena regulacija celovškim Slovencem pod posebnimi pogoji omogočala dvojezičen postopek, NSKS opozarja na mnenje pravne stroke. Predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov mag. Rudi Vouk namreč takšno ureditev označuje kot »miloščino« in ne kot pravno zajamčeno pravico, nekateri sodniki pa govorijo o »mrtvem pravu«. Kot poudarjajo v NSKS: »Miloščine ne rabimo, saj nismo nobeni berači.«

Pogled politologa: Pozitiven vidik je treba prepoznati

Za celovito razumevanje nastale situacije je ključna politološka analiza, ki ob opozarjanju na pomanjkljivosti prepoznava tudi dejanski napredek glede na preteklo stanje. Dr. Karl Hren, direktor Mohorjeve družbe Celovec in politolog, v svojem komentarju za Domovino uvodoma ocenjuje širši vpliv zakona.

Njegov zapis objavljamo v nadaljevanju. »Sprememba zakona o dvojezičnem sodstvu ima dve strani: pozitivno in negativno. Ugotovitev v tiskovni izjavi, da je veliko Slovencev izključenih glede uporabe slovenščine pri sodiščih, je pravilna (Zilja, Celovec). Res pa je tudi, da je bilo pred spremembo še veliko več Slovencev izključenih in da se je možnost uporabe slovenskega jezika razširila na celoten okraj Velikovec in velike dele okraja Celovec dežela. Ta pozitiven vidik je že treba prepoznati!«

Nelogičnost ureditve v Celovcu in prispodoba z bencinsko črpalko

Čeprav strokovna presoja prepoznava napredek na območju okrajev Velikovec in Celovec dežela, pa se dr. Karl Hren pridružuje kritikam NSKS glede izključitve samega mesta Celovec. Nesmiselnost rešitve ponazarja z zanimivo in zgovorno prispodobo, ki jo je zapisal v svojem komentarju za naše uredništvo:

»V izjavi za javnost Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) popolnoma upravičeno kritizira, da je nelogično, da uporaba slovenščine ne velja tudi za mesto Celovec. V novi ureditvi bosta nastala dva kompetenčna centra za dvojezičnost, eden za sodni okraj Velikovec in eden za sodni okraj Celovec. V primeru Velikovca je ureditev v redu, ker velja za celoten okraj. V primeru Celovca pa ne, ker le če prihajaš iz neke določene občine tega sodnega okraja, lahko uporabljaš slovenščino, sicer pa ne … To je škoda, ker že imaš kompetenčni center in bi bilo logično, da lahko vsak prebivalec tega sodnega okraja uporablja tudi storitve tega kompetenčnega centra. To je približno tako, kot da bi imel na nekem večjem področju bencinsko črpalko, gorivo pa bi smeli kupovati samo prebivalci določene občine, prebivalci druge občine pa ne.«

Ključno bo dvojezično delovanje v praksi

V javnosti ostaja odprto vprašanje, kako se bodo zakonske rešitve dejansko obnesle ob uveljavitvi. NSKS se denimo sprašuje, zakaj kompetenčnega centra niso ustanovili kar v Pliberku, kjer imajo že veliko »konkretne« prakse in veliko mero zaupanja v dvojezično sodstvo. Tudi dr. Karl Hren svoj komentar o implementaciji novega zakona pragmatično sklene s pogledom v prihodnost operative: »Glede nove ureditve bo ključno, kako bodo zaživeli omenjeni kompetenčni centri kot tudi dvojezično strokovno osebje itn.«

Torej zgolj formalna ustanovitev kompetenčnih centrov ne bo dovolj, če v sodni praksi ne bodo zagotovili ustrezno usposobljenega dvojezičnega in kompetentnega kadra, ki bo omogočal nemoteno vodenje postopkov tudi v slovenščini. Poudarek torej dajejo predvsem temu, kar bo v resnici delovalo v vsakdanjem življenju koroških Slovencev in ali bo takšno kadrovanje zares glavni izziv, da bosta nova centra za vse pravično zaživela in služila svojemu namenu.

NSKS obenem opozarja, da je škoda za zamujeno priložnost, saj bi lahko po tako dolgem čakanju dobili brezhiben, jasen in vzoren zakon v skladu z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955, ki Celovca in Zilje ne izključuje.