[Video] Cveta Stepanjan: Srhljivo – mož postal politični zapornik, čeprav ga politika ni zanimala (Slo 35, 17. 6. 2026)

V novi oddaji iz ciklusa 35 let Slovenije smo se pogovarjali s Cveto Stepanjan, ženo pokojnega političnega zapornika Agopa Stepanjana. Skozi pogovor smo poskušali osvetliti, zakaj je bilo tako pomembno, da smo šli Slovenci na samostojno pot in ven iz enopartijskega sistema. Mnogi mislijo, da je najhuje tisto, kar se je zgodilo po drugi svetovni vojni v času nekdanje Jugoslavije, v času komunizma, vendar za družino Stepanjan se je tragedija zgodila še po osemdesetem letu. Cveta Stepanjan nam je pripovedovala svojo srhljivo izkušnjo mučenja njenega moža in cele njene družine. Pogovor je vodil Igor Gošte.

Agop je bil umetnik, Armenec, zaradi Turkov se je njegova družina preselila v Bolgarijo, njegova družina je zbežala iz mesta Bursa pred armenskim genocidom v bolgarsko mesto Varna, brat pa je zbežal v Francijo, tako da se je družina razbežala po celem svetu.

Agop je bil najmlajši v družini in je v hotelih na Črnomorski obali igral bobne. Oseminšestdesetega leta je dobil priložnost, da gre igrat v Jugoslavijo, ki je bila bolj demokratična. Takrat je začel igrati v Portorožu in Piranu, potem kasneje sedemdesetega leta pa je s skupino prišel na Bled, kjer sta se z gospo Cveto tudi spoznala. Enainsedemdesetega leta sta se v Sofiji poročila. Najprej so živeli v Gorjah pri Bledu, kasneje pa so se preselili v Duplje. Tam sta se rodila dvojčka in Agop je poleg igranja pomagal tudi v trgovini, kjer je bila zaposlena. Bili so mladi, imeli so se lepo in s politiko se niso ukvarjali.

Agop je delal v Metalki kot varnostnik. Štiriinosemdesetega leta so ga nekega dne pripeljali domov možje v oblekah in s pištolami, razmetali stanovanje in ga nato odpeljali. Tri dni ni o njem vedela nič. Gospa Cveta je klicala v zapore, kje bi lahko bil, nihče ni vedel. Dobivala je sicer njegova obvestila, napisana na listu, da je vse v redu, da naj se pomiri, kasneje je uspela priti celo do vojaškega zapora, kjer ga je videla vsega zabuhlega in krvavega. Vprašala ga je, ali naj gre na ambasado. Ko so to slišali, so ga že odpeljali.

Videla ga je potem spet leta šestinosemdeset, ko sta se s sestro Minko odpeljali z vlakom v Zabelo pri Požarevacu. Bil je ves umazan, dolge verige so se vlekle za njim, ni ga poznala, mislila je, da so ji nekoga nastavili. Če je ne bi poklical 'Cveti', tako kot jo je klical le on, ga ne bi prepoznala.

Agopa so iz Povšetove peljali na posebni zapor v Beograd, udbovski zapor, ki je bil pod zemljo, od tam pa v Sremsko Mitrovico, kasneje pa je pristal v Zabeli v Požarevacu. Ves čas je bil v samici, od koder so ga preselili na Dob.

Tudi tu ni bilo nikoli konca. Zasliševali so ga, prihajala je Udba iz Beograda. Sama nista bila nikoli, da bi lahko sploh spregovorila, kaj vse se je zgodilo.

V istem obdobju so zaprli in podobno mučili še kar nekaj drugih, o tem je pisal tudi Igor Omerza. Cveta je bila nenehno pod budnim očesom in ušesom Udbe. Med drugim so jo nekoč odpeljali v zapor, doma pa otroka zvečer pustili sama doma. Rekli so ji celo, da bodo otroke odpeljali v poboljševalnico ...

Cveta o tej izjemno težki preizkušnji ne govori rada, saj jo prežema velika bolečina, hkrati pa čuti dolžnost, da ljudje izvedo te zgodbe, da ostaja opomin in da se zgodovina ne bi nikoli več ponovila.

Prisluhnite izjemno pretresljivi resnični zgodbi v celoti. Videli boste, kaj zares pomeni politična policija ...