Ko zmanjka argumentov, prideta Nato in Izrael ali kaj je pokazalo včerajšnje soočenje o volilni pravici državljanov tretjih držav

»Manj kot odstotek.« Ta podatek je v ponedeljkovem referendumskem soočenju na RTV Slovenija postal eden glavnih argumentov nasprotnikov odvzema lokalne volilne pravice državljanom tretjih držav. Če je njihov vpliv tako zanemarljiv, zakaj jim pravico sploh jemati? Težava je, da 0,84 odstotka ni pomenilo tega, kar je bilo mogoče večkrat razumeti iz razprave.

Leta 2022 je na lokalnih volitvah res glasovalo 7.354 državljanov tretjih držav in predstavljali so 0,84 odstotka vseh, ki so prišli na volišča. Toda njihova volilna udeležba ni bila 0,84-odstotna. Med 76.773 upravičenci jih je glasovalo približno 9,6 odstotka. Če zakon letos ne bi bil spremenjen, bi bilo takšnih upravičencev že 103.793, dobrih 35 odstotkov več kot pred štirimi leti.

To ni bila edina trditev, pri kateri je bilo vredno poslušati nekoliko bolj pozorno. V dveh urah soočenja smo slišali, da je bila tujcem odvzeta ustavno varovana pravica, da njihov vpliv tako rekoč ne obstaja, da Slovenija z novo ureditvijo odstopa od evropskih demokratičnih standardov in da je sprememba začetek širšega odvzemanja pravic. Ko se je razprava razgrela, so se lokalnim volitvam pridružili še 'politična policija', Nato, Izrael, Washington in orožarske korporacije. Toda ko odstranimo politične parole in pogledamo številke ter pravne določbe, je slika precej manj dramatična.

Majhen vpliv danes, bistveno večje volilno telo jutri

Najpogosteje ponovljen argument strani proti je bil preprost. Na zadnjih lokalnih volitvah je glasovalo le nekaj več kot 7.000 državljanov tretjih držav, torej 0,84 odstotka vseh volivcev. Toda 0,84 odstotka je njihov delež med vsemi, ki so oddali glas, ne njihova volilna udeležba. V oddaji pa je bilo mogoče slišati tudi formulacijo, da je bila njihova »volilna udeležba manj kot odstotna«. Ni bila. Glasovalo jih je 7.354 od 76.773 upravičencev, kar je približno 9,6 odstotka. To še vedno pomeni nizko udeležbo in majhen delež vseh oddanih glasov, vendar gre za dve različni stvari.

Prav tu je številka 0,84 odstotka učinkovala bolje, kot je dejansko povedala. Na drugi strani je držal tudi podatek strani za. Če spremembe ne bi bilo, bi bilo letos v volilne imenike vpisanih 103.793 državljanov tretjih držav, kar je 27.020 več kot leta 2022 oziroma 35,2-odstotna rast v enem volilnem ciklu. Prav tu sta strani govorili ena mimo druge. Stran proti je poudarjala, koliko tujcev je dejansko glasovalo, za pa, koliko jih volilno pravico ima in kako hitro se ta skupina povečuje.

Obe številki sta pravilni, politični zaključki iz njiju pa niso samoumevni. Iz 103.793 potencialnih volivcev seveda ni mogoče narediti 103.793 dejanskih glasov. Nihče ne ve, koliko bi jih novembra prišlo na volišča, in še manj, za koga bi glasovali. Toda prav tako iz nizke udeležbe leta 2022 ni mogoče sklepati, da je njihova volilna pravica zato nepomembna ali da njihov vpliv v prihodnje ne more biti večji, zlasti v posameznih občinah.

Lokalne volitve namreč niso ene same nacionalne volitve. Odločajo se v posameznih občinah, kjer je delež tujcev zelo različen in kjer lahko nekaj sto glasov pomeni bistveno več kot na ravni celotne države. Argument proti, da je šlo doslej za majhen delež vseh oddanih glasov, drži. Iz tega pa ne sledi, da je razprava o več kot sto tisoč potencialnih volivcih brezpredmetna.

Kaj ustava res pravi in česa ustavno sodišče še ni odločilo

Nasprotniki spremembe so se sklicevali na 138. člen ustave, po katerem prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo, in volilno pravico tujcev predstavljali kot ustavno varovano. Toda 43. člen, ki posebej ureja volilno pravico, je precej konkreten. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen, zakon pa lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Beseda »lahko« je pomembna. Ustava zakonodajalcu dovoljuje, da tujcem volilno pravico podeli, ne določa pa, da jo državljani tretjih držav morajo imeti.

