[Video] Franc Breznik: Ves čas rešujejo politično zgodbo Milana Kučana (Slo 35 let, 24. 8. 2026)

V podkastu oddaje 35 let Slovenije smo gostili poslanca in veterana vojne za Slovenijo Franca Breznika. V obsežnem pogovoru zavrača kritike SDS in Brejca, poudarja trud članstva, svoje desnosredinske vrednote iz družinske zgodovine, spomine na osamosvojitveno vojno kot prvi evropski spopad po 2. svetovni vojni ter kritizira JLA in medije. Pohvali Janeza Janšo ter opremljenost slovenske vojske, primerja zločine z razpada Jugoslavije s povojnimi poboji, opozarja na idealizacijo Jugoslavije in netransparentno tranzicijsko elito. Podrobno pripoveduje o letalski nesreči Adrie na Korziki 1981, kasnejših iskanjih ostankov in dostojnem pokopu žrtev. Dotakne se tudi trenutnih koalicijskih odnosov, demografske krize in osebne bolezni, pri čemer poudarja, da žrtve niso leve ali desne, temveč so bili vsi ljudje. Pogovor je vodil Igor Gošte.

Franc Breznik v začetku pogovora ovrže izjavo Mihe Brejca, bivšega člana stranke SDS, češ, da SDS ne dopušča drugih mnenj in vsiljuje le politiko vodstva. Poudari, koliko truda vseh članov je potrebnega za uspešno delovanje take stranke in meni, da Brejc tega ni mogel okusiti, saj je bil vedno v vrhu stranke. Dodaja tudi, da Brejc izhaja iz močne komunistične družine, od koder tudi izvirajo njegove vrednote.

Gost predstavi svoje družinske korenine in pripoveduje o dedu, ki se je boril na Normandiji na nemški strani in pozneje s te strani prebegnil. Ponosen je na moralna načela, ki so mu bila privzgojena, ter poudari, da zavrača ekstremne poglede na vseh področjih. Sam sebe opiše kot desnosredinskega na trenutnem evropskem političnem polju.

Spregovori o času osamosvojitvene vojne in številnih pogajanj, ko je bil sam še nabornik. Poudarja, da vojna ni trajala le 10 dni, saj so se napetosti in razna pogajanja začela že mnogo prej. Opozori tudi, da je bila vojna za Slovenijo prvi vojaški spopad v Evropi po drugi svetovni vojni.

Pripoveduje o nestrpni politiki JLA in ščuvanju mnogih levih slovenskih medijev proti pobudnikom za osamosvojitev. Mnoge so v ta namen označevali za izdajalce, Breznik pa se sprašuje, kako je lahko nekdo, ki je zaradi političnega ali vojnega nasilja pobegnil v tujino, izdajalec, ko pa je tudi v tujini še vedno moč slišati slovenske pesmi.

Slovenska vojska je bila za tisti čas zelo napredno opremljena in tudi usposobljena. Trdi, da je bil Janša za mnoge narodni strateški heroj, za nekatere celo genij. To podpira dejstvo, da slovenske vojaške taktike med osamosvajanjem obravnavajo tudi na najbolj uglednih vojaških univerzah po svetu.

Velik del pogovora je namenjen primerjavi zločinov med razpadom Jugoslavije s povojnimi poboji po drugi svetovni vojni. Breznik navaja pričevanje oziroma dokumentarni posnetek, v katerem naj bi pripadnik srbske vojske svoje ravnanje upravičeval tudi z dejstvom, da storilci povojnih pobojev vojnih ujetnikov in civilistov nikoli niso odgovarjali.

Opozarja tudi na idealiziranje vsakdanjega življenja v Jugoslaviji. Meni, da so se številni ljudje sistema spominjali pozitivno tudi zato, ker zaradi medijske cenzure niso imeli neposredne primerjave z življenjem v razvitejših zahodnih državah.

Trdi, da pomemben del slovenske gospodarske elite ni nastal na meritokratski osnovi, temveč s pretvorbo nekdanjega političnega vpliva v gospodarsko moč in zasebno premoženje. Meni, da prav to pojasnjuje del slovenskega nezaupanja do kapitala in bogatih posameznikov. Sam razlikuje med podjetniki, ki so svoje premoženje ustvarili z lastnim podjetništvom, in delom tranzicijske elite, za katerega trdi, da je izkoristil privilegiran položaj pri privatizaciji družbenega premoženja.

Breznik pripoveduje o letalski nesreči Adrijinega letala na Korziki leta 1981, ki je najhujša slovenska letalska nesreča v naši zgodovini. Letalo McDonnell Douglas DC-9 je bilo takrat razmeroma novo in opremljeno z nekaterimi sodobnimi sistemi, s katerimi pa piloti niso bili še povsem seznanjeni. Kontrolor letenja je zmotno domneval, da je letalo v skrajšani proceduri za pristanek, in dovolil spuščanje na višino, ki je bila glede na dejanski položaj letala prenizka. Posadka naj bi bila namreč še vedno v širšem čakalnem krogu, kjer bi morala vzdrževati bistveno večjo minimalno višino.

Ko je sistem GPWS sprožil opozorilo »terrain – pull up«, je posadka ugotovila neposredno nevarnost. Pilot je začel intenzivno dvigovati letalo, vendar je bilo prepozno. Letalo je s krilom zadelo skalnat teren blizu vrha Monte San Pietro, poškodba krila pa je povzročila izgubo nadzora. Po nekaj sekundah je letalo trčilo v gorsko pobočje. Umrlo je vseh 180 ljudi.

Sam se je na kraj nesreče vrnil leta 2007 in skupaj z drugimi začel podrobneje pregledovati težko dostopen teren. Našli so veliko ostankov letala, osebnih predmetov in tudi posmrtnih ostankov. Zbrali so več tisoč fotografij in dokumentirali stanje območja, s čimer so po njegovem dokazali, da sanacija iz leta 1981 ni bila zaključena. Kasneje je bila zato organizirana še ena obsežnejša iskalna akcija.

Rezultat ponovne sanacije je bil zelo obsežen. Breznik navaja, da so leta 2008, kar 27 let po nesreči, odstranili približno 27 ton različnih ostankov – aluminija, titana, bakra, delov kril, motorjev, koles in drugih konstrukcijskih elementov. Nekateri deli so zaradi sile trka odleteli tudi več kilometrov stran. V tej akciji so našli tudi več kot sto kostnih ostankov, ki so jih nato skupaj z drugimi pokopali na ljubljanskih Žalah. Breznik ganjeno opisuje akcijo, v kateri so se Slovenci vrnili po svoje žrtve. Francozi so o tej akciji tudi posneli film. Takratno dogajanje Breznik primerja z žrtvami povojnih pobojev pri nas ter poudarja, da se žrtve ne delijo na 'naše' in 'vaše', temveč si vsakdo zasluži dostojen pokop.

Zame žrtve niso leve ali desne. Bili so naši, bili so ljudje.

Trenutne odnose znotraj vladajoče večine ocenjuje razmeroma pozitivno. Poudarja, da Stevanovićeva stranka formalno ni del koalicije, vendar podpira ukrepe, s katerimi se strinja. Takšno ureditev razume kot realnost slovenskega proporcionalnega volilnega sistema, ki pogosto proizvaja večstrankarske in šibkejše koalicije. Pri tem Janeza Janšo opisuje kot izkušenega in pragmatičnega politika, ki zna delovati znotraj takšnega sistema.

Demografijo vidi kot eno ključnih strateških vprašanj Slovenije. Meni, da država brez večjega števila rojstev dolgoročno ne more ohraniti svoje narodne identitete in družbene stabilnosti. Zato poziva k politikam, ki bi mladim olajšale odločitev za družino in otroke. Tudi sam priznava, da se je v preteklosti premalo posvečal družini, a da zdaj razume in ceni svojo vlogo očetovstva.

Vabljeni k ogledu zanimivega pogovora, v katerem Breznik predstavi zakulisje dogajanja med osamosvojitvijo, primerja bivšo predsednico državnega zbora s sedanjim predsednikom, na koncu pa spregovori tudi o svoji bolezni.