Sodba v imenu ljudstva: Čas je! Kralj Matjaž, vstani!

Tik pred praznovanjem 35-letnice samostojnosti sem avtor tega prispevka prejel »sodbo v imenu ljudstva« upravnega sodišča. Sodba dovoljuje fiktivni pravni posel prodajalcem deležev kmetijskih zemljišč pod odloženimi pogoji, brez ugotovitve dejanskega stanja, upoštevanja dokazov, na podlagi sodne prakse brez sklenjene prodajne pogodbe, ki je v nadaljevanju zmožna vpisa v zemljiško knjigo brez pogodbe. Pritožba ni mogoča.

Prodajalca še tudi po poteku časa (dveh letih) do današnjega dne ne želita skleniti potrebne prodajne pogodbe, ker bi bila sklenjena pogodba drugačna od ponudbe, saj je večji del zemljišč v zakupu, očitno zadevo poskušata rešiti s postopkom preko sodišča in s tem mene kot kupca izigrati na podlagi fiktivne pogodbe v postopku odobritve pravnega posla, ki jo omogoča sodna praksa. Prodajalca, slovenska državljana, ki jima je obseg pravic iz Ustave RS povsem jasen, za laži upravno sodišče nagradi s poplačilom stroškov, ki jih naloži meni. Pritožba ni mogoča. Pa imej praznovanje kislega obraza.

Na kaj najprej pomisli sodnik?

Razumevanje delovanja predstavnika ljudstva v sodni veji oblasti mi je popolnemu laiku pravnih zadev s provokativnim vprašanjem pred mnogimi leti razložil prijatelj, žal že pokojni pravnik, sodnik in odvetnik Janez Vrviščar. Na kaj najprej pomisli sodnik, ko dobi zadevo na mizo? Kako jo bo najhitreje in z najmanj truda spravil z mize. To vrlino čedalje bolje obvladajo vse številčnejši birokrati v vseh vejah oblasti, 'brzina' pa pri tem ni prvobitna jim vrlina. Do posledic odločitev birokratskih pa brezbrižnost.

To je moja sodba v mojem imenu o sodbi v mogoče tvojem imenu ali sodbi v imenu ljudstva? V imenu katerega ljudstva? Slovencev? Izbranih članov, samo državljanov? Je termin 'v imenu ljudstva' še pravi? Boljši bi bil nemara 'sodba v imenu predstavnika zakona'. S tem bi sodnik nosil svojo odgovornost, kaj bo ljudstvo vsega krivo.

Poleg sodbe v imenu ljudstva, ki je mene doletela v času tega praznovanja, prenekatere druge moti celo zastava, ne tuja, naša. Mnoge motijo zvonovi. Zvonilo je tudi svoje dni, kdaj vstati in delo začeti, kdaj dela je dovolj, končati, večer je, kdaj se nevarnost približuje, huda ura, zadnja ura in slovo.

Na kaj najprej pomisli sodnik, ko dobi zadevo na mizo? Kako jo bo najhitreje in z najmanj truda spravil z mize.

Kar seješ, žanješ

Kar seješ, žanješ. Z mladimi se vse začne. Poneumiš jih, navdušiš za 'improvizerje', za 'improklobasanje'. 'Blekneš' nekaj, kar zdi se 'in', zato nagrado daš, nagrado za 'klobasanje'. To v odraslosti jim pride prav 'bleferjem'. Brez računalnika in telefona od mladcev bore malo odgovorov boste dobili, kar se poštevanke tiče, katera reka teče skozi Medvode, Drava kje izvira, poznavanje resnične zgodovine … Poskusite, vprašajte! Tudi mi v mladosti smo imeli improznanje več vrlin, najbolj izvirna dela moja bila so tudi nagrajena s primernimi vzgojnimi ukrepi, kar, povem vam, pomaga bolj kot permisivna vzgoja.

Smo sposobni pogledati resnici v oči, pa kaj 'malajo' nam umetniki novodobni? Pri Pipanu v Dragomlju je s staro mamo moje mame odraščal Jože Farčnik. Bil v družini je v reji, Pepe so ga klicali. Šel je v lemenat, potem v Firence, posvečen je bil v Blaža. S Plečnikom sta ustvarjala v Šentvidu, na Veliki Planini, z arhitektom Skubicem v Tamarju. Njegovo ime ni dosti znano, bil mojster je tudi poneverbe, v vojni drugi pred tatovi ščitil je milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. Hiše Pipanove več ni, ni moža, ki je 'malal' umetnine. Primerjaš sam lahko te umetnine z novodobnimi, pa se sam odloči, kaj kultura je, umetnost kje je. Blaž Farčnik po mojem vedenju za zasluge svoje ni imel in nima kipa, ki bi mu kdo odrezal glavo. Ima le grob v Trogirju in spomin v delih svojih.

