Se je Janez Janša za zmago desne sredine pripravljen samožrtvovati?

Foto: Profimedia.si


Kaj je glavno pravilo vseh moštvenih športov? Če neka postavitev ali način igre ne prinese rezultata, zamenjaš taktiko ali pa igralce. Vsekakor z istimi igralci in taktiko ni mogoče doseči drugačnega rezultata. In ta koncept lahko prenesemo na katerokoli področje. V vsakem mikrokozmosu, pa naj je to družina, služba, krožek ali stranka, enaki pristopi, isti »igralci« in nespremenjene strategije ne prinesejo drugačnih izidov. In zakaj bi za volitve veljalo drugače?

Zato vsak vsaj približno racionalen človek najbrž ne more razumeti arhetip psihe slovenskega človeka, ki skozi prizmo ponavljanja enih in istih konceptualnih napak, pričakuje drugačne, celo boljše rezultate. In kako razumeti dejstvo, da je očitno za aktualni golobnjak glasovala zelo pisana družbena struktura, od delavcev, do izobražencev, zdravnikov, podjetnikov, gospodarstvenikov, skratka tudi (ali predvsem) tistih, ki bi morali razumeti, da se bo zgodilo to kar se je. Postsocializem.

Vsi našteti so namreč glasovali za državni centralizem, prerazdeljevanje, uravnilovko in dušitev samostojne iniciative. Pa razumi, če moreš. Ne moreš.

In kdo je kriv? Vsaj tu je odgovor jasen. Janez Janša.

Provokacija?

Niti slučajno.

Življenje stavim, da bi glede na šlamastiko vladanja in šarcizme prvih dveh let, ter izjemne rezultate v drugi polovici 4 letnega mandata, vsaka vlada, brez posebnih težav, ponovila mandat. Vsaka. Razen tiste, kjer je zraven Janez Janša.

Če je on zraven, se slovenska politična racionalnost neha. Ni več važen ne program, ne rezultati. Še manj, da smo ocenjeni kot druga najuspešnejša postcovidna država, da smo se prebili v zgornjo polovico držav po indeksu digitalnega gospodarstva, da smo počrpali največ evropskih sredstev doslej, da smo peta najbolj varna država, da smo imeli 8 % gospodarsko rast, da zadolženost pada, da smo diktirali ukrepe in pristope v okviru Ukrajinske krize, da v Piranskem zalivu ni bilo niti enega incidenta, da strmo rastejo investicije, dodana vrednost,…skratka sami superlativi, a vse zbledi, ker je bil zraven Janez Janša.

In tudi volitve so izpadle kot so izpadle, ker se je ves MSM svet, vključno z nevladniki, globoko državo in smetano FDV-jevske scene, praktično plebiscitarno izrekel proti njemu in vsem, ki so z njim sodelovali. In kaj zdaj?

Krivična, a edina opcija


Racionalno utemeljevanje in razglabljanje ali je to upravičeno in zakaj je temu tako, nima smisla. Po 30 letih gnojnice, negativne propagande, akcij globoke države, krivosodja in strašenja ljudi, kakšen satan je to, je vsaka racionalna razprava nesmiselna. Še genij kot je Churchill, ki je zaslužen za spremembo smeri VB in posledično zmage v WWII, je prve povojne volitve izgubil. In tudi JJ je, kljub izkazani državotvornosti, karizmi, strateškemu čutu, razgledanosti in izjemnim gospodarskim rezultatom, nemočen proti sistemu, ki so ga ustvarili MSM in globoka država, desna opcija pa ni pravočasno intervenirala, ko bi v 90-ih še lahko.

Vprašanje je zdaj samo in zgolj kaj je pripravljen kdo žrtvovati za to, da bi v Sloveniji vendarle presegli to nezdravo pat pozicijo in prekinili pogubno sprego prej omenjenih sistemov.
Zatorej vprašanje državniku Janezu Janši: ali se je, za dobrobit vsega slovenskega naroda, pripravljen odpovedati visoki politiki in dati prostor novi, neobremenjeni ekipi desne sredine?

Zatorej vprašanje državniku Janezu Janši: ali se je, za dobrobit vsega slovenskega naroda, pripravljen odpovedati visoki politiki in dati prostor novi, neobremenjeni ekipi desne sredine? Ker druge rešitve ni. Z »bildanjem« svojega »novega« obraza, bi morda že prej kot v 4 letih lahko, brez JJ, slovenskemu kolektivnemu arhetipu sicer sprejemljiva desna sredina, vendarle zakoličila pot v normalno prihodnost.

Ta žrtev, enormna in krivična do tistega, ki se je dokazal z dejanji in vizijo, postaja edina opcija. In veličina se pokaže ravno tam, kjer bi vsi ostali izbrali pot z manj osebnega žrtvovanja. Ker jasno je, da JJ politično legitimnost, kot vodja najmočnejše in najbolj etablirane stranke na Slovenskem, nedvomno ima. A problem je, da istočasno s svojo prezenco, de facto iritira vsaj 50% slovenske populacije, ki še vedno verjame pravljicam RTV Slovenija in POP TV.

In to se ne bo spremenilo. Še huje, z leti je »antijanša« aktivacija vse hujša, Slovenija kot država pa postaja talka te iracionalne obsesije vezane na lik in delo JJ. In zato zmagujejo šarci, golobi in ostala zverjad, desna sredina pa, kot legitimna politična opcija, ne pride do svoje samouresničitve.

Slovenija nujno potrebuje dva normalna mandata. Za normaliziranje institucij in javnih servisov, za ukinitev diktature lažne solidarnosti, da začnemo uspešne občudovati namesto  zasmehovati, da se prične ceniti delo in nagrajevanje po rezultatih in sposobnostih. Da  bodo lahko končno tisti, ki to zmorejo, polno zadihali, vsi mi pa ustvarili družbo v kateri bodo znanje, delo in poštenost cenjene, institucije neodvisne in poštene, javni servisi pa dejansko to kar bi morali že zdavnaj biti, javni.

In da ljudje, končno, spregledajo kdo in kaj jim spet in spet prodaja v paketih polnih floskul in praznorečja. Drugih poti je zmanjkalo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike