Sedeža Slovenije v varnostnem svetu se bolj kot levica lahko veseli desna sredina

Če imate morda občutek, da je trenutna vlada s koalicijo kot valjar, ki tepta pred sabo vse, kar se ne umešča v njeno levosučno ideološko doktrino, imate seveda prav. V pristni maniri vsakega »izma«, z izgovorom osvobajanja in depolitizacije, ukinja muzeje, praznike, lomasti po ustavnem sodišču, si prisvaja javno RTV, pod mizo sprejema sporna energetska zakonska dopolnila in akte, brezkompromisno vsiljuje politiko restavracije komunizma in s popolno odsotnostjo empatije do drugače mislečih, ali vsaj državniške modrosti, vzpostavlja enoumje in diktaturo državnega kvazikapitalizma kitajskega tipa. Pravzaprav je slabše, saj trenutna vladajoča struktura niti približno ne premore državotvornosti in širšega političnega pragmatizma velike Kitajske.

V nabor teh »uspehov« vladajočega valjarja bi lahko, na hitro morda, umestili tudi zadnji zunanjepolitični projekt, kandidaturo Slovenije (in izvolitev) za nestalno članico Varnostnega sveta. Projekt, ki ga je zastavila in v veliki meri zlobirala predhodna vlada, je končala (in si pripisala zasluge) trenutna vladna ekipa, z ministrico Fajonovo na čelu.

Z dvignjenimi rokami zmagoslavja in nekaj solzicami sreče je vstala skoraj od mrtvih in z njo njena SD. Kakršnekoli menjave predsednice, po meri enega ali drugega botra, za nekaj časa ne pridejo v poštev. Kapital SD kot stranke pa je, na žalost nekaterih, začasno precej zrasel.

A kot je uspešna kandidatura potencialni politični kapital za SD in njeno predsednico, predsednik vlade Robert Golob ne daje vtisa, da se sedeža iskreno veseli. Morda predvsem zaradi dejstva, da izvolitev poleg njemu ljubega prestiža prinaša tudi večjo mednarodno prepoznavnost in izpostavljenost države ter njenega političnega vrha. Skupaj z začasnim sedežem, je namreč Slovenija vsaj za dve leti vstopila v prvo ligo mednarodne politike, s tem pa pod reflektorje mednarodnega političnega okolja, kjer niti slučajno ne veljajo zakonitosti zatohlega in ugrabljenega slovenskega političnega vsakdana.

Skupaj z začasnim sedežem je Slovenija vsaj za dve leti vstopila v prvo ligo mednarodne politike, s tem pa pod reflektorje mednarodnega političnega okolja, kjer niti slučajno ne veljajo zakonitosti zatohlega in ugrabljenega slovenskega političnega vsakdana.

In s tem bo lahko »posvojena« kandidatura in njen uspešni zaključek aktualnemu predsedniku vlade in njegovim »GEN-Istom« povzročila še večji glavobol. Bolj kot na predsedovanje Varnostnemu svetu se namreč pripravljajo na novo divjeprivatizacijsko zgodbo, tokrat energetsko. Za to pa potrebujejo predvsem mir in tišino.

Žarometi v Slovenijo priložnost za demokratično opozicijo

S pridobljenim glasom nestalne članice je Slovenija postala zanimiva tudi za velike igralce mednarodne politike. In če ti ugotovijo, da trenutna slovenska opozicija lahko ponudi boljše "usluge" od aktualnih, vase zagledanih in nazorsko vprašljivih častilcev diktatorjev in diktatur, se morda lahko počasi premešajo tudi trenutno zabetonirane pozicije v slovenskem političnem prostoru. Verjamem, da nastajanje nove "male" Kitajske, s hibridnim sistemom kapitalističnega centralnoplanskega socializma, ne more biti v interesu nobene demokracije. Niti zahodne, niti vzhodne (v tej skupini je Slovenija kandidirala), niti EU, čeravno se zdi, da je prav njena plutokracija najbolj skrenila s poti, ki so jo začrtali njeni ustanovitelji.

Ni dvoma, da je uspela kandidatura zmaga in dober PR predvsem za zdajšnjo pozicijo, a ker je hudič v podrobnostih, gre morda pravzaprav predvsem za dobro, (ne)pričakovano priložnost naše opozicije, da iz tega zase iztrži celo več kot vlada. Vprašanje je samo, ali so tudi naši igralci na desni sredini tega dejansko sposobni. Priložnost, da se končno ponovno "vpreže" izkušnje in državništvo političnega težkokategornika ter entuziazem in sposobnosti nekaj novih »vzhajajočih zvezd« slovenske politike, vsekakor je. Morda so po enem letu vrata za spremembe v slovenski politiki ponovno »priprta«. Ali bo desna sredina priložnost prepoznala in izkoristila, bomo videli.

Še enega mandata po sedanjem vzoru, kjer ob jamranju in neenotnosti opozicije, skrajni levičarji sončnega dvora diktirajo tempo nove kulturne revolucije, Slovenija ne more preživeti.

Še enega mandata po sedanjem vzoru, kjer ob jamranju in neenotnosti opozicije skrajni levičarji sončnega dvora diktirajo tempo nove kulturne revolucije, Slovenija ne more preživeti. Nekaj priložnosti se je na desni sredini že zamudilo, zato je treba spremembe na dolgi rok sedaj doseči z inteligentnim, enotnim in zvitim izkoriščanjem vseh razpoložljivih priložnosti.

Morda bo prav mednarodna »izpostavljenost« Slovenije, ob zasedbi sedeža v Varnostnem svetu, ena taka redka priložnost, katere domet in uspeh je lahko na notranjepolitičnem področju, ob inteligentni in ambiciozni igri trenutne opozicije, veliko večji, kot se trenutno dozdeva. Treba bo sicer zavestno pozabiti na malenkosti, ki desno sredino ločujejo, a »nagrada« je lahko pomemben mozaik na poti k normalizaciji Slovenije.

Alternativa so še ena vrata izgubljene priložnosti, ki se bodo, namesto odrinila na stežaj, zaprla. Ob jamranju in iskanju vzrokov, kdo vse je kriv, da preboja (spet) ni.