Predstavitev kandidata za ministra za zdravje Tadeja Ostrca je povedala več, kot je hotel povedati kandidat sam

Po predstavitvi programa kandidata za ministra za zdravje dr. Tadeja Ostrca na odboru za zdravstvo se je razvila zanimiva diskusija, iz katere bi rad potegnil nekaj pomembnejših poudarkov, ki sami po sebi povedo veliko več, kot je hotel kandidat sam povedati v svoji predstavitvi. Zapis sem sestavil predvsem zato, da me ne bi kdo, ko bo minister zapustil svojo funkcijo in bomo imeli pregled nad njegovim delom, vprašal, kje sem bil, ko je predstavil svoj program.

Ko sem bil še mlajši in smo tedaj vstopali v EU, smo morali narediti strategijo za obvladovanje drog v vseh novih pristopnicah EU. EU se je tega lotila tako, da nas je vse poslala na 14-dnevno usposabljanje v Sofijo, kjer so nas naučili strateškega planiranja.

Ko enkrat znaš strateško planirati, je jasno, da v predstavitvi ministra za zdravje, ki mora delovati na najvišjem strateškem mestu, takoj opaziš, da on tega ne obvlada. Opaziš, da nepovezano navrže med seboj nekaj ključnih podatkov. Pove nekaj všečnih aktivnosti, ki bi jih bilo dobro narediti, pa žal niso smiselno in strateško postavljene v sistem, ki se ga je lotil obvladovati.

Minister za zdravje mora voditi enega največjih sistemov v državi, ki je obsežen, saj ima že več kot 50.000 aktivno zaposlenih, zato mora svoje aktivnosti načrtovati strateško, saj je minister umeščen na strateško raven in ne operativno.

Kot ste lahko opazili, se je ukvarjal z delovnim časom zdravnika v osnovnem zdravstvu, ki nikakor ni strateška materija za ministra, ni pa povedal, kaj bo na sistemski ravni spremenil, da bo imel zdravnik v osnovnem zdravstvu več časa za pacienta. Tako smo sledili njegovi predstavitvi, ki je bila bolj videti kot pravljica od točke do točke. Največkrat nismo slišali, kaj bo minister spremenil na strateški ravni, da bo lažje zadihala operativa.

Ne potrebujemo reforme zdravstva, ampak reorganizacijo

Zmotila me je trditev ministra za zdravje, da ne potrebujemo reforme zdravstvenega sistema, ampak samo njegovo reorganizacijo. Ko je izrekel to trditev, me je globoko zaskrbelo, da nimamo pred seboj nekoga, ki bi obvladoval sistemsko vodenje, ampak nekoga, ki zna govoriti in s sladkimi besedami prepričevati ljudi, da ima prav. Natanko tak je bil odhajajoči predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, a se iz tega nismo res ničesar naučili.

Običajno je tak način pristopa kot spuščanje balonov, ki drug za drugim slej kot prej počijo in za katerimi ne ostane nič. Nastopil je pač kot politik, ki bi rad prepričal svoje kolege politike, da je pravi človek za reševanje zdravstva, in seveda govoril o stvareh, ki jih večina dobro pozna, a žal ni dal rešitev ali pa je podajal samo parcialne rešitve. Seveda rešitev sploh ne more imeti, ker se problemov ni lotil načrtno. Imel sem občutek, da se je potrudil, da je našel veliko problemov, ki jih sedaj med seboj ne zna povezati in ustrezno obvladati ter predstaviti odboru skupaj z rešitvami.

Nastopil je kot politik, ki bi rad prepričal svoje kolege politike, da je pravi človek za reševanje zdravstva, in seveda govoril o stvareh, ki jih večina dobro pozna, a žal ni dal rešitev ali pa je podajal samo parcialne rešitve.

