Seks, droge in Rog (in Balantič)

“In v predpomladni želji prst
poljubljam, v sanje potopljeno,
in žejen iščem sveto kal
z življenjem mladim prepojeno.”

France Balantič je v Predpomladni slutnji tako pisal v ognju in blisku druge svetovne vojne, v času morda največje razdeljenosti Slovencev v zgodovini. Fizična tesnoba je stiskala narod za vrat, da je komaj mogel zaječati in spraviti iz sebe kak obupan krik, kakršen so Balantičeve pesmi. Nečisti čas, kot ga je označil pesnik, nas je privedel do skrajne točke brezupa, eksistenčne groze in nihilizma; pa vendar se je po koncu vojne in propadu komunizma rodilo upanje, da smo doživeli katarzo in se prerodili, da smo končno zmožni edinosti in novega zagona. Je današnji čas torej kaj čistejši?



Gotovo hudič ni počival. Zakril se je pod masko nove ideologije ter v povojnem času pritisnil na najbolj občutljivo, prvinsko točko človekovega ida: to je njegov spolni nagon, libido. Že v 12. stoletju naj bi znameniti sultan Saladin izjavil: “Če želite uničiti katerikoli narod brez vojne, napravite nezvestobo ali goloto običajno med mladimi generacijami”.

Znani so tudi nazorni primeri iz novejše zgodovine, ko so npr. v Vietnamski vojni vietkongovci proti taboriščem ZDA poslali prostitutke in drogo ter jih tako demoralizirali.

Spolnost ni kritičnega pomena le zaradi intenzivnosti in čustvenega vpliva, ampak se dotika samega bistva obstoja civilizacije – brez naravnega prirasta narod seveda fizično ne more obstati. V imenu tolerantnosti danes poteka razkroj vseh vrednot, ki so tisočletja veljale za prave, četudi mnogokrat nedosežene. Kot je poudarjal véliki ameriški škof Fulton J. Sheen: toleranca mora veljati do človeka, nikdar do principov, nikoli do resnice. S t.i. "seksualno osvoboditvijo" pa se je toleranca razbohotila v odnosu do evidentno slabega, do reči, ki so prej veljale za prepovedane ali vsaj nespodobne ne zaradi človeškega nazadnjaštva, “mračnjaštva”, ampak zato, ker so pokazale, da vodijo v zlo, trpljenje, osebni in družbeni propad.

Toleranca mora veljati do človeka, nikdar do principov, nikoli do resnice.

Nič več vitezov in princes

Žrtev vsega tega ni le progresivna levica, problem se dotika vseh in je, menim, najjasneje viden v pandemiji zasvojenosti s pornografijo (posebej med moškimi) in pandemiji psihičnih bolezni, povezanih z odnosom do lastnega telesa – izkrivljeni samopodobi (predvsem med ženskami). Upošteváje velikanske razsežnosti tega dvojega ne moremo obravnavati le na osebni, ampak nujno tudi na širši ravni, in upal bi si postaviti tezo, da sta problema povezana.

Rušita namreč nekatere temeljne arhetipe odnosa med moškim in žensko, snubcem in izvoljenko: moški ni več vitez, ki se trudi in žrtvuje za princeso, saj je ne potrebuje, niti ne vidi – za zadovoljitev svojih potreb mu zadošča zaslon. Posledično pa princesa ni več princesa – ne čuti se vredne vitezovega žrtvovanja in boja. Oba vseskozi obkrožajo podobe lažne lepote, ki so v svojem bistvu le skrbno pripravljene skušnjave.

K sreči se problem vedno bolj opaža in naslavlja, npr. v tej odlični debati. Morda je potrebna nova katoliška akcija, goreča in polna zanosa, ki bi se prvenstveno osredotočala na osebno, vzporedno pa družbeno prenovo, spreobrnitev in temeljila na molitvi ter zakramentih. Nenazadnje je vsaj katoliku jasno, da problem ni le psihološki, ampak predvsem duhovni; človeško srce je, tako Dostojevski, bojišče med dobrim in zlim, in na nas je, da vsebino pretresemo z velnico in sežgemo plevel oz. to dopustimo Gospodu (Mt 3,12).

Rogovci kot ujetniki kapitalistične logike

Ali lahko tolažbo ponudi umetnost? Gotovo ne, dokler je njeno poglavitno poslanstvo obračun z vsem preteklim, presekanje vseh korenin, ki jo vežejo z izročilom. Gotovo ne, dokler je ujetnica tipično znanstvenega načina mišljenja, ki časovno poslednje razume kot najboljše v zgodovini, kot ugotavlja literarna kritičarka Ignacija Fridl Jarc.

Dasi Rogovci verjamejo, da je njihova umetnost upor proti kapitalizmu in edina še neugrabljena točka, v resnici prav sama sovpada s kapitalistično logiko: pri sodobni umetnosti večinoma bistvena postane umetniška metoda, ne več umetnina, gledalca pa pusti še bolj praznega kot prej ter ga usmeri k vnovičnemu iskanju novega, boljšega. Napravi torej idealnega potrošnika.

A žal takšna umetnost še zdaleč ni marginalna, prav nasprotno, vsiljuje se na vsa področja in se proglašuje za edino sprejemljivo in zveličavno. Kot pravi pesnik in filolog Brane Senegačnik (ki je letos sicer prejemnik nagrade Prešernovega sklada, kar je vendarle dober znak): “Besede, ki niso skladne s prevladujočimi miselnimi vzorci, se v javnem prostoru praviloma sploh ne pojavljajo, če pa že se, so tako rekoč samodejno identificirane kot zgodovinsko presežen kliše/ ... /Izraz tradicionalno je postal tako rekoč šifra za intelektualno in etično manjvredno mišljenje, progresivno pa za intelektualno relevantnost, pa čeprav slednji v resnici pogosto ne označuje nič drugega kot nove in nove oblike zoženja miselnega in življenjskega obzorja.”

Balantič v pesmi iz uvoda v grozi išče novo življenje, sluti pomlad, a to je težko najti ... Če je ne vidimo okoli nas, nam preostane le dopustiti Bogu, da jo vzbudi v nas samih, da napravi naše srce stanovitno v ljubezni in zavzemanju za Resnico.

Menim, da bomo tako našli mnogo pomena tudi v rečeh, ki naj bi bile danes že preživete in stvar “mračnjaške preteklosti”.