Uporaba drog: zakaj Ljubljana še nima varnih sob?

Področje uporabe prepovedanih drog se že stoletja sooča z moralnimi diskvalifikacijami uporabnikov drog. Sama uporaba je predvsem družbeni fenomen, kar premalokrat razumemo, zato vso odgovornost za uporabo drog in posledice zaradi tega družba največkrat pripisuje uporabnikom drog, ki so ravno zaradi posledic uporabe drog odrinjeni na obrobje družbe. Znano je, da se preprodaja drog in uporaba drog pospeši v družbah, kjer sta prisotna korupcija in črni trg; preprodaja drog je samo dodatni črni trg v teh državah.

Na začetku 20. stoletja so vlade pri obvladovanju tega družbenega fenomena prepovedovale gojenje drog, preprodajo drog in tudi uporabo drog. Tedanje družbe so vsa navedena početja kaznovale z zaporom. Ne moremo se izogniti dejstvu, da so bili zaslužki na področju preprodaje drog enormni, zato je tudi trgovina z drogo preživela vse do današnjih dni. Kasneje so v ospredje stopili predvsem javnozdravstveni ukrepi, ki v osnovi trdijo, da gre pri odvisnosti za težko kronično in ponavljajočo se bolezen. Uporabniki drog dobijo status bolnika in kot taki imajo tudi pravico do zdravljenja bolezni, ki jim omogoči v posameznih primerih tudi dokončno ozdravitev.

Droge na ulicah

Kako se sodobne družbe soočajo s temi problemi, smo lahko nekateri videli ob obiskovanju raznih programov v Nemčiji, na Nizozemskem in drugod po državah Evropski unije. V Frankfurtu so nam kolegi povedali, da je obstajala kar nekaj let odprta scena uporabe drog; tako si lahko kjerkoli v mestu srečal uporabnika drog, ki si je kuhal drogo in si jo pred ljudmi injiciral.

Danes lahko vidite to sliko tudi v Ljubljani, v parku na Taboru in v okolici zdravstvenega doma na Metelkovi in še bi lahko naštevali taka mesta odprte uporabe drog v Ljubljani. Vse to seveda moti tamkajšnje prebivalce, ki že leta zahtevajo, da se razmere uredijo in da imajo tudi oni pravico do normalnega mestnega življenja.

Razmere pa se le slabšajo in se ne izboljšujejo predvsem zato, ker aktualna mestna oblast ne vzpostavi ustreznega multidisciplinarnega programa za to področje. Poleg tega je tu še vrsta problemov, povezanih z drogami, kot so male kraje, ki zadostujejo za nakup droge, spopadi med dilerji in zlorabe uporabnikov in uporabnic drog, uriniranje na pločnikih itd.

Vse to se je dogajalo tudi v Frankfurtu do trenutka, ko se je v občinsko stavbo naselila mati županja, ki je imela dva otroka, eden je hodil že v peti razred osnovne šole. Nekega dne so ji iz šole sporočili, da njen otrok vse pogosteje zamuja v šolo. Doma je imela potem zvečer razgovor z njim, a ji ni znal s pametnimi razlogi obrazložiti, zakaj zamuja v šolo. Potem se je po temeljitem premisleku odločila, da mu bo naslednji dan skrivoma sledila v šolo, da vidi, kje se zadržuje v času, ko bi moral že biti v šoli. Zjutraj je odšla na delo in skrila avto na sosednje parkirišče ter se skrila med grmovje in drevesa ter čakala na sina. Takoj ko se je prikazal, mu je skrbno sledila, tako da je ni mogel opaziti. Pot ga je vodila v park pred veliko evropsko banko, kjer se je kot županja morala soočiti z odprto sceno kuhanja heroina in injiciranja heroina. Njen sin se je ustavil ob enem od njih in se z njim pogovarjal. Materi je bilo zelo hudo, ko je to gledala. A ni mu hotela narediti sramote, zato se je previdno umaknila in odšla na delo. Med potjo je razmišljala, kako naj se loti te problematike, ki ni samo njena, ampak od celega mesta.

Ko je prišla v pisarno, je naročila tajnici, naj še isti dan skliče ožjo posvetovalno skupino. Županja je nastopila zelo ostro, od svojih svetovalcev je zahtevala, da ji povedo, kako bodo preprečili kuhanje in injiciranje droge v velikem parku. Ob tem je kot mati imela pred očmi še vedno sliko svojega sina, ki se je v parku pogovarjal z enim od uporabnikov drog.

A svetovalci so ji povedali še veliko več, česar ona sploh še ni vedela, opisali so ji celo vrsto problemov, ki so bili povezani z uporabo drog v mestu. Sestanek se je končal z zaključkom, da gre za resen problem, ki ga lahko rešijo le, če skupnost stopi skupaj in vzpostavi dovolj veliko programov, ki bodo v pomoč uporabnikom drog in meščanom.

Z drogami je povezanih vrsta problemov, kot so male kraje, spopadi med dilerji in zlorabe uporabnikov in uporabnic drog, uriniranje na pločnikih itd.

Frankfurtski model

In tako se je začel razvijati frankfurtski model soočanja z uporabo drog in posledicami uporabe drog v poznih osemdesetih letih in na začetku devetdesetih let. Že davno pred tem so v Frankfurtu spoznali to, česar v najlepšem mestu na svetu, v Ljubljani, še vedno niso niti do leta 2026. Spoznali so, da lahko samo s skupnim pristopom in skupnimi programi rešijo mesto večine negativnih posledic, ki jim jih prinaša uporaba drog.

Ko so pregledali programe v mestu, so ugotavljali, da imajo že nekaj programov, vendar pa jim manjkajo predvsem programi za brezdomne uporabnike drog in varna mesta za injiciranje drog ter sterilni pribor za injiciranje drog. Potrebovali so prenočišča za uporabnice drog, ki so se ukvarjale s prostitucijo, in dnevne centre, kjer bi se lahko podnevi zadrževali uporabniki drog, da ne bi preživljali svojega časa na ulici in po parkih. Niso imeli dovolj prenočišč za brezdomne uporabnike drog in niso imeli izobraževalnih programov za uporabnike drog, da bi jim po zdravljenju omogočili zaposlitev in preživetje brez preprodaje drog. Tedaj so že imeli metadonske vzdrževalne programe, a ti so bili kot osamelci v mestu. Poleg tega je ljudi motilo, da so se tam zbirali uporabniki drog in delali marsikaj, kar okoliškemu prebivalstvu ni bilo všeč, kar nas lahko spominja na razmere, ki trenutno vladajo v Ljubljani. Zunaj mesta so imeli posamezne terapevtske skupnosti, ki so bile vedno polne.

Ko so ugotovili, kaj potrebujejo, so predlagali županji, da vzpostavijo najprej koordinacijo, nato pa mrežo programov, ki jim bo omogočila pokriti vse potrebe uporabnikov drog, da bodo uporabnike drog umaknili s ceste. Po nekaj letih je tako nastal frankfurtski model soočenja lokalne skupnosti s posledicami uporabe drog.

Ko sem bil tam na obisku, sem obiskal večino programov in imel možnost pogovora z vodji in uporabniki posameznega programa. S policisti sem šel zvečer po ulicah, v kontrolo, koliko uporabniki drog upoštevajo navodila mesta. Ko smo ponoči naleteli na koga, ki si je kuhal heroin na stopnicah na improviziranem gorilniku, je policist preprosto pohodil gorilnik s čevljem in ga v celoti uničil, uporabniku pa je dal informativni material, v kateri varni sobi si lahko tisti trenutek varno vbrizga svojo drogo. Tisti večer smo srečali samo enega takega uporabnika drog, pa še ta je bil tujec in ni poznal sistema, ki ga je razvilo mesto. Policisti so mi povedali, da je bilo pred leti po mestu vse polno uporabnikov drog: na stopnicah, v podhodih, v parkih in seveda tudi v zaprtih prostorih, kot so različni kletni prostori.