Če potrebujemo reorganizacijo zdravstva, potem moramo najprej ustvariti problemsko drevo, kjer so prikazani med seboj povezani zaznani problemi v zdravstvu in razvrščeni od bazičnih do samega vrha. Ti problemi so med seboj vedno povezani. Problemi niso vedno problemi, ampak so tudi posledice problemov, ki smo jih zaznali in to je pomembno razlikovati zaradi kasnejšega načrtovanja reševanja zapletov. Vse to je treba spraviti v racionalni kontekst sistema, ki se ga lotiš reševati.

Potem potrebujemo ciljno drevo, kjer določimo cilje, ki nam bodo omogočili reševanje identificiranih problemov, in na koncu moramo oblikovati vizijo in strategijo, ki določita, kaj so naši cilji in kako jih bomo dosegli. Šele nato pridemo do tiste faze, ki jo minister imenuje reorganizacija, ki sloni na viziji in strategiji. Brez vizije in strategije ni mogoče izvesti reorganizacije. In vsega tega se iz predstavitve ministra ne da videti.

Brez vizije in strategije ni mogoče izvesti reorganizacije. In vsega tega se iz predstavitve ministra ne da videti.

No, vidite, minister je začel reševati sistem na koncu in ne na začetku. Njegovi cilji so tako kot cilji predhodne ministrice dr. Valentine Prevolnik Rupel parcialni, in ker niso sistemsko identificirani in načrtovani ter med seboj povezani, delajo v sistemu več zmede kot pa koristi.

Predaja štafetne palice ne obeta napredka

Naša primorska poslanka Tamara Kozlovič je poudarila, da se je v času vlade dr. Roberta Goloba dve leti že srečevala z očitno nekim drugim dr. Tadejem Ostrcem, ki je mislil drugače, kot misli danes. Vidi, da je svoje poglede na reševanje zdravstva radikalno spremenil od pogledov, ki jih je imel v času ministra dr. Danijela Bešiča Loredana, ko je o tem prepričeval tedanje poslance in Vlado RS. Vprašala se je, kaj je razlog za to in ali se je kandidat resnično spremenil ali pa je poskrbel, da je postal bolj sprejemljiv za opcijo, ki mu je sedaj omogočila položaj ministra za zdravje. Kar je bistveno, je sum poslanke, da gre predvsem za prilagoditev Ostrca na nove razmere, ki so mu omogočile položaj ministra, kar je vsekakor slaba popotnica za njegovo ministrovanje in za nas, če sumi Tamare Kozlovič tudi dejansko držijo.

Ko se lotiš tako pomembnega sektorja, kot je zdravstvo, moraš predhodno najprej določiti najpomembnejše probleme, potem vizijo in cilje, ki jih hočeš doseči in temeljijo na opredeljenih problemih. Potem moraš začrtati jasne usmeritve, vizijo, ki se oblikuje v strategiji. Potem izdelaš mrežo med seboj povezanih problemov in iz tega po logičnem razmišljanju dobiš ključne cilje, ki jih moraš doseči, in ključne aktivnosti, ki jih moraš izvesti. Na koncu dobiš osnovo za reorganizacijo dela, ki sloni na logično povezanih problemih in rešitvah. Torej reorganizacija je šele na koncu zahtevnega procesa in služi implementaciji strategije. Če ni tako, je to »blef« za ljudstvo in ponovna izguba časa. Tako nas uči znanost.

Naš kandidat pa je skočil kar neposredno, brez predhodnih priprav na reorganizacijo, ker mu je vse ostalo preveč zamudno in nepotrebno. Verjemite mi, da je taka reorganizacija polna kaosa in nereda in se konča natanko tako kot se je končala reorganizacija zdravstva v izvedbi ministra dr. Bešiča Loredana in ministrice dr. Valentine Prevolnik Rupel.

Reorganizacija je šele na koncu zahtevnega procesa in služi implementaciji strategije. Če ni tako, je to »blef« za ljudstvo in ponovna izguba časa.

