Kolaboracija in propaganda (12. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 2: Vaške straže

Vaške straže so bile ustanovljene na ozemlju Ljubljanske pokrajine kot samoobrambne enote, ki so v skladu z mednarodnopravnimi določbami civilnemu prebivalstvu omogočale obrambo pred komunističnimi grozodejstvi. Hkrati so s tem varovale upravno kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije kot zakonitega suverena na okupiranem ozemlju, ki je okupator navzlic zahtevam mednarodnega prava ni bil pripravljen aktivno ščititi pred revolucionarnim divjanjem komunistov. 

Zahteva po samoobrambi zoper grozodejstva 

Kot smo videli v prejšnjih prispevkih, so se partizani (komunisti/OF) že od začetka okupacije obveščevalsko in vojaško povezali z okupatorjem, da bi rušili upravno in pravno kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije kot zakonitega suverena na njenih okupiranih ozemljih, kmalu pa so se tudi začeli bojevati proti vojski Kraljevine Jugoslavije kot zakoniti osvobodilni vojski, ki se je skupaj z zavezniki bojevala za osvoboditev Jugoslavije. Da bi upravičili umore, ki naj bi pripomogli k uničevanju domovine, Kraljevine Jugoslavije in njene suverenosti, in da bi ljudem ponudili moralno in propagandno utemeljitev za svoje zločine, so sprejeli dokument z lažnim videzom zakona (Odlok o zaščiti naroda), ki je trdil, da imajo pravico umoriti vsakega, ki se jim ne podreja.  

Partizani (komunistična, partijska vojska) so na ozemlju pod nadzorom Italijanov opravljali atentate na ljudi, ki so se jih želeli znebiti, na ozemljih, ki so jih občasno zasedali (in so jih imenovali »osvobojena ozemlja«), pa so z namenom, da bi dosegli cilje svoje veleizdaje (tj. zločina zoper domovino), izvajali politiko sistematične kampanje nasilja, sestavljeno iz načrtnih množičnih grozodejstev, ki jih danes prepoznavamo kot zločine proti človečnosti.  

Prebivalstvo se je pred tem nasiljem hotelo zavarovati, saj niso bili deležni varstva, ki ga je okupator dolžan nuditi okupiranemu prebivalstvu, hkrati pa je italijanski okupator na komunistično izzivanje odgovarjal z brutalnimi represalijami proti civilnemu prebivalstvu. Zato so slovenski politiki in javne osebnosti že 1941 začeli pri italijanskem okupatorju intervenirati z zahtevo, naj okupiranemu prebivalstvu omogoči pravico do samoobrambe, ki jo okupiranemu prebivalstvu zagotavlja mednarodno pravo. Iz njihovih ponavljajočih se pozivov in posredovanj je razvidno, da so se jasno zavedali, da gre za pravico okupiranega prebivalstva do »javnega reda in varnosti«, ki je opredeljena v 43. čl. Haaške konvencije (IV) o zakonih in navadah vojne na kopnem iz leta 1907 (v nadaljevanju: Haaška konvencija). Pri tem niso predpostavljali, da bodo Slovenci sodelovali z okupatorjem, ampak je bilo njihovo izhodišče, da mora okupator sodelovati z okupiranim civilnim prebivalstvom pri uveljavljanju njegovih pravic. Opozarjali so, da je okupator na okupiranem ozemlju civilno prebivalstvo dolžan zaščititi in – če je treba – prenesti varnostno službo tudi na domače oborožene policijske, orožniške in druge varovalne formacije.  

Vrsto takšnih prošenj so Italijani odbili. Do tega so imeli po mednarodnem pravu pravico, saj »more le državna oblast matične dežele (kot zakoniti suveren! – op. M. L.) od okupatorja zahtevati izpolnjevanje mednarodnopravnih načel varstva«.  

Kljub zavrnitvam so se zahteve slovenskih veljakov, naj okupator prebivalstvu omogoči uveljavitev pravic iz mednarodnega prava, nadaljevale. Najpomembnejši sta bili takšni poslanici prof. dr. Lamberta Ehrlicha in bana dr. Marka Natlačena.  

Slovenski politiki in javne osebnosti so že 1941 začeli pri italijanskem okupatorju intervenirati z  zahtevo, naj okupiranemu prebivalstvu omogoči pravico do samoobrambe.  

Pozivi okupatorju 

Dr. Lambert Ehrlich je v svoji poslanici opozoril na neučinkovitost Italijanov proti nasilju komunistov/OF. Kritiziral je nasilje okupatorja na slovenskem etničnem ozemlju (tudi v Ljubljanski pokrajini) proti slovenskemu prebivalstvu in predlagal, naj slovenski orožniki in stražniki pod vodstvom nekdanjih slovenskih policijskih organov sodelujejo v varnostni službi, kjer pa naj ne bo nobenega fašističnega obeležja. Zahteval je soudeležbo Slovencev pri upravljanju v pokrajini, odprtje tehniške fakultete, umik italijanske vojske iz šolskih stavb, prenehanje požigov vasi in vrnitev internirancev. Zahteval je tudi, naj se slovenskim časopisom dovoli, da svobodno poročajo o komunističnem nasilju. Vojaški poveljnik ljubljanske pokrajine, gen. Mario Robotti, se na poslanico ni odzval, ker je menil, da je načrt, predstavljen v njej, preveč slovenski. 

