[Duhovna misel] Koga se moramo bati?

Duhovna misel za 12. navadno nedeljo: Mt 10,26-33

Današnji evangelij nas uči, da smo v Božjih rokah in da nas Bog ne zapusti niti v trpljenju, nasilju ali smrti. Jezus pripravlja svoje učence na nasprotovanje, saj zvestoba Bogu pogosto prinaša preizkušnje. Večja nevarnost od telesne smrti je izguba duše zaradi oddaljitve od Boga in sodelovanja z zlom. Kristjan je poklican, da varuje človekovo dostojanstvo ter zavrača vse oblike nasilja, izkoriščanja in poniževanja človeka. Prava vera ni le zasebna zadeva, ampak se kaže tudi v javnem pričevanju za Kristusa in v življenju po evangeliju.

Komentar: Koga se moramo bati

V današnjem evangeljskem odlomku je zbranih več modrostnih izrekov, ki vsak na svoj način utrjujejo vero v Boga in pomagajo ohranjati distanco do vsega, kar tej veri nasprotuje. V prispodobah o pticah in laseh nam evangelist najprej sporoča, da smo popolnoma v Božjih rokah in da se nam brez njegove vednosti ne more zgoditi nič hudega. Tudi če se to zgodi, denimo smrt ali nasilje, moramo vedeti, da nas Bog ni zapustil. Nasprotno – prav takrat je na poseben način z nami in v naši bližini.

V prispodobah o pticah in laseh nam evangelist najprej sporoča, da smo popolnoma v Božjih rokah in da se nam brez njegove vednosti ne more zgoditi nič hudega.

Ker Jezus ve, da bodo njegove učenke in učenci deležni nasprotovanja tako kot on sam, kar je povsem logično in drugače ne more biti, jih je v svojih govorih že pred svojim trpljenjem in smrtjo pripravljal na podobne življenjske okoliščine. Tudi njegovo telo so umorili, niso pa mogli umoriti njegove duše, njegove osebe. Vstajenje je poroštvo tega dejstva: človek ni samo telo. Tudi če telo iz različnih razlogov umre ali je hudo prizadeto, to za človeka ne pomeni konca.

Veliko huje bi bilo, če bi človek za ceno rešitve svojega zemeljskega življenja, svojega telesa, prodal svojo dušo in samega sebe. To bi se zgodilo, če ne bi več verjel in zaupal Bogu, temveč tistemu, ki mu nasprotuje in dela vse, da bi ljudi odvrnil od Boga. To lahko gre tako daleč, da se človek zapiše hudiču, mu začne zavestno služiti in izvrševati dejanja, ki so v neposrednem nasprotju z Božjo voljo in Božjim načrtom.

V tem primeru lahko govorimo o grehih, ki vodijo v smrt, v pekel, v pogubljenje. Eden zadnjih cerkvenih dokumentov, ki našteva takšna dejanja, je Dignitas infinita, dokument o neskončnem dostojanstvu človeka. Tudi papež Leon ga jemlje za temelj svojega pogleda na človekovo dostojanstvo v svoji prvi okrožnici, ki je nedavno izšla. V omenjenem dokumentu so našteta naslednja stanja in dejanja, ki povzročajo smrt in so grešna: revščina, vojne, stiske migrantov, trgovina z ljudmi, spolne zlorabe, nasilje nad ženskami, splav, nadomestno materinstvo, evtanazija in pomoč pri samomoru, teorija spola, sprememba spola ter digitalno nasilje.

Koncilski dokument Cerkev v sedanjem svetu našteva še nekatera druga dejanja: rodoskrunstvo oziroma genocid, pohabljanje, telesno in duševno mučenje, psihično prisiljevanje, suženjstvo, prostitucijo, trgovino z ženskami in mladoletniki ter sramotne delovne razmere. Vse navedeno je napad na človekovo dostojanstvo. Kdor to počne, se oddaljuje od Boga, od sebe in od sočloveka. Tak človek se zapiše hudemu duhu in izvršuje njegova dela smrti.

Koncilski dokument Cerkev v sedanjem svetu našteva še nekatera druga dejanja: rodoskrunstvo oziroma genocid, pohabljanje, telesno in duševno mučenje, psihično prisiljevanje, suženjstvo, prostitucijo, trgovino z ženskami in mladoletniki ter sramotne delovne razmere.

Bati se je treba tistega, ki napeljuje k takšnim dejanjem, ne pa Boga. Bog je Bog življenja in njegov gospodar. Hudič pa je gospodar smrti, pogubljenja, uničenja in laži. Toda tudi njega in njegovih izvrševalcev se ni treba bati, kajti Bog je močnejši in človeka varuje tudi pred hudim duhom. Seveda mora človek to varstvo jemati resno, ga spoštovati, se vanj zatekati in ga negovati z odnosom, ki utrjuje in krepi njegovo gotovost v življenje sredi tega sveta.

Bati se je treba tistega, ki napeljuje k takšnim dejanjem, ne pa Boga. Bog je Bog življenja in njegov gospodar.

Zadnji dve vrstici današnjega evangelija sta vzeti iz podpoglavja z naslovom »Priznajmo Kristusa pred ljudmi«. Vsi predhodni modrostni izreki so usmerjeni k temu, da Kristusa priznamo za Odrešenika tudi v javnosti. Tu naletimo na vprašanje vere kot zasebne ali javne zadeve. V našem slovenskem prostoru bomo vedno znova slišali trditev, da je vera intimna in zasebna stvar človeka ter da ne sodi v javnost. To je dediščina totalitarnega sistema, ki je želel obvladovati celotno javno življenje.

Seveda je vera najprej osebna stvar. To pa ne pomeni, da gre za popolnoma intimni notranji svet, v katerega nihče nima pravice vstopati ali ga javno izražati. Osebna vera ni isto kot intimnost. Intimno področje je tisto, v katerega drugi nima pravice vstopati brez dovoljenja in privolitve druge osebe, na primer področje spolnosti. Vera kot osebna stvar pa ima tudi javno in družbeno razsežnost. Izraža se prek kulture, načina življenja in življenjskega sloga. Vpliva na celotno življenje verujočega človeka, tudi na njegovo javno izražanje in, kakor pravi današnji evangelij, na javno priznanje, kdo je Jezus Kristus in zakaj mu vernik pripada.

V našem slovenskem prostoru bomo vedno znova slišali trditev, da je vera intimna in zasebna stvar človeka ter da ne sodi v javnost.

Marsikje je takšno javno priznanje tvegano in lahko privede do negativnih posledic za tistega, ki svoje vere ne skriva. Če bi Jezus svoj odnos do Boga Očeta živel zgolj v zasebnosti svoje intime, njegovih rojakov to ne bi motilo in tudi ne bi končal na križu. Ker pa je svoje poslanstvo živel in izvrševal javno, je naletel na nasprotovanje. Povsem enako velja za kristjane v vsakem zgodovinskem obdobju. Lahko se skrijemo v svojo intimo ali pa svojo vero živimo javno in o njej tudi javno govorimo. V prvem primeru praviloma ne bomo naleteli na nasprotovanje in tveganje za lastno življenje. V drugem primeru pa do tega lahko pride. Prav zato nam Jezus zagotavlja, naj se tega ne bojimo.

Marsikje je takšno javno priznanje tvegano in lahko privede do negativnih posledic za tistega, ki svoje vere ne skriva.