Zato po tej plati pod vodstvom novega ministra ne vidim nikakršnega napredka v reorganizaciji zdravstva, ampak samo nadaljevanje igre, ki jo je začel že dr. Danijel Bešič Loredan skupaj z dr. Tadejem Ostrcem, nadaljevala pa dr. Valentina Prevolnik Rupel in sedaj štafetno palico v senci desne vlade prevzema političnim zahtevam trenutne vladne koalicije prilagojen učenec dr. Danijela Bešič Loredana, dr. Tadej Ostrc, kar pa v zdravstvu ne obeta napredka.

Tamara Kozlovič je še poudarila, da se je pogled kandidata za ministra za zdravje v nekaj letih popolnoma spremenil in da je iz gorečega podpornika javnega zdravstva prešel v gorečega podpornika zasebništva in celo razgradnje obstoječega solidarnostnega zbiranja denarja za solidarnostno pokrivanje potreb prebivalstva, kar naj bi bila dobra dodatna osnova za razvoj korupcije v zdravstvu.

Načrtovanje: ne strokovno, ampak politično

Minister večkrat poudari, da so v središču dogajanja in prizadevanj vedno pacient in njegove potrebe po storitvah. Politično se to sliši dobro; ministra, ki govori tako, morajo poslanci brezpogojno podpreti. A postavlja se vprašanje, kako je on sploh prišel do tega, da mora biti v središču sistema bolnik. Ali je to res in zakaj je tako, pa nam v celi predstavitvi in tudi kasneje ne zna razložiti, ker se načrtovanja ni lotil strokovno, ampak politično.

Če bi se lotil načrtovanja tako, kot se to dela, bi bili v središču strateškega pristopa poleg pacienta še najmanj organizacija sistema, financiranje sistema in vodenje sistema. Brez teh treh področij ti lahko razlagaš, kako pomembno je, da je človek v središču sistema, če za to nimaš osnovnih resursov, da bi človek tam sploh bil. Na podlagi dolgoletnega dela v javnem zdravstvu bi sam dodal salutogenezo (ustvarjanje pogojev v družbi in pri posamezniku za promocijo zdravja in zmanjšanje teže bolezni).

Zdravstveni sistem je velik sistem, kjer ni mesta za improvizacijo, ker so njene posledice vedno zelo velike. Kako velike so, lahko vidimo že danes po amaterskem pristopu dr. Danijela Bešič Loredana in dr. Valentine Prevolnik Rupel, ko imamo v sistemu še večjo zmedo, kot smo jo imeli, preden je prišel dr. Bešič Loredan.

Z dr. Tadejem Ostrcem se vsa zgodba samo nadaljuje. Tole pišem prav zato, da opozorim na to, kajti ko bo dr. Tadej Ostrc odšel, bodo vsi pametni, kaj je bilo narobe, kot so danes vsi pametni, kaj sta narobe delala minister dr. Bešič Loredan in ministrica dr. Valentina Prevolnik Rupel.

Zdravstveni sistem je velik sistem, kjer ni mesta za improvizacijo, ker so njene posledice vedno zelo velike.

Ali izkušnja z Golobom ni bila dovolj?

Po več kot 40 letih dela v zdravstvu ne želim biti nekdo, ki bi se šel naivneža, ki upa na srečo, da smo tokrat le dobili dobrega ministra. Po tolikih letih nisem več naiven in ne gradim na sreči. Od politike zahtevam, da se zresni in da začne velike sisteme voditi tako, kot se jih vodi, in da so na vrhu ljudje s strateškimi sposobnostmi in znanjem vodenja.

Vse ostalo je izguba časa in do sedaj smo ga že zelo veliko izgubili. Bojim se, da ga bomo tudi pod ministrom dr. Tadejem Ostrcem izgubili še več. In bom vesel, če se motim.

Se pa sprašujem, koliko časa bomo z zdravstvom še tako delali. Ali izkušnja z Golobom ni bila dovolj? No, če ni bila, se bodo lekcije ponavljale, dokler ne bomo končno doumeli, kaj delamo narobe, in za to plačali visoko ceno. Tak je pač zakon narave. Ne glede na to, katero politiko imamo na oblasti, so zakoni narave vedno isti.

Ne glede na to, katero politiko imamo na oblasti, so zakoni narave vedno isti.