Zaradi neizpolnjevanja mednarodnopravnih obveznosti okupatorja do domačega prebivalstva je pri Italijanih protestiral tudi nekdanji ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen. V svoji protestni listini je opozoril, da Italijani ob partizanskih strelih zvračajo krivdo na celotno okupirano prebivalstvo in se znašajo nad nedolžnimi civilisti, da niso zoper komunistične umore storili nič, da ne dovolijo poročati o komunističnih zločinih, ob umiku svojih enot iz postojank pa prepuščajo civilno prebivalstvo komunističnemu terorju. Edina rešitev bi bila, tako dr. Natlačen, oborožena organizacija za lastno obrambo ljudstva. Tudi dr. Natlačenu Italijani niso odgovorili.  

Spomladi 1942 so Italijani gen. Leona Rupnika izpustili iz internacije. 2. junija 1942 so ga postavili na položaj župana Ljubljane, funkcijo, ki jo je do takrat opravljal pravnik dr. Juro Adlešič. Gen. Rupnik se je že aprila 1942 obrnil na Italijane s predlogom, kako zatreti partizanstvo: Italijani naj po krajih v Ljubljanski pokrajini pomnožijo svoje posadke in ustanovijo slovenske protigverilske enote, ki bi jim poveljevali nekdanji jugoslovanski oficirji in podoficirji. Tudi ta predlog je gen. Robotti zavrnil, verjetno zaradi nezaupanja, ki so ga Italijani gojili do Slovencev nacionalistov in nekomunistov.  

Partizani Italijanov niso ogrožali, zato Italijani niso bili zainteresirani za nastop proti njim. Italijani tudi niso imeli interesa skrbeti za javni red in varnost okupiranega prebivalstva: vojaško so želeli nadzorovati gospodarsko ali strateško pomembnejša naselja. Pritisk partizanov na civilno prebivalstvo je služil italijanskemu namenu slabljenja okupiranega prebivalstva. Vendar pa je 19. junija 1942 poveljstvo italijanske 2. armade (gen. Mario Roatta) poslalo gen. Robottiju dopis o ustanavljanju protikomunističnih skupin, s čimer se je odprla pot za to, da so Italijani svoje mednarodnopravne obveznosti do okupiranega slovenskega prebivalstva vendar izpolnili. 

Ker komunistično zgodovinopisje v skladu s propagandno matrico, ki je bila navzoča že v Odloku o zaščiti naroda, označuje vaške straže kot kolaborantske in izdajalske enote, bomo v nadaljevanju odgovorili na nekaj vprašanj:  

1) Zakaj so bile ustanovljene vaške straže?  

2) Kakšen je bil pravni status vaških straž v odnosu do okupatorja in kakšen je bil njihov mednarodnopravni status?  

3) Ali so se vaške straže bojevale proti okupatorju? 

Partizani so na ozemljih, ki so jih občasno zasedali, izvajali zločine proti človečnosti. 

Ustanovitev Vaških straž 

Povedali smo že, da slovenski veljaki italijanskemu okupatorju niso predlagali, da bi Slovenci sodelovali z okupatorjem. Zahtevali so, da naj okupator v skladu z mednarodnopravnimi zahtevami sodeluje z okupiranim domačim prebivalstvom pri uveljavljanju njegovih pravic. Ker Italijani niso zagotovili javnega reda in varnosti, so veljaki terjali od Italijanov, naj omogočijo okupiranemu prebivalstvu, da si to pravico zagotovi samo. Do teh zahtev je prišlo zaradi vsakovrstnih zločinov, predvsem umorov in sistematičnih grozodejstev, ki so jih komunisti počeli nad civilnim prebivalstvom. Če ne bi bilo komunističnega nasilja – ali če bi italijanski okupator zagotavljal domačemu prebivalstvu javni red in varnost – do zahteve po slovenskih samoobrambnih enotah ne bi prišlo. 

Če se zavedamo, da mednarodno pravo ne poziva domačega prebivalstva k sodelovanju z okupatorjevimi cilji, ampak zahteva od okupatorja, da sodeluje z domačim okupiranim prebivalstvom pri zagotavljanju njegovih pravic, predvsem do pravice javnega reda in varnosti, razumemo, da je komunistični očitek o »sodelovanju z okupatorjem« zgolj propagandno-ideološko orodje. Tak očitek namreč namiguje, da naj bi prebivalstvo, ki je v stiku z okupatorjem, sodelovalo pri doseganju okupatorjevih ciljev. Vendar pa pri zagotavljanju javnega reda in varnosti ne gre za okupatorjev interes. Najprej gre za cilj in interes okupiranega prebivalstva, ki je lahko v določenih primerih celo v nasprotju z okupatorjevim interesom (denimo: če hoče okupator s pomočjo pete kolone uničiti pravno in upravno kontinuiteto okupirane države ali če hoče z neukrepanjem proti nasilju spodbuditi uničenje okupiranega prebivalstva).  

