Umetnost zamegljevanja resničnosti

V nedeljo, 13. septembra, je minilo 100 dni vlade, ki jo četrtič vodi prvak SDS Janez Janša. Namesto analiz o njenem dosedanjem delovanju, sprejetih ukrepih ter tudi upravičenih in konstruktivnih kritik, ki so jih večinski mediji objavljali po prvih 100 dneh prejšnje vlade, tokrat lahko znova beremo o Robertu Golobu. O opozicijskem poslancu in predsedniku Gibanja Svoboda, glede katerega je specializirano državno tožilstvo predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviću pred dnevi sporočilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za začetek kazenskega postopka, ker naj bi Golob kot predsednik vlade v primeru Tatjane Bobnar storil kaznivo dejanje dajanja daril za nezakonito posredovanje.

Golobova Svoboda je na letošnjih volitvah resda dobila največ glasov, a Golobu vlade ni uspelo sestaviti, je pa napovedal ustanovitev t. i. vlade v senci. Čeprav je k sodelovanju povabil tudi SD, Levico in Prerod, so ti ponudbo zavrnili. Mediji so nas te dni skrbno obveščali, da je golobova 'vlada v senci' začela delo. Opozicija ima do tega vso pravico in lahko predlaga svoje rešitve, vendar se ne moremo znebiti občutka, da je navedba, da je vlada v senci začela delo, nekoliko komična, kajti dejstvo je, da takšna samooklicana vlada nima nikakršnih pristojnosti. Podobno komične so navedbe medijev, da so njeni člani 'ministri v senci'. Sliši se pompozno. Zanimivo je tudi, da so opozicijske stranke zavrnile partnerstvo za uspešno Slovenijo, ki jim ga je ponudila vlada. Če bi se k temu pridružile, bi lahko pripombe na zakone dajale že pred njihovim sprejetjem na vladi.

Zato je na mestu vprašanje, ali ima Golob iskrene namene ali pa gre znova le za predstavo za javnost. Poleg tega se ne moremo znebiti občutka, da Golob sploh še ni sprejel dejstva, da je pristal v opozicijskih poslanskih klopeh. Tudi njegova javna retorika, na primer preimenovanje stranke Resni.ca v Lažnica, ne pritiče poslancu in predsedniku stranke, ampak kvečjemu trmastemu in užaljenemu otroku. Sicer pa o veljavi 'vlade v senci' največ pove fotografija, s katere je razvidno, da je bilo v nedeljo zanimanje javnosti, predvsem medijev, za Golobov projekt precej borno.

Ne moremo se znebiti občutka, da Golob sploh še ni sprejel dejstva, da je pristal v opozicijskih poslanskih klopeh.

Pretekli teden je oddaja Tarča razkrila odredbo za hišno preiskavo pri Andreju Ribiču, nekdanjem vodji volilnega štaba Svobode in nekdanjem prvem možu Darsa. Oddaja bi morala sprožiti vse alarme. A zgodilo se ni nič. Kot izhaja iz dokumentov, se je zdaj že preminuli predsednik celjskega kajakaškega kluba Dušan Konda s svojim prijateljem Ribičem, tudi predsednikom Kajakaške zveze Slovenije, aprila preko sporočil in številnih klicev dogovarjal glede srečanja s poslancem Resni.ce Aleksandrom Štorekom. »Opisano časovno ujemanje […] dodatno utemeljuje razloge za sum, da je Andrej Ribič neposredno usmerjal, nadzoroval in vodil projekt ponujanja podkupnine Štoreku,« je zapisano. Štorek je kriminalistom namreč povedal, da je Ribič naročil Kondi, »naj Štoreku prenese sporočilo, da lahko v zameno za prestop v stranko Svoboda dobi denar, hišo in avtomobil«. Poleg Ribiča naj bi na Štoreka pritiskala tudi poslanka Svobode Janja Sluga. 

Komunikacija med Ribičem in Kondo je nato zamrla, intenzivneje pa sta začela komunicirati, ko je zgodba maja pricurljala v medije. Po mnenju preiskovalcev je to kazalo na paniko in njuno prizadevanje za usklajevanje izjav. Ribič se je v celotni zgodbi vseskozi zapletal. Sprva je trdil, da s Kondo o tem ni nikoli govoril in da za poslanca Štoreka še ni slišal. Danes po navedbah Tarče trdi, da je šlo za lapsus in da se je s Kondo samo pogovarjal, da bi ta poskušal Štoreka prepričati, da prestopi na drugo politično stran.

Končalo se je s tragično smrtjo Dušana Konde, katere okoliščine še niso povsem razjasnjene. Da so bili pritiski v ozadju brutalni, verjetno ni treba ugibati. Vse to se je in se dogaja v času, ko se širša javnost in mediji radi ukvarjajo na primer z Izraelom in Palestino, predlogom za interpelacijo ministra Toneta Kajzerja in ne nazadnje predlogom za ustavno obtožbo Janeza Janše.

Pravijo, da je politika umetnost možnega. Lahko pa bi rekli, da je politika tudi umetnost zamegljevanja resničnosti. Ko se v trgovini prvič odločamo za nakup bombonjere, se – če je ne poznamo – ne odločamo na podlagi okusa, njene vsebine. Veliko bolj je pomembno, v kakšen ovoj je ta zavita ter ali je dovolj svetleča in bleščeča.

Podobno je v politiki. Pomembno je, na kakšen način funkcionarji nekaj predstavijo in v kakšen ovojček bodo zapakirali svoje sporočilo, čeprav so lahko razlogi za njihove poteze dejansko povsem drugačni. Lahko bi rekli, da v javnost mečejo dimne bombe. A tako kot voda tudi resnica vedno najde pot, zato zamegljevanje resničnosti ne more trajati večno. Konec koncev bodo imeli zadnjo besedo volivci na volitvah. In prejšnji Golobovi koaliciji so marca že izstavili račun.

Tako kot voda tudi resnica vedno najde pot, zato zamegljevanje resničnosti ne more trajati večno.

(D269, 3)