SDS in NSi se obnašata, kot da druga druge ne potrebujeta

Zajem slike Siol.nwt/Planet TV


Epizoda interpelacije ministrice za kulturo Aste Vrečko zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve je ena izmed klasičnih ribarij med opozicijskima strankama SDS in NSi in lahko bi rekli, da ni nič novega, vsaj v trenutni konstelaciji v državnem zboru. NSi je za interpelacijo potrebovala 10 poslancev, ima pa lastnih le 8. Interpelacija kot taka je bila še kako upravičena, saj je ukinitev resornega Muzeja grobo omalovaževanje osamosvojitve, pa naj ministrica to zavija v najlepši celofan. Proti tej ukinitvi, domnevni združitvi, protestirajo tudi v Muzeju novejše zgodovine.

Vendar objava namena vložitve s tako pičlimi sredstvi je bila svojevrstna avantura. Lahko bi mislili tudi, da je s tem NSi hotela prehitevati in se nekoliko propagandno pozicionirati kot prvovrstna bojevnica v boju za pravično in legitimno zadevo. Vse prav, a morda le nekoliko lahkomiselno. Nova Slovenija se je ob tem obnašala, kot da ima ona 28 poslancev (in ne le 8). Kot če bi hotela sporočati: "Vodimo mi, drugi se pa pridružite nam, mimogrede pa s tem indirektno priznavate naše vodstvo."

Tako lahko pa tudi ne gre! Parlamentarno moč, ki izhaja iz volilnega rezultata, le ni tako lahko obiti. V politiki je moč bistven dejavnik, mimo katerega je nemogoče iti. V nasprotju realizem-idealizem ne moremo mimo realizma, čeprav ta vključuje tudi idealizem. Da poudarim: Tudi idealizem je neobhoden element, vendar mora nujno upoštevati stvarnost, takšno kot je in na kateri sloni.

Ob tem bi lahko kdo na hitro rekel: Realizem je last SDS-a, ki ga izvaja dosledno, kruto, neizprosno, trmasto, idealizem je pa last Nove Slovenije, ki je krščanska stranka in že po svojem izvoru podpornica klasičnih univerzalnih vrednot, kot da mnoge od teh vrednot ne bi bile skladne tudi s programom SDS. Spet, zadeva ni tako enostavna. Idejnopolitično prepletanje med obema strankama je mnogoznačno. Kar nekaj je članov ene stranke, ki so z veliko lahkoto in brez problemov vesti prestopili k drugi.
Ta epizoda je za obnašanje in prihodnje delovanje obeh opozicijskih strank nov opomin: Ne delajte po svoje in brez predhodnega dogovora, če hočete podporo druge. Druga drugo nujno potrebujeta.

Potreben je predhodni dogovor


Vsaj nekateri, da ne rečem mnogi, si že nekaj časa prizadevamo in nagovarjamo obe opozicijski stranki, naj na pameten način v bistvenih stvareh stopita skupaj. Vsaj nekateri v "propadu" te interpelacije vidijo zle posledice neenotnosti in spominjajo na ljudski pregovor: "Kjer se prepirata dva …". V medijih smo zasledili zaključek, da je SDS s svojo nepodporo vložitvi preprečil interpelacijo Aste Vrečko. Če je to res, je le delno. Tudi če bi bila podprta z več kot 10 poslanci, torej NSi + SDS, (po vsebini bi jo SDS seveda podprla), interpelacija gotovo ne bi uspela in to je predlagateljica NSi dobro vedela, saj bi jo povozila očitna parlamentarna večina Gibanja Svoboda.

Torej je njen samostojen in nedogovorjen predlog bil že vnaprej obsojen na propad. Obe stranki skupaj sta pa, čeprav nezdruženi, z izraženim namenom vložitve ali ne, nekaj sporočili. To sporočilo je uspelo tudi brez formalne vložitve, ki, kot rečeno, tako ali drugače ne bi uspela. V čem je torej zadeva?

Ta epizoda je za obnašanje in prihodnje delovanje obeh opozicijskih strank nov opomin: Ne delajte po svoje in brez predhodnega dogovora, če hočete podporo druge. Druga drugo nujno potrebujeta. Nekoč bo to za obe postalo kristalno jasno, če do danes še ni.

Obe stranki sicer v vsakodnevnih poslih v Državnem zboru normalno delujeta. Levičarske stranke pozicije in njihovi podporni mediji se seveda trudijo, da bi nesoglasij med obema opozicijskima strankama bilo čim več in da bi ob morebitnem nastanku ta nesoglasja čim prej prišla v javnost. Pač, znano pravilo iz pamtiveka. Vedno je treba poskušati nasprotno alianso slabiti predvsem v točkah in na mestu, kjer je najbolj ranljiva in najšibkejša.

Zato bi bilo pričakovati, da se glede na mnoge skupne vrednote in uvide obe stranki, namesto da bi se obtoževali, katera je za kaj kriva, v bistvenih zadevah in predlogih predhodno dogovorita. Takrat se bo začela pozicija še bolj bati.

Ministrica Asta Vrečko pa naj zaradi nevložitve interpelacije nikar ne triumfira. Morda je bila kot novinka rešena večurnih parlamentarnih živcev. A kot rečeno, je interpelacija bila vložena, tudi če formalno ni bila. Naj vlada nikar ne misli, da "… tretji dobiček ima". Slovenski državljani se že ne pustimo več manipulirati, najmanj s slovensko osamosvojitvijo.

Da je to res, imamo dokaz v množičnem protestu slovenskih upokojencev izpred nekaj dni, ki je bil nezaslišan začetek civilne neposlušnosti v družbi. Nobene "reforme", katerih nenehno oznanjanje spominja na "lepe čase socializma", ko se je z njimi "vse uredilo", ne bodo kot "hokuspokus" spremenile naše sedanjosti, še manj prihodnosti. V tem prepričanju slovenski državljani že ne potrebujejo dokazov.

Skoraj na predvečer slovenskega praznika kulture, ki nas je skozi stoletja spremljala in nas privedla do samostojnosti, se spomnimo na upanje, ki nam ga že 190 let sporoča naš pesnik: Kljub "Viharjem jeznim mrzle domačije" … "Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, jim milši zvezde kakor zdaj sijale."

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike