Vse več pritožb čez strokovnost dela CSD-jev

V Društvu socialnih delavk in delavcev Slovenije so opozorili na objave na spletu, v katerih se delo centrov za socialno delo prikazuje kot škodljivo in nestrokovno. »Ko socialna delavka ali delavec postane tarča groženj ali javnega linča, ni ogrožen le posamezni zaposleni, oslabljena je tudi sposobnost sistema, da neodvisno, strokovno in pogumno zaščiti otroka, kadar je ta v stiski,« so opozorili. A na drugi strani so vse glasnejše pritožbe in pričevanja prav o tem, kar v Društvu socialnih delavk in delavcev zavračajo kot neresnično.

»V zadnjih tednih in mesecih se na posameznih spletnih platformah in družbenih omrežjih pojavljajo številne objave, komentarji in razprave, v katerih se delo centrov za socialno delo sistematično prikazuje kot škodljivo, nestrokovno ali celo usmerjeno proti otrokom in družinam. Del teh objav presega meje dopustne kritike ter vključuje osebne diskreditacije zaposlenih, žaljive in ponižujoče zapise ter posamezne pozive k sovraštvu, nestrpnosti ali celo nasilju,« je v odprtem pismu zapisalo Društvo socialnih delavk in delavcev. Čeprav je po mnenju članov društva kritika legitimna, pa je povsem drugače, kadar posamezniki postanejo tarča osebnega blatenja, zastraševanja ali javnega linča zgolj zato, ker opravljajo svoje delo v skladu z zakonom, strokovnimi standardi in poklicno etiko.

»Ko socialna delavka ali delavec postane tarča groženj ali javnega linča, ni ogrožen le posamezni zaposleni, oslabljena je tudi sposobnost sistema, da neodvisno, strokovno in pogumno zaščiti otroka, kadar je ta v stiski,« so opozorili in dodali, da otroci potrebujejo strokovne delavce, ki lahko svoje delo opravljajo brez strahu pred osebnimi napadi, pritiski ali ustrahovanjem.

Pojasnili so tudi, da so socialni delavci pri svojem delu zavezani zakonodaji, strokovnim standardom, etičnim načelom socialnega dela in predvsem načelu največje koristi otroka. Kot so poudarili, vedno najprej iščejo možnosti, da otrok ostane v svoji družini. »Ukrepi, ki posežejo v družinsko življenje, pa se uporabljajo le tedaj, ko druge oblike pomoči ne zagotavljajo zadostne zaščite otroka in kadar to zahtevajo otrokove koristi,« so zapisali.

Tudi krizni center je opozarjal, da stiki pristojnega CSD-ja niso bili zadostni za pravo oceno

Po naših informacijah se pismo nanaša (tudi) na primer, o katerem smo v Domovini dvakrat pisali. Mati 12-letne deklice z avtizmom in ADHD-jem se je na CSD obrnila s prošnjo za pomoč – na koncu je dobila pomoč v obliki odvzema otroka. Češ da ji mati ne zna postavljati meja. Pri zdaj že 13-letni deklici so največjo težavo predstavljali izpadi oz. izbruhi (angl. meltdowns), ki pri avtistih niso redkost. Izbruhe lahko spremlja agresivnost – tako do sebe (npr. butanje z glavo v steno, puljenje las) kot do okolice. A v CSD-ju so na izbruhe gledali kot na disciplinsko pomanjkljivost. Kot smo že pisali, so avtistični izbruhi primerljivi z epileptičnimi napadi – posameznik jih ne more kontrolirati, zgodijo se nenapovedano.

Deklica je bila skoraj eno leto v kriznem centru, kjer so tudi sami opozarjali, da namestitev zanjo ni primerna. Opozorili pa so tudi na to, da stiki pristojnega CSD, ki je tudi začasni skrbnik deklice, niso bili vzpostavljeni v obsegu, ki bi omogočal celovit in neposreden vpogled v dekličino aktualno psihosocialno stanje, doživljanje ter potrebe. »Na podlagi dosedanjega dela z mladoletno in oceno njenega psihosocialnega funkcioniranja ocenjujemo, da je za njen nadaljnji razvoj in dobrobit najprimernejša vrnitev v domače okolje,« so zapisali ter zatrdili, da nadaljnje bivanje v kriznem centru ne zmanjšuje njene stiske, temveč jo poglablja. Krizni center je na dekličino stisko začel opozarjati že lani decembra, a je CDS vztrajal pri svojem. Deklica v šolskem letu bivanja v kriznem centru ni izdelala razreda, čeprav je imela pred tem povsem zgledne ocene.

Sodišče je v začetku junija letos sklenilo, da se deklico po koncu pouka (24. junij) začasno vrne v varstvo in vzgojo materi. Slednji se je tudi nadalje omejila starševska skrb, in sicer v delu, ki se nanaša na odločanje v zvezi s šolanjem oz. morebitnim prešolanjem. »Sodišče odvzame otroka in ga namesti v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi,« je zapisalo sodišče, vendar pa ni pojasnilo, katere koristi so zavarovali v dotičnem primeru.

Iz zapisnika je razvidno, da je tudi socialna delavka CSD ocenila, da so se zaradi dolgotrajnega bivanja v kriznem centru težave začele stopnjevati, zato je tudi po njenem mnenju glede na trenutno situacijo namestitev v kriznem centru bolj v škodo deklici kot pa domače okolje.

Mati je svojo stisko izražala tudi na Facebooku, kar je sodišče že od samega začetka skušalo preprečiti – v primeru objavljanja vsebine, ki se nanaša na njen primer, ji je bila zagrožena kazen. Mati je kljub temu objavljala in opozarjala na nepravilnosti. Tudi danes je zapisala, da jo je sodnica na naroku vprašala, ali je vsebino delila zato, da bi si pridobila prepoznavnost in sledilce. »Ne, gospa sodnica, delila sem zato, ker vi več kot 8 mesecev niste urgirali, kljub strokovnim ocenam Kriznega centra, kljub mojim nenehnim opozorilom, da mora deklica domov, da tam zanjo ni varno okolje ... da se njeno stanje iz dneva v dan slabša,« je odgovorila in zatrdila, da se bo brez prestanka borila, da hčerka ne gre v zavod.

Vse več glasnih pritožb čez CSD

Pritožb čez CSD na spletu ne manjka. »Očetje in mame brez glasu« opisujejo ravnanja, ki so po njihovih besedah očitno že kar modus operandi. Ne gre le za, da bi se brez preverjanja dejstev postavili na eno stran. Predvsem očetje pričajo tudi o spremenjenih zapisnikih in vsebini, ki je iztrgana iz konteksta ter tako naperjena proti enemu od staršev. »V mnenju CSD delavka zapiše, da je mama zlasala hčerko in da se je to zgodilo samo enkrat. V uradnem policijskem zapisniku pa piše – tako je hči tudi zares povedala, da ji je mama potegnila cel šop las iz glave, da jo je cukala in lasala dnevno, da jo je večkrat ciljala s čevljem in jo zadela tudi v glavo. Da jo je z roko udarila po nosu in ji je tekla kri,« je oče opisal primer izkrivljanja resnice oz. besed, ki jih je izrekla njegova hči in so jih policisti tudi uradno zabeležili. »Ne verjameš, da lahko CSD delavka kaj takega napiše, da tako minimalizira nasilje, ki se dogaja,« je bil obupan. Kot je povedal, se je pekel zanj in za otroka pričel še bolj intenzivno po tem, ko je CSD-ju zagrozil z inšpekcijo.

»CSD ne sme biti institucija, kjer zapisnik avtomatično velja za resnico, starš pa mora potem mesece ali leta dokazovati, da ni pošast, za kakršno so ga prikazali,« je dejal eden izmed očetov in vprašal, kdo odgovarja, ko se nekdo na CSD zmoti, ko napiše enostransko mnenje ali prezre pomembna dejstva. CSD-ji in sodišča ne odločajo o papirjih. Odločajo o otrokovem otroštvu. O spominih, ki jih ne bo nikoli dobil nazaj. O odnosu, ki ga lahko z enim sklepom uničijo za mesece ali leta.