Končne vsebinske presoje torej še ni in zato trenutno nihče ne more sodbe ustavnega sodišča uporabljati kot dokaz, da je njegova stran že dobila ustavnopravni spor.

To seveda še ne pomeni, da je bilo pravico, ki je obstajala od leta 2002, mogoče po 24 letih odvzeti na kakršenkoli način. Ali pač? Prav to je vprašanje, o katerem bo moralo vsebinsko odločiti ustavno sodišče. Septembra je zavrnilo le predlog za začasno zadržanje novele. Ni odločilo, da je sprememba ustavna. Predsednik sodišča Rok Čeferin je v ločenem mnenju izrecno zapisal, da se sodišče z vprašanjem, ali je bil odvzem volilne pravice skladen z ustavo, še ni ukvarjalo.

Sodnici Neža Kogovšek Šalamon in Barbara Kresal sta bili pri začasnem zadržanju v manjšini in opozorili sta na posledice posega v pravico ljudi, ki so jo do takrat imeli. Končne vsebinske presoje torej še ni in zato trenutno nihče ne more sodbe ustavnega sodišča uporabljati kot dokaz, da je njegova stran že dobila ustavnopravni spor.

Pomislek obstaja tudi pri časovnici samega posvetovalnega referenduma. Zakon določa, da lahko državni zbor tak referendum razpiše, preden dokončno odloči o posameznem vprašanju, tokrat pa je bila sprememba zakona o lokalnih volitvah že sprejeta in je 2. septembra začela veljati. Rezultat posvetovalnega referenduma za državni zbor tudi ni pravno zavezujoč.

To je legitimen argument kritikov glede načina sprejemanja zakonodaje. Ni pa isto vprašanje kot tisto, o katerem bodo odločali volivci. Iz pravnega zapleta okoli postopka namreč še ne sledi odgovor, ali naj državljan tretje države brez slovenskega državljanstva na lokalnih volitvah glasuje ali ne. Prav ta meja med kritiko postopka in vsebino se je v oddaji pogosto zabrisala.

Meja med kritiko postopka in vsebino se je v oddaji pogosto zabrisala.

Evropa nima enega pravila, Slovenija pa konvencije ni ratificirala

Tudi evropske primerjave so bile v studiu priročno selektivne. Nekatere članice EU državljanom tretjih držav lokalno volilno pravico priznavajo po določenem času prebivanja, druge jo vežejo na vzajemnost, tretje je ne priznavajo. Evropski parlament je maja letos med države, ki so takšno pravico v določeni obliki omogočale, štel tudi Slovenijo. Nizozemska in Belgija jo denimo vežeta na petletno prebivanje, Finska na dve leti, Švedska na tri, Španija in Portugalska pa uporabljata tudi sporazume o vzajemnosti.

Na drugi strani Francija, Nemčija, Italija, Avstrija, Poljska, Hrvaška in več drugih članic državljanom tretjih držav lokalne volilne pravice praviloma ne priznavajo. Enotnega evropskega standarda torej ni in Slovenija niti s staro niti z novo ureditvijo ni evropska posebnost. V oddaji je bila kot argument proti spremembi omenjena tudi konvencija Sveta Evrope o sodelovanju tujcev v javnem življenju na lokalni ravni. Slovenija jo je podpisala 23. novembra 2006, ni pa je ratificirala, zato zanjo ni začela veljati.

Zanimivo je, da dokumenta ni podpisala levosredinska vlada, temveč Slovenija v času prve vlade Janeza Janše, ko so koalicijo sestavljali SDS, NSi, SLS in DeSUS, zunanje ministrstvo pa je vodil Dimitrij Rupel. Podpis torej ni brez političnega pomena, ni pa enak ratifikaciji in iz njega ni mogoče narediti pravno zavezujoče obveznosti, ki je Slovenija nikoli ni prevzela.

Od lokalne volilne pravice do Nata, Izraela in skoraj vseh drugih pravic

Ko je zmanjkalo številk in členov, je razprava postajala vse širša. Slišali smo, da odvzem ene pravice pomeni začetek odvzemanja drugih, da oblast ustvarja »drugorazredne prebivalce« in da je referendum predvsem način mobilizacije zaradi »politične policije«. Miha Kordiš je razpravo o tujem vplivu prestavil k zvezi Nato, vojni v Ukrajini, Izraelu, Washingtonu, Berlinu in Bruslju. Nevladnik Filip Dobranić je gledalce že uvodoma pozval, naj predstavnike druge strani poslušajo, saj bodo po njegovem ugotovili, »da to niso dobri ljudje«. Takšne izjave so lahko učinkovite v politični kampanji, težko pa jih je predstavljati kot dokaz o posledicah spremembe zakona o lokalnih volitvah.

Še bolj izrazit je bil poskus, da bi se vprašanje ene konkretne politične pravice zlilo s skoraj celotnim položajem tujcev v Sloveniji. V razpravi so se pojavljali vrtci, šole, zdravstvo, socialna pomoč, ceste, lekarne, prodajalke, hišniki in delavci na gradbiščih. Miha Kordiš je govoril o »drugorazrednih« delavcih, Jasmin Feratović iz Piratov je našteval lokalno infrastrukturo, ki jo tujci uporabljajo in financirajo, drugi so opozarjali, da jim oblast jemlje eno pravico za drugo. Ustvarjal se je vtis, da izguba volilne pravice na lokalnih volitvah tujca skoraj izriva iz slovenske družbe. Toda referendum o tem ne odloča.

Ustvarjal se je vtis, da izguba volilne pravice na lokalnih volitvah tujca skoraj izriva iz slovenske družbe.

Državljanu tretje države zaradi izgube lokalne volilne pravice ne preneha pravica do dela, zdravstvenega zavarovanja, šolanja njegovih otrok, vrtca ali dostopa do socialnih transferjev, kadar izpolnjuje zakonske pogoje. Tuji delavec, ki je zakonito zaposlen v Sloveniji, ima iz delovnega razmerja enake pravice in obveznosti kot domači delavec. Delodajalec ga mora vključiti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti. Ob izpolnjenih pogojih lahko uveljavlja tudi denarno nadomestilo za brezposelnost. Slovenska delovna zakonodaja ga torej ne obravnava kot človeka brez pravic do trenutka, ko dobi slovenski potni list ali glasovnico.

Enako velja za druga področja. Otroci, ki prebivajo v Sloveniji, imajo dostop do osnovnošolskega izobraževanja pod pogoji slovenskega sistema, starši jih lahko vpisujejo v vrtce. Tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje so lahko ob izpolnjevanju materialnih in drugih pogojev upravičeni do denarne socialne pomoči. Sistem pravic iz javnih sredstev pozna tudi druge prejemke in subvencije, pri katerih veljajo posebni pogoji. Niti slovenski državljan niti tujec teh pravic ne prejme avtomatično, toda lokalna volilna pravica ni vstopnica v slovensko socialno državo in njen odvzem sam po sebi teh pravic ne ukinja.

Seveda je mogoče politično zagovarjati stališče, da bi moral človek, ki tu dela, plačuje davke, vzgaja otroke in leta živi v neki občini, sodelovati tudi pri izbiri njenega župana in občinskega sveta. To je legitimen argument za lokalno volilno pravico. Nekaj povsem drugega pa je ustvarjati vtis, da človek brez te pravice ostaja brez zdravnika, šole, vrtca, socialne zaščite ali varstva slovenskega delovnega prava. Ne ostaja. Referendum mu ne jemlje statusa delavca, starša, pacienta, zavarovanca ali prebivalca občine.

Nekaj povsem drugega je ustvarjati vtis, da človek brez volilne pravice ostaja brez zdravnika, šole, vrtca, socialne zaščite ali varstva slovenskega delovnega prava.

Odloča o eni specifični politični pravici, pravici sodelovati pri izbiri lokalne oblasti brez slovenskega državljanstva. Zato je bila tudi pogosto ponovljena formula, da so tujci »dovolj dobri za delo in davke, ne pa za pravice«, potrebna pomembnega dodatka. Tujci v Sloveniji že imajo širok sklop delovnih, socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih in civilnih pravic. Spor je o tem, ali naj imajo poleg njih tudi konkretno politično pravico do glasovanja na lokalnih volitvah. To je dovolj resno vprašanje samo po sebi in zanj ni treba ustvarjati vtisa, da se v nedeljo odloča o celotnem položaju tujcev v državi.