Strokovnjaki so delali na cesti, se pogovarjali z uporabniki, si zapisovali njihove želje in jih potem podali na skupnih sestankih. Skušali so slediti potrebam uporabnikov drog, zato so tudi razvili program, ki je sledil njihovim potrebam. Imeli so tako imenovani nočni kombi, ki je pobral posamezne uporabnike drog po mestu in jih zapeljal v dnevni center, kjer so naslednji dan omogočili uporabniku drog celovit zdravstveni pregled in vključitev v program zdravljenja. Mesto je tedaj programu za vsak dan, ko je bil uporabnik vključen v program, odštelo 50 evrov.

V Frankfurtu so že davno spoznali, da lahko samo s skupnim pristopom in skupnimi programi rešijo mesto večine negativnih posledic, ki jim jih prinaša uporaba drog.

Varne sobe

Prva varna soba za injiciranje drog je bila v Nemčiji postavljena v letu 1992. Danes varne sobe za injiciranje drog v Nemčiji predstavljajo pomemben temelj celovite strategije soočanja z uporabo drog in njenimi posledicami. Varne sobe za injiciranje drog delujejo od 6.00 do 23.00 šest dni v tednu. Vsak obisk varne sobe za injiciranje drog se zabeleži, udeležence pa vsako leto anketirajo o njihovem zdravju in uporabi drog.

Predhodna razprava o ustanovitvi varne sobe se je vrtela okoli pomislekov, da bi to privabilo več ljudi, ki uživajo droge, spodbudilo mlade k uporabi drog in povečalo splošno stopnjo uporabe drog. Ti pomisleki so se kasneje izkazali za neutemeljene. Ti pomisleki so pogosti v skupnostih, ki razmišljajo o varnih sobah, kar povzroča ugovore proti programom izmenjave brizg in varnih sob in drugim storitvam za zmanjševanje škode. Obilica dokazov dosledno kaže, da se ti ugovori na podlagi izkušenj ne potrjujejo. Za prehod na zakonsko odobrene zdravstvene programe varnih sob je bilo izjemno pomembno pridobiti podporo lokalnih javnih uslužbencev in tamkajšnjih prebivalcev. Sobe za injiciranje drog so bile učinkovite pri reševanju življenj uporabnikov drog.

V Frankfurtu je bilo za uspeh varnih sob bistveno sodelovanje policije. Organizirali so številne okrogle mize, ki so privedle do tega, da je višje sodišče izdalo pravno mnenje, da je varna soba medicinski poseg, s čimer je pojasnilo vlogo organov pregona in zagotovilo pravno pooblastilo, potrebno za nadaljnje ukrepanje.

Od odprtja leta 1992 so varne sobe povprečno porabile približno 17.000 sterilnih injekcij na mesec oziroma 550 na dan. Večina je v varni sobi varno uporabljala heroin. Leta 2013 je bila približno polovica udeležencev varnih sob anketiranih in je privolila v testiranje na HIV in hepatitis C. Raziskava je pokazala, da je bilo med njimi 21 % brezdomcev ali ljudi brez stalnega bivališča, 60 % pa jih je bilo brezposelnih. Stopnja seroprevalence med testiranimi je bila 3 % za HIV in 41 % za hepatitis C, kar je bilo znatno manj kot 8,6 % za HIV in 61 % za hepatitis C leta 2004.

Od odprtja leta 1992 so varne sobe v Nemčiji povprečno porabile približno 17.000 sterilnih injekcij na mesec oziroma 550 na dan.

Med letoma 2000 in 2013 je osebje varnih sob na kraju samem 3.180-krat nudilo nujno prvo pomoč. V varnih sobah ni bilo smrtnih žrtev, osebje pa je udeležence usposabljalo za preprečevanje prevelikega odmerjanja in uporabo zdravila nalokson, ki preprečuje preveliko odmerjanje opioidov. V Frankfurtu se je število smrtnih primerov zaradi prevelikega odmerka zmanjšalo za 80 %. Varne sobe so bile zelo učinkovite pri reševanju življenj. Trdni dokazi kažejo, da varne sobe pomagajo zmanjšati okužbe z virusom HIV in HCV. Varne sobe lahko spodbujajo vključevanje udeležencev v zdravljenje in socializacijo. Zmanjšale so tudi število pritožb glede hrupa in pomisleke glede javne varnosti v skupnosti.