Bolj kulturno od rezanja glav prestavitev bila bi kipov v muzej ideologije, na njih vidna mesta pa postaviti spomenike, ki odražajo slovenski živelj, njegovo znanje in kulturo. NVO, gasilcem-prostovoljcem z Ježice in okolice in profesionalcem Gasilske Brigade Ljubljana se imamo zahvaliti, da se tak spomenik v naši lasti še delno je ohranil. Preživel je vojne tri. Uničenje zanj povzročeno je bilo z namenom? Opozorila molči Slovenec ali je samo ogledalo tega, kar imamo, kdo ve, kdo ve?

Spomenik bi bil to krasen, ožgan od sonca ognja in od časa, plod slovenskega je znanja in kulture. Brez besed bi govoril o iznajdljivosti pridnosti in trdoživosti tega ljudstva, ki mu služil je vsa leta. Ulit v bron bi bil primerno nadomestilo ideologiji. Sam prispeval bi kako kilo brona, Marjeta, lastnica kozolca, pa posodila bi en steber za izdelavo ulitka. Ljudstvo ga postavimo tam sredi Ljubljane? Na njem zapis naj bo preprost: V spomin in opomin.

Sprememba v srcih

To vse daljna je preteklost, gre v pozabo, ostaja le spomin. Deset let nazaj pa še dobro pomnim 25. obletnico samostojnosti. V Bruslju slovensko veleposlaništvo priredilo javno je proslavo, na njem prebran je govor. Ponosno V. Prešern kot govorec v gorenjski narodni je noši bral govor, ki spisal ga je P. Juhant z božjo pomočjo. Zadnji del tega Vam citiram: »Srce pa nikoli ne laže, zato ti, draga Slovenija, ob tvojem 25. rojstnem dnevu želim spremembo v srcih tistih oblastnikov, ki so izgubili čut, ki ga oblikujejo zdrav razum, naravni red, vera v poštenje in blagoslov za to trnjevo pot preobrazbe duha. Zato naj vsi narodi hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Prešeren po Prešernu.«

Ne pomaga govor, lepe želje nam Prešerna? Mogoče pa. Mogoče tudi sam deset let kasneje še svojo željo dam.

V imenu svojem ob 35. rojstnem dnevu ti, Slovenija, želim, da spremembe srčne dolete nas vseh Slovencev, z rešitvijo za ljudstvo, očetnjavo, rešitvijo čisto preprosto: zapišejo v Ustavo RS poleg pravic tudi se dolžnosti! Prva med njimi, prva po postavi najprimernejša bi bila: »1. člen: Sosed sosedu je dolžan pomagati.«

Kdo mogel meni bi v tegobah mojih svetovati? Ni dosti jih, ki bi znali meni pomagati. Da pa reši domovino?

Kralj še spi

V pravljicah in pripovedkah mogli najti bi rešitve! Butalcev in Krjavlja zgodb neštetih, še sam bi zgodb svojih njim podobnih mogel vam spisati. A s tem se ni hvaliti. Če obstajal bi Martin Krpan zares, stanja zatečenega ne bi bilo, stvari bi sproti v red postavil.

Že vem, treba nam je kralja! Njemu pišem, mu potožim, ga povprašam. Kralj Matjaž še v Peci spi? Kdo ve? Mnogo kraljev je med kralji. Enega poznal kralja sem, Matjaža, bil kralj je ta Razpotnik Matjaž iz Zagorja. Bil je prijatelj moj, prijatelj mnogih, NVO gasilec-prostovoljec, podjetnik, v obrtni zbornici dejaven. Je k maši hodil in praznoval je dan mladosti. Ne zaradi zvezde, zaradi pomladi in mladosti ter prijateljstva radosti. Bil je domoljub, njega ime zapisano je med darovalci za obnovo spomenika na Oslavju. Nič ni spraševal, se upiral, modroval so to naši sovragi, nič ni vztrajal, da prostor je samo za naše. Sam dal je, ker je menil, da je prav in da lahko. V spomin tudi njemu, temu kralju Matjažu iz Zagorja prav je, da se ga spomnimo tudi v Domovini.

Poznate tudi vi katerega od kraljev, vas kaj teži? Kralj Matjaž še spi? Pišite mu tudi Vi. Mogoče nam odgovori. Meni okrog fiktivnih poslov s strani države dovoljenih. Vam pa ... Ne morem pa Vam zagotoviti, da na kakšna neumna vaša vprašanja obrodila bi sadov neumnosti v odgovorih še mnogo več, čeprav od kralja. Le pazi! Problemov se Slovencem v času spanja kralja nabralo je ogromno. Kralj naspan je, ampak star. Če more, Vam ne dati odgovora takoj, vedite, prebral je, če vmes zadremlje, tudi premišljuje. Pošto oddam! Čas je! Kralj Matjaž, vstani!