Zato lahko beremo pozive slovenskih velmož po ustanovitvi samoobrambne slovenske enote kot zahtevo: »Okupatorji, izpolnite svojo dolžnost, sodelujte z nami pri zagotavljanju naših pravic, omogočite nam, kar nam kot okupiranemu prebivalstvu zagotavlja mednarodno pravo.« To pa je nekaj povsem drugega kot komunistični očitek, da so vaške straže (ali domobranci) sodelovale z okupatorjem.  

Če ne bi bilo komunističnega nasilja – ali če bi italijanski okupator zagotavljal domačemu prebivalstvu varnost – do zahteve po slovenskih samoobrambnih enotah ne bi prišlo. 

Upor proti zločinom zoper človeštvo 

Še preden so Italijani formalno dovolili ustanovitev slovenskih enot za obrambo proti komunističnim grozodejstvom, je prišlo do spontanega upora domačinov zoper partizansko strahovlado. 15. maja 1942 so se organizirali domačini v vasi Hrib v Loški dolini, ki so imeli skrito jugoslovansko orožje. Ker so bili partizani bolje oboroženi in številčnejši, so se morali domačini ob partizanskem napadu predati. Vaščani Šentjošta nad Horjulom pa so po ponavljajočem se komunističnem nasilju prosili vodstvo Slovenske legije, naj posreduje pri Italijanih. Italijani so dovolili, da domačini organizirajo vaško stražo, ki bi varovala življenje in premoženje prebivalstva pred komunisti. Poslali so jim 40 starih grških pušk in 3.000 nabojev. Če si ne bi bili domačini že sami preskrbeli orožja, bi si s tem ne mogli kaj dosti pomagati. Vaška straža se je v Šentjoštu utaborila 17. julija 1942. Partizani so jih napadli 24. julija in so bili odbiti. 

Vaška straža iz Šentjošta je bila zgled številnim krajem, kako se upreti komunističnemu nasilju.  

Vaških straž niso ustanavljali okupatorji: bile so spontani odziv prebivalstva na komunistično nasilje. Ustanovljene so bile na pobudo krajevnih članov Slovenske legije v zvezi z njenim vodstvom v Ljubljani.  

Vendar pa sta obstajali dve težavi:  

1) kako priti do orožja in  

2) kako preprečiti, da bi okupator te samoobrambne enote obravnaval kot sovražne.  

Okupator ima namreč na okupiranem ozemlju monopol nad prometom z orožjem in nad organizacijo oboroženih vojaških sil in civilnih policijskih enot, ki so utemeljene v zakonih in podzakonskih aktih ter jih okupator tudi financira in opremlja. Zato je bilo nujno, da te samoobrambne enote v razmerju do okupatorja ne delujejo v pravni praznini ali celo v nasprotju z oblastjo, ki jo okupator izvaja na okupiranem ozemlju, ampak da okupator okupiranemu prebivalstvu dovoli ustanavljanje takšnih samoobrambnih enot.  

Vaške straže so bile spontani odziv prebivalstva na komunistično nasilje. 

Potreba po ustanovitvi takšnih enot je izhajala iz mednarodnih pravnih določil, zadevajočih pravico okupiranega prebivalstva do samoobrambe, kar je točka, ki jo poudarjajo mednarodnopravni strokovnjaki, kot sta Greenspan in Blumenwitz. Vaške straže si niso prizadevale za cilje in interes okupatorja (ki je imel sicer s partizani in komunistično partijo odlične stike), ampak so znotraj okvirov njegove oblasti delovale izključno zato, ker je to zahteval interes okupiranega domačega prebivalstva. Kot smo videli, takšno sodelovanje, ki ga domačemu prebivalstvu omogoči okupator pri zagotavljanju javnega reda in varnosti, predvideva Haaška konvencija, saj sme okupator, kot ugotavlja ameriški strokovnjak za mednarodno pravo Morris Greenspan, za zagotavljanje javnega reda in varnosti angažirati domače prebivalstvo.  

Vaške straže so bile ustanovljene, da bi zavarovale domače prebivalstvo pred partizanskim (komunističnim) revolucionarnim nasiljem, grozodejstvi in zločini proti človečnosti. S tem so uveljavljale pravice, ki jih je Haaška konvencija (1907) zagotavljala (tudi slovenskemu) okupiranemu prebivalstvu. Okupator je bil dolžan domačemu prebivalstvu omogočiti takšno sodelovanje s sabo, ki je okupiranemu prebivalstvu zagotavljalo (ali naj bi zagotavljalo) javni red in mir, zaščito življenja in premoženja. To je razvidno tako iz mednarodnopravnih določil, na podlagi katerih so bile ustanovljene, kakor tudi iz pravne podlage znotraj italijanskega okupacijskega reda. 

Vaške straže so bile ustanovljene, da bi zavarovale domače prebivalstvo pred partizanskim (komunističnim) revolucionarnim nasiljem, grozodejstvi in zločini proti človečnosti. 

(D248, 39-41)