Nizozemska izkušnja

Varne sobe za injiciranje drog poznajo tudi na Nizozemskem, kjer so vrsto let z vztrajnim delovanjem prepričevali prebivalce posameznih območij, da so omogočili postavitev varne sobe. Varne sobe so postavljali na podlagi temeljitih razgovorov z uporabniki drog. Takšne sobe sodijo v središče mesta, kjer so uporabniki drog. Namestitev sobe izven mesta ni smiselna. Pri vzpostavljanju varnih sob so imeli številne razgovore s prebivalci posameznega kraja, ki so se jih udeležili tudi uporabniki drog. Zelo učinkovita je bila organizacija ogledov tovrstnih programov, kjer se prebivalci soočijo z realnostjo.

V mnogih mestih, kjer so vzpostavljali programe varnih sob, so ljudje v soseski najprej protestirali ali demonstrirali proti varni sobi. Toda nekaj mesecev po tem, ko so sobe odprle svoja vrata, so protesti zamrli, ker so prebivalci videli prednosti varne sobe – zlasti zase. Ljudje skrbijo za varnost na ulici, zato so bili varne sobe tudi sprejete, ker so izboljšale varnost na ulici. Varne sobe so lahko uporabljali tudi kot zaupanja vredno referenčno točko. Če je kdo na ulici našel brizgo, je lahko preprosto poklical varno sobo in jih prosil, naj jo poberejo.

Odločitev o odprtju varne sobe na Nizozemskem je vedno pripadala lokalnim oblastem. Cilj Nizozemcev je, da bi centri za zdravljenje odvisnosti od drog postali skupna ustanova z varnimi sobami. Tak model so nam pokazali na enem od obiskov programov na Nizozemskem.

Če je kdo na ulici našel brizgo, je preprosto poklical varno sobo in jih prosil, naj jo poberejo.

Ob staranju uporabnikov drog se ti vse pogosteje namestijo v domove za ostarele, kjer lahko uporabljajo tudi droge, zato je povpraševanje po varnih sobah na terenu manjše kot v preteklosti. Toda dejstvo je, da brez centrov za injiciranje drog uporabniki nimajo varnega kraja za injiciranje drog, zato jih bodo še naprej uživali na ulicah, če jim ne bomo omogočili varnega mesta.

Nova Gorica prva

V Sloveniji smo prvo idejo o varni sobi skušali implementirati okoli leta 2000 na Uradu za droge, a smo bili zaradi velikega odpora javnosti onemogočeni. Kasneje se je večkrat pojavila civilna iniciativa za postavitev varne sobe. Prvo varno sobo smo v Sloveniji postavili šele leta 2024 v Novi Gorici. Tam smo jo lahko postavili predvsem zato, ker dobro deluje lokalna akcijska skupina, ki se redno sestaja in proučuje stanje na področju uporabe drog v lokalni skupnosti. Umestitev varne sobe je bila mogoča ravno zato, ker je večina deležnikov podprla to idejo in danes, ko deluje, vidijo veliko prednosti in so zadovoljni, da so jo postavili.

Treba je povedati, da je to prva varna soba na območju nekdanje Jugoslavije. Kdaj jo bomo postavili v Ljubljani, je samo vprašanje časa. Razmere so takšne, da bi že zdavnaj morali imeti varno sobo tudi v Ljubljani, če ne celo več varnih sob, da bi bolje obvladovali to problematiko. A do končne odločitve nikakor ne pride. Sedanji župan Zoran Janković ima izredno priložnost, da se zavzame za to, ker bi tako zmanjšal številne težave, s katerimi se soočajo meščani, in bi uporabnikom drog izboljšal življenjski standard in zmanjšal število umrlih zaradi drog v Ljubljani.

Prvo varno sobo smo v Sloveniji postavili leta 2024 v Novi Gorici.

(D267: 52-54)