Nižji davki na plače so dobrodošli, vprašanje pa je, kje bo država porabila manj

Robert Golob in njegova Svoboda danes predlagata višjo splošno dohodninsko olajšavo, čeprav je Golobova vlada leta 2022 odpravila že uzakonjeno postopno zviševanje te olajšave na 7.500 evrov. Takrat je posegla v razbremenitev, sprejeto pod Janševo vlado, in olajšavo za leto 2023 določila pri 5.000 evrih namesto predvidenih 5.500. Zaposlenim je s tem zaprla pot do dela že obljubljenih višjih neto plač.

Ko Svoboda zdaj predlaga olajšavo v višini 6.500 evrov, ji je zato treba zastaviti preprosto vprašanje: zakaj je bilo treba najprej ustaviti zviševanje, nato pa se z njegovo ponovno uvedbo predstavljati kot zagovornik zaposlenih? V tem obratu je težko spregledati politično igro Goloba in njegove stranke. Ljudje so višje neto plače potrebovali tudi takrat, ko je bila na oblasti Svoboda.

Podpora Janševe vlade opozicijskemu predlogu je ob takšni preteklosti poteza politične zrelosti. Janša ima vse razloge, da Svobodo spomni na njene pretekle odločitve, njegova vlada pa s podporo razbremenitvi postavlja korist zaposlenih pred strankarsko zamero. Predlog, zaradi katerega ljudem od dela ostane več, si zasluži podporo tudi takrat, ko prihaja od političnih tekmecev.

Ljudje so višje neto plače potrebovali tudi takrat, ko je bila na oblasti Svoboda.

Zaposlenim mora od njihovega dela ostati več. Vladna podpora razbremenitvi plač, ki jo predlaga opozicijska Svoboda, je zato dobrodošla. Toda ob napovedi višjih neto prejemkov mora politika odgovoriti tudi na manj priljubljeno vprašanje: kako bo država poslovala s 545 milijoni evrov manj prihodkov?

Razlogov za nižjo obdavčitev dela Sloveniji ne manjka. Po podatkih OECD je leta 2025 davčna obremenitev samskega zaposlenega brez otrok s povprečno plačo znašala 45,3 odstotka celotnega stroška dela. Slovenija je bila po tem merilu šesta med 38 članicami OECD. Povedano preprosto: od vsakih sto evrov, ki jih je delodajalec namenil zaposlitvi takšnega delavca, je približno 45 evrov odpadlo na dohodnino ter prispevke delavca in delodajalca.

To občutijo zaposleni in podjetja. Ko želi delodajalec človeku zagotoviti višje izplačilo, mora pokriti tudi pripadajoče dajatve. Visoka obremenitev zato otežuje nagrajevanje znanja, odgovornosti in dodatnega dela. Za gospodarstvo, ki tekmuje tudi za usposobljene ljudi, je to pomembno razvojno vprašanje.

Olajšava pomeni manj davka, ne državnega darila

Svoboda predlaga zvišanje splošne dohodninske olajšave na 6.500 evrov ter spremembe dodatne splošne olajšave, dohodninske lestvice in njihovega usklajevanja.

Višja olajšava pomeni, da se manjši del posameznikovega dohodka upošteva pri izračunu dohodnine. Zaposlenemu lahko zato ob enaki bruto plači ostane več. Ne pomeni pa dodatnega izplačila 6.500 evrov; dejanska korist je odvisna od njegovih dohodkov in davčnega položaja.

Višja splošna olajšava pomeni, da se manj dohodka obdavči, zato lahko zaposlenemu ob enaki bruto plači ostane več denarja.

Takšna razbremenitev je smiselna. Denar, ki ga človek zasluži, je najprej rezultat njegovega dela. Država mora znati utemeljiti, koliko ga potrebuje za skupne storitve, in z njim ravnati gospodarno.

Po vladni oceni bi vse predlagane spremembe leta 2027 zmanjšale prihodke od dohodnine za približno 700 milijonov evrov. Sam dvig splošne olajšave bi pomenil okoli 240 milijonov evrov manj prihodkov.

Vlada obenem pričakuje 40 milijonov evrov dodatnega DDV in približno 115 milijonov drugih davkov in prispevkov. Tako pride do ocene, da bi neto javnofinančni izpad znašal 545 milijonov evrov.

Pri teh številkah je potrebna previdnost. Dodatni prihodki so projekcija. Gospodinjstva lahko del višjega dohodka porabijo, del privarčujejo ali namenijo odplačevanju dolgov. Učinek na javne prihodke zato ni zagotovljen. Tudi ob uresničitvi vladnih pričakovanj pa ostaja več kot pol milijarde evrov razlike.

Račun mora pokazati tudi politika

V posredovanem poročilu ni pojasnjeno, s katerimi ukrepi bi država pokrila ta izpad. Prav tu bi se morala začeti resna politična razprava: katere izdatke je mogoče zmanjšati, katere programe pregledati in kje lahko javni sektor za isti denar opravi več.

Izpad prihodkov sam po sebi še ne pomeni enako visokega dodatnega zadolževanja. To je odvisno tudi od porabe in drugih prihodkov. Toda brez prilagoditev obstaja nevarnost, da se današnja razbremenitev pozneje plača z dolgom ali z novimi obremenitvami drugje.

Predlog ima tudi jasno politično ozadje. Svoboda ga je septembra vložila kot alternativo davčnim rešitvam interventnega zakona za razvoj Slovenije, o katerem je za 6. december napovedan referendum. Gre torej tudi za tekmovanje, kdo ponuja prepričljivejši odgovor na obremenitev dela.

Ob napovedanem 545-milijonskem izpadu prihodkov mora politika pojasniti, kako bo država prilagodila porabo in ohranila vzdržnost javnih financ.

Vladna pripravljenost podpreti razbremenitev iz opozicijskih vrst je dober korak. Zdaj morajo tako predlagatelji kot vlada pokazati celoten račun. Enako merilo mora veljati tudi za vladne davčne ukrepe.

Zaposleni potrebujejo višje neto plače, gospodarstvo pa predvidljive pogoje. Razbremenitev bo prepričljiva, ko bo ob njej jasno povedano tudi, kako bo država prilagodila svojo porabo. Sicer lahko človeku pri plači ostane več, razliko pa pozneje plača pri